PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Dolga čakanja na urgenci UKC

Objavil pavel, dne 23.03.2014

Ker je danes veliko govorjenja, da bolniki čakajo na urgenci kar 8 ur, bom opisal svojo izkušnjo izpred pol leta. Zaradi operacije rakavega tumorja sem imel kar nekaj zapletov, 2x sem se moral po operacijah vrniti na urgenco.

Po prvi težki  operaciji so me kirurgi po tednu opazovanja poslali domov in mi rekli naj se vrnem v primeru hudih bolečin ali pa povišane vročine. Čez 2 tedna (3 tedne po operaciji) sem zvečer dobil vročino 38 stopinj. V trebuhu sem imel še nekaj cevk. Sem šel v bližnjo prvo pomoč, kjer mi je zvečer prestrašena zdravnica napisala zgolj napotnico za UKC. Kaj več ni vedela, to poznajo samo kirurgi, kaj se je dogajalo v mojem trebuhu. Rešilec me je peljal ob polnoči v Ljubljano. Tudi po avtocesti sem mislil, da še kar vozimo po vaških cestah, tako me je tresenje bolelo. Bolničarja sem vprašal, ali smo že na avtocesti. Povedal sem mu, da me zelo boli. Rekel je, da je to njihov najboljši rešilec, VW kombi vreden menda 100.000€.

V UKC smo prišli okrog 1h zjutraj. Reševalec me je pripeljal v boks IPP, kjer me je sprejela sestra in potem odšla. Niso mi vzeli ne krvi, ne vode. Ležal sem v srednje velikih bolečinah, dobil sem injekcijo proti bolečinam, izmerili so mi vročino in pritisk. Vročina je bila že 39 stopinj. Bil sem žejen, zeblo me je, bil sem prestrašen. Na vsako uro sem uspel priklicati sestro. Čakal sem do 6h zjutraj, da je prišla zelo izčrpana zdravnica, ki je hkrati dala tudi ukaz za odvzem krvi in vode. Poslala me je na rentgen ( metastaze) in ultrazvok trebuha. Nato me je poslala čez 2 uri na oddelek, kjer sem bil sprejet ob 8h zjutraj  ( izvidi so kazali bakterije v krvi in CRP 150). V bolniški sobi sem končno lahko zaspal, še prej sem dobil flašo Tazocina v žilo. Bil sem že čisto blesav od hude infekcije. Naslednji krvi izvid je imel CRP 260.

Zakaj so vrste? Zato, ker je plačnikov zelo malo. Potreb po storitvah zdravnikov pa zelo veliko. Skratka: malo nas plačuje veliko, veliko ljudi pa se na veliko šlepa v imenu “solidarnosti”. Vmes je še socialistična mafija, ki zajeda velike količine davkoplačevalskega denarja, ki priteka v zdravstvo + velika količina birokratov v zdravstvu in tistih delavcev v zdravstvu , ki nič ali malo rezultatov pokažejo za solidno plačo.

Sprašujem se koliko ljudi zaradi slabe socialistične organizacije umre še preden ga vidi preobremenjen zdravnik? Sprašujem se koliko časa bomo še dovoljevali propad gospodarstva in zdravstva in šolstva zaradi socialističnih parazitov, privilegirancev, sinekurcev, birokratov, in mafije.

Kako bi ocenil zdravnike: v kirurge se ne morem vtikati, ker ne poznam njihovega dela ( baje edino Slovenija nima statistike rezultatov kirurgov: koliko zapletov, koliko uspešnih operacij, koliko smrti), vem pa da so imeli na dan 4 do 5 operacij ( po enurni jutranji viziti cca 40 bolnikov), povprečno 8-urni naporni delavnik. Nujno bi bilo potrebno slediti delu kirurgov s statistiko, ki bi jo lahko gledali na internetu. Problem je, ker nimajo časa, da bi več kot en stavek spregovorili s pacientom. Internisti v bolnicah imajo več časa. Sestre ali zdravstveni tehniki pa so eni zelo obremenjeni ( s srednjo šolo), tisti z visoko pa manj. Prav tako so nekateri imeli notranji čut in delovne navade in so skoraj še enkrat več delali kot tisti, ki so ves čas s slabo voljo in redko v sobo prihajali na alarme ali prošnje težkih bolnikov. Res pa je delo zdravstvenih delavcev sploh na intenzivni negi skrajni napor in delo, ki bi se ga večina ljudi na daleč izognila. Hudo mi je, ker dobri ne morejo biti v tem sistemu uravnilovke bolje denarno nagrajeni, brezvestni lenuhi pa vlečejo enake plače kot solidni delavci.

Če primerjam odnos slovenskega zdravstva s tujim zdravstvom: Avstrija, Nemčija – potem je gotovo pri nas skrajno neprijazen, neoseben odnos, nečloveški, hladno birokratski. Čisto drugačen je odnos v privatnem zdravstvu v tujini. V Sloveniji zdravniki v najboljšem primeru v tišini opravijo dobro delo. A tega pacient ne ve, kdo ga opravi dobro in kdo ne. Nihče celostno ne odgovarja za pacienta in mu ne razloži opcij zdravljenja in izkušenj. Kot bi bil bolnik stvar, predmet. Naj čim manj ve. Njegova psiha, tesnoba, strahovi, nešteto vprašanj – to ni pomembno. Sestre ne smejo razlagati, zdravniki pa “nimajo časa” – kar drži za res najboljše, ne pa za vse. Največ dobrih razlag sem bil deležen od mladih zdravnikov, specializantov, internistov. V UKC si kot na železniškem štacijonu, kot škatla na tekočem traku v industrijski hali. V rokah birokratskih robotov. V sobi narejeni za 4 postelje, se nas je drenjalo 8 ljudi, vsak dan sta šla 2 na operacijo in 2 sta se vrnila iz intenzivne, 2 sta odšla domov in 2 nova sta prišla. V 10 dneh sem spoznal več kot 20 pacientov v sobi. Hrana je bila dobra, a dostikrat nisem imel apetita, sploh, če so morale sestre menjati kakšnemu vrečke z drekom, takrat je močno zasmrdelo po celi sobi.

Še dobro, da sem imel številne prijatelje in prijateljice z zdravstveno izobrazbo v imeniku GSMa, ki sem jih lahko klical in dobival podrobne razlage glede na stanje, latinske besede, izvide, ukrepe. Problem je tudi, ker v UKC skrivajo izvide pred pacientom. Zelo je bilo tesnobno. Ko si enkrat notri, je prepozno. Sedaj moramo ukrepati.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.