PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Roosvelt, Hitler, Mussolini, Tito, Mencinger: nacional-socialistični kolektivisti

Objavil pavel, dne 21.04.2014

Kaj imajo skupnega fašizem, nacizem in new deal? Lahko bi sem dodal tudi ideologe slovenskega ( prej provincialno socialističnega) nacionalnega interesa v gradualistični socialistični “tranziciji” od bossa Kučana do dr. Mencingerja in danes JPD, ki so v Sloveniji mainstream in so v celoti odgovorni za slovensko gospodarsko polomijo zadnjih 30 let, ko so v glavnem ropali delovno intenzivna podjetja in gradili monopolne štacunarske kolhoze ( za kar ne rabiš biti ustvarjalen podjetnik kar tipični mafijski sovjetski birokrat nikoli ne bo postal, ker je antipol ustvarjalnosti in na vektorju grabežljivosti fevdalca, ki meji na sužnjelastnika), ki so danes v astronomskih rdečih številkah, zadolženi in uničeni Ves “razvoj” pa je bil usmerjen v zasužnjevanje puščave – manjvrednega “divjega zahoda” : Balkana ( sužnjev – SLAVE -v SFRJ) in nerazvitega Rusko sovjetskega imperija.

Kolektivizem, etatizem, sovraštvo do liberalnega kapitalizma, prostega trga, vero v plansko gospodarstvo in veliko moč Države, ki bo vse rešila, velike množice neumnih, ki “razmišljajo” in govorijo kot eden.

Članek govori o tem kako so bili podobni voditelji Nemčije, Italije in ZDA v začetku 30ih let 20.stl. Kako je bila v zraku močna socialistična miselnost, uničevanje liberalizma, nezaupanja v svobodni trg in posameznika, kako so množice hlapčevsko čakale na ukaze diktatorjev in centralno planerskih birokratov.

Kako so ekonomski svetovalci v teh državah v medijih in v svojih spominih hvalili ekonomske dosežke eden drugega, kako so se zgledovali in kopirali eden drugega.

Zakaj je bila Amerika le bolj odporna kot Nemčija in Italija proti socialističnim gibanjem, ki so poplavila in zadušila Evropo?

Študijo avtor začini z neštetimi citati iz medijev vseh treh držav.

“Roosevelt je za Mussolinija pravil, da je »čudovit« in celo izpovedal, da je »globoko navdušen nad njegovimi dosežki.« Občudovanje je bilo obojestransko. V pohvalni kritiki Rooseveltove knjige iz leta 1933 Looking Forward je Mussolini zapisal: »Spomin na fašizem je načelo, da država ne dopušča več gospodarstva njegovim lastnim mehanizmom … Brez dvoma razpoloženje, ki spremlja tako veliko spremembo, odseva fašizem.« Glavni nacistični časopis Volkischer Beobachter je vseskozi hvalil »Rooseveltovo prisvojitev ideje nacionalsocializma v svojih ekonomskih in socialnih politikah« in »razvoj proti avtoritarni državi«, ki bo temeljila na »zahtevah, da se skupno dobro postavi pred posameznikovimi interesi.«”

“Leta 1944 je ekonomist F. A. Hayek v knjigi Pot v hlapčevstvo opozoril, da ekonomsko planiranje lahko vodi do totalitarizma. Američane in Britance je opozoril, da ne bi slučajno mislili, da obstaja nekaj kot je edinstveno grozna nemška duša. Nacionalni socializem, pravi, gradi na kolektivističnih idejah, ki so prodrle na zahodni svet že pred več generacijami.”

Ronald Reagen je leta 1973 izjavil, da predstavlja fašizem osnovo programa New Deal.

Članek pa se nič ne obregne v to, da je neka balkanska zelo revna država pod Titom od leta 1948 vpeljevala v gospodarstvo fašistične izume gospodarjenja, ki so bili le malenkost manj neuspešni kot komunistično gospodarstvo, ki je povzročalo ne samo revščino, temveč smrt milijonov prebivalcev v 20.stl. zaradi lakote ob neuspešnem gospodarstvu ( Kitajska, Rusija, Ukrajina, Belorusija).

“Intelektualce so skrbele neenakost, beda delavskega razreda in komercializacija kulture, ki jo je ustvarila masovna proizvodnja. (Zdi se, da niso uvideli povezave med zadnjo kritiko in prvima dvema.) Liberalizem se je zdel neustrezen za spopad s takšnimi problemi. Ko je udarila ekonomska kriza, v Italiji in Nemčiji takoj po prvi svetovni vojni, v ZDA pa z veliko depresijo, so protiliberalci zagrabili priložnost in trdili, da trgu ni uspelo in da je prišel čas za drzne eksperimente.”

ZDA so bile veliko bolj odporne na socializem, saj socializem ni mogel porušiti demokratičnih inštitucij kot so sodišča, parlament, policija in iz njih narediti suženjske izvajalce. ZDA tako kot SZ in Nemčija (in SFRJ)niso imele koncentracijskih taborišč. Roosvelt ni mogel postati diktator kot je bil Stalin ( ki je na oblast prišel z prevratom v mafijski strukturi komunistov ali kot Mussolini in Hitler, ki sta bila demokratično izvoljena ali kot Tito, ki je s pokoli in zasužnjenjem polovice prebivalcev prišel na oblast.

VIR

http://www.svetilnik-slovenija.org/publikacije/2014/hitler-mussolini-roosevelt

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.