Kaj pa napredek družbe? Kaj pa svoboda posameznika? Kaj pa pravičnost oz. enakopravnost pred sodiščem?
Bogati so se v zgodovini družbe vedno radi zaščitili v svojem bogastvu. Z družbenim redom so zaščitli svojo zemljo, svojo lastnino, svojo oblast, svoje rente. Ponavadi na škodo revnih. Tak družbeni red je laufal po svetu tisočletja. Najprej smo mu rekli sužnjelastništvo, potem pa je bil bolj human red fevdalizem. Danes je še bolj humana oblika fevdalizma, ki se mu reče socializem. Bogata je ozka elita ljudi, ki zna s socialistično dogmatiko in simboli izvrstno manipulirati svoje sužnje in tlačane.
Kaj pa revni? Če reven človek slučajno obogati ali pride na oblast, kaj bo drugače? Tudi on bo čimprej skušal zaščititi svojo rento, fevd, kapital, oblast pred revnimi. Torej isto kot pri bogataših, ki jim bogastvo priteka iz roda v rod. On tudi ne bo z revnimi tekmoval, ker lahko svoj kapital izgubi - oni pa go dobijo. Halooo! Bolje nazaj vzpostaviti fevdalizem, ki ščiti bogati razred.
Imeli smo socialistične revolucije, ki so govorile, da ima delavec oblast? Pa jo je res kdaj imel? Nikoli. Pa tudi, če bi jo za kratek čas imel, bi večino od njih postalo pohlepnih in bi prej ali slej uzakonilo fevdalizem, pa čeprav pod masko lepo zvenečega socializma. Pri socializmu je še en velik problem: tam načeloma na oblast pridejo dokaj neumni, neučeni in nepodjetni ljudje. Nedelavni. Kriterij uspešne revolucije zavisi zgolj od psihopatske narave človeka. Najbolj brutalni bo prišel na vrh in med potjo pobijal svoje tekmece prej kot ti njega.
Kaj pa kapitalizem? Kako čudno, še par let sem gledal nanj čisto tako kot še danes gleda skoraj vsak naš državljan, ki ima glavo preplavljeno z rdečo matrico.
Kapitalizmu je mar človek, ki dela, ki je uspešen, ki ima znanje, ki je podjeten, ki tvega, ki ima cilje, ki je iznajdljiv. Taki pa so predvsem v srednjem razredu. Sicer je kapitalizmu všeč tudi bogataš oz. nekdo, ki poverba veliko denarja. Hkrati pa je kapitalizmu všeč tudi revež, ki bo pridno delal in bo nekoč lahko tudi eden od bogatašov.
Toda kapitalizem ravno zaradi ljubezni do srednjega razreda in iz strahu, da se družbeni sistem spet spridi v stari fevdalizem ( oblast starih bogatašev) ali v novi fevdalizem ( oblast revolucionarjev, novih - rdečih bogatašev) zaščiti ta srednji razred pred bogatimi, ki želijo svoje bogastvo zaščititi z monopoli, fevdi itd. Zelo stroga zakonodaja ostro kazuje monopole in kartele, ki veleobgatašem na račun množice ostalih deli bajne rente in velike dobičke.
Kapitalizem zahteva, da je tudi bogataš s svojim kapitalom, denarjem na trgu in se bori zanj. To pa pomeni, da ga lahko tudi izgubi. Tudi na račun veliko bolj revnega tekmeca, ki pa ima drugo obliko kapitala: znanje, delavnost, podjetnost, dobre ideje, …
Hkrati pa kapitalizem tudi preprečuje z demokracijo, da bi na oblast prišle z revolucijo množice brez znanja in delavnih navad, ker bo to spet pomenilo stoletno gospodarsko nazadovanje celotne družbe, razen elite rdečih, rjavih ali črnih psihopatov, ki si bodo oblast zavarovali na fevdalni način.
Socializem je načeloma propadel kot družbeni sistem. Deloma ga goji le še EU, pa Kuba in Severna Koreja. Deloma tudi Kitajska, ki pa je gospodarstvo že zelo liberalno uredila in le to dosega 10% rast zadnjih 15 let ter je zmanjšalo revščino Kitajcev iz 70% na 7%. No, potem je tu še Chavez v Venezueli, katerega socializem temelji na nafti, prav tako Putinov socializem.
Tudi v Sloveniji je še vedno mehki socializem. To pomeni, da tuje investicije niso zaželjene, prav tako ni zaželjen liberalen trg kapitala in idej. Morda je leta 1970 več tujega kapitala v slovenska podjetja prišlo ( in zato slovensko gospodarstvo in standard Slovencev imata še vedno prednost pred ostalimi OSTIJI), kot ga je prišlo zadnjih 20 let, ko smo se kao osvobodili komunizma. Zgolj represivnega, ne pa temeljnega. Še vedno je bog večine ljudi DRŽAVA. Imamo državni kapitalizem, država odloča čisto o vsaki stvari. Na škodo svobode, na škodo pravičnosti, na škodo napredka družbe, na škodo medsebojnih odnosov. Družba nazaduje, umira.
Kar je dobro za posameznika, včasih ni dobro za družbo. In kar je dobro za družbo, včasih ni dobro za posameznika. Recimo iz časa avstro-ogrske, je bil človek vzgojen v trdi disciplini in delavnosti. Zelo malo pohval je bilo. To je šlo na škodo posameznika, bilo pa je dobro za napredek družbe, saj je bila AO v tsitih časih vrh svetovnega blagostanja in napredka.
Socializem pa je ljudi pretirano zaščitil: “Ti nič ne razmišljaj s svojo glavo, bo že Država za vse poskrbela!”. Nobenemu ni potrebno razmišljati o delu, o penziji, o razvoju. Tiste, ki so preveč s svojo glavo razmišljali so hitro odpeljali v koncentracijska taborišča ali v psihiatrijo. Zgolj služba in užitek. Na videz so posamezniki bolj zadovoljni ( ker živijo v imaginarni vatki) - so sužnji rdeče MATRICE, a je ravno zato sistem propadel, ker ni bil učinkovit. Ne more se en butasti državni birokrat ( Kardelj, Tito) spoznati na čisto vse in čisto o vsem odločati. Tipičen primer je skrajno bedasta odločitev Staneta Dolanca, da se na Jesenicah naredi Jeklarno ( čeprav ni ne energije, ne rude, ne delovne sile, ne prometnih povezav, ne neekološke lege - začetek doline), “kajti Gorenjci ne bodo narod natakarjev in sobaric!” s svojim fantastičnim turističnim potencialom.
