Kakorkoli že gledamo na politiko - naj bi bili trije močno poli:

1. trenutno v manj razvitih državah prevladujejo SOCIALISTI, socialdemokrati in levičarji. Bistvo za levičarja naj bi bilo, da bi na sedanje probleme iskal nove vrednote, nove rešitve, nove konstrukte ( npr. multikulturnost, strpnost, nenasilje, enakost moškega in ženske - ne enakopravnost, svet brez orožja, svet brez avtomobilov itd). Le te be lahko primerjali z osebami, ki imajo EGOSTANJE OTROKA izredno veliko. Na eni strani so to ljudje, ki imajo VELIKE ŽELJE - pa ne vedo kako jih uresničiti - ker se jim ne da truditi , veliko sanjarijo, se igrajo, so včasih tudi kreativni, velikokrat pa se upirajo avtoritetam, trmarijo, imajo več želja kot so si jih sposobni sami udejaniti, realizirati. Težko se obnašajo logično, razumsko (odraslo).  Toda na svetu ni nobena stvar zastonj, nekdo mora ustvariti, da se lahko hranimo. Torej je potrebno tistega, ki ustvarja ( ki v trudu DELA) - OBDAVČITI, mu legalno vzeti zaslužek z delom. Ga legalno ukrasti. Pri njih je močno otroško “razmišljanje” - magično - vraževersko razmišljanje - kako bo neka sila vse rešila - pa naj bo to energija, kristal, Človek, Država ali Ideja. So dostikrat ZASVOJENI, odvisniški. Na koncu pa morajo za svoje življenje od nekod dobiti denar. Le tega dobijo s pomočjo Države ( od davkoplačevalcev - zato so tam davki ekstremno visoki - tam kjer vladajo socialisti) - ki jo na en način zaničujejo kot nacionalno tvorbo - a po drugi strani so od nje odvisni kot dojenček od dojke. Lahko pa ga kako drugače z manipulacijo ali krajo kradejo drugim. Hkrati je socialist vedno zaposlen pri Državi, ponavadi ti ljudje niso sposobni peljati svojega podjetja - če pa že - je to podjetje ekskluzivni oz. monopolni strežnik države ali vladajoče klike. Najbrž ni presenetljivo, da povsod, kjer so na oblasti levičarji - razvoj skupnosti  (države) in blagostanja v glavnem STAGNIRA - če že ni iz dneva v dan več REVŠČINE.
2. v najbolj razvitih državah, z največ blagostanja ( ZDA, Anglija, Irska, Avstralija, Nizozemska) so na oblasti LIBERALCI, klasični liberalci ( ki jih socialisti vidijo za desničarje in se moramo tudi sami včasih tako predstaviti v Sloveniji- da nas ne zamenjajo s socialističnimi liberalci tipa LDS ali ZARES).      KLASIČNI LIBERALCI se zavzemamo za malo in ZELO UČINKOVITO državo ( ki bo dobro poskrbela za otroke in 5% nesposobnih za preživetje) , malo birokracije, PROTI PRIVILEGIJEM, za svobodno kroženje kapitala, za svobodni trg delovne sile,  za pravno državo, ki ostro ščiti lastnino in tržni kapitalizem ter osebno svobodo ODRASLE osebe. Te vrednote so po Thacherci pobrali tudi laburisti, s tretjo potjo,  pohvalno. Kdor zagovarja osebno svobodo in osebno odgovornost, ter to, da ne rabimo nobenih ZAŠČITNIKOV, sploh ne v državi, da naj vsak poskrbi zase - to me po Bernovi TA najbolj spominja na osebo, ki je visoko integrirana ( po Freudu je sposobna ljubezni in dela), saj ima odlično razvito egostanje ODRASLEGA. Odrasli se odloča tukaj in zdaj, logično -razumsko, upošteva spomin, poskuša, planira, eksperimentira. Išče informacije, znanje, razločuje, vrednoti različne vrednote ( ki mu jih vsiljuje Starš), realno skuša upoštevati želje ( ki mu jih vsiljuje Otrok), dela kot mikroprocesor s primerjanje informacij, ki jh je zbral. Ob tem se uči iz dejanj. In prevzame osebno odgovornost za vsa svoja dejanja - kar pa jih otrok ni zmožen. Odrasli je tudi sposoben samofrustracije, medtem ko je Otrok nesposoben, da bi se sam frustriral za dosego nekega cilja ( zelo dolgi projekti, učenje).
3.  v tradicionalnih državah, kjer vladajo desne, tradicionalistične stranke pa je glavno, da se držijo čimveč pravil in izkušenj iz tradicije, kar samo po sebi ni slabo. Zgolj zelo togo ohranjajo, KONZERVIRAJO oblast, tradicijo, PRIVLEGIJE in kapital. Na en način ni kroženja, stvari so zabetonirane, podobnosti s FEVDALIZMOM je polno. Problem je, ker manjka dinamičnosti, sprememb, življenja. Zgolj pravila, zgolj dušenje z zgodovino. Pa naj imamo verske desničarske stranke, ali nacionalne desničarske stranke, ali monarhistične ali komunistične ( ohranjajo tekovine revolucije in vse privilegije). Zato v času hitrega napredka te države ne znajo izkoristiti toka razvoja. So neprilagodljive kot so neprilagodljivi ljudje z prevladujočim Staršem v svoji egostrukturi. Slabo je to, da ne znajo eksperimentirati občasno, oz. se odraslo odločati kdaj bi bilo bolje vzeti nekaj iz tradicije, kdaj nekaj novega (sanjskega) in kdaj nekaj realnega. DESNICO pa bi uvrstil po TA v Starševsko ego stanje, ki je strogo, rigidno in deluje po spominu in izkušnjah.
Poudarjam, da samo po sebi ni slabo nobeno od treh egostanj. Da tudi ni dobro, da Odrasli ves čas vlada osebi - temveč je nujno, da imamo egostanje Odraslega sploh razvito - kajti večina ljudi ga nima. Dobro je tudi, da znamo ta tri egostanja preklapljati za različne situacije in čase -kar odloča Odrasli.

Slabo pa je ves čas živeti s premočnim Staršem v sebi (rigidneži, starokopitneži).

Isto kot je slabo ves čas živeti z prevladujočim Otrokom vsebi ( kar delajo infantilneži).

Bistvo je, da večino časa o osebi odloča egostanje Odraslega in ta včasih določi, da je cela oseba lahko tudi krajši čas v obvladovanju zgolj Starša ali Otroka.

Kam pa bi dali ekologe - neka profesorica na Dunaju mi je nekoč rekla, da so Zeleni pri njih kot lubenice: zunaj zelene barve, navznoter pa živo rdeče. Še bolj rdeče.

Zanimivo je, da ljudje na splošno  in politiki s časom rastemo in spreminjamo vrednote. Ko smo bili mladi, smo bili vsi za spremembe, za solidarnost, za eksperimentiranje in reforme, za pravice. Tudi Joschka Fischer - nekoč ekstremni levičar, ki je v policijo metal kamenje - ki bi ga danes skoraj vsak slovenski novinar označil za najbolj neoliberalističnega republikanca.

Ko ljudje pridemo v službe in začnemo delati, vidimo koliko našega denarja se preteka skozi roke državnih uradnikov, koliko ga zaradi korupcije in hiperneumnosti konča v žepih ali v neracionalnih projektih - začnemo počasi razmišljati bolj podjetniško, bolj odraslo. Odrasli nima problema vključiti stanja Otroka ( kakšne dobre nove ideje v svoje podjetniške cilje), niti stanje STARŠA ( kakšne tradicije, kakšne dobre izkušnje iz spomina) za dosego boljšega, višnja blagostanja sebe in drugih.

Vedno pa se najdejo ljudje, ki bi probleme današnjega časa reševali na najbolj enostaven način - zgolj nazaj bi pripeljali vse tradicionalne vrednote, vse brez razločevanja. To pa skušajo delati desničarji, ki potem vse starinske vrednote idealizirajo, mitizirajo in romanticirajo. To pa je stanje STARŠA. To delajo starci, ko postajajo zagrenjeni, ko se soočajo z življenjskim neuspehom, ko se srečujejo s senilnostjo, infantilnostjo.

Kam pa spada egoist? Egoist spada v egostanje Otroka, ker ne zna sebe frustrirati in delati kdaj tudi za skupno dobro. Zanimajo ga zgolj svoje želje, zadovoljevanje svojih želja.

Kam spadajo socialistični oz. etatistični totalitarci: komunist, fašist in nacist? V vsakem primeru nimajo v sebi razvitega odraslega.  So nerazvite osebnosti. Ker pa radi komandirajo in ponižujejo druge, maltretirajo druge - če ne mislijo enako - če ne delajo enako - celo z mirno dušo morijo ljudi - bi rekli, da takrat deluje egostanje Starša. Jim pa preklaplja iz Otroka v Starša takrat kot želijo druge ljudi SILITI, DIKTIRATI, mučiti, represirati. V osnovi pa so predvsem v egostanju Otroka, ker sanjarijo o utopijah in ker niso zmožni nase, na druge in na svet gledati realno, racionalno in Odraslo.

Kam spada anarhist? Anarhisti spadajo med ekstremne levičarje, ki si po eni strani želijo državni aparat uničiti v celoti - ( ker ne prenašajo avtoritete - ker so pretirano adaptirani uporniški Otrok, ki se brez razloga upira vsaki gesti notranjega starša - ki da “je nefer”). A po drugi strani pa želijo, da jim spet “nekdo drug da hrano” - torej so spet Otrok, ki ne zna s svojim delom ustvarjati samostojno svojega življenja.

Kar je perverzno je to, da bi socializem in komunizem v Sloveniji z lahkoto lahko uvrstili v rigidno ego stanje Starša. Saj jim gre za ohranjanje ZGODOVINE, SPOMINA, tradicije, fevdov, kapitala, rent ( to, da so naši vedno na pozicijah). A v večji moči je pri njih še vedno egostanje Otroka: idealiziranje, napihovanje iluzij, utopij, sanjarjenje, nezmožnost delovnega ustvarjanja. Zato je sistem, ki ga vodijo levičarji kot rak rana: sami sebe jedo - dokler ni tako velike revščine, da vse propade ( glej Srbija, Severna Koreja, Albanija, Kuba).

Liberalna, svobodna novinarka Ana Jud je naredila briljanten intervju z liberalnim ekonomistom dr. Janezom Šušteršičem. Le tega sem poslušal na okrogli mizi z reformnim ekonomistom Švedske Muknhammerjem. Šušteršič je bil dolgo šef statističnega državnega urada UMAR - kot liberalni ekonomist pa je skoraj neopazen - kajti v javnosti dosedaj ni upal nastopati tako ostro in inteligentno kot npr. dr. Mićo Mrkaić ali dr. Bernard Brščić.

V intervjuju pa razdere par mitov:

Semolič ponavlja lažne parole, da bodo z liberalnimi reformami delavci in najrevnejši sloji izgubili največ. To ni res. Največ bodo izgubili priviligiranci, medtem, ko bo delo dobilo večjo veljavo v denarju, v višjih plačah, v novih delovnih mestih.

V Sloveniji na široko veje Kardeljev duh in miselnost. Ljudje se bojijo kapitalizma. Bojijo se svobode in osebne odgovornosti. So osebnostno nezreli, otročji in prezaščiteni. Želijo imeti večjo zaščito države.

Slovenski novinarji dostikrat trdijo ideološke stavke, ko pa jim dam na mizo podatke iz statistik, ki govorijo popolnoma nasprotno od njihovih ideoloških trditev - pa rečejo - da je “to stvar različnih subjektivnih mnenj”. Zgolj eno od mnenj torej. Pa čeprav je objektivno merjeno.

Ekonomsko socialni svet ” je v resnici fašistična institucija ki izvira iz Mussolinijeve domislice modela države, kjer korporativne interesne skupine odločajo o tem, kako bodo živeli drugi. Če pogledate slovenski ESS in ESS nekdanje nacistične Nemčije, se ne razlikujeta dosti: oba sta oboževala sindikalne proteste in centralno-plansko odločanje.”

Matej Kovač v članku v Financah piše o tem, kako je s pridobivanjem in z vzgojo talentov. Danes je sploh v Sloveniji to le PR. Ko pa je treba talentu posvetiti pozornost, mu omogočiti razvoj in ga dobro plačati - pa nič.

Primerja razvojnike z diplomami tehničnih ved s trenutno popularnimi vrhunskimi športniki, ki so res izvrstno plačani za izvrstne rezultate. Pri nas v Sloveniji pa je še vedno prisotna socialistična parola o uravnilovki, da moramo imeti vsi enake dohodke, da ne smemo imeti bogatih in revnih - ki je ne samo blazno neumna in nerealna, temveč vodi tudi v propad in revščino celotno družbo.

Kapitalizem že 400 let vlaga v razvoj, dobro plačuje - bogovsko plačuje najboljše kadre, vlaga ogromno denarja v razvoj kadrov od vrtca naprej - saj so najboljše šole in univerze na svetu v kapitalističnih državah. Ne samo v nogometaše, sploh v tehnične kadre. Pri nas pa še vedno iščemo neko novo pot, neko svojo ureditev.

“Za marsikoga je govorjenje o denarju, ko gre za motivacijo talentov, nespodobno. Narobe. Talent je redka dobrina in vrednost redke dobrine najbolje opredelimo z denarjem.”

Moto članka je, da je potrebno TALENTE plačati in meriti predvsem z DENARJEM, z veliko denarja. Ne samo s pozornostjo. Ne samo z nakladanjem in parolami. Dobre kadre je potrebno plačati nekajkrat več kot povprečne kadre. V Sloveniji pa je povprečnost zapovedana in negovana, celo z zavistjo, če že uravnilovka ne prime. Razen v primeru tajkunov, ki pa so tako ali tako samo ime- nalepka za socialistično mrežo “našega denarja”, ” našega kapitala”.

Kovač navaja konkretne podatke kako nemška tehnološka podjetja ( Siemens, Bosch) vzgajajo svoje tehnične kadre že od vrtca naprej, saj odpirajo svoje vrtce, svoje šole in svoje tehnične fakultete, da bi ja razvijali tehnični talent pri svojih kadrih.

Znanje je najboljši kapital 21. stl. in morda tudi naprej.

Zelo všeč mi je izjava, da slovenski vrtci in šole dresirajo proletarce z diplomami, proletarce z magisteriji in proletarce z doktorati. Kako bi drugače razumeli, da je v Sloveniji toliko izobraženih ljudi, ki pa na kapitalizem in socializem gledajo isto kot kak neizobražen in zatiran proletarec iz 19. stl. Tako arhaično, tako konzervativno, tako nekompetentno in tako nepodjetno. Nimajo razvitegaOdraslega, še kar naprej so nebogljeni Otrok, ki rabi pomoč, zaščito, vodenje Države.

Mrkaić primerja par cen izdelkov in storitev v Sloveniji in v ZDA.

“Visoke cene so predvsem znamenje zaprte družbe, kjer so si številni lobiji izborili ekonomske rente.”

V Sloveniji nimamo takega ekonomskega liberalizma, ki bi vsakemu človeku omogočil svoboden vstop na trg dela. Kdorkoli v Sloveniji resnično ustvarja in dela - ta ve, da ima skoraj vsaka poklicna skupina v Sloveniji z raznimi pravili, pravicami, birokracijo itd zaščiteno delovanje pred drugimi konkurenti. Imamo nešteto vrtičkov, fevdov in fevdalcev - katerih glavna skrb ni ustvarjanje, delanje in služenje - temveč iskanje in zabetoniranje stalnih rent. Krog priviligirancev, krog elite - ki ni postala elita s pomočjo pozitivne selekcije.

Ne samo notarji, lekarnarji, odvetniki, prevozniki, tudi projektanti, zdravniki itd.

Tam, kjer manjka primerjave, oz. tekmovalnosti pa so storitve slabe in predrage.

Tipičen primer je zdravstveno zavarovanje, ki je dražje v Sloveniji kot v ZDA - hkrati pa v ZDA takoj prideš do zdravnika in do operacije, medtem, ko v Sloveniji ljudje v večmesečnih čakalnih vrstah prej umrejo kot pridejo na vrsto - razen elite, ki s podkupovanjem ali zlorabo položaja in vez preskoči vrste. Sicer pa so vrste ( in bohotenje birokracije)  tipična pojavna oblika neučinkovitosti socializma ( slabe plače, neučinkovitost dela, gospodarsko propadanje, slaba organizacija dela, slabo vodenje podjetij, slabi izdelki in slabe storitve, predvsem pa “NIHČE NI ZA NIČ ODGOVOREN”).

 Kaj še razkrinka Mićo Mrkaić v svojem članku v Financah:

“V Sloveniji sem za zdravstvo (prispevki za obvezno zavarovanje in premija za prostovoljno zavarovanje) plačeval okoli 380 evrov na mesec (vsi prispevki), v ZDA pa plačujem mesečno 180 dolarjev oziroma 108 evrov.

Glede na povprečni BDP na prebivalca torej v Sloveniji plačujem sedemkrat več (!) kot v ZDA. Kaj je torej narobe s tako imenovano socialno Slovenijo, da so me celo pri bojda humanem sistemu zdravstvenega zavarovanja odirali kot vola? Gre za ropanje, ki mu luzerji, lenuhi in profesionalni levičarji pravijo solidarnost, jaz pa pravim, da je to navadna svinjarija. O cenah v Sloveniji in ZDA bi lahko govorili zelo dolgo, že bežna in nesistematična primerjava nekaterih cen v tabeli pa pokaže, da je življenje v Sloveniji presenetljivo drago.

.

Kdo nas odira?

Na koncu se moramo vprašati, kdo nas v Sloveniji odira, da so cene tako visoke. Visoke cene so predvsem znamenje zaprte družbe, kjer so si številni lobiji izborili ekonomske rente, kjer nas z visokimi davki molze država in kjer nas s tako imenovano solidarnostjo ropajo luzerji in lenuhi.

Gre za sistem, kjer je destruktivno podjetništvo (beri: drenjanje pri koritu z javnim denarjem) zelo atraktivna karierna opcija, sistem, kjer foteljaši brez sramu po časopisih zmerjajo kapitalizem in živijo na račun davkoplačevalcev, sistem, kjer lokalni karteli (pa ne samo notarski, da ne bo pomote) zlorabljajo svojo moč nad ljudmi, in sistem, kjer se ljudem vse to molzenje zdi skoraj kot naravni zakon. Jaz pa vas na koncu sprašujem: je tak sistem lahko dejavnik kakovosti življenja? Odgovorite si sami, spoštovani bralci.”

Siemensov glavni konkurent je GE.

“General Electric daleč spredaj

Po izračunu kazalca, ki pokaže, koliko prihodka družba ustvari na zaposlenega je zelo jasno, da Siemens močno zaostaja za GE. Prihodki Siemensa na zaposlenega znašajo po izračunih Bloomberga 12.710 dolarjev, medtem ko GE ustvari 67.914 dolarjev prihodkov na zaposlenega.”

vir Finance

opomba: drži torej, da je Evropsko gospodarstvo, razvoj, finančna industrija kar 20 let v zaostanku za izredno učinkovitim in supešnim ameriškim gosopodarstvom.

V ZDA so začeli delati zase že aprila, maja pa v reformiranih vzhodono evropskih državah ( Slovaška, Madžarska, Estonija).

Slovenija ima prelom 17. junija.

Toda socialistična Nemčija in Francija bosta imeli v juliju prelom, medtem ko bosta imeli Norveška ( Kuvajt Evrope) in Švedska prelom šele konec julija.

Največji problem pa je, da ta denar, ki smo ga dali državi na koncu v večini primerov pride v napačne roke, saj ga porazdeljujejo socialistični birokrati - to pomeni, da marsikaj ostane v žepih, večinoma pa gre v “podjetja” njihovih tovarišev, ki delajo storitve za državo in so IZBRANI na javnih razpisih. Tudi pri sociali pride denar v napačne roke, saj ga dobijo ponavadi grebatorji, ki do potankosti poznajo luknje v zakonih in hodijo z dragimi džipi na CSD po dodatek za brezposelnost, otroški dodatek in še kak dodatek. 60% populacije Slovenije je danes prisesano na socialno vime krave Države. “Mama, mama!”

vir Finance

Stanislav Kovač opisuje neliberalna dejanja glavnih ljudi v LDS in ZARES skozi zgodovino. Celo napadanje liberalizma. Celo ščitenje tajkunov.

“LDS nadzorujejo stari antiliberalni botri, ki poosebljajo zanikanje temeljnih vrednot liberalnega kapitalizma - tržne konkurence in vladavine prava.”

Kako Hayek definira liberalni kapitalizem?

“Eden od glavnih utemeljiteljev klasičnega liberalizma je Friedrich von Hayek, ki je v svojih delih (v slovenščino sta prevedena Usodna domišljavost in Pot v hlapčevstvo) liberalni kapitalizem označil s:

1. parlamentarno demokracijo,
2. vladavino prava,
3. svobodno podjetniško pobudo in
4. odprtim tržnim gospodarstvom.

Središče liberalnega kapitalizma je trg, ki prek neomejene svobodne konkurence omogoča politično demokracijo (trg političnih strank) in ekonomsko demokracijo (trgi kapitala, blaga, dela …). Garant politične in ekonomske demokracije je pravna država.

Liberalni kapitalizem z močno vlogo trga, pravne in minimalne države se je v zahodnih kapitalističnih družbah najbolj izrazil skozi anglosaški kapitalistični model, ki ga poosebljajo zlasti ZDA.”

” Po podatkih evropskega statističnega urada Eurostat se je indeks stroškov dela v zadnjem četrtletju lani v industriji in storitvah glede na enako obdobje predhodnega leta zvišal v vseh državah, za katere ima statistični urad podatke. Najbolj se je zvišal v Latviji (za 30,1 odstotka), za njo pa v Romuniji (za 21,6 odstotka) in Estoniji (za 20,7 odstotka), najmanj pa v Luksemburgu (za en odstotek), za njim pa v Nemčiji (za 1,5 odstotka) in Malti (za 2,2 odstotka). V EU-27 se je zvišal za 3,5 odstotka, v Sloveniji pa za 4,3 odstotka.”

vir Finance 

Daleč najvišjo rast plač beležijo države, ki so uvedle liberalne gospodarske reforme. Daleč najmanjšo gospodarsko in s tem plačno rast pa beležijo države, ki so že zelo bogate in živijo iz preteklih rezultatov ali pa socialistične države.

Načeloma športa skoraj ne gledam, ne spremljam, najmanj v časopisu in po radiu, bolj malo pa po TV. Pa še tu zgolj občasno v poročilih - skoraj nikoli pa ne gledam tekem.

Izjema so nogometna prvenstva - ali evropska ali svetovna.

Pred 4 leti sem tako kot letos igral stave na internetu Financ. Ravno vsakodnevno stavljenje me je spodbujalo, da sem se bolj zanimal za reprezentance in si marsikatero tekmo ogleddal, ki si jo drugače ne bi. To ni klasično stavljenje, kjer bi nosil denar v stavnico ( to mi pomeni, da je človek beden zasvojenec) - ampak zgolj igrica v kateri nič ne riskiram, razen nekaj časa.

Moji prvi stavi sta na Češko in na Portugalsko - čeprav sem zasledil, da je Turčija baje izjemno močna. Mislim, da so presenečanja zelo mogoča in da velike države vseeno nimajo takih šans, kajti večina nogometašev je na trgu - tam tekmujejo in tam so vrednoteni po rezultatih. Torej v svetu in v športu deluje trg - le na določenih fevdih v EU še ne deluje.

Pa še to: to prvenstvo obrača kar 1,5 miljarde € in večina ljudi bo 3 tedne večino prostega časa posvetila nogometu. Na žalost tudi na račun zapostavljanja odnosov.

In še ena misel, ki sem jo prebral v medijih: Orban Pamuk, znani turški pisatelj, je rekel, da nogomet danes kreira najsrditejši nacionalizem. Tipičen primer so vojne tabloidov med Nemčijo, Anglijo, Poljsko. Zadnjič so Poljaki zmontirali “odsekane glavi” dveh nemških vodilnih nogometašev in spodaj masten naslov: “Fantje, prinesite domov vojni plen!”

In kaj je bil dobrobit igranja na Financah pred 4 leti: ob tem sem začel prebirati članke mladoekonomistov, ekonmskih liberalcev, Mića Mrkaića - ki so me navdušili, ki so mi odprli logiko sveta in logiko slovenskega fevda.

Sašo Polanec je naredil študijo v Sloveniji o izbiri poklica. Koliko so poklici donosni, kateri poklic oz. študij izbrati? Ali bom lahko s plačo odplačeval kredit za študij tega poklica?

Tipično za socializem je bohotna birokracija. Ljudje v državnih službah. Sedaj , ko je represija vohunjenja, tajnih služb, političnih tožilcev in sodišč po letu 1991 minila - pa je ostala ekonomska represija v uravnilovkah, v še vedno 3x prenizkih plačah in prisila plačevanja visokih davkov in neumnih zdravstvenih in pokojninskih prispevkov ( naš pokojninski sistem je kriminalni piramidni sistem - kjer sladkobno sluzavost na predavanjih za naivne iz ust wanna be novi bogataš - zamenjujejo leporečni socialistično - populistični politiki, novinarji in ekonomisti starega socialističnega kova). 

Eno je študija sedanjosti, druga pa študija trendov v prihodnosti.

Ali v Sloveniji deluje trg dela? Seveda ne. Zato je študija že v osnovi zgrešena. V Sloveniji je glavni delodajalec država. Kar 80% delavcev zaposluje in plačuje država. Kateri delavci so najbolje plačani? Zdravniki, ker socialistična država ve, da bodo drugače ušli čez mejo, kjer so plače zdravnikov tudi 10x večje od plač naših zdravnikov v socialistični Sloveniji in bo naš zdravstveni sistem popolnoma kolapsiral.

Kdo je najmanj plačan? Tisti poklici, ki najmanj tulijo na socialistično -sindikalnih - jogurtnih revolucijah na ulicah: DRŽAVA, VLADA, DVIGNI NAM PLAČE, PRASICA!”

Zakaj so tehniki in navadni delavci v Sloveniji podplačani - zato, da se iz njihovih plač lahko plačujejo plače večini neuspešnim družboslovcem, ki na trgu dela ne znajo prodati rezultatov dela - znajo pa jih prodati v socialistični slovenski državi.

V Sloveniji so glavni obljubljalci služb politiki, ki bodo pred vsakimi volitvami odprli veliko novih delovnih mest - nazadnje nabašejo par svojih birokratov v administracijo in s tem povečajo davke delavcem.

Poljanec bi moral delati študijo o Avstriji, o EU, o Angliji, o Nemčiji, o ZDA. Kako tam plače rastejo? Kakšne so tam šolnine? Katerih poklicov bo tam manjkalo?  Čez par let bo slovenski gospodarski sistem in država kolapsirala, kervečina ljudi nima interesa za reforme, večina je priviligirana in nezmožna zaradi dolgoletne prezaščitenosti tekmovati, delati, ustvarjati. Vsi bi samo parazitirali in uživali.

Slovenski družboslovci so ZARES luzerji. Ker ne tekmujejo. Ker nimajo plačljivih rezultatov dela. Ker jih plačuje v glavnem država, politika. Zato večino družboslovcev voli levičarske stranke, v glavnem pa SD, LDS in ZARES, tisti, ki pa so po krivičnem prišli celo da penzije pa volijo DESUS ali NSI.