Načeloma športa skoraj ne gledam, ne spremljam, najmanj v časopisu in po radiu, bolj malo pa po TV. Pa še tu zgolj občasno v poročilih - skoraj nikoli pa ne gledam tekem.

Izjema so nogometna prvenstva - ali evropska ali svetovna.

Pred 4 leti sem tako kot letos igral stave na internetu Financ. Ravno vsakodnevno stavljenje me je spodbujalo, da sem se bolj zanimal za reprezentance in si marsikatero tekmo ogleddal, ki si jo drugače ne bi. To ni klasično stavljenje, kjer bi nosil denar v stavnico ( to mi pomeni, da je človek beden zasvojenec) - ampak zgolj igrica v kateri nič ne riskiram, razen nekaj časa.

Moji prvi stavi sta na Češko in na Portugalsko - čeprav sem zasledil, da je Turčija baje izjemno močna. Mislim, da so presenečanja zelo mogoča in da velike države vseeno nimajo takih šans, kajti večina nogometašev je na trgu - tam tekmujejo in tam so vrednoteni po rezultatih. Torej v svetu in v športu deluje trg - le na določenih fevdih v EU še ne deluje.

Pa še to: to prvenstvo obrača kar 1,5 miljarde € in večina ljudi bo 3 tedne večino prostega časa posvetila nogometu. Na žalost tudi na račun zapostavljanja odnosov.

In še ena misel, ki sem jo prebral v medijih: Orban Pamuk, znani turški pisatelj, je rekel, da nogomet danes kreira najsrditejši nacionalizem. Tipičen primer so vojne tabloidov med Nemčijo, Anglijo, Poljsko. Zadnjič so Poljaki zmontirali “odsekane glavi” dveh nemških vodilnih nogometašev in spodaj masten naslov: “Fantje, prinesite domov vojni plen!”

In kaj je bil dobrobit igranja na Financah pred 4 leti: ob tem sem začel prebirati članke mladoekonomistov, ekonmskih liberalcev, Mića Mrkaića - ki so me navdušili, ki so mi odprli logiko sveta in logiko slovenskega fevda.

J.P. Damijan se je spametoval. Pustil je šarlatensko spogledovanje s politiko in izlete od Janše do Pahorja. Začel je spet pisati kvalitetne ekonomske članke. Ne vem še, če bi ga zaradi prve lastovke - ob vsem socializmu zadnjih 3 let - uvrstil med liberalne avtorje v svoji Blogroli. Vsekakor pa tale članek je zelo liberalen. In kvaliteten.

Ima pet predlogov kako povečati gospodarsko neučinkovito ( potratno, zapravljivo, nazadnjaško, parazitsko) socialistično slovensko državo:

Prvi predlog: demonopolizacija javnih storitev in javno-zasebno partnerstvo

Charles Wheelan v knjigi Naked economics (2002) začenja četrto poglavje z naslovom “The army was lucky to get that screwdriver for $500″ z enim najljubših vicev Ronalda Reagana, nekdanjega predsednika ZDA, o stanju v nekdanji Sovjetski zvezi. Vic gre takole. Neka ženska, ki želi kupiti lado, pride na vladni oddelek za motorna vozila in izrazi svojo željo uslužbencu. Vladni uslužbenec ji razloži, da je za lade dolga čakalna vrsta. Ženska kljub temu vztraja pri naročilu. Uslužbenec spusti dolg, utrujen vzdih in žensko doda na konec dolge liste. “Pridite nazaj čez dve leti, 17. marca,” reče. Ženska pogleda svoj koledar in vpraša: “Zjutraj ali popoldne?” Uslužbenec: “Kakšna je pa razlika? To je vendar šele čez dve leti!” “Takrat pride vodovodar,” odvrne ženska.

“Prvič, državne službe ne smejo imeti monopola nad zagotavljanjem storitev in dobrin, razen kadar obstajajo resni argumenti, da bi zasebna pobuda lahko vodila do slabših rezultatov. “

“Drugič, tudi kadar mora država imeti pomembno vlogo pri ponujanju določenih javnih dobrin, denimo pri gradnji cestne in železniške infrastrukture, to nikakor ne pomeni, da mora država sama opraviti ta dela oziroma jih sama financirati. Dovolj je denimo, da država samo določi trase in specificira tehnične parametre ter zahteve glede kakovosti, nato pa prek javnega razpisa izbere najbolj ugodnega ponudnika. “

“In drugič, težava je, ko pri nepopolno konkurenčnem postopku izbire (kar je pravzaprav vedno) država tudi sama financira gradnjo. Zadeva se seveda izrodi v to, da ponudniki dajo “preveč konkurenčne” ponudbe, po izboru pa prek aneksov k pogodbam osnovno razpisno vrednost povečajo za nekajkrat. Javna naročila se zato, kljub formalno strogim razpisnim postopkom, navadno izrodijo v najdražja naročila. Nekajkrat dražja, kot če bi enako storitev ali izdelek kupovali kot zasebniki.”

Drugi predlog: nacionalizacija državne uprave

“Menim, da bi morali pri sestavi prihodnje vlade razmisliti o zmanjšanju števila resorjev ter njihovem vsebinskem združevanju, kot je predlagal denimo Peter Kraljič.

Po švicarskem vzoru bi denimo lahko oblikovali samo sedem superministrstev: 1. za finance, 2. za gospodarstvo (sedanja ministrstva za gospodarstvo, promet, okolje in prostor, “delovni” del ministrstva za delo ter “tehnološki” del ministrstva za visoko šolstvo in znanost ter tehnologijo), 3. za javno upravo (sedanja ministrstva za javno upravo, pravosodje, zakonodajo in notranje zadeve), 4. za zdravje, šolstvo, šport in kulturo (sedanja ministrstva za zdravje, šolstvo in visoko šolstvo), 5. za družino in socialne zadeve, 6. za obrambo, 7. za zunanje zadeve.”

Tretji predlog: izločitev zdravstva in šolstva iz javne uprave

“Mitja Gaspari je pred kratkim predlagal funkcionalno izločitev zdravstva in šolstva iz državne uprave. Gre za dober predlog, ki bi po eni strani omogočil uvedbo enotnega plačnega sistema v javni upravi (ločeno od zdravstva in šolstva), po drugi strani pa dal tema resorjema večjo avtonomijo. “

Četrti predlog: ustavna določba fiskalnega pravila

“Igor Masten je pred kratkim predlagal, da bi v ustavo zapisali jasno fiskalno pravilo, denimo, da smejo javnofinančni izdatki naraščati le v skladu z dolgoročno vzdržno gospodarsko rastjo ali za njo celo zaostajati. “

Peti predlog: neodvisnost regulatorjev

“V zadnjem desetletju smo bili deležni številnih primerov monopolizacije posameznih trgov in nečednih primerov koncentracije lastništva zaradi nedelovanja regulatorjev trga, ki so običajno delovali usklajeno s “politično voljo” vladne koalicije. “

Avtor članka v Financah Matej Kovač piše o sedanji recesiji, ki se s pokom nepremičninskega balona širi v Evropo in drugod po svetu.

Sprašuje se kdo naredi v recesijah inborznih zlomih več škode. Nevidna roka svobodnega trga, ki jo žene pohlep in požrešnost oz. sebičnost. In na drugi strani vidna roke države ali centralnih bank, ki socialistično posegajo na trg z regulacijo.

Cikli recesije in rasti so v gospodarstvu kot tudi v življenju civilizacije, družbe in posameznika čisto normalne stvari. Prečiščevanje. Preobrazba. Nov začetek.

Danes imamo veliko več mehanizmov, da bi ne prišlo do podobnega zloma kot leta 1929.

“Velika depresija v 20. stoletju je marsikje spodbudila avtoritarne rešitve in v splošnem nezaupanju do tržnega gospodarstva so si države ponekod poleg regulacije trgov uzurpirale še določanje ponudbe in povpraševanja.

Kolektivizmi 20. stoletja so bankrotirali moralno in ekonomsko, a vsaka kriza še vedno sproži vprašanje, koliko je sistem, ki temelji na racionalni skrbi za lastni interes posameznika, v skrajni konsekvenci na požrešnosti posameznika, res najboljši možni sistem za rast splošne blaginje.”

Zanimiva je trditev, da požrešnost posameznikov v bistvu trg regulira.

“Adam Smith je z omembo “nevidne roke” želel poudariti dejstvo, da kadar posameznik skrbi za svoj ekonomski interes in si prizadeva zgolj za lastne koristi, nehote prispeva k skupni blaginji, in to pogosto celo bolj, kot če bi zavestno hotel služiti skupnemu interesu.

Na tej ugotovitvi, ki ji Smith ni dal nobenega moralnega predznaka, temelji prepričanje, da svoboden trg najbolj učinkovito določa cene dobrin ter spodbuja posameznike in podjetja, da zagotavljajo na trgu tisto blago in storitve, ki jih drugi posamezniki in podjetja najbolj potrebujejo.

To prepričanje ne zanika potrebe po nadzoru in regulaciji in po pravni varnosti udeležencev v menjavi. Prav tako ni mogoče zanikati, da, kot bi rekel Joseph Stiglitz, “nevidna roka” ne poskrbi za negativne ali pozitivne stranske posledice (eksternalije) ekonomskega delovanja in da je nebogljena, ko gre za veliko asimetrijo informacij.

Če opazujemo posledice gospodarskih kriz skozi zgodovino, vidimo, da so te čedalje bolj obvladljive in da družbe ne potisnejo več do roba prepada, kot se je to dogajalo v 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Statisti bi dejali, da je to zasluga boljše državne regulacije, občudovalci Adama Smitha pa, da so se posamezniki v skrbi za svoj interes tako izmojstrili, da se bolje odzivajo na krizne razmere.”

Veliko levičarskih politikov želi populistično izkoristiti trenutke recesije in se ponujajo tako kot Hitler, Mussolini in Chavez kot zaupanja vredni REŠITELJI. Ponujajo roko države, ki bo regulirala trg. Pravično regulirala trg. Toda v bistvu je roka države v bistvu NOGA države, ki naredi še več škode na trgu in v gospodarstvo kot pa sama recesija po sebi - če bi jo pustili, da se samoregulira na trgu s pomočjo igralcev na trgu.

Kaj pa napredek družbe? Kaj pa svoboda posameznika? Kaj pa pravičnost oz. enakopravnost pred sodiščem?

Bogati so se v zgodovini družbe vedno radi zaščitili v svojem bogastvu. Z družbenim redom so zaščitli svojo zemljo, svojo lastnino, svojo oblast, svoje rente. Ponavadi na škodo revnih. Tak družbeni red je laufal po svetu tisočletja. Najprej smo mu rekli sužnjelastništvo, potem pa je bil bolj human red fevdalizem. Danes je še bolj humana oblika fevdalizma, ki se mu reče socializem. Bogata je ozka elita ljudi, ki zna s socialistično dogmatiko in simboli izvrstno manipulirati svoje sužnje in tlačane.

Kaj pa revni? Če reven človek slučajno obogati ali pride na oblast, kaj bo drugače? Tudi on bo čimprej skušal zaščititi svojo rento, fevd, kapital, oblast pred revnimi. Torej isto kot pri bogataših, ki jim bogastvo priteka iz roda v rod. On tudi ne bo z revnimi tekmoval, ker lahko svoj kapital izgubi - oni pa go dobijo. Halooo! Bolje nazaj vzpostaviti fevdalizem, ki ščiti bogati razred.

Imeli smo socialistične revolucije, ki so govorile, da ima delavec oblast? Pa jo je res kdaj imel? Nikoli. Pa tudi, če bi jo za kratek čas imel, bi večino od njih postalo pohlepnih in bi prej ali slej uzakonilo fevdalizem, pa čeprav pod masko lepo zvenečega socializma. Pri socializmu je še en velik problem: tam načeloma na oblast pridejo dokaj neumni, neučeni in nepodjetni ljudje. Nedelavni. Kriterij uspešne revolucije zavisi zgolj od psihopatske narave človeka. Najbolj brutalni bo prišel na vrh in med potjo pobijal svoje tekmece prej kot ti njega.

Kaj pa kapitalizem? Kako čudno, še par let sem gledal nanj čisto tako kot še danes gleda skoraj vsak naš državljan, ki ima glavo preplavljeno z rdečo matrico.

Kapitalizmu je mar človek, ki dela, ki je uspešen, ki ima znanje, ki je podjeten, ki tvega, ki ima cilje, ki je iznajdljiv. Taki pa so predvsem v srednjem razredu. Sicer je kapitalizmu všeč tudi bogataš oz. nekdo, ki poverba veliko denarja. Hkrati pa je kapitalizmu všeč tudi revež, ki bo pridno delal in bo nekoč lahko tudi eden od bogatašov.

Toda kapitalizem ravno zaradi ljubezni do srednjega razreda in iz strahu, da se družbeni sistem spet spridi v stari fevdalizem ( oblast starih bogatašev) ali v novi fevdalizem ( oblast revolucionarjev, novih - rdečih bogatašev) zaščiti ta srednji razred pred bogatimi, ki želijo svoje bogastvo zaščititi z monopoli, fevdi itd. Zelo stroga zakonodaja ostro kazuje monopole in kartele, ki veleobgatašem na račun množice ostalih deli bajne rente in velike dobičke.

Kapitalizem zahteva, da je tudi bogataš s svojim kapitalom, denarjem na trgu in se bori zanj. To pa pomeni, da ga lahko tudi izgubi. Tudi na račun veliko bolj revnega tekmeca, ki pa ima drugo obliko kapitala: znanje, delavnost, podjetnost, dobre ideje, …

Hkrati pa kapitalizem tudi preprečuje z demokracijo, da bi na oblast prišle z revolucijo množice brez znanja in delavnih navad, ker bo to spet pomenilo stoletno gospodarsko nazadovanje celotne družbe, razen elite rdečih, rjavih ali črnih psihopatov, ki si bodo oblast zavarovali na fevdalni način.

Socializem je načeloma propadel kot družbeni sistem. Deloma ga goji le še EU, pa Kuba in Severna Koreja. Deloma tudi Kitajska, ki pa je gospodarstvo že zelo liberalno uredila in le to dosega 10% rast zadnjih 15 let ter je zmanjšalo revščino Kitajcev iz 70% na 7%. No, potem je tu še Chavez v Venezueli, katerega socializem temelji na nafti, prav tako Putinov socializem.

Tudi v Sloveniji je še vedno mehki socializem. To pomeni, da tuje investicije niso zaželjene, prav tako ni zaželjen liberalen trg kapitala in idej. Morda je leta 1970 več tujega kapitala v slovenska podjetja prišlo ( in zato slovensko gospodarstvo in standard Slovencev imata še vedno prednost pred ostalimi OSTIJI), kot ga je prišlo zadnjih 20 let, ko smo se kao osvobodili komunizma. Zgolj represivnega, ne pa temeljnega. Še vedno je bog večine ljudi DRŽAVA. Imamo državni kapitalizem, država odloča čisto o vsaki stvari. Na škodo svobode, na škodo pravičnosti, na škodo napredka družbe, na škodo medsebojnih odnosov. Družba nazaduje, umira.

Kar je dobro za posameznika, včasih ni dobro za družbo. In kar je dobro za družbo, včasih ni dobro za posameznika. Recimo iz časa avstro-ogrske, je bil človek vzgojen v trdi disciplini in delavnosti. Zelo malo pohval je bilo. To je šlo na škodo posameznika, bilo pa je dobro za napredek družbe, saj je bila AO v tsitih časih vrh svetovnega blagostanja in napredka.

Socializem pa je ljudi pretirano zaščitil: “Ti nič ne razmišljaj s svojo glavo, bo že Država za vse poskrbela!”. Nobenemu ni potrebno razmišljati o delu, o penziji, o razvoju. Tiste, ki so preveč s svojo glavo razmišljali so hitro odpeljali v koncentracijska taborišča ali v psihiatrijo. Zgolj služba in užitek. Na videz so posamezniki bolj zadovoljni ( ker živijo v imaginarni vatki) - so sužnji rdeče MATRICE, a je ravno zato sistem propadel, ker ni bil učinkovit. Ne more se en butasti državni birokrat ( Kardelj, Tito) spoznati na čisto vse in čisto o vsem odločati. Tipičen primer je skrajno bedasta odločitev Staneta Dolanca, da se na Jesenicah naredi Jeklarno ( čeprav ni ne energije, ne rude, ne delovne sile, ne prometnih povezav, ne neekološke lege - začetek doline), “kajti Gorenjci ne bodo narod natakarjev in sobaric!” s svojim fantastičnim turističnim potencialom.

Tehnologija na borzi namreč zahteva ali določeno ekonomijo obsega in kompleksnosti in/ali pa vrhunsko novo znanje.

Tako prvega kot drugega v Sloveniji že 20 let ni. Razlog je jasen. Politika je bila leta 1992 slovenski menedžment postavila v položaj, v katerem je ta imel vso družbeno prepravico potegovati se za pridobitev zastojnkarskega večinskega deleža v podjetjih, katera je bil vodil. Z leti se je divja privatizacija okrepila še s pomočjo legislature in tako imamo danes v Sloveniji pravno legalno privatizirana, oziroma, pravno legalno okradena podjetja. Vse skupaj je posledica zmedene klero-levičarsko-fašitične ideologije Kučana in Bučarja, katera sta bila mislila, da bosta s pomočjo postUdbe, oziroma, Udbomafije kontrolirala mendžement, da v privatizaciji ne bo šel ‘predaleč’.

Seveda se to ni zgodilo, Udbomafija se je spojila z menedžmentom in menedžment je lahko ‘privtiziral’ in kradel po mili vojli, saj podjetja niso bila na trgu.

1. Na trgu so bili samo delavci in
2. tehnični izobraženci,

vsi ostali, vključno s politiki, metelkovsko ‘inteligenco’ in menedžerji, pa ne.

Vendar je bil tudi trg delavcev in tehničnih izobražencev do leta 2004 zelo reguliran. Pripadniki teh dveh skupina so lahko samo, tako kot v Severni Koreji, slavili politike in adminstrativno vsiljeni menedžent, niso pa smeli kritizirati obstoječega, saj je bilo vse obstoječe, novega itak ni bilo, predmet kraje rdečih direktorjev. Vsaka (nova) stvaritev pa je seveda zgolj in v prvi vrsti posledica kritike. Če pa kritika ni dovoljena, ker bi bila lahko prizadeta vrednost tistega, kar se še ni bilo pokradlo, pa je to bilo v planu, potem se postopek inovacije sploh ne more pričeti, saj se vsaka inovacija prične s kritiko obstoječega.  Posledice so seveda grozlijve. V Sloveniji imamo v vrhu poslovnih financ ljudi, ki nimajo pojma, kako sodobne svetovne finance delujejo in v tem prostoru ne bi znali v enem letu zaslužiti niti toliko, kolikor svojim komitentom, ki imajo pri njih odprte hranilne vloge na vpogled, letno pripišejo obresti. Mizerija od mizerije. S slovensko tehnologijo ni dosti drrugače. 95 odstotkov slovenskih podjetij upravlja s tehnologijo, ki bi jo v razvitih državah stran vrgli. V takih pogojih, ko posel v firmi ni posel za firmo, ampak posel firme za privaten žep tistega, ki v njej uveljavlja kučanovsko pravico do kraje, nova tehnologija seveda ne more nastajati, ni nastajala in ne bo nastajala. Prav tako so banke do sedaj kreditirale zgolj politične prijatelje in njihove osebno-kriminalne projekte, niso pa kreditirale inovacijskih projektov inovatorjev, saj so se v banakh zavedali, da ti brez udbomafijske zaščite ne bodo nikamor prišli. Udbomafija pa seveda ni potrebovala nove tehnologije, sajji  je bilo dovolj, da je imela Kučanovo koncesijo za neomejno ropanje slovenskega gospodarstva.

Tako je Slovenija z leti tehnloško vedno bolj in bolj tonila. Dokler so ljudje verjeli v kučanovsko pravljico, da bodo najprej rdeči direktorji napolnili svoje vampe, potem pa bodo prišli na vrsto za polnenje vsi ostali, se je družbeni status quo še nekako ohranjal, sedaj, ko je večina ljudi spoznala, da jih je Kučanova banda prevarala, pa levica hoče z manipulacijami (lažne ankete, protest novinarjev po Evropi, ipd.) vsaj ohranjati svoj položaj.

Kot vidiš, v Sloveniji, o tehnologiji ne duha in ne sluha. Tudi Janša ne more stvari spremeniti v pol mandata, pregloboko v drek je Kučanova banda zapeljala slovenski voz, da bi bilo to mogoče. Razmere, ki sta jih ustvarila Janša in Bajuk morajo zato trajati vsaj še en mandat, da bomo lahko rekli, da to delo ni bilo zastonj. Kajti, če pridejo naslednje leto na oblast Kučan, Pahor, Rop in Lahovnik, je isto, kot če pridejo talibani.

Enfrice.  na forumu Financ

Včeraj sem vložil 4500€ v nakup delnic. V vrsti sem čakal dobro uro ( oh, stari “dobri”socialistični  časi).

Zdej bomo pa videli: če bo vlada dala na trg še zadnjih 25% delež, tako da bo v prodaji večina, potem bodo prišli resni kupci, ki bodo akvizitirali in dvigali ceno delnic.

Če pa bo zadrževala svoj delež, kot delajo vse socialistične vlade Slovenije, potem bodo bogateli birokrati in političi prijatelji vseh strank, delnice pa bodo padale. Konec koncev je v vseh državnih podjetij od 30% do 50% ljudi, ki so nepotrebni. Med njimi so v glavnem taki, ki so po politični liniji prišli gor, ne tisti delavci, ki garajo na šaltarjih oz. s strankami. Temveč tisti, ki imajo od slednjih 2x ali 3x in več višje plače.

Prej ko bomo privatizirali državne firme, prej bo konkurenca dvignila tudi plače dobrim delavcem.

Še glede delnic: ocenjujem 2x do 3x povečanje cene delnice, če bo vlada dala na trg vseh 75% delnic in ne samo 50%, kot je dala do sedaj.

Dr. Egon Zakrajšek posebej za Delo 

Največje žrtve krize so evropske banke

DELO

Sre 10.10.2007

Ljubljana– Obveznice, ki so bile v ZDA izdane na podlagi drugorazrednih hipotekarnih posojil, so dobile prvovrstne ocene rejtinških agencij, največ pa so jih kupovale evropske banke, »zato je finančna kriza imela in ima veliko hujše posledice v Evropi kot v ZDA. Na medbančnem trgu je bila avgusta popolna panika, nihče ni razločeval med dobrimi in slabimi bankami. Zdaj so centralne banke intervenirale, dodali smo likvidnost, vplivali na obrestne mere. Trg se je umiril in začel racionalno razlikovati banke po njihovem tveganju in višini kapitala. Banke, ki najbolj trpijo in morajo plačati najvišje provizije, pa so iz Evrope,« nam je povedal dr. Egon Zakrajšek, član ožjega vodstva ameriške centralne banke Federal Reserve (Fed).

S tem ko je Fed septembra znižal referenčne obrestne mere za 50 bazičnih točk, je »finančnim trgom sporočil: mi ne bomo dovolili velike verjetnosti porazdelitve slabih ekonomskih rezultatov v prihodnosti. To je pravilno, to je smisel ekonomske politike,« nam je dejal Zakrajšek in na naše vprašanje, ali bo ameriška centralna banka še nižala obrestne mere, če bo to potrebno, odgovoril, da »bo dogajanje odvisno od dveh stvari:

prva so makroekonomski podatki,

drugo pa je, kako Fedov odbor za odprti trg (FOMC) komunicira s finančnimi trgi z govori, sejami in pisnimi izjavami.

« Vsekakor pa trgi pričakujejo, da se bodo referenčne obrestne mere Feda do spomladi še znižale za 0,25 do 0,5 odstotka.

Zakrajšek, ekonomist liberalnih pogledov, ki je pred dobrima dvema letoma nasprotoval uvedbi enotne davčne stopnje, češ da je to prehud makroekonomski šok, letos pa je bil omenjan kot morebitni kandidat za guvernerja Banke Slovenije, kritično gleda na ekonomsko politiko v Sloveniji in poudarja, da se »mora absolutno zmanjšati vloga države v ekonomskem sistemu. To je edina pot, da si Slovenija zagotovi svetlo ekonomsko prihodnost. To bi moral biti dolgoročni cilj makroekonomske politike, da se država strateško umakne iz ekonomskega prostora in omogoča konkurenčni trg. To ne pomeni, da se mora zgoditi divja psevdoprivatizacija, ki se bo končala v nekakšnem tajkunstvu. Vzpostaviti pa se morajo fundamentalne razmere za konkurenčni trg. To bo povečalo povprečno blaginjo vseh državljanov Slovenije.«

Naš rojak, ki v Fedu vodi oddelek za bančne analize in je pomočnik direktorja v oddelku za monetarne zadeve, meni, da imajo ameriške komercialne banke veliko boljšo kapitalsko podlago kot evropske, pa tudi finančna trdnost ameriških korporacij je po njegovem mnenju na zelo visoki ravni.

Na vprašanje, kako ocenjuje dejstvo, da sta dve največji slovenski banki še kar v večinski lasti države, pa je hudomušno pripomnil: »Osebno menim, da slovenski finančni sistem sodi v muzej. To je arhaična zadeva.« Celoten pogovor z dr. Egonom Zakrajškom bomo objavili v ponedeljek v Delu FT.

Miha Jenko

Marjeta Cotman, Dušan Semolič, Marko Štrovs in nenazadnje Janez Janša so bili nezmožni pomembnih premikov na trgu dela, pravi ekonomist Sašo Polanec

Če sodimo po tem, kdo so glavni akterji, ki vplivajo na institucionalno ureditev trga dela, bo ta še nekaj let cokla razvoja slovenskega gospodarstva. Marjeta Cotman, Dušan Semolič, Marko Štrovs in nenazadnje Janez Janša so bili navkljub odkritemu občudovanju danskega modela nezmožni pomembnih premikov na trgu dela.

Očitno Slovenci nismo tako močni na stara leta kot Danci

Starostne meje za upokojitev nikakor ni mogoče dvigniti, saj po mnenju prej omenjenih akterjev očitno Slovenci nismo tako močni na stara leta kot Danci. Za razliko od njih smo očitno povsem nesposobni najti novo zaposlitev, saj nas morajo ščititi najbolj rigidna pravila odpuščanja v Evropi. Očitno je, da smo tudi čustveno nezreli, saj potrebujemo dolge odpovedne roke, da se pripravimo na samo dejstvo, da bomo ostali brez zaposlitve. Seznam je dolg in da ne bom dolgočasil bralcev poglejmo, s čim so nas oblikovalci slovenskega trga dela ta teden razveselili.

Marjeta Cotman je znana po svojih revolucionarnih idejah

Za zabavo sta poskrbela ministrica Marjeta Cotman na eni in sindikalist Dušan Semolič na drugi strani. Marjeta Cotman je znana po svojih revolucionarnih idejah. Spomnite se samo genialne domislice iz časov, ko je bila še državna sekretarka, ki je hotela ukiniti študentske servise in prenesti njihove aktivnosti kar na letargičen Zavod za zaposlovanje. Tokrat je v zakon zapisala, da bi morali vsako avtorsko pogodbo priglasiti na Zavodih za zaposlovanje, saj je po njenem mnenju na zavodu veliko takšnih, ki bi bili prav tako sposobni opraviti dela, ki se pogosto opravljajo preko avtorskih pogodb. Na ta način naj bi dobila vpogled v to, kdo resnično aktivno išče delo in kdo ne. Očitno je, da sama v praksi zelo malo dela, da ji hodijo takšne ideje po glavi.

Neumnost podobnega formata je naredil le še Dušan Mramor

Naj samo navedem primer z Ekonomske fakultete, kjer se aktivnosti podiplomskega študija izvajajo pretežno preko avtorskih pogodb. Preden naj bi se to zgodilo, naj bi na Zavod poslali povpraševanje po takšnih kadrih. Pravila zahtevajo, da je takšen posameznik vsaj docent ekonomije oziroma poslovnih ved, ki jih bo med brezposelnimi osebami dokaj težko najti. Je primer EF nepomemben? Pravzaprav ne, saj je pomemben delež del preko avtorskih pogodb opravljen prav s strani akademikov. (Neumnost podobnega formata je naredil le še Dušan Mramor, ki je z namenom omejevanja pranja denarja preko študentskih servisov predpisal, da se morajo vse študentske napotnice pošiljajo hkrati tudi na DURS, kjer so milijone napotnice le pridno skladiščili.)

Organizirajmo javna dela in ugotovimo, kdo bi zares rad delal

In kaj naj bi naredila Cotmanova, če bi resnično želela nadzorovati brezposelne? Danci so jim vzeli prosti čas, tako da ne bi mogli delati v sivi ekonomiji. Povsem enako lahko naredimo tudi mi. Organizirajmo javna dela in na ta način ugotovimo, kdo bi zares rad delal.

Kaj je tokrat ušpičil Dušan Semolič

In kaj je tokrat ušpičil Dušan Semolič, ki je v času pred decembrskim kongresom, na katerem izbirajo novega šefa Zveze svobodnih sindikatov Slovenije, še posebej zaskrbljen za zaposlene. Nepoučene bralce naj spomnim, da je Semolič pred časom dal pobudo, naj država prisili banke k posojanju mladim, ki so zaposleni za določen čas. Ni treba poudarjati, da takšne odločitve niso v rokah vlade. Potem je pred nekaj tedni zelo zaskrbljen nad višino slovenskih plač in evropsko ravnijo cen pri sebi sklenil, da je sedaj res čas, da Slovenci dobijo “evropske plače”. Zdelo se je, da bi se moralo to zgoditi skoraj preko noči, kar bi seveda pomenilo gospodarsko katastrofo. Očitno je, da ga inflacija še vedno zelo skrbi, saj tokrat zahteva omejitev marž trgovcev, ker se ti domnevno kartelno dogovarjajo o višini cen in ob vsakokratnem dvigu cen hrane na svetovnih trgih tudi sami takoj dvignejo cene.

Potrebno je zmanjšati moč največjem sindikalistu

Gospodarski minister se je na to pobudo odzval razumno in le v kratkem odgovoru za javnost povedal, da predpisovanje marž trgovcem ni v domeni vlade. Pri vsem tem je najbolj komično dejstvo, da o višini marž pridiga šef največjega delavskega kartela v Sloveniji, ki sam z zahtevami o višjih plačah lahko prispeva k inflaciji. Zato predlagam, da s ciljem znižanja inflacije in v skladu s Semoličevo pobudo omejimo marže sindikatom na 0,01 odstotka bruto plače in na ta način zmanjšamo moč največjemu sindikalistu. Edina slabost tega ukrepa bi bila, da bi bili prikrajšani za ceneno zabavo, ki jo Semolič nudi.

Avtor je Sašo Polanec na blogu Razgledi [+].

Govori tiho in nosi dolgo palico, to je seksi Mićo Mrkaić, ekonomist finance@finance.si

V iskanju slovenskega Theodora Roosevelta

Če je kaj postalo jasno v zadnjih mesecih slovenskega večnega tranzicijskega dogajanja, je to dejstvo, da so tajkuni dokončno zavzeli politiko in da jo bodo poskušali po svojih najboljših močeh dirigirati. Po svoje je to stanje povsem pričakovano, cilj privatizacije in umika politike iz gospodarstva je bil omejitev moči politikom in povečanje družbene moči trga. Po svoje je komično, da se je ta omejitev moči politikov zgodila ravno v mandatu najbolj klasičnega od naših moči ljubečih politikov, Janeza Janše. Resnici na ljubo nihče, razen kroga njegovih vernikov, ne bo objokoval izgube njegove moči. Lahko pa začnemo objokovati dejstvo, da je, namesto da bi se trg, na katerem vlada velika konkurenca, izmuznil politiki, našo politiko prevzel s kartelskimi dogovori prepreden trg, na katerem prevladujejo nacionalni šampioni in podobni “blut und boden” tranzicijski spački.

Motili bi se, če bi mislili, da so zdajšnje razmere nekaj enkratnega v zgodovini. Tajkuni imajo naravno tendenco obvladovanja politike, saj hitro začutijo, da jim zgolj bogastvo samo po sebi ni dovolj in da jim hitro omogoči, da imajo politike v svojem žepu. Zgodovinski primer, ko je klika tajkunov obvladovala pravzaprav celo državo, so Združene države Amerike pred nastopom legendarnega Theodora Roosevelta. Možakar, ki je bil znan po svojih imperialističnih tendencah, je za enega svojih projektov izbral tudi uničenje moči tajkunov in osamosvojitev politike od njihove moči. Začel je obsežno kampanjo za razbijanje monopolov in kartelov in razbil 40 monopolov, ki so zlorabljali tržno moč. Roosevelt je v politiki igral aktivistično vlogo proti moči kartelov, ki so z medsebojnimi povezavami obvladovali celotno državo in s tem položil praktične temelje sedanji sodobni tržni ureditvi, kjer je vloga države ta, da preprečuje oškodovanje potrošnikov, ki nastaja s kartelnimi povezavami in z monopolizacijo trga.

Do tu vse lepo in prav, boste rekli, spoštovani bralci, ampak kaj ima to opraviti z nami? Že površen premislek pa pokaže, da je Slovenija v svojem odnosu do razbijanja kartelov in monopolov de facto tam, kjer so bile ZDA na začetku 20. stoletja. Formalno sicer imamo urad za varstvo konkurence (UVK), ampak brez pretiravanja ga lahko imenujemo brezzobi tiger, ki se ga bojijo predvsem ljubljanski prodajalci bureka, resni karteli pa niso občutili njegovega ugriza. Jasno je, da UVK ni grizel tako močno, kot bi moral, ker njegovih čeljusti ni pomagala stiskati politična moč. Žal še nismo dosegli stopnje, kjer bi se formalno neodvisni organi uprli politikom v resnično pomembnih zadevah.

Prihaja čas

Prihaja pa čas, oziroma je že prišel, ko so politiki dobili motiv, da udarijo po svojih nekdanjih podpornikih. Sicer bi bilo iluzorno sklepati, da bodo politiki spregledali in se začeli nesebično zavzemati za dobro potrošnika na škodo kartelov in monopolistov (ki so jih doslej podpirali ali se jim vsaj prilizovali), lahko pa računamo na maščevalni instinkt, predvsem pri našem premieru, ki ima zdaj idealno možnost združiti prijetno s koristnim, uporabiti UVK za to, da udari po svojem sovražniku Bošku Šrotu in tudi po drugih kartelih in monopolih, ki jih je naša deželica žal prepolna. Ne pozabimo, da že preprost izračun Hirschman-Herfindahlovega indeksa za nekatere pomembne panoge našega gospodarstva pokaže zelo visoke stopnje koncentracije. Dela za junaškega razbijalca kartelov pri nas zlepa ne bo zmanjkalo.

Dolga palica

Če Janez Janša ne bo uporabil svojega maščevalnega instinkta za to, da bi udaril po šrotih te dežele, pa se lahko utemeljeno sprašujemo, kdo bo ta junak. Vsekakor pa moramo kot volivci zahtevati od vseh, ki se bodo prihodnje leto potegovali za premierski položaj, da bodo poleg običajnih gospodarskih tem začeli odločno govoriti o doslednem boju proti kartelom in monopolistom te dežele. Politikom je do zdaj uspelo, da so po nekakšnem procesu osmoze osvojili osnovne fraze v dolgoročno rast usmerjene gospodarske politike (koliko so res razumeli, je seveda vprašljivo), zdaj pa lahko od njih zahtevamo, da se začnejo učiti tudi osnov razbijanja kartelov. Še več, to moramo zahtevati, poleg tega pa moramo zahtevati tudi to, da razbijanje kartelov in monopolov vključijo v svoje predvolilne programe. Žal zdaj med našo politično kamarilo ne vidim nikogar, ki bi bil sposoben ravnati tako, kot je ravnal kartelsko-razbijaški Teddy Roosevelt, katerega geslo je bilo govori tiho in nosi dolgo palico.

Bloomberg: Slovenske delnice so dražje od kitajskih Haris Omanović haris.omanovic@finance.si

Rast tečajev na ljubljanski borzi je povzročila, da je kapitalski trg v Sloveniji bolj precenjen kot tisti na Kitajskem, pišejo na Bloombergu

Sogovorniki Bloomberga pravijo, da je čas za prodaje.

“Postopoma prodajamo slovenske delnice, ker je trg pregret,” je dejal Jernej Kozlevčar iz Triglav DZU. “V zadnjem času so tečaji rasli predvsem zaradi špekulacij glede lastniških povezav in manj zaradi poslovanja podjetij,” je še opozoril.

Z delnicami v SBI 20 se trguje po 38,9-kratniku ocenjenega dobička

Osrednji indeks SBI 20 je najbolj zrasel v zadnjem četrtletju med vsemi svetovnimi borznimi indeksi. Izračuni Bloomberga kažejo, da so se delnice največjih slovenskih podjetij preračunano v dolarje povprečno podražile za 39 odstotkov. Od konca leta 2002 pa je zrasel za štirikrat. V povprečju se trenutno z delnicami, ki so vračunane v SBI 20, trguje po 38,9-kratniku ocenjenega dobička.

Razmerje med tečajem in dobičkom P/E pa je dvakrat večje kot v indeksu Morgan Stanleya za razvijajoče trge. Z delnicami na šanghajski borzi se v povprečju trguje po 32,9-kratniku dobička.

Vlada priliva olje na ogenj

Slovenska vlada po pisanju Bloomberga priliva olje na ogenj s svojimi pokojninskimi skladi, ki predvsem vlagajo na domači trg. Slovenske delnice kupujejo tudi vzajemni skladi, v katere Slovenci vse več vlagajo tudi zaradi gospodarske rasti. Tujci predstavljajo dvajsetino v kapitalu družb iz indeksa SBI 20.

Mohorko: Trend se bo nadaljeval

“Trg je zanimiv, a je predrag in še vedno premalo likviden,” je svoje mnenje povedal Peter Bodis iz dunajskega Pioneer Investmentsa.

Ne napovedujejo pa čisto vsi konca rasti tečajev. Saša Mohorko iz Publikuma pravi, da bodo prevzemi in združitve še vedno spodbujali dražitev delnic. “Nisem mnenja, da je trg tvegan. V drugi polovici leta se bo trend nadaljeval,” je bil odločen Mohorko.

Zgodb je veliko

Delnice Petrola so se podražile zaradi povezovanja z ruskim Lukoilom, Telekoma Slovenije in Intereurope ker država prodaja svoj delež. Kljub vsemu pa po pisanju Bloomberga še vedno ni prišlo do prodaj, ki jih je premier Janez Janša obljubil ob prevzemu oblasti decembra 2004. Vlada je denimo decembra ustavila prodajo kontrolnega deleža v Novi Ljubljanski banki (NLB).

Francois Lecavalier: Zaviranje tujega kapitala ni dobro

Predstavnik Evropske banke za obnovo in razvoj (EBRD) Francois Lecavalier je dejal, da bi lahko blokiranje vstopa tujega kapitala zavrlo rast gospodarstva.

“Portfeljem ne dodajamo več slovenskih delnic,” je dejal Uroš Svete iz Kapitalske družbe, ki upravlja pokojninske sklade. Po njegovih besedah zdaj zaradi možnih višjih donosov vlagajo na kapitalske trge Hrvaške, Srbije, Makedonije in Romunije.

Tim Drinkall, upravljavec švedskega Gustavia Balkans fund je dejal, da so bolj selektivni glede slovenskih delnic. Maja so prodali delnice Mercatorja, potem ko se je tečaj teh več kot podvojil od začetka lanskega leta. “Mercatorjevim delnicam je šlo odlično, a nismo videli še veliko prostora za nadaljnjo rast,” je prodajo zagovarjal Drinkall.