Morda 8 let traja moje bolj poglobljeno branje Financ in čiščenje osebnih prepričanj in mnogoterih vsiljenih socialističnih vzorcev. Na začetku sem najraje bral Mića Mrkaića. Bil sem navdušen nad logiko, nad prodornostjo, nad znanjem ( predvsem o ekonomski liberalnosti). Mrkaić mi je bil že v štartu vzor, avtoriteta za nekatera področja življenja. Nekoč sem ga na cesti ustavil in mu pač dal nekaj iskrenih pohval. Bil je vesel, blag in zelo človeški. Meni je bilo po svoje nerodno, kajti nočem se popati na slavne osebnosti kar tako.

Rada Pezdirja sem zasledil morda leto kasneje za Mrkaićem v Financah, v člankih. Ko sem ga prvič v živo videl- mi je deloval izredno casual, ponižno ( to se v člankih ni čutilo), toplo, sproščeno, isrkivo, prodorno, logično, razumno. Na enem od srečanju z Liberalci sem padel v krajšo debato z njim. Kasneje sem se parkrat z njim srečal v mestu. Zmenila sva se, da greva enkrat na pir. V bistvu je Rado to že v prvo predlagal - kajti meni je zoprno tiščati v slavne ljudi. Če Rado ne bi predlagal - bi se zgodilo, da bi bilo podobno kot z Mićom.

Če Mrkaića ene par mojih prijateljev ne more ” ker da piše preveč narcisoidno ” - čeprav mislim, da je zadaj razlog še vedno v globih političnih vzorcih - ki enostavno ne prebavljajo drugačnega mišljenja od matrice- za Radota lahko trdim iz 2urnega pogovroa, da ni narcisoiden. Kritiko sliši, je odprt do nje, jo upošteva. Zelo fejst dečko- kolikor sem lahko ocenil v tako kratkem času.

Zadnjič sva se po naključju srečala in sva si tudi vzela čas za pir.

Debata je bila prijetna, sproščena in iskriva. Všeč mi je bilo, da sem lahko kar par področij odprl ( še najmanj politiko) in da sva imela zelo dopolnjujoče se poglede. Na določenih področjih sem ga seveda poslušal kot učenček ( glede zgodovine liberalcev, glede oligopolov, glede ekonomije), drugje pa mi ni bilo težko povedati kaj si mislim, s čim se NE STRINJAM, kaj me moti oz. kaj je moja pot. Morda sem kar preveč kdaj sam govoril, celo kje kaj “predaval” ( to se mi zgodi samo ob belem papirju ali pa ob nekom, kjer sem res zelo sproščen). Govorila sva o študiju, o službah v Sloveniji, o tem kako visokoizobražen folk v Sloveniji najbolj nastrada, o fevdalizmu v službah, v šolah, na univerzah, o družini, o zaljubljenosti, o veri, o desničarjih, o NSI, o Bajuku, o zdravstvu, o ženskah, o vzgoji. Povedal mi je, da izdaja dve knjigi ta trenutek.

Predvsem mi je všeč kako delata z Mićom preboj. Kako prebijata večinsko miselnost, zatohlost. Dejansko zelo malo ljudi v zadnjih 30ih letih dela v Sloveniji preboj. Ta provokativnost, lucidnost, daljnosežnost pisanja in nastopanja v okroglih mizah in na TV.  Hecno se mi jezdelo, ko mi je povedal, da je dosti časa kot otrok preživel v gostilni, kjer so imeli pijanci gostilniške debate - in koliko se je ob tem - za Slovenijo! - naučil. Z njimi ne smeš na nož, se ne smeš skregati, ampak jih moraš voditi na njihov led. Tu vidim veliko paralel z odvisniškimi in religioznimi branilci socializma.

Povedak sem mu namreč kako padem v konflikt z zelo dobrimi prijatelji v trenutku, ko je govor o politiki. Da prav nobeden od razumnih argumentov ni slišan - da imam v takih trenutkih ob sebi talibana, skrajnega vernika. Zaradi obupa nad tem, da moji dobri prijatelji niso zmožni bideti logike, ki jim jo na različne načine predstavim - ampak še vedno pasivnosedijo v varnosti - včasih ponorim in se izčrpam.

Hecno je, da je imel podobne izkušnje s puncami kot jaz. Govorila sva o zaljubljenosti, o princih na belih konjih, o zgolj jemanju = hkrati pa da punce nimajo česa ponuditi,  o ILUZIJAH.

Poleg peljanja na led ( iluzij) - moram zapisati tudi misli o iluzijah. Človek mora čimveč poizkušati, čimveč preizkušenj čez dati, da se mu iluzije razblinjajo in da čimprej pride k zdravi pameti. Napumpani smo s kolektivnimi in osebnimi iluzijami. Zaradi njih izgubljamo življenje, ostajamo čakajoči ob cesti življenja, v nekem paralelnem, nerealnem svetu - brez izkušenj. Bolj ko se v življenju izpostavljam, bojujem, soočam, premagujem in rešujem konflikte, se učim, krvavim, trpim, iščem nove poti - bolj se mi rušijo iluzije. Človek, ki živi v lagodju, v vatki, pri starših, pri bogati ženi, v birokratski službici - tak človek pač nujno živi v mnogoterih iluzijah ( kot otrok). Ne živi pristnega življenja. Živi v glavi, v sanjah - ne pa s stopali na tleh.

Kasneje sem se o pogovoru navdušeno pogovarjal še z ženo. Po svoje je zanimivo, koliko stvari si človek utrdi, razloži in zapomni z obnovo nečesa vrednega.

Povedal sem mu, da pišem blog in on mi je povedal, da ga je že prej bral - a ni vedel kdo ga piše. Pozabil sem ga prositi, da obdrži zase mojo anonimnost na blogu -tko Rado, te prosim za to.

Enostavno sem nekaj splošnih misli moral zapisati - kljub upoštevanju, da ne razkrijem kaj preveč osebnega v javnosti.

Zadnjič sem si po daljšem času izposodil Delo in z njim Sobotno prilogo. Strahotno enoumje. Eminentni članki Mije Repovž. S stalno enimi in istimi gradualisti.

Zdirigiran napad na liberalizem, na ” neoliberalce”. Najglobjega si je privoščil politični ekonomist Bogomir Kovač. Čakam od naših liberalcev kakšen poglobljen odgovor na njegovo enosmernost, kajti toliko že poznam liberalizem - da ne kupim vsega od naših enobravnih intelektualcev, katerih edini domet je kurnik Sobotne priloge in ostali domači mediji, ki jih častijo kot strokovnjake.

Oglasil se je tudi liberalec dr. Igor Masten, ki pa je zgolj načeloma zavrnil pisanje Bogomirja ( ne Stanislava) Kovača - ni pa šel lucidno analizirati posameznih trditev dokttorja slovesnke socialistične ( gradualistične) ekonomije.

http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/335148  in njegove kolumne.

Strahotno je, da bi naši intelektualci na svojem kupu gnoja še vedno radi uporabljali nek svoj sistem ekonomije in družbene ureditve, ne glede na globaliziran svet. Pri tem Slovenija strahotno izgublja na konkurenčnem polju. Medtem, ko naši kumrovški dohtarji in intelektualci lastnim majhnim ljudem ( prestrašenim birokratom) že drugo stoletje pripravljajo govore o boljši in pravičnejši prihodnosti - pa na prvo messto globalizacije tečeta Indija in Kitajska, ki bosta v 21. stl. diktirali tempo liberalne ekonomije in bosta seveda imeli veliko sočutja za take lokalne čudaške butalce.

Teden kasneje pa se je pojavila Okrogla miza na Radiu Slovenija ZATON LIBERALIZMA,( ZELO PRIPOROČAM V POSLUŠANJE !!!)  kjer so strokovnjaki in klasični liberalci pojasnili, da v Sloveniji klasičnega liberalizma še nikoli ni bilo in da se v svetu le ta vse bolj uveljavlja, sploh zadnja leta v Skandinaviji - kar pa naši mediji in naši kumrovški strokovnjaki, ki so nekoč delali za samoupravni socializem, danes pa so na plačinlih seznamih tajkunov ( nekoč socialističnih birokratov - danes pa so to kar naenkrat managerji in hkrati večinski lastniki nekoč državnih - še prej družbenih in še prej ukradenih podjetij).

Tomaž Štih navaja v svetu preverljiva dejstva:

” Kot zanimivost:

1. Danska je reformirala trg delovne sile,
2. Švedska je uvedla voucherje za zasebne šole in zvišala števila otrok v njih za desetkrat,
3. Islandija pa je uvedla enotno davčno stopnjo.

Skandinavske države so torej uvedle tiste ukrepe, ki so pred štirimi leti v Sloveniji po mnenju istih kolumnistov veljali za (neo) liberalne in skrajne. Ni čisto jasno, ali se je vmes kaj spremenilo in so odslej ti ukrepi “zmerni”, ali pa so tudi Skandinavci izgubili kompas.”

Rado Pezdir v Financah piše izvrstno o slovenski jalovi politiki. Ko je edina alternativa politiki JJ ta, ki kaže napake - ki jih vsi vidimo. Hkrati pa ni nobene kakovostne ponudbe kaj bi druge stranke naredile drugače, bolje. Za inteligentne in na umu zdrave ljudi je že dovolj veliko sporočilo, da je Pahor na ključna mesta postavil ljudi, ki so bankrotirali LDS in še prej 16 let državo. Kje je tu alternativa? Je politika res to, da blefiraš in se delaš lepega? Da nimaš ciljev kaj dobrega narediti za blagostanje vseh ljudi? Da je važno lagati in se delati lepega - le za to da prideš na vrh in potem jemlješ tisti denar, ki je namenjen za voditelja, reformatorja? To so dosedaj pokazali vsi politiki zadnjih 7 desetletij.

“Socialni demokrati, ali veste, kaj ponujate ali ne? Če ja, zakaj to neskončno čakanje in cincanje?”

“Kampanja o liku in delu Janeza Janše. Je to vse, kar zmorete, Borut Pahor?”

“Nacionalni interesenti in prijatelji tajkunov, vam pišejo program!”

” Pahor, naj vam pomagam, če sami ne znate:

• Iz gospodarstva bomo državo umaknili takoj, in ker prodaje podjetij ni nihče v Sloveniji voljan speljati brez korupcije, bomo najeli kakšno mednarodno organizacijo, ki jo bomo nadzirali z našim pravnim okvirom.

 

<li>  Znižali bomo davke, ker nas ne zanima državni proračun, ampak proračun državljanov.</li>

 

<li> Znižali bomo davke na plače in dobiček in s tem omogočili višje plače za vse ter odpiranje novih delovnih mest v gospodarstvu.</li>

 

<li> Brez milosti bomo reformirali sistem javnih naročil in uvedli stroge ekonomske kriterije za njihovo izvajanje, skupaj z ostrimi pogodbenimi kaznimi za vsako napako (naj <a href="http://www.finance.si/leksikon/p/SCT" title="SCT">SCT</a> in prijatelji plačajo za morebitne natege).</li>

 

<li>  Odpravili bomo sistem kolektivnih plač in končno dovolili delavcem, da zaslužijo toliko, kot naredijo.</li>

 

<li> Brez milosti bomo enkrat za vselej reformirali sodni sistem, odvzeli neskončne mandate za sodnike in odškodninsko kaznovali neučinkovite sodnike (tiste, ki jim denimo kak <a href="http://www.finance.si/leksikon/p/BTC" title="BTC">BTC</a> mimogrede zastara, ali pa tiste, ki jim sodbe leta in leta vračajo v ponovno obravnavo), odpravili bomo kartele notarjev, lekarnarjev, veledrogeristov, dimnikarjev, pogrebnikov ...</li>

 

<li> Za vsak investirani javni tolar bomo zahtevali jasne in javno predstavljene finančne kalkulacije (če jih ne znate izdelati, zaprosite za pomoč moje študente, rade volje vam bodo razložili, kako to gre), zahtevali bomo, da vsi javni infrastrukturni sistemi pojasnijo, kako so prišli do cen, ki jih obračunavajo (elektrika, naročnina za <a href="http://www.finance.si/leksikon/p/RTV_Slovenija" title="RTV Slovenija">RTV SLO</a>, komunala, poštne storitve), saj je vse drugo odiranje državljanov.</li>

 

<li>  Razbili bomo monopol <a href="http://www.finance.si/leksikon/p/ZZZS" title="ZZZS">ZZZS</a> in omogočili zavarovancem izbiro med najučinkovitejšimi ponudniki obveznega zdravstvenega zavarovanja.</li>

 

<li> Zahtevali bomo, da se javno in jasno pojasnijo kriteriji, iz katerih izhajajo paradoksi v slogu, da je lahko eden zavarovanec za svoj denar zdravljen optimalno, drugi ne (če mislite, da to ni problem, vprašajte obolele za multiplo sklerozo in osteoporozo, zakaj jih, čeprav vse življenje plačujejo zdravstveno zavarovanje, v tej državi ne zdravimo optimalno in zakaj jih na Slovaškem - ki jo nekateri moji kolegi, tudi vaši svetovalci, Pahor, razglašajo za srednjeveško ekonomijo - lahko).</li>

 

<li>  Prekinili bomo blef <a href="http://www.finance.si/leksikon/p/LDS" title="LDS">LDS</a> in <a href="http://www.finance.si/leksikon/p/SDS" title="SDS">SDS</a> in začeli reševati pokojninski sistem, preden ostanemo vsi skupaj brez pokojnin.</li>

 

<li>  Uredili bomo trg stanovanj in spremenili prostorske načrte, sicer nam bo počil nepremičninski balon."</li>

Zadnjič sem na okrogli mizi ujel, da je slovensko zdravstvo tako na psu, da je samo še vprašanje v roku treh let, da se razsuje.

Slovenski pokojninski sistem pa je Pezdir zelo jasno poimenoval: prisilno plačevanje piramidne igre: tisti dobijo, ki so že dolgo notri - vsi ostali izgubijo vsa vplačila.

“Trenutek za resnico

Koliko normalnih ljudi bi dalo denar v piramidno igro, imenovano državno pokojninsko varčevanje? Koliko normalnih ljudi bi vsak mesec plačevalo zdravstvo zato, da dobesedno crkne v neskončnih čakalnih vrstah? Koliko normalnih ljudi bi raje privolilo v kupčkanje socialnih partnerjev za dvig plače v vrednosti nekaj evrov, in ne zahtevalo znižanja davkov, ki bi jim plačo povišalo za par sto evrov? Vam povem koliko? Celotno volilno telo.”

 

“…ter solzo v očeh prepevajo Zdravljico (različni napredni župani iz levice in desnice), kljukce, ki vas prepričujejo, da je bilo v socializmu super in vas je kapitalizem uničil, in vam iz foteljev trdijo, da je potrebno več socialne pravičnosti (denimo Milan Kučan in Danilo Türk).

Prisegate na Janšo, ker naj ne bi bil levičar in je nacionalno zaveden (čeprav ni imel jajc izvesti ene same reforme in se je ustrašil vsake interesne skupine), Golobiča, ker naj ne bi bil desničar in je socialno zaveden (pustimo zdaj to, da se ga je držalo, da je ena najbolj “mutnih” oseb iz (LDS) in njen grobar, ter seveda dejstvo, da za njim stoji strašno pravično akumuliran privatizacijski kapital, zbran v Forumu 21), ali pa preudarnega Pahorja (Sploh potrebujete komentar? Če da, potem se obrnite na Gasparija ali Ropa, dva čudežna dečka ultimativno odlične tranzicije.).”

 

Rado Pezdir naslovi svoj članek s skoraj podobnim stavkom, kot ga jaz uporabljam za “ex-socialistične” oz. bolj moderno imenovane “tranizicijske ” države:

V socialističnem ( neo-fevdalizmu) so obogateli zgolj kriminalci in psihopati iz garniture nekdanjih socialističnih visokih birokratov in “managerjev”, seveda s pomočjo politike in kriminala. Na vrh so prilezli tisti z največjo podporo oz. tisti, ki so najbolj brez vesti ( najbolj sociopatski) primerki.

Avtor opisuje, kako se je Slovencev oprijela množična socialistična miselnost:

1. ekonomija je nekaj slabega, pokvarjenega
2. kdor je bogat ali podjetnik je v osnovi pokvarjena baraba
3. za vse težave v Sloveniji je kriv kapitalizem in neoliberalci
4. vsi, ki drugače mislijo kot mi ( socialisti) - so nestrpni
5. vse kar prihaja iz ZDA je slabo
6. v Ameriki se razrašča revščina, medtem, ko je EU pravična

Kaj se zgodi z mano, če ustanovim podjetje v državi monopolov? Kjer še vedno na vseh področjih kraljujejo monopoli, tako kot v času trdega socializma. Se lahko zgodi, da bodo jutri monopolisti s pomočjo svojih lutk v politiki sprejeli nov zakon, ki bo uničil moje podjetje in premoženje?

Skratka fantastična analiza socialističnega “čudeža” pod južnimi Alpami in ZGODBE o uspehu s strani ZELO USPEŠNIH socialističnih indoktrinatorjev duš, da uspevajo večino državljanov Slovenije tako zlahkoto manipulirati že 7. desetletje!!!! , čeprav večina dejstev kaže vsaj za 180 stopinj drugače.

Tovarišija, vrnite ukradeno!

Mercator (Emona), Krka, Gorenje, SCT, Pivovarna Union, Nova Ljubljanska banka … Lahko uganete, kaj je skupno vsem tem podjetjem? Dobro, če odštejemo, da so vsa ta podjetja vodili komunistični stari fantje in njihovi izbrani mladinci, da so od države vedno dobivala koncesije in denar davkoplačevalcev (tako ali drugače), da so bili to “ugledni monopoli nacionalnega pomena”, potem ugotovimo, da jim je najprej skupno, da so številni direktorji omenjenih podjetij v sodelovanju s politiki ves čas tranzicije - in še danes - iskal zgolj rente za interesne skupine, s podjetji pa so delali kot svinja z mehom. Skupno jim je tudi, da so nastala na krvavih kršitvah lastninskih pravic.

Ste se morda kdaj vprašali, ali bi morda Matko Curk, predvojni lastnik podjetja, iz katerega je nastal SCT, res izbral Zidarja za direktorja? Bi trije predvojni trgovci, katerih podjetja so zaplenili in iz njih naredili Emono, ki je že desetletje sestavni del Mercatorja, za svojega prvega menedžerja res izbrali Zorana Jankovića? Ste se kdaj vprašali, kakšna bi bila ta država in ali bi še govorili o tajkunih, če bi imeli prave lastnike podjetij, ne pa politike, ki podjetja vodijo in sočasno oblikujejo zakonodajo, potem pa si še sami sodijo in o tem napišejo članke v večino slovenskih medijev?

Krivična denacionalizacija in slabi lastniki

Torej, bodimo si na jasnem, noben od razbijaških direktorjev podjetij, ki danes ustrahujejo po Sloveniji in si domišljajo, da so velike politične figure in težki kapitalski igralci, verjetno ne bi prežal na sedanji poziciji, če bi bili lastniki navadni posamezniki, ki jih zanima maksimiranje dobička. Zato je moj predlog tak: vsaj delu podjetij (in izkazalo se bo, da je to večina največjih slovenskih podjetij) lahko vrnemo lastnike, ki nimajo političnega, ampak povsem dobičkovni motiv - to so vsi upravičenci do lastnine, ki je bila nacionalizirana po letu 1945, seveda pri tem ni govora o prvotni vrnitvi v naravi, ki je bila že izvedena, ampak o vrnitvi odškodnine za uporabo kapitala in o izplačilu donosa za prisiljeno vloženi kapital. Ta sredstva bi spremenili v lastniške deleže v podjetjih, s čimer bi korenito spremenili lastniško sestavo največjih slovenskih podjetij.

Rezultat? Zaradi profitnega motiva novih lastnikov bi, zaradi zamenjanih tajkunskih direktorjev, izginila kapitalska zaslomba različnim političnim strankam in interesnim skupinam, poleg tega pa bi počila tudi praksa kupčkanja interesov delav-stva med politikantskimi direktorji in sindikati. Seveda bi bilo normalno pričakovati, da bi tudi del novih lastnikov iskal politično zaslombo za pridobivanje koncesij in ohranjanje monopolov, vendar bi vsaj v večini gospodarstva tak ukrep preprosto odrezal povezavo med politiko in gospodarstvom. Če pa bi poleg tega še resno uredili zakonodajo in zvišali kazni za gospodarski kriminal ter privabili v državo čim več tuje konkurence, kaj bi potem sploh še ostalo interesnim skupinam, sprevrženim direktorjem, korumpiranim sodnikom, pokvarjenim novinarjem in rentarskim politikom?

Pošteno plačilo za prisilno odpoved kapitalu

Drugo dejstvo, ki si ga moramo priznati, je, da je bila, podobno kot privatizacija, tudi denacionalizacija izvedena izredno krivično in na račun vseh tistih, ki so pred desetletji v tragičnih družinskih zgodbah izgubili celotno premoženje. Instrumentalizacija naivnih razlaščencev od njihovih samozvanih zaveznikov (o tem bi znal več povedati nekdanji državni sekretar za privatizacijo in današnji Kadov svetovalec Pirkmajer) in levičarska demagogija o ponovitvi novih krivic sta pripomogli k temu, da so se rdeči direktorji in njihove interesne skupine tudi v primeru denacionalizacije, ravno tako kot ob privatizaciji, izognili zamenjavi lastnikov, ki bi jih lahko zamenjali. Poglejmo si nekaj argumentov v prid vnovični, tokrat pravični, denacionalizaciji.

Prvič, leta 1991 je država zagotovila zakonski okvir vračanja nacionaliziranega premoženja v naravi. To pomeni, da je priznala lastniško kontinuiteto nad premoženjem, ki je imelo drugega lastnika med letoma 1945 in 1990. Ker smo v tržni demokraciji, je jasno, da je lastnik kapitala upravičen tudi do morebitnega donosa na kapital. Torej, če je država priznala, da je do (prisilnega) kapitalskega vložka prišlo in če je bil ob tem še ustvarjen donos, potem so lastniki (denacionalizacijski upravičenci) do tega donosa upravičeni. In če spremenimo odškodnino za nacionalizirano premoženje in njen kapitalski donos v lastniški delež podjetja, potem imamo nove lastnike slovenskih podjetij. Če lahko vsak kljukec doseže donos na vloženi denar v delnice, zakaj ga po isti analogiji za svoj (prisilni) vložek ne bi smel denacionalizacijski upravičenec?

Drugič, trditve, da bodo taki procesi povzročili nove krivice, so logično nekonsistentne in moralno sporne oziroma v domeni politične demagogije in interesnih skupin. Podoben primer bi bil razsodba sodišča, ki prepoznava dokaze, da je nekdo kradel gradbeni material sosedu in si z njim zgradil hišo, a ker bi vrnitev gradbenega materiala zahtevala rušenje hiše in s tem povzročila nove krivice, bi bilo bolje, da tisti, ki je zdaj brez materiala, ostane tudi brez hiše, roparjevega nakradenega premoženja pa se ne dotakne. Razumete poanto? Kdo bi si želel živeti v državi, kjer je kraja legitimizirana?

Tretjič, če ima kdo zadržke, ki se dotikajo pridobitve premoženja od denacionalizacijskega upravičenca, potem naj s temi zadržki opravi s pravnim mehanizmom. Če je vaš zadržek zgolj to, da vam ni všeč, da so bili nekateri pred drugo svetovno vojno bolj ambiciozni in so delali, niso pa ustanavljali komunistične partije, ali pa, da vam ni všeč njihov pogled na svet (recimo, da vam ni všeč slovenska Cerkev), potem raje molčite. V tej družbi smo se namreč dogovorili (in za to imamo ustavo), da nimamo svetovnonazorske diskriminacije.

Četrtič, obstaja moralna komponenta problema. Najprej, če so bili Židje upravičeni do odškodnine za prisilno uporabo njihovega premoženja za časa nacistične Nemčije, potem so tudi Slovenci za uporabo njihovega premoženja v obdobju komunistične Slovenije. In ne nazadnje, vsa zgoraj našteta velika podjetja niso velika zaradi zaslug samovšečnih, tajkunskih in preostalih direktorčkov, ampak množice anonimnih, preganjanih in ustrahovanih podjetnikov. Bi se Janković sončil v soju žarometov, če nekdo pred njim ne bi postavil Emone in Mercatorja? Kaj bi Šrot, Bavčar in Janša prevzemali, če jim ne bi nekdo že vse postavil? Ravno zato je z moralnega vidika prav, da se končno popravijo krivice in se ustanoviteljem podjetij prizna, kar jim gre. In ne nazadnje zato, da damo jasen signal o sankcioniranju protipravnih pridobitev v Sloveniji in spoštovanju lastninskih pravic ne glede na svetovni nazor posameznikov.

Danes Slovenija dobesedno živi od podjetij, ki imajo za seboj krvavo zgodovino, in ker je njihov lastnik še vedno država, ki posredno ali neposredno namešča posamezne direktorje in jim daje dobrodušne koncesije na račun vseh nas državljanov, je skrajni čas, da se s spremembo lastništva v to državo spet vrne kapitalizem!

 

Rado Pezdir je ekonomist

Finance

Slovenija razpada in gnije

Rado Pezdir vsi članki avtorja

O lažeh in sprenevedanju slovenskih politikov

 

Recimo, da vzamemo v zakup, da je vsega skupaj samo še nekaj mesecev do volitev in da je razumljivo, da v histeričnem krču opozicijski, parakoalicijski in koalicijski politiki lažejo in se sprenevedajo, ampak takšnega vsesplošnega nabijanja in sprenevedanja, kot nam ga servira zdajšnja politična kamarila, pa vseeno še nismo videli. In kar je še huje, večini izmed vas se to sploh ne zdi problematično in nekritično kimate prav vsaki kozlariji, ki jo slišite. Še več, med temi povampirjenimi “predstavniki naroda” vam uspe videti politične barve in si celo domišljate, da je občutno bolje, da kradejo eni kot drugi.

Nacionalni interesi in množica opeharjenih bebčkov

Človek bi, po odkriti politični histeriji podjetij, ki so se pred volitvami 2004 oklicala za nacionalno pomembna podjetja in so bila združena v Forumu 21, peripetijah z NLB, povezanim trgovanjem pri “privatizaciji Mercatorja“, monopolizaciji Slovenije, ki jo je izvedla družina Šrot, pričakoval, da bodo državljani te republike počasi dojeli, kako poceni se jih “nateguje” z nacionalnim interesom. Ampak ne, namesto tega se še kar nadaljuje tirado, da ni važna dobra zakonodaja in učinkovita ponudba na trgu, ampak dejstvo, da je lastnik Slovenec. Poskusite vsaj poslušati, kaj vam te politične kače govorijo.

Erjavec - podjetja potrebujemo, da bodo imeli kaj od tega upokojenci. Ste morda res tako neumni, da boste namesto učinkovitih podjetij, ki izvajajo svojo dejavnost, imeli podjetja, ki pobirajo monopolistično rento iz vaših žepov in jo namenjajo pokojninam? Pa dobro, kaj je to, Kitajska? Si to želite? Poslušajte, kaj vam pravi Šrot, vrhovni vodja stranke, ki je znana kot stranka, ki se najbolj uklanja interesnim skupinam. Pravi vam naslednje - mislimo, da bi strateško pomembno podjetje, kot je Telekom (in preostala), moralo ostati v slovenskih rokah. (Ja, pika.) Bodimo resni, v katerih rokah? Ja, najbrž v istih rokah, kot je slovenska proizvodnja piva, brezalkoholnih pijač, mediji, finančna podjetja in drugo - seveda v rokah tranzicijskega megakonglomerata Pivovarne Laško. Slovenci, ste res tako zelo brez pameti, da bi na pladnju nesli katerokoli podjetje tej kliki, ki je mojster političnega izsiljevanja in kupčkanja? Realnost, ki bi vas morala skrbeti, je taka - imamo monopolizirano gospodarstvo, ki ga prek politike, ki sedi v podjetjih, obvladujejo interesne skupine. Te odlično uspevajo prav zato, ker se jim pustite nategovati s poceni triki in jim vsi srečni nosite svoj denar. Kaj imate od tega?

Sindikalistični nasilneži, razbijači in izsiljevalci

Odkar so se sindikati za vas izpogajali, da vam rast plač zaostaja za eno točko za vašo produktivnostjo in da vam zaradi kolektivnih plač ne bodo dali toliko, kot si zaslužite, ampak toliko, kot se oni dogovorijo z vašim delodajalcem (preberite ta stavek še enkrat in razmislite, zakaj plačujete članarino nekomu, ki vam niža plačo), bi pričakovali, da boste vzeli sindikate z rezervo. Toda namesto tega ste skoraj vsi z velikim veseljem pozdravili napenjanje sindikalističnih mišic v boju z vlado. Toda ali sploh veste, kaj ste podprli? Prvič, sindikalistične zahteve, ki nimajo nobene realne podlage. Je kdo že videl kakšno študijo, kak stroškovnik, s katerim utemeljujejo svoje zahteve? Seveda ne, saj jim ni treba, samo zagrozijo, da bodo v nasprotnem primeru razbili Slovenijo, pa je to že dovolj. Drugič, ali res mislite, da je v predvolilnem letu sindikate na ulice pognala skrb za delavstvo? Ne bodite naivni, gre za šopirjenje levice (Pahor, s tem si delaš medvedjo uslugo). Tretjič, veste, kaj vam je naredila ta vlada, ko je sprejela sindikalne zahteve, ki nimajo povezave s produktivnostjo? Vzela je denar iz vašega žepa in ga nesla v žep teh razgrajačev in ustrahovalcev. In ja, še vedno boste na občini enako dolgo čakali, še vedno boste umirali v dolgih čakalnih vrstah v zdravstvu, še vedno bodo naše univerze zanič in še vedno se bodo vaši sodni spori vlekli desetletja. Namesto da bi zahtevali, da naj delajo za vas, ste jim raje kar dali svoj denar. Stavka v zasebnem sektorju? Kolikokrat boste morali sami pri sebi ugotoviti, da je plačevanje po kolektivni pogodbi nateg za tiste, ki veliko delate, in odlična rešitev za tiste, ki se niti slučajno nočejo pretegniti.

Levica in desnica se delata norca iz vas, zakaj jih volite?

Če niste slepi in nori, ste pokvarjeni, in če ste pokvarjeni, si zaslužite, da vas nategujejo. Mobilizacija sindikatov kot predvolilna kampanja levice? Tudi če ste noro privržen levici, bi se morali prestrašiti dejstva, da ima lahko ulica tako močan vpliv na vaše politične favorite. LDS in Zares kot levi stranki in morebitni koalicijski partnerici SD? Ne, tako nor ni nihče, da bi verjel, da gre tu za levico, in tako slep ne more biti nihče, da ne bi videl, da za njimi stojijo kapitalski interesi, ki komaj čakajo na zadnji “šus” privatizacije in na spremembo zakonodaje sebi v prid. Pa to sploh še ni vse; Pahor, ki tako zaneseno razlaga o potrebi po reformah, si v ekipo vpreže Ropa in Gasparija. Dva razvpita gradualista, ki sta s svojimi eksperimenti skoraj uničila Slovenijo. Spomnite se, kdaj se je začela zgodba o ekonomsko-političnem nacionalnem interesu (se spomnite Ropove izjave Jankoviću, ki je šla nekako takole - politika te je nastavila, politika te bo odnesla) in kdo je bil odgovoren za visoko inflacijo (mimogrede, višjo kot je danes)! Torej Pahor, koga zdaj nateguješ s to bizarno ekipo?

Deljenje denarja kot predvolilna kampanja desnice? Prerazdeljevanje vašega denarja na množico volivcev? Privatizacija gospodarstva z deljenjem delnic raji? Desničarji, očitno ste že popolnoma ponoreli, če še vedno najdete izgovor za podporo desnici (ali kar je od nje še ostalo). Vprašajte se, zakaj vaš Janša iz vlade ne vrže obeh izsiljevalcev, SLS in Desusa. Vprašajte se, kako je privatiziral Mercator in kako je z liki, kot so Zdolšek in ASK, uničil samega sebe. Vprašajte se, zakaj vsakič poklekne pred izsiljevanji sindikatov, in vprašajte se, zakaj se je že po pol leta odpovedal reformam, ki bi vpeljale tržno ekonomijo pod kontrolo pravne države, in je raje vztrajal pri političnem vodenju gospodarstva. Vprašajte se, kaj zdaj, ko vas so vas naenkrat tri četrtine v najvišjem davčnem razredu in odvajate večji kos svoje plače za nekoga drugega.

Osebno mislim, da za to državo ni več rešitve in da ste tega krivi predvsem tisti, ki slepo podpirate svoje leve ali desne nategovalce. Pravzaprav si zaslužite lekcijo v obliki ekonomske krize, ki pa jo tako ali tako s svojo neumnostjo odprto vabite v državo. Vsem preostalim pa priporočam, da čim prej preusmerite svoje premoženje v tujino. Kajti če vam ga ne bodo pobrali, zato da bi z njim podkupovali volivce ali financirali nacionalne interese družine Šrot, vam bo kriza, povzročena z ekonomsko politiko populizma, požrla vse prihranke.

 

Rado Pezdir je ekonomist.

 

Komentarji izražajo stališča avtorjev in ne