Kakorkoli že gledamo na politiko - naj bi bili trije močno poli:

1. trenutno v manj razvitih državah prevladujejo SOCIALISTI, socialdemokrati in levičarji. Bistvo za levičarja naj bi bilo, da bi na sedanje probleme iskal nove vrednote, nove rešitve, nove konstrukte ( npr. multikulturnost, strpnost, nenasilje, enakost moškega in ženske - ne enakopravnost, svet brez orožja, svet brez avtomobilov itd). Le te be lahko primerjali z osebami, ki imajo EGOSTANJE OTROKA izredno veliko. Na eni strani so to ljudje, ki imajo VELIKE ŽELJE - pa ne vedo kako jih uresničiti - ker se jim ne da truditi , veliko sanjarijo, se igrajo, so včasih tudi kreativni, velikokrat pa se upirajo avtoritetam, trmarijo, imajo več želja kot so si jih sposobni sami udejaniti, realizirati. Težko se obnašajo logično, razumsko (odraslo).  Toda na svetu ni nobena stvar zastonj, nekdo mora ustvariti, da se lahko hranimo. Torej je potrebno tistega, ki ustvarja ( ki v trudu DELA) - OBDAVČITI, mu legalno vzeti zaslužek z delom. Ga legalno ukrasti. Pri njih je močno otroško “razmišljanje” - magično - vraževersko razmišljanje - kako bo neka sila vse rešila - pa naj bo to energija, kristal, Človek, Država ali Ideja. So dostikrat ZASVOJENI, odvisniški. Na koncu pa morajo za svoje življenje od nekod dobiti denar. Le tega dobijo s pomočjo Države ( od davkoplačevalcev - zato so tam davki ekstremno visoki - tam kjer vladajo socialisti) - ki jo na en način zaničujejo kot nacionalno tvorbo - a po drugi strani so od nje odvisni kot dojenček od dojke. Lahko pa ga kako drugače z manipulacijo ali krajo kradejo drugim. Hkrati je socialist vedno zaposlen pri Državi, ponavadi ti ljudje niso sposobni peljati svojega podjetja - če pa že - je to podjetje ekskluzivni oz. monopolni strežnik države ali vladajoče klike. Najbrž ni presenetljivo, da povsod, kjer so na oblasti levičarji - razvoj skupnosti  (države) in blagostanja v glavnem STAGNIRA - če že ni iz dneva v dan več REVŠČINE.
2. v najbolj razvitih državah, z največ blagostanja ( ZDA, Anglija, Irska, Avstralija, Nizozemska) so na oblasti LIBERALCI, klasični liberalci ( ki jih socialisti vidijo za desničarje in se moramo tudi sami včasih tako predstaviti v Sloveniji- da nas ne zamenjajo s socialističnimi liberalci tipa LDS ali ZARES).      KLASIČNI LIBERALCI se zavzemamo za malo in ZELO UČINKOVITO državo ( ki bo dobro poskrbela za otroke in 5% nesposobnih za preživetje) , malo birokracije, PROTI PRIVILEGIJEM, za svobodno kroženje kapitala, za svobodni trg delovne sile,  za pravno državo, ki ostro ščiti lastnino in tržni kapitalizem ter osebno svobodo ODRASLE osebe. Te vrednote so po Thacherci pobrali tudi laburisti, s tretjo potjo,  pohvalno. Kdor zagovarja osebno svobodo in osebno odgovornost, ter to, da ne rabimo nobenih ZAŠČITNIKOV, sploh ne v državi, da naj vsak poskrbi zase - to me po Bernovi TA najbolj spominja na osebo, ki je visoko integrirana ( po Freudu je sposobna ljubezni in dela), saj ima odlično razvito egostanje ODRASLEGA. Odrasli se odloča tukaj in zdaj, logično -razumsko, upošteva spomin, poskuša, planira, eksperimentira. Išče informacije, znanje, razločuje, vrednoti različne vrednote ( ki mu jih vsiljuje Starš), realno skuša upoštevati želje ( ki mu jih vsiljuje Otrok), dela kot mikroprocesor s primerjanje informacij, ki jh je zbral. Ob tem se uči iz dejanj. In prevzame osebno odgovornost za vsa svoja dejanja - kar pa jih otrok ni zmožen. Odrasli je tudi sposoben samofrustracije, medtem ko je Otrok nesposoben, da bi se sam frustriral za dosego nekega cilja ( zelo dolgi projekti, učenje).
3.  v tradicionalnih državah, kjer vladajo desne, tradicionalistične stranke pa je glavno, da se držijo čimveč pravil in izkušenj iz tradicije, kar samo po sebi ni slabo. Zgolj zelo togo ohranjajo, KONZERVIRAJO oblast, tradicijo, PRIVLEGIJE in kapital. Na en način ni kroženja, stvari so zabetonirane, podobnosti s FEVDALIZMOM je polno. Problem je, ker manjka dinamičnosti, sprememb, življenja. Zgolj pravila, zgolj dušenje z zgodovino. Pa naj imamo verske desničarske stranke, ali nacionalne desničarske stranke, ali monarhistične ali komunistične ( ohranjajo tekovine revolucije in vse privilegije). Zato v času hitrega napredka te države ne znajo izkoristiti toka razvoja. So neprilagodljive kot so neprilagodljivi ljudje z prevladujočim Staršem v svoji egostrukturi. Slabo je to, da ne znajo eksperimentirati občasno, oz. se odraslo odločati kdaj bi bilo bolje vzeti nekaj iz tradicije, kdaj nekaj novega (sanjskega) in kdaj nekaj realnega. DESNICO pa bi uvrstil po TA v Starševsko ego stanje, ki je strogo, rigidno in deluje po spominu in izkušnjah.
Poudarjam, da samo po sebi ni slabo nobeno od treh egostanj. Da tudi ni dobro, da Odrasli ves čas vlada osebi - temveč je nujno, da imamo egostanje Odraslega sploh razvito - kajti večina ljudi ga nima. Dobro je tudi, da znamo ta tri egostanja preklapljati za različne situacije in čase -kar odloča Odrasli.

Slabo pa je ves čas živeti s premočnim Staršem v sebi (rigidneži, starokopitneži).

Isto kot je slabo ves čas živeti z prevladujočim Otrokom vsebi ( kar delajo infantilneži).

Bistvo je, da večino časa o osebi odloča egostanje Odraslega in ta včasih določi, da je cela oseba lahko tudi krajši čas v obvladovanju zgolj Starša ali Otroka.

Kam pa bi dali ekologe - neka profesorica na Dunaju mi je nekoč rekla, da so Zeleni pri njih kot lubenice: zunaj zelene barve, navznoter pa živo rdeče. Še bolj rdeče.

Zanimivo je, da ljudje na splošno  in politiki s časom rastemo in spreminjamo vrednote. Ko smo bili mladi, smo bili vsi za spremembe, za solidarnost, za eksperimentiranje in reforme, za pravice. Tudi Joschka Fischer - nekoč ekstremni levičar, ki je v policijo metal kamenje - ki bi ga danes skoraj vsak slovenski novinar označil za najbolj neoliberalističnega republikanca.

Ko ljudje pridemo v službe in začnemo delati, vidimo koliko našega denarja se preteka skozi roke državnih uradnikov, koliko ga zaradi korupcije in hiperneumnosti konča v žepih ali v neracionalnih projektih - začnemo počasi razmišljati bolj podjetniško, bolj odraslo. Odrasli nima problema vključiti stanja Otroka ( kakšne dobre nove ideje v svoje podjetniške cilje), niti stanje STARŠA ( kakšne tradicije, kakšne dobre izkušnje iz spomina) za dosego boljšega, višnja blagostanja sebe in drugih.

Vedno pa se najdejo ljudje, ki bi probleme današnjega časa reševali na najbolj enostaven način - zgolj nazaj bi pripeljali vse tradicionalne vrednote, vse brez razločevanja. To pa skušajo delati desničarji, ki potem vse starinske vrednote idealizirajo, mitizirajo in romanticirajo. To pa je stanje STARŠA. To delajo starci, ko postajajo zagrenjeni, ko se soočajo z življenjskim neuspehom, ko se srečujejo s senilnostjo, infantilnostjo.

Kam pa spada egoist? Egoist spada v egostanje Otroka, ker ne zna sebe frustrirati in delati kdaj tudi za skupno dobro. Zanimajo ga zgolj svoje želje, zadovoljevanje svojih želja.

Kam spadajo socialistični oz. etatistični totalitarci: komunist, fašist in nacist? V vsakem primeru nimajo v sebi razvitega odraslega.  So nerazvite osebnosti. Ker pa radi komandirajo in ponižujejo druge, maltretirajo druge - če ne mislijo enako - če ne delajo enako - celo z mirno dušo morijo ljudi - bi rekli, da takrat deluje egostanje Starša. Jim pa preklaplja iz Otroka v Starša takrat kot želijo druge ljudi SILITI, DIKTIRATI, mučiti, represirati. V osnovi pa so predvsem v egostanju Otroka, ker sanjarijo o utopijah in ker niso zmožni nase, na druge in na svet gledati realno, racionalno in Odraslo.

Kam spada anarhist? Anarhisti spadajo med ekstremne levičarje, ki si po eni strani želijo državni aparat uničiti v celoti - ( ker ne prenašajo avtoritete - ker so pretirano adaptirani uporniški Otrok, ki se brez razloga upira vsaki gesti notranjega starša - ki da “je nefer”). A po drugi strani pa želijo, da jim spet “nekdo drug da hrano” - torej so spet Otrok, ki ne zna s svojim delom ustvarjati samostojno svojega življenja.

Kar je perverzno je to, da bi socializem in komunizem v Sloveniji z lahkoto lahko uvrstili v rigidno ego stanje Starša. Saj jim gre za ohranjanje ZGODOVINE, SPOMINA, tradicije, fevdov, kapitala, rent ( to, da so naši vedno na pozicijah). A v večji moči je pri njih še vedno egostanje Otroka: idealiziranje, napihovanje iluzij, utopij, sanjarjenje, nezmožnost delovnega ustvarjanja. Zato je sistem, ki ga vodijo levičarji kot rak rana: sami sebe jedo - dokler ni tako velike revščine, da vse propade ( glej Srbija, Severna Koreja, Albanija, Kuba).

Liberalna, svobodna novinarka Ana Jud je naredila briljanten intervju z liberalnim ekonomistom dr. Janezom Šušteršičem. Le tega sem poslušal na okrogli mizi z reformnim ekonomistom Švedske Muknhammerjem. Šušteršič je bil dolgo šef statističnega državnega urada UMAR - kot liberalni ekonomist pa je skoraj neopazen - kajti v javnosti dosedaj ni upal nastopati tako ostro in inteligentno kot npr. dr. Mićo Mrkaić ali dr. Bernard Brščić.

V intervjuju pa razdere par mitov:

Semolič ponavlja lažne parole, da bodo z liberalnimi reformami delavci in najrevnejši sloji izgubili največ. To ni res. Največ bodo izgubili priviligiranci, medtem, ko bo delo dobilo večjo veljavo v denarju, v višjih plačah, v novih delovnih mestih.

V Sloveniji na široko veje Kardeljev duh in miselnost. Ljudje se bojijo kapitalizma. Bojijo se svobode in osebne odgovornosti. So osebnostno nezreli, otročji in prezaščiteni. Želijo imeti večjo zaščito države.

Slovenski novinarji dostikrat trdijo ideološke stavke, ko pa jim dam na mizo podatke iz statistik, ki govorijo popolnoma nasprotno od njihovih ideoloških trditev - pa rečejo - da je “to stvar različnih subjektivnih mnenj”. Zgolj eno od mnenj torej. Pa čeprav je objektivno merjeno.

Ekonomsko socialni svet ” je v resnici fašistična institucija ki izvira iz Mussolinijeve domislice modela države, kjer korporativne interesne skupine odločajo o tem, kako bodo živeli drugi. Če pogledate slovenski ESS in ESS nekdanje nacistične Nemčije, se ne razlikujeta dosti: oba sta oboževala sindikalne proteste in centralno-plansko odločanje.”

Mrkaić primerja par cen izdelkov in storitev v Sloveniji in v ZDA.

“Visoke cene so predvsem znamenje zaprte družbe, kjer so si številni lobiji izborili ekonomske rente.”

V Sloveniji nimamo takega ekonomskega liberalizma, ki bi vsakemu človeku omogočil svoboden vstop na trg dela. Kdorkoli v Sloveniji resnično ustvarja in dela - ta ve, da ima skoraj vsaka poklicna skupina v Sloveniji z raznimi pravili, pravicami, birokracijo itd zaščiteno delovanje pred drugimi konkurenti. Imamo nešteto vrtičkov, fevdov in fevdalcev - katerih glavna skrb ni ustvarjanje, delanje in služenje - temveč iskanje in zabetoniranje stalnih rent. Krog priviligirancev, krog elite - ki ni postala elita s pomočjo pozitivne selekcije.

Ne samo notarji, lekarnarji, odvetniki, prevozniki, tudi projektanti, zdravniki itd.

Tam, kjer manjka primerjave, oz. tekmovalnosti pa so storitve slabe in predrage.

Tipičen primer je zdravstveno zavarovanje, ki je dražje v Sloveniji kot v ZDA - hkrati pa v ZDA takoj prideš do zdravnika in do operacije, medtem, ko v Sloveniji ljudje v večmesečnih čakalnih vrstah prej umrejo kot pridejo na vrsto - razen elite, ki s podkupovanjem ali zlorabo položaja in vez preskoči vrste. Sicer pa so vrste ( in bohotenje birokracije)  tipična pojavna oblika neučinkovitosti socializma ( slabe plače, neučinkovitost dela, gospodarsko propadanje, slaba organizacija dela, slabo vodenje podjetij, slabi izdelki in slabe storitve, predvsem pa “NIHČE NI ZA NIČ ODGOVOREN”).

 Kaj še razkrinka Mićo Mrkaić v svojem članku v Financah:

“V Sloveniji sem za zdravstvo (prispevki za obvezno zavarovanje in premija za prostovoljno zavarovanje) plačeval okoli 380 evrov na mesec (vsi prispevki), v ZDA pa plačujem mesečno 180 dolarjev oziroma 108 evrov.

Glede na povprečni BDP na prebivalca torej v Sloveniji plačujem sedemkrat več (!) kot v ZDA. Kaj je torej narobe s tako imenovano socialno Slovenijo, da so me celo pri bojda humanem sistemu zdravstvenega zavarovanja odirali kot vola? Gre za ropanje, ki mu luzerji, lenuhi in profesionalni levičarji pravijo solidarnost, jaz pa pravim, da je to navadna svinjarija. O cenah v Sloveniji in ZDA bi lahko govorili zelo dolgo, že bežna in nesistematična primerjava nekaterih cen v tabeli pa pokaže, da je življenje v Sloveniji presenetljivo drago.

.

Kdo nas odira?

Na koncu se moramo vprašati, kdo nas v Sloveniji odira, da so cene tako visoke. Visoke cene so predvsem znamenje zaprte družbe, kjer so si številni lobiji izborili ekonomske rente, kjer nas z visokimi davki molze država in kjer nas s tako imenovano solidarnostjo ropajo luzerji in lenuhi.

Gre za sistem, kjer je destruktivno podjetništvo (beri: drenjanje pri koritu z javnim denarjem) zelo atraktivna karierna opcija, sistem, kjer foteljaši brez sramu po časopisih zmerjajo kapitalizem in živijo na račun davkoplačevalcev, sistem, kjer lokalni karteli (pa ne samo notarski, da ne bo pomote) zlorabljajo svojo moč nad ljudmi, in sistem, kjer se ljudem vse to molzenje zdi skoraj kot naravni zakon. Jaz pa vas na koncu sprašujem: je tak sistem lahko dejavnik kakovosti življenja? Odgovorite si sami, spoštovani bralci.”

V ZDA so začeli delati zase že aprila, maja pa v reformiranih vzhodono evropskih državah ( Slovaška, Madžarska, Estonija).

Slovenija ima prelom 17. junija.

Toda socialistična Nemčija in Francija bosta imeli v juliju prelom, medtem ko bosta imeli Norveška ( Kuvajt Evrope) in Švedska prelom šele konec julija.

Največji problem pa je, da ta denar, ki smo ga dali državi na koncu v večini primerov pride v napačne roke, saj ga porazdeljujejo socialistični birokrati - to pomeni, da marsikaj ostane v žepih, večinoma pa gre v “podjetja” njihovih tovarišev, ki delajo storitve za državo in so IZBRANI na javnih razpisih. Tudi pri sociali pride denar v napačne roke, saj ga dobijo ponavadi grebatorji, ki do potankosti poznajo luknje v zakonih in hodijo z dragimi džipi na CSD po dodatek za brezposelnost, otroški dodatek in še kak dodatek. 60% populacije Slovenije je danes prisesano na socialno vime krave Države. “Mama, mama!”

vir Finance

Zaradi padanja cen fotovoltaike (10% letno) in zaradi počasnega naraščanja izkoristkov PV ( danes okrog 20% - čez 10 let pa naj bi ga že uspeli podvojiti) se je Nemčija odločila, da ne bo zzmanjšala subvencij zgolj 5% letno, kar dela vsako leto - temveč bo dodala še 9%. Zato je trg fotovoltaike na največjem svetovnem trgu fotovoltaike močno upadel.

Tako kot se kamena doba ni kočnala, ker je zmanjkalo kamenja, se tudi naftna doba ne bo končala šele takrat, ko bo zmanjkalo nafte. Naftna doba se že sedaj končuje. Morda je vrh cene nafte med 200 in 300 dolarji.

Članek govori zelo nestrokovno o solarni industriji kamor spadajo tudi tehnologije sončnih kolektorjev za ogrevanje vode.

Prednost je ta, da danes EU množično oponaša Nemčijo. Predvsem Španija in Francija, hkrati pa tudi Italija in Grčija uvajata vedno več PV elektraren.

Prednost je tudi ta, da ZDA, Indija in Kitajska ogromno stavijo na vgradnjo teh modulov, zato bo v nekaj letih trg instaliranih modulov v Indiji, na Kitajskem in v ZDA presegel nemški trg instaliranih modulov. Počasi pa bodo tudi proizvajalci modulov iz teh držav premagali po št. proizvedenih modulov tako Nemčijo kot Japonsko, ki sta zaenkrat vodilni.

Kmalu bodo cene tako nizke, da jih bodo množično začeli uporabljati tudi v Afriki.

Se pa sprašujem, mar ni subvencioniranje protiliberalno? Ali pa je upravičeno pri spodbujanju neke tehnologije?

Kaj pa resničnost o EROEI? 

Levičarji širijo lažnivi mit: da bodo liberalne reforme ( tržni kapitalizem) prizadel najšibkejše, najrevnejše sloje družbe.

“Ni res, da reforme najbolj prizadenejo socialno najšibkejše, prizadenejo tiste, ki imajo zdaj privilegije,” se je z Munkhammarjem strinjal ekonomist Janez Šušteršič. Šušteršič v prihajajočem mandatu niti ne pričakuje sprememb, meni pa, da bomo leta 2012 morda dojeli, da tako več ne gre ter da so reforme potrebne.

Očitno je v Sloveniji v prevladi skupina ljudi, ki ima neupravičene privilegije v družbi. Mene ne moti, da je človek bogat. Moti me, da je bogat na račun drugih ljudi - ne pa zaradi svojega znanja, dela, podjetniškega tveganja.

vir

http://www.finance.si/212994

http://www.finance.si/213046

Simona Toplak se v Financah pošteno in iskreno sprašuje o večih tezah o tajkunih. Vešč mi je njeno zdravo razmišljanje in razgrajevanje teh tez. Tajkuni so kriminalci. Večina je levih, manj je desnih tajkunov - a vsi so kriminalci. Večina tez ima namen v relativizaciji napak svojih tajkunov in sprevračanju odgovornosti na druge.

Hkrati pa se tajkunizacijo zlorablja za širjenje socialistične ideje, da je privatizacija zlo in rak rana. Ne, privatizirati državne firme je nujno za to, da bo ta družba v kapitalizmu globalizacije preživela.  Reforme so nujne, da se ne bo zgodil kolaps države zaradi povečevanja davkov, parazitskega šolstva, zdravstva in ostalega uradništva.

Nujno je potrebno obsoditi vse tajkune. Vlada mora sprejeti novo in kratko zakonodajo. Sodniki naj po tej zakonodaji obsodijo tistih 20 do 30 tajknuov obeh polov na visoke ( 10 letne kazni), prav tako vse njihove oprode. Vso lastnino jim je treba zaseči in jo takoj na javni držabi prodati tistim, ki imajo denar. Nič ni narobe, če bodo to zgolj tuji lastniki. Pri tej dražbi je potrebno pazati, da ne bo pod ceno, da se kupci ne bodo vnaprej dogovorili in si lastnine podelili in si tako močno zbili ceno.

“Kar je seveda popoln blef. Tajkunstvo je nastalo prek mehanizmov odobrenega kapitala, lastnih delnic, družb pooblaščenk, prepletenega lastništva, izčrpavanja finančnih naložb podjetja za nakup tega istega podjetja in tako naprej. Lastniki so, namesto da bi preprečili, da se jim “krade” in to sankcionirali, kraje podprli.”

Dejstvo je, da sta obe najmočnejši sedanji politični stranki spodbujali tajkunizacijo in svoje tajkune. To je prej 15 let delala tudi propadla LDS oz. sedaj nadaljuje ZARES. Da o SLS ne govorimo.

Ko sem zadnjič pogledal v zvezek srednješolca in sem bral definicijo podjetnika pri predmetu PODJETNIŠTVO, me je pogrela izjava, da je “podjetnik velik materialist”. Pa sem se šel pozanimat kdo ga podjetništvo uči. In mi je povedal, da učitelj, ki je pred letom 1991 učil STM ( samoupravljanje s temelji marksizma). Na šoli (gimnazija) imajo dva učitelja”socialistčlnega” podjetništva: eden je naredil kumrovški FDV, drugi pa kumrovško FOV. Torej imamo prodajalce rdeče megle in pralce možganov z rdečo varikino.

Za sociologijo pa imajo učiteljico iz FDV, ki jim daje izključno seminarske naloge iz literature socialističnih avtorjev. “Kritika kapitalizma”. “Max Weber”. Slavna zbirka “Studio humanitatis”. Tako nepoštena učiteljica, ki ne ponudi dijaku, študentu, paleto pluralnih avtorjev, temveč zgolj dela ekstremnih levičarjev in kritikov kapitalizma in apologetov levičarstva, socializma. Otroku ne ponudi samostojnega razlikovanja, svet mu oriše zgolj skozi rdeča očala. Množična produkcija rdečih bimbotov, industrija, tekoči trak.

Sedaj se na TV Sloveniji spet vrti ena TV nadaljevanka, kjer sta Škof in Veso dva pepčka, dva biznismena. Seveda sta predstavljena kot skrajno negativna podjetnika, mar ni to za pričakovati v državi, ki je enoumno proti podjetništvu in kapitalizmu? Še par let nazaj je bila v nedeljah tudi ena nadaljevanka, ki je Slovencem prala možgane, da se gredo podjetnike in biznismene zgolj pokvarjenci, lenuhi in izkoriščevalci. Skratka : naši sovražniki. Sovražniki ljdstva in našega edino pravičnega družbenega sistema. “Mi nočemo iz Slovenije narediti Amerike!” je mantra 90% Slovencev. Matr kako naši vladajoči socialisti še 20 let po propadu komunizma uspešno na mehek način indoktrinirajo rajo.

Ni naključje tudi, da smešijo zdravniški poklic in ga delajo bebastega. Kajti zdravniki so kot inteligenca vedno bili nevarni tem malomeščanskim lumpenproletarcem in birokratom. So jih presegali v znanju in pameti.

Že zelo dolgo pa nisem gledal kakšne humorne nanizanke, ki bi se norčevala iz ZARES bebastih birokratov na občinah in v državi, v zdravstvu in v šolstvu, v vladnih in v nevladnih organizacijah. Da bi se norca delala iz materiala, ki ga je v Sloveniji ogromno. Mnogo več kot v zahodno evropskih državah. Iz materiala, ki jim ga ponujajo ljudje brez rezultatov, brez razvojnih vizij in ciljev. Ljudje, ki brezvestno celo življenje živijo na račun žuljev delavcev, kmetov, obrtnikov in inženirjev, ki se preživljajo z tržnimi rezultati svojega dela. Ljudje, ki so ZARES podporniki konzervativnega socializma in nasprotniki demokracije, napredka in tržnega kapitalizma. Ljudje, ki celo življenje mlatijo nastopaški, bleferski jezik socialistične latovščine pomešane z marketingom in samovščečnostjo ” Ti si zvezda!”.

Tole sem povzel, ker sem pravkar gledal zelo dolgočasen film “Hit poletja”, zelo dolgočasnega režiserja M. Pevca, kjer je igrala lepotica Molk, še bolj pa mi je bila všeč glasba pevke Gjurin, slavne nekdanje Olivije.

Film je bil spet slovenceljsko socialen. Po Vorančevo ali še bolje po stilu Miška Kranjca se je ukvarjal s malim človekom, ki se utaplja v nesreči zaradi izkoriščevalcev.

Gnil pa se mi je zdel scenarij Ferija Lainščka. Bedni dialogi. Managerji so orisani kot kratkovidni, izkoriščevalski, sužnjelastniški primitivci. Ne kot pametni in daljnovidni ljudje, ki tako dober glas Gjurinove bogato nagradijo in vanj vložijo - tvegajo - vse svoje premoženje -da ga ne bi speljal kak drug podjetnik.

Kreslin, ki ima na naši RTV monopol vrtenja muzike ( “socialistični podjetnik”) in ki vsako leto popije kri kakšnemu mlademu talentu - pa je bil predstavljen kot odrešitelj kvalitetne pevke iz rok “satanskih podjetnikov”.

Drugače pa plehka in slovensko solzava zgodba o prezaščitenem slovenskem otroku staremu 30 let, ki nič ne zna in noče delati. Ne zna živeti, delati in ljubiti.

O očetu pijancu in socialističnemu birokratu, ki poneveri družbeni denar in o možačasti in posesivni slovenski socialistični materi, ki buta ven hladnost in trdoto. Do moža in do otrok.

Zgodba na prvo žogo - če odpreš slovensko TV: polno mladine, ki se grebe, da pridejo na TV zaslon: ali s pomočjo lepotnega tekmovanja, ali preko petja. Ali še bolj tragično, množično in sodobno:  s pomočjo riganja in kazanja riti v resničnostnih šovih. Prodali bi vse - samo da dobijo 5 minut slave. To je mladina, ki jo je Gaber s permisivnostjo, anarhijo in razvajenostjo popolnoma zafural. Postali so plehek kanon futer v rokah psihopatskih socialističnih podjetnikov - kakršne film prikazuje. Ker niso zgrajene osebnosti - jih lahko vsak razsuje in pometa z njimi. Mi pa kot gledalci s privzgojenim, stalno indoktriniranim,  globokim socialnim čutom tugujemo in sočustvujemo s tem falirancem -faliranko.

Bilo je tudi preigravanje prekmurcev, ki so za Slovence očitno že prototip. Tako glede muzike kot uspešnih filmov. Drugi vzorec so neuspešni ljudje, ki ne znajo sami preživeti, ki jamrajo in igrajo žrtve. Molkova sploh ni v osnovi Prekmurka. Kar je fascinantno - v določenih potezah in zornih kotih - si je bila fizično nesramno podobna z Ano Jud.

J.P. Damijan se je spametoval. Pustil je šarlatensko spogledovanje s politiko in izlete od Janše do Pahorja. Začel je spet pisati kvalitetne ekonomske članke. Ne vem še, če bi ga zaradi prve lastovke - ob vsem socializmu zadnjih 3 let - uvrstil med liberalne avtorje v svoji Blogroli. Vsekakor pa tale članek je zelo liberalen. In kvaliteten.

Ima pet predlogov kako povečati gospodarsko neučinkovito ( potratno, zapravljivo, nazadnjaško, parazitsko) socialistično slovensko državo:

Prvi predlog: demonopolizacija javnih storitev in javno-zasebno partnerstvo

Charles Wheelan v knjigi Naked economics (2002) začenja četrto poglavje z naslovom “The army was lucky to get that screwdriver for $500″ z enim najljubših vicev Ronalda Reagana, nekdanjega predsednika ZDA, o stanju v nekdanji Sovjetski zvezi. Vic gre takole. Neka ženska, ki želi kupiti lado, pride na vladni oddelek za motorna vozila in izrazi svojo željo uslužbencu. Vladni uslužbenec ji razloži, da je za lade dolga čakalna vrsta. Ženska kljub temu vztraja pri naročilu. Uslužbenec spusti dolg, utrujen vzdih in žensko doda na konec dolge liste. “Pridite nazaj čez dve leti, 17. marca,” reče. Ženska pogleda svoj koledar in vpraša: “Zjutraj ali popoldne?” Uslužbenec: “Kakšna je pa razlika? To je vendar šele čez dve leti!” “Takrat pride vodovodar,” odvrne ženska.

“Prvič, državne službe ne smejo imeti monopola nad zagotavljanjem storitev in dobrin, razen kadar obstajajo resni argumenti, da bi zasebna pobuda lahko vodila do slabših rezultatov. “

“Drugič, tudi kadar mora država imeti pomembno vlogo pri ponujanju določenih javnih dobrin, denimo pri gradnji cestne in železniške infrastrukture, to nikakor ne pomeni, da mora država sama opraviti ta dela oziroma jih sama financirati. Dovolj je denimo, da država samo določi trase in specificira tehnične parametre ter zahteve glede kakovosti, nato pa prek javnega razpisa izbere najbolj ugodnega ponudnika. “

“In drugič, težava je, ko pri nepopolno konkurenčnem postopku izbire (kar je pravzaprav vedno) država tudi sama financira gradnjo. Zadeva se seveda izrodi v to, da ponudniki dajo “preveč konkurenčne” ponudbe, po izboru pa prek aneksov k pogodbam osnovno razpisno vrednost povečajo za nekajkrat. Javna naročila se zato, kljub formalno strogim razpisnim postopkom, navadno izrodijo v najdražja naročila. Nekajkrat dražja, kot če bi enako storitev ali izdelek kupovali kot zasebniki.”

Drugi predlog: nacionalizacija državne uprave

“Menim, da bi morali pri sestavi prihodnje vlade razmisliti o zmanjšanju števila resorjev ter njihovem vsebinskem združevanju, kot je predlagal denimo Peter Kraljič.

Po švicarskem vzoru bi denimo lahko oblikovali samo sedem superministrstev: 1. za finance, 2. za gospodarstvo (sedanja ministrstva za gospodarstvo, promet, okolje in prostor, “delovni” del ministrstva za delo ter “tehnološki” del ministrstva za visoko šolstvo in znanost ter tehnologijo), 3. za javno upravo (sedanja ministrstva za javno upravo, pravosodje, zakonodajo in notranje zadeve), 4. za zdravje, šolstvo, šport in kulturo (sedanja ministrstva za zdravje, šolstvo in visoko šolstvo), 5. za družino in socialne zadeve, 6. za obrambo, 7. za zunanje zadeve.”

Tretji predlog: izločitev zdravstva in šolstva iz javne uprave

“Mitja Gaspari je pred kratkim predlagal funkcionalno izločitev zdravstva in šolstva iz državne uprave. Gre za dober predlog, ki bi po eni strani omogočil uvedbo enotnega plačnega sistema v javni upravi (ločeno od zdravstva in šolstva), po drugi strani pa dal tema resorjema večjo avtonomijo. “

Četrti predlog: ustavna določba fiskalnega pravila

“Igor Masten je pred kratkim predlagal, da bi v ustavo zapisali jasno fiskalno pravilo, denimo, da smejo javnofinančni izdatki naraščati le v skladu z dolgoročno vzdržno gospodarsko rastjo ali za njo celo zaostajati. “

Peti predlog: neodvisnost regulatorjev

“V zadnjem desetletju smo bili deležni številnih primerov monopolizacije posameznih trgov in nečednih primerov koncentracije lastništva zaradi nedelovanja regulatorjev trga, ki so običajno delovali usklajeno s “politično voljo” vladne koalicije. “

Do konca leta 2008 bodo Poljaki imeli povprečno plačo 1000€. To pomeni, da ima univerzitetno izobražen kader v večjih Poljskih mestih že sedaj plače okrog 2000 do 3000€.

Rast je bila kar 12,6% glede na isti dan prejšnjega leta. Rast plač je posledica liberalnih reform, ki so spodbudile pritok tujega kapitala, investicij, pogumnega tveganja podjetnikov z odpiranjem podjetij in zaposlovanju novih delavcev.

Zelo sem žalosten, ker bo večina Slovencev spoznala dobrobit tržnega gospodarstva šele čez par let, ko nas bo večino držav nekdanjega vzhodnega bloka, kjer so bile plače na startu v letu 1991 kar 5x nižje kot v Sloveniji, PREHITELA. Še le takrat bodo, UPAM, ti fanatični verniki socializma, vklopili svoje možgane. Šele zavist jih bo premaknila, pa še takrat ne bodo mogli obtoževati kakšne desne vlade, kajti od 2008 bodo spet vladali orto levičarji iz SD in ZARES.