PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Gianni Vattimo

Objavil pavel, dne 25.04.2014

Ko sem bil v SSKŽ, mi je bila prioriteta osebna duhovna rast. Moral sem postaviti notranje temelje. Bil sem tako razrušen in prazen pri svojih 20ih letih. Z diplomo sem končeval tehnično univerzo, po parih strastnih enoletnih zaljubljenostih in hojah s puncami pa se mi je porušil mladostniški sanjski svet, da me bo ljubezen odrešila. Bili smo tako omejeni, jaz in moje punce. Sanjska čarobnost sreče je tako hitro izginila v realnih uvidih in dejstvih. Ignacijanska pedagogika ( predvsem DV) mi je dajala mir, osrediščenost, temelj. Želel sem postati stabilen moški, stabilen človek. Da bi znal ustvarjati in da bi znal ljubiti. Odrasel. Doma nisem imel pogojev, prej strupene silnice, tako sem tukaj preko p. jezuitov dejansko prihajal do Očeta preko njihove ljubeče očetovske vloge – slika in knjiga o Rembrandtu po evangeliju po Luku, ki opiše vrnitev izgubljenega sina. Zdi pa se mi, da sem v tistih časih preveč živel vlogo žrtve, še več pa je bilo tega okrog mene v slovenski družbi, tudi tam v SSKŽ. Komaj kakšno leto prej sem se dal birmati, par let prej pa sem v stik prišel preko raznih new age predavanj s protestanti iz ZDA: Stephan Haslam in Paul Solomon, ki sta predvsem kazala na vlogo Žrtve s katero smo predvsem prebivalci socializma močno zastrupljeni. Jamranje in pasivnost. Meni je v SKŽ kot v vseh slovenskih skupinah – kjer se dela na sebi – manjkalo pristnosti, iskrenosti in topline. Čeprav sem imel marsikatere zelo dobre odnose, ki so  se ohranili še do danes.

Takrat se s politiko nisem ukvarjal. Bil sem tipični socialist in imel sem velike predsodke proti SKD. Rekel sem: ne bodo me prepričali o domobrancih in ne bodo me prepričali o spolnosti pred poroko. Čeprav sem SKD enkrat tudi volil, takoj po prvi razočaranosti na ZSMS, ki sem jo menda volil 1991. Od takrat komunističnih derivatov nisem nikoli več volil. Toliko pa sem že bil razumen. A če bi poslušal JJ, bi bila tudi volitev SLS in NSI volitev komunističnih hlapcev.

No, takrat v SKŽ sem skušal z večimi še kaj drugega govoriti, o bolj aktualnih stvareh. Bila je tudi neka mala skupinica intelektualcev v SKŽ. In človek, ki je takrat študiral sociologijo ( doktorat po diplomi fizike – kar mi je bilo noro) in je tudi Rupnikov prijatelj, je večkrat omenjal eminentnega sodobnega italijanskega filozofa Gianija Vattima, ki je zagovarjal “MEHKO MISEL”. Očitno je bil ta človek takrat pod vplivom vplivnih jezuitov in mu ta filozof ni zrastel na svojem raziskovanju. Že takrat se mi je to vse skupaj zdelo zelo čudno in prisiljeno. Wikipedia v angleščini je bolj jasna o njegovih komunističnih ciljih.

Včeraj pa sem po Odmevih v Kulturi slučajno gledal neko oddajo in tam se pojavi intervju s tem 80-letnim filozofom, ki je vstopil v politiko. Ta filozof je včeraj po TV večkrat zatrdil: “Sem ponosen komunist!” Bil je slavni Giani Vattimo. Katoliški socialist, ki je na univerzi vzgajal mladino in se je od nje odcepil šele ko so postali brutalni teroristi Rdečih brigad.

To me je pa zelo pogrelo. Bil sem zelo jezen.

Ko sem poslušal p. Rupnika več desetkrat na TF ali kje drugje – mi je bilo vedno fino. VEDNO JE BILO FINO. In vedno je bilo njegovo pripovedovanje NAJVEČJI MAGNET. Toda kaj sem od tega odnesel? Kaj bi lahko od tega obnovil? Ne znam našteti niti ene misli znanih cerkvenih očetov, bral sem Solovjova in Berdjajeva, pa Dostojevskega – kar je velikokrat izpostavljal in hvalil. A nekega zaključka in refleksije ne znam ven postaviti in shraniti. Prebral sem tudi večino njegovih knjig. Toda kaj sem odnesel? Ne vem. Morda kaj nezavednega. Osebno z njim nisem nikoli govoril. Tuda zadnjič, ko sem poslušal njegove radijske misijone, mi je nekaj manjkalo. Rdeča nit. Neka odločna smer. Se mi zdi, da se je izgubljal v pripovednosti. Lepo ga je poslušati kot babico na zapečku v zimskih nočeh, ko pripoveduje zgodbice. Toda kaj sem od tega odnesel.

Leta 1998 sem bil vesel, da je postavil kapelo in sem jo šel med obiskom Rima tudi gledati. Prišel sem v vatikansko kapelo Redemptoris Mater ne po vezah v SKŽ ali jezuitski smeri ( to mi ni uspelo), temveč preko svojih gostiteljev v Rimu, kjer je neka njihova sorodnica delala za Vatikan in nas je ona peljala notri. To je bil moj prvi obsik Vatikana, čisto zasebni. Par let kasneje je p. Rupnik naredil mozaik tudi v naši župniji. Meni je zelo všeč. Sedaj se spomnim edinega  Rupnikovega stavka: “Glejte usmiljenega Kristusa na ikoni!” Dobro : Rupnik ves čas poudarja, da je zgrešena smer Cerkve, da gradi in obnavlja zidove, ne skrbi pa za odnose. To se strinjam. Tudi to, da skušamo narediti močno Cerkev po posvetni logiki, kar naj bi gradil predvsem Opus Dei, je tudi zgrešeno. Predvsem je treba sprejeti krhkost človeka, ranljivost. Bivanjsko tesnobo in v tem graditi božje. Ko sem iskal povezave, sem našel KUD LOGOS:

  1. o Filokaliji in knjigi Ruski romar . kar je ena od boljših knjig, ki sem jih bral pred 25 leti na začetku mojega odnosa z Bogom
  2. o Vladimirju Solovjovu, mističnem ruskem filozofu iz konca 19.stl. ( bral sem njegovo knjigo Smisel ljubezni)
Podobno sem p. Karla Gržana o osebnih odnosih, zakonskih odnosih, molitvi in o vsem vedno rad poslušal. Ko pa je kaj spregovoril o aktualnem življenju, ekonomiji, politiki – pa se mi je zdel kot nek sanjaški osnovnošolec, ki sanja, kako bi naredil svet brez vojn in revščine.

Neverjetno je kako naši uredniki, novinarji in tudi ostali deli prebivalstva tekmujejo, kdo bo predstavljal zgolj skrajne levičarje. Drugih intervjujov z drugačnimi misleci in aktivisti v Sloveniji sploh ni – Slovenija je neprodušna zaprta za vse kar ni skrajno levičarstvo. Celo ljudje, ki imajo sebe za katolike so v resnici komunisti in socialisti (gnostiki) in daleč stran od katolištva. Tule je ta intervju s filozofom Vattimom od novinarke Polone Balantič. Hočejo biti tako všečni ali so globoko v sebi taki teroristični fanatiki, ki morajo sproščati svojo zavist, pohlep in sovraštvo.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.