PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Ruski gnostični imperij in gnostični Zahod

Objavil pavel, dne 11.04.2014

V tem eseju bom poskušal povezati idejo, da je Zahodna civilizacija prevladujoče gnostična že kar 700 let, da se ima Moskva za 3. Rim ( pred kratkim je p. Branko Cestnik pisal o tem na svojem blogu), da je nacistična Nemčija 3. Reich, da so gnostična gibanja (mainstream civilizacije) povzročila krute vojne in revolucije zadnjih 700 let , da je pozitivizem (gnostična znanost) v družboslovni znanosti uničil filozofijo in zgodovino in sedaj deja vu Hitlerja 30-ih let: Putinova osvajanja novih ozemelj.

Povsem slučajno sem v roke dobil knjigo NOVA POLITIČNA ZNANOST avtorja  dr. Erica Voegelin ( osebni prijatelj A.F. Hayeka), kar mi je bilo na začetku absurd, da bi kot inženir bral politologijo. Avtor je imel predavanja (ki so bila zabeležena v tej knjigi) iz leta 1951 in je že takrat napovedal propad gnostičnega imperija komunizma: Sovjetske zveze. Napovedal je tudi, da je po logiki dejstev zahodna civilizacija na robu civilizacijskega zloma, ker je ta zlom posledica narave gnosticizma, ki je votel, brez pristnih korenin in slepih ciljev, agresivno destruktiven in samomorilen.

Ko sem se na začetku kot inženir in naravoslovec prebijal skozi filozofijo antike, srednjega veka, antropologijo, zgodovino, vse načine organiziranja vladajočih ( PREDSTAVNIŠTVO, politologija), ki so svoje temelje iskali v simbolih, modrosti, VREDNOTAH (etiki), vesoljskem redu, Božjem, filozofiji, antropologiji, mitih, čustvih,.. mi je knjiga sčasoma postala tako aktualna, tako polna novosti in tako napeta kot kriminalka. Voegelin dokazuje kako je prišlo do novodobnih gnostičnih Političnih RELIGIJ ( nacizem, komunizem, ruski imperializem, islamizem).

.

.

GNOSTOCIZEM – NARAVA MODERNOSTI

.

“Vsa zgodnja cesarstva so se imela za predstavnike nekega transcendentnega reda, kozmičnega reda in nekatere med njimi so to celo razumela kot “resnico”. Bodisi, da pogledamo najzgodnejše kitajske vire ( Kralj Šu), ali napise v Egiptu, Babiloniji, Asiriji ali Perziji, vedno najdemo, da se red v cesarstvu interpretira kot PREDSTAVNIŠTVO KOZMIČNEGA REDA v mediju človeške družbe. Cesarstvo je analogija kozmosa, majhen svet, ki odseva red velikega, celovitega sveta. Vladanje postane naloga OHRANJANJA družbenega reda v skladu s kozmičnim redom. Kozmion v kozmosu.(str. 61).
Takšno izvajanje predstavniškega reda mora neizogibno naleteti na odpor notranjih in zunanjih sovražnikov, vladar pa je samo človeško bitje in lahko zaradi okoliščin ali slabega, napačnega vodenja doživi neuspeh, to pa sproži notranje revolucije in zunanje napade. Izkustvo odpora ter morebitnega ali dejanskega poraza je priložnost, ko pomen resnice postane jasneje viden ( str.62)
Ahemenidi so prišli še korak dalje, saj so dosegli raven samointerpretacije cesarstva: tisti, ki so na strani reda, predstavljajo resnico, medtem ko sovražniki predstavljajo nered in lažnivost. Po behistanskem napisu, ki slavi dosežke Dareja I. , je kralj zmagoval, ker je bil pravično orodje Ahuramazade, “ni bil brezbožen in lažniv”, prav tako ni s svojo družino služil Ahrimanu ali Laži, ampak je “vladal pravično”.

Kaj pa, ko se udarita dva taka predstavnika resnice kar pišejo viri iz 13. stl., ko se je mongolski knez udaril s zahodnim cesarstvom, s papežem in francoskim kraljem.

Dr. Eric Voegelin razlikuje med tremi tipi resnice:

  1. zgodnja cesarstva predstavljajo “kozmološko resnico”
  2. drugi tip se pojavi v Atenah v politični kulturi , zlasti v TRAGEDIJI kot “antropološka resnica”
  3. tretji tip pa se pojavi s krščanstvom kot “soteriološka resnica”
“Odkrivanje resnice, ki lahko spodbije resnico o kozmoloških cesarstvih, je že samo po sebi zgodovinski dogodek velikih razsežnosti. Je proces, ki obsega približno pet stoletij v zgodovini človeštva, to je približno med letoma 800 in 300 pred našim štetjem. Pojavi se sočasno v različnih civilizacijah, vendar očitno brez medsebojnih vplivov:
  1. na Kitajskem je to doba Konfucija, Lao Ceja in drugih filozofskih šol
  2. v Indiji je to doba Upanišad in Bude
  3. v Perziji zoroastrstva
  4. v Izraelu doba prerokov
  5. v Grčiji doba filozofov in tragedij. ( str. 68)
Torej 500 let so bili glavni predstavniki tega silovitega preboja: Heraklit na Zahodu in Buda in Konfucij na Vzhodu. Ta sočasni izbruh mističnih filozofov in prerokov je Zahod opazil šele v 19. stl. Potem Voegelin sledi Platonu, Aristotelu in velikemu vplivu grške tragedije kot državnega kulta. (sestavlja predstavniško trpljenje). Čudež atenske tragike je bil kratkotrajen in je utonil v grozotah pelopeneške vojne z zatonom Aten. Filozofske šole so preživele politično katastrofo polisa. Tragediji je sledil sokratovski dialog.
” Eksistencialnemu pomenu predstavništva moramo dati pomen, v katerem je DRUŽBA predstavnica transcendetne resnice. (str 85)”
Eksistencialni predstavnik družbe je njen dejavni voditelj v predstavništvu resnice in le ta vlada v soglasju z državljanskim telesom, kjer so državljani po prepričevanju lahko dejavno sodelujoči v predstavništvu resnice. Mistični filozof je odkritelj PSIHE kot senzorija ( tisti del zavesti, ki zaznava trascendenco).

Potem Voegelin opisuje izkušnje v Rimu, ki  na filozofskem področju ni naredil kakšnih prebojev. V glavnem je bil Varon, potem pa so bili že cerkveni očetje, kot sv. Avguštin in sv. Ambrož, ki sta se borila proti rimskim kultom, predvsem kultom boginje Viktorije. Avguštin je naredil preboj in dosegel ločitev posvetnega vladarja in vladarja, ki predstavlja Božje: papeža. Spopad med različnimi tipi resnice se je končal z zmago krščanstva, ki je trajala nekaj stoletij. Usodna posledica je bila dedivinizacija posvetne sfere oblasti – kar pa se ni preneslo v moderno dobo in današnje čase.

Krščanstvo je s sv. Avguštinom doseglo dedivinizacijo narave in politične sfere. Takrat pa so močneje udarili gnostiki, posebej od cisterijanov odpadli kalabrijski menih, ki je naredil svojo redovno skupnost: Joachim iz Fiore, ki je poskušal s ponovno divinizacijo politike in narave ( redvinizacija). Joachim je konec 12. stl. prelomil Avguštinov koncept krščanske družbe. Joahima lahko štejemo kot prednika SODOBNEGA sveta, GNOSTIČNEGA sveta. Celo Obama ga je 3x v svojih predvolilni kampaniji navajal kot očeta  naprednega, sodobnega sveta kot “GRADITELJA BOLJŠEGA SVETA”. (as a master of contemporary civilization who had sought to create a better world.[6])

” Ko je simbol Svete Trojice prenesel na tok zgodovine. Po njegovi razvrstitvi ima človeška zgodovina tri obdobja, ki ustrezajo trem osebam v Sveti Trojici. Prvo je bilo obdobje Očeta, s Kristusovim pojavom pa se je začelo obdobje sina, tej pa je sledila tretja doba, Doba Duha. Tri dobe so bile označene kot OPAZNO NARAŠČANJE DUHOVNE IZPOPOLNJENOSTI.  ” (str. 126)
Prva doba je ponazarjala življenja laika, druga kontemplativno življenje duhovnika in tretja POPOLNO življenje meniha. Dobe so imele notranjo zgradbo in časovne okvire, celo svoje voditelje: Abrahama, Kristusa in “Dux e Babylone”, ki so ga frančiškanski spiritualisti videli v sv. Frančišku.

Joachim je v svoji trinitarni eshatologiji ustvaril zbirko gnostičnih simbolov:

  1. koncept ZGODOVINE kot zaporedja treh dob, od katerih je zadnja doba vrh, popolnost, TRETJE KRALJESTVO, 3. Reich, 3. Rim. Kot variacije so prepoznane humanistična in enciklopedistična periodizacija zgodovine na antično, srednjeveško in moderno. Potem Turgotova in Comtova teorija o zaporedju teološke, metafizične in znanstvene stopnje. Pa še Heglova dialektika treh stopenj  svobode in samoreflektivne duhovne izpolnitve. Temu je sledila marksistična dialektika treh stopenj: primitivnega komunizma, razredne družbe in popolnega, končnega komunizma. In nazadnje še simbol tretjega kraljestva, nacional socialistični simbol 3. Reicha.
  2. Drugi simbol je VODITELJ, FIRER.  Že frančiškanski spiritualisti so videli gnostičnega voditelja v sv.Frančišku. Tudi Dante je razgljabljal o Duxu nove dobe (New Age). Zasledimo ga v parakletskih likih poznega srednjega veka, renesanse in reformacije kot ” homines spiruatales ” duhovni človek in “homines novi” novi človek. Kot komponentno ga zaznamo pri Machiavellijevem vladarju in pri nadljudeh Concordeta, Comta in Marxa.
  3. Tretji simbol je simbol preroka nove dobe. Joachim je prvi primerek gnostičnega preroka nove dobe.
  4. Četrti simbol je simbol bratstva avtonomnih oseb, ki si jo je Joachim predstavljal kot bratstvo popolnih menihov, kasneje jo zaznamo v srednjeveških in renesančnih sektah in v puritanski cerkvi. V sekualizirani dobi pa je postala pomembna sestavina demokratične vere in dinamično jedro marksističnega misticizma o kraljestvu svobode in odmiranju države.
.

NACISTIČNI 3. REICH

“Hitlerjeva milenijska prerokba izvira iz Joachimove spekulacije. V Nemčijo je pršla s posredovanje anabaptističnega krila reformacije in janezovskim krščanstvom Ficheja, Hegla in Schelinga. ” (str. 129) Prvi nemški rajh se je konkretno končal 1806, drugi z Bismarckom leta 1918 in 3. Reich je nacistov plehek in provinicalen v primerjavi z idejami nemških idealistov od Comta do Marxa. To je posledica tega, da so nacisti prevzeli idejo od Moellerja van der Brucka, ki je bil literat in ni imel nobenih nacističnih vzgibov. V knjigi je to zapisal med urejanjem del Dostojevskega.

.

.

RUSKA IDEJA, da je MOSKVA 3. RIM in VELIKA RUSIJA 3. kraljestvo:

Tudi za rusko idejo je podobno kot v nacistični ideji značilen spoj eshatologije o duhovnem kraljestvu, ki se bo uresničilo v politični družbi. Na Zahodu je bil Avguštinov koncept o ločitvi posvetne in duhovne oblasti učinkovit sploh, ker je bil posvetni vladar zemljepisno daleč od Rima. Na Vzhodu se je razvila bizantinska oblika CEZAROPAPIZMA, ki je neposredno nadaljevanje položaja cesarja v poganskem Rimu. Konstantinopol je bil 2. Rim kar se vidi v Justinjanovem razglasu. Turki so z zavzetjem Konstantinopola povzročili umik v Moskvo.

Filofej iz Pskova piše Ivanu Velikemu:”  Vedi, o pobožni car, da so se vsa cesarstva pravoslavnih kristjanov združila v tvojem. Ti si edini vladar v vesolju, edini car vseh kristjanov… Po preroških knjigah se bodo vsa krščanska cesarstva združila v eno cesarstvo, v cesarstvo našega gosudarja, carsko Rusijo. Dva Rima sta padla, toda tretji bo trajal in četrtega ne bo”
Ta ideje se je institucionalizirala približno stoletje kasneje z Ivanom IV., ki je bil prvi Rurikid, ki se je dal kronati kot car pravoslavja z uradnim priznanjem Moskve kot tretjega Rima. Čas okrog 1550 je pomemben, ker je takrat v Evropi razpadalo cesarstvo na nacionalne države: Anglijo, Francijo, Španijo. Vladavina Ivana IV. in Teodorja I. pa spadata v čas reformacije. Rusija pa je v rimskem slogu postajala dedinja Rima.

Rusija nikoli ni bila država v zahodnem pomenu besede. Ampak civilizacijsko območje, kjer so prevladovali in ga obvladovali VELIKORUSI in se simbolno kot nadaljevanje Rima oblikovali v politično družbo.

Vladarji zahoda so večkrat ruskim vladarjem skušali ponuditi krono in jih vključiti v svoje civilizacijsko območje, a zaman. Ivan IV. znan kot Ivan Grozni je pobil, sistematično pobil vse plemstvo in nastavil na njegova mesta sebi vdane “plemiče” “OPREČNINO” s čimer je določil politično zgodovino Rusije do danes ko to dela Putin in kot so to naredili Lenin in Stalin. Le da je car zamenjal zemljiško plemstvo ( kmetijstvo) v primerjavi Z Leninom , ki je zamenjal industrijsko plemstvo. Zaradi tega ker je car izšel kot eksistencialni predstavnik, je bila Rusija ves čas korenito odrezana od predstavniških institucij po vzoru zahodnih nacionalnih držav. Šele Napoleon je leta 1802 prepoznal položaj Rusije kot problem: ” na svetu obstajata samo dve naciji:  Rusija in Zahod.”

Rusija je razvila razvoj predstavništva sui generis tako v transcedentalnem kot v eksistencialnem pogledu. Tudi pozahodnjenje od Petra Velikega naprej ni igalo v Rusiji nobene vloge. Leta 1825 je bil zatrt dekabristični upor. Potem je Komjakov začel slovanofilsko, protizahodno filozofijo zgodovine. Pri Dostojevskem se je ta mesijanska vloga Rusije za človeštvo še dodatneje izkristalizirala v nenavadni ambivalentni viziji  avtokratske in pravoslavne Rusije, ki bo nekako osvojila svet in se s to osvojitvijo razcvetela v svobodno družbo vseh kristjanov prave . To je protislovna vizija, ki v sekularizirani obliki navdihuje rusko diktaturo proletariata, ki je želela imperializirati cel svet. Ljudstvo kot celota je postalo služabnik carja, kadri iz komunistične partije pa so prevzeli vlogo služnostnega plemstva “OPREČNINA”, ki jo je Ivan Grozni ustanovil na osnovi kmetijskega gospodarstva. Kasneje v komunizmu sovjetske zveze pa se je to z še večjo silo ponovilo na osnovi industrijskega gospodarstva. Danes pa car Putin vlada s svojimi tajkuni, ki jih je s svojo KGB (FSB) politično policijo preveril, nastavil in jih obvladuje (svoje nastavljeno plemstvo OPREČNINO).

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.