Urban Šum: “Dragi gledalci, v današnji oddaji Na nož bomo analizirali problem naraščajoče revščine v Sloveniji. Z nami so Afrodita Flisar-Žužek (AFŽ), sociologinja na fakulteti za socialno delo in avtorica knjige Lacanovska analiza erektilnih disfunkcij v slovenskih gorskih vaseh, državni sekretar za revne Savel Sivec (SS), ekonomist Matej Frutek (MF), neodvisni novinar Marcello Clerici (MC), predstavnik Rdečega križa Josif Jeklenik (JJ), pesnik Ivan Berlioz Prešeren (IBP) ter neoliberalist Mrkaić (MM).”
UŠ: “Pojdimo po vrsti. Gospa Flisar-Žužek, kakšno je vaše mnenje o naraščajoči revščini v Sloveniji? Kako lahko nekdo preživi s 400 evri na mesec? Je to slovenski Darfur?”
AFŽ: “S 400 evri na mesec se ne da živeti, to je res Darfur. Dohodki se nižajo, inflacija je opustošila življenjski standard, povečuje se neenakost. Srednji sloj izginja, smo pred socialnim zlomom.”
JJ: “Rdeči križ Slovenije je leta 2003 razdelil 388 ton živilskih izdelkov; leta 2006, ko se je Slovenija pripravljala na vstop v evroobmočje, pa je razdelil kar 2.706 ton živilskih izdelkov, skoraj 500 odstotkov več. Revščina eskalira, lakota je množična!”
MM: “Niste povedali, da to znese 0,53 grama hrane na prebivalca na dan v letu 2003 in 3,7 grama v letu 2006. To kaže, da razširjene revščine ni. Seveda se da preživeti in življenjski standard raste. Povprečna plača je v letih 2006 in 2007 trendno rasla po 8,5 odstotka na leto. Ob 5,6-odstotni inflaciji v letu 2007 je realna rast plač okoli tri odstotke, to je rast življenjskega standarda. Prava revščina, kot jo klasificirajo Milenijski razvojni cilji OZN, je življenje z manj kot dolarjem oziroma 67 evrskimi centi na dan, z 20 evri na mesec. V Sloveniji ekstremne revščine ni. Vi pa trdite, da je reven nekdo, ki ima 20-krat več od praga ekstremne revščine? Pri nas je imelo leta 2005 98,3 odstotka gospodinjstev televizor, 84,7 odstotka mobilni telefon in 79,6 odstotka osebni avtomobil, vse to pravi Surs. Leta 2008 bodo te številke zagotovo večje. Leta 2006 je imelo 87 odstotkov gospodinjstev ustrezno prehrano, to je meso ali vegetarijanski ekvivalent vsak drugi dan, in 66 odstotkov jih je lahko šlo za teden dni na počitnice. To ni revna država, to so podatki Sursa, večina ljudi na svetu je revnejših od Slovencev, pa ne nerga tako kot Slovenci. Upoštevana je že tudi kupna moč, se pravi to, da so v revnih državah cene nemenjalnih dobrin nižje kot pri nas.”
AFŽ: “Hrana je dražja v Sloveniji kot v Moldaviji, zato je pri nas standard nižji kot pri njih in tudi inflacija je višja.”
MM: “Poglejte si podatke o kupni moči in realnih plačah. Svetovna banka je Slovenijo klasificirala kot državo z visokim dohodkom, razvito državo. Četudi so nekatere cene pri nas višje kot v vzhodni Evropi, so plače toliko višje, da razliko več kot kompenzirajo, standard je pri nas precej višji kot v vzhodni Evropi. Eurostat pravi …”
IBP (zakriči): “Ne dovolim, da Markajić žali Slovence! Kakšna razvita država, lepo vas prosim?! Pojdite na Kras, pojdite v Prekmurje in poglejte v oči lačni slovenski materi, boste videli, kaj je revščina. Kakšna razvitost, to so neoliberalni ideološki konstrukti. Mrkajić, pozivali ste k pogromu nad lipicanci, vam Slovenija ne pomeni niććć.”
MM: “No, ni bilo tako, rekel sem, da je potrebna cost-benefit …”
UŠ (vskoči): “Dovolj je bilo, Mrkarić, pustite drugim, da govorijo. Nismo v Ameriki.”
SS (zakriči): “Res, Mrković, ne prekinjajte drugih! Suhoparne številke so en vidik zgodbe, kje je njena človeška plat? Nismo v Ameriki, Slovenec ima velike kulturne potrebe, znatno večje kot plehki Američani.”
MM: “So to vaše izkušnje? Poznate kakega Američana? So kar vsi plehki?”
AFŽ (sama zase): “Joj, kako je nesramen ta neoliberalist.”
UŠ: “Mrkaić, zadnje opozorilo. Prenehajte z nesramnostmi, nismo dol pri vas, hm, saj veste, kaj mislim.”
MC (umirjeno zavija z očmi): “Sporno je primerjati Slovence z Moldavci ali azijati. Mi imamo visoke kulturne potrebe, oni jih nimajo, zato rabimo več denarja za golo preživetje. Moldavcu je 400 evrov na mesec veliko, Slovenec da toliko na mesec samo za knjige in kulturo.”
UŠ: “Pa vi, gospod državni sekretar, kaj mislite vi?”
SS (v pravičnem besu): “Kako naj upokojenka, ki ima 375 evrov pokojnine, kupi delnice NKBM? To mi povejte? Zato sem proti privatizaciji državnega premoženja, ker ga reveži ne bodo mogli kupiti. V Estoniji so banke privatne, pa ne plačajo nič davka na dobiček, ker ga Švedi vsega odpeljejo domov. Pri nas pa plačajo veliko v proračun in to je prav.”
MM (že zelo plaho): “Treba je gledati celovito, naloga bank ni, da so vir davkov za državo, ampak v tem, da kakovostno in poceni opravljajo finančno posre…”
AFŽ (sama zase): “Joj, kako je neumen ta neoliberalist.”
MF (vskoči): “Vedeti moramo, da je inflacija požrla pokojnine upokojencem. Prej je bilo to bolje urejeno, ker so bile pokojnine indeksirane z inflacijo in so bili upokojenci zavarovani pred inflacijo, zdaj pa ni tako.”
MM: “Zdaj, ko so pokojnine indeksirane z rastjo plač, je upokojencem bolje kot prej, ko so imeli indeksacijo glede na inflacijo. Plače realno rastejo.”
MF (prepričan sam vase): “Ni res, po novi formuli je upokojencem slabše.”
AFŽ: “Upokojenci so naše največje bogastvo. Pokojnine niso strošek, ampak investicije v medgeneracijsko sožitje. Srce se mi trga, ko vidim prezeble in lačne upokojenke, vdove, ki ne morejo več vzdrževati svojih hiš za Bežigradom. Niso pomembne številke, pomembno je, da se Slovenec počuti revnega in opeharjenega.”
MM: “Naj prodajo hiše, hitro se da izračunati, da bodo lahko od izkupička zelo dobro živele.”
IBP: “Prodajo naj hiše?! Kakšna nesramnost. Ali naj tudi delajo za pest riža, kot kake azijatke? Kaj pa navezanost na lastni dom? Kaj pa duša? Niso vse suhoparne številke!”
MM: “Podatki Sursa kažejo, da je …”
UŠ: “Mrkaić, zdaj pa nehajte s svojimi lažmi, sicer bom moral poklicati varnostnike, da vas odpeljejo iz studia.”
MC: “Na dlani je, da ljudje živijo dosti slabše, kot so v socializmu. Leta 2004 smo živeli dosti bolje kot danes, leta 1984 dosti bolje kot leta 2004. Vprašanje je le, če je ta vlada sploh sposobna karkoli narediti, da se konča siromašenje prebivalstva.”
MF: “Po moje ta vlada tega ni sposobna, saj se ukvarja le sama s sabo in s tem, da bogati na račun delovnega ljudstva.”
MM: “Prosim vas, kako je bilo v socializmu bolje? Vsega ste imeli manj, to so uradni podatki. Če pa je bilo v socializmu res tako lepo, bom za vas organiziral taborišče, kjer ne boste imeli kave, pralnega praška, mesa in bencina in če boste hoteli ven v svoji gnili stoenki, mi boste morali plačati depozit. Pa tudi govoriti ne boste smeli vsega, kar mislite. Če je bilo res tako super, bi mi moral posel cveteti … razkrite preference, namreč …”
UŠ: “Zdaj mi je pa dovolj! Varnostniki, odpeljite tega ekonoma, nikoli več ga ne bo v oddajo!”
AFŽ (sama zase): “Joj, kako je primitiven ta neoliberalist. Jaz pa sem utrujena in otožna, prijal bi kozarec pravilno ohlajenega zelena in pa tale postavni Urban zraven njega, hi hi, hi hi, hi hi, hi hi.”
UŠ (sam zase): “Prav mi je, kaj pa vabim v oddajo Neslovenca.”
O kulturnem dnevu pišemo tudi tukaj [+].
Dr. Mićo Mrkaić je ekonomist in je prispevek za bralce Financ napisal ob slovenskem kulturnem prazniku.
