PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Ocena filma Hannah Arendt

Objavil pavel, dne 11.02.2014

Film o filozofinji in Židinji Hannah Arendt mi ni bil všeč. Bil je dolgočasen. Le proti koncu, ko se začnejo v filmu dogajati ostri dialoški boji ena proti vsem in njeni presunljivi citati misli, se mi je zdel skrajno zanimiv. Režiserka Trottova bi lahko bolj živahno poudarila dialoge in mišljenje te močne osebnosti. Pred 30 leti sem na Filmskem Art Festu v CD gledal njen zelo dober film o nekih ženskah v Italiji, zato sem si zapomnil njeno ime. Znala bi biti feminstka.

Premalo vem o filozofinji, njeni avtobiografiji in njenem odnosu do židovstva, da bi lahko videl, kam je nemška režiserka hotela obrniti ta film in kaj nam prodaja. Ali verodostojno podaja biografijo Arendtove, ali bo kaj bolj poudarila in kaj namenoma zamolčala? Dostikrat najbolj pokvarjeni politkomisarji pretanjeno skrivajo svoje sporočilo in se oblačijo v ovčje kožuhe do zadnjega, ko človek do zadnjega ne spozna, kam ga je tak režiser vodil, šele ko ima nož v hrbtu ali prerezan vrat. Je pa normalno, da ima vsak človek svoj pogled, svoj vidik, svoj okus in svoje prioritete.

KAJ SEM VEDEL O HANNAH

Vedel sem, da je preživela koncentracijska taborišča, da je bila učenka filozofa Martina Heideggerja, ki je kasneje simpatiziral z nacizmom. Da je bila fenomenologinja. Ko je MOSAD v Južni Ameriki ujel SSovca Adolfa Eichmanna je Hannah šla v Izrael in nekaj mesecev tam spremljala zasliševanja in sojenje Eichmannu za stekleno kletko. Eichmann je bil eden najbolj odgovornih nacističnih in SSovskih voditeljev za HOLOKAVST, 6 milijonov civilnih žrtev med Judi ( pa še nekaj milijonov Slovanov in kakega pol milijona Ciganov)  nacionalnega SOCIALIZMA, ki je bil v 20. stl. najbolj “napredna” in “popularna” ideologija. Potem se je vrnila v NYC in za časopis napisala 5 člankov o sojenju. Že prej pa je napisala knjigo Izvori totalitarizma. Izumila je izraz BANALNOST ZLA, ker jo je šokiralo, kako običajen, plah, urejen in nenevaren človek, birokratek, je bil ta socialist Eichmann, ki je skonstruiral z velikaši nacional-socializma to DOKONČNO REŠITEV židovskega “problema”. Eliminirati, likvidirati cel zaostal narod, to sta že Marx in Engels pisala. Komunisti pa so eliminirali oz. likvidirali vse ostale razrede, razen proletarskega, pa še to so pustili samo ubogljive in vodljive proletarce. Eichmann se je ves čas skliceval, da ni naredil nobenega zločina, da je samo ubogljivo izvrševal ukaze v tej socialistični, zločinski , birokratski mašineriji. Brez samospraševanja, brez razuma, brez vesti je samo ubogljivo delal svoje naloge.

HANNAH LJUBICA FILOZOFA

Hannah je bila ljubica starega filozofa Heideggerja. Film prikaže kako je njegova predavanja dobesedno strastno pila. Da je razmišljanje osamljen poklic. Da je eno razmišljanje, drugo pa znanost. Pokaže tudi njuna srečanja v študentski sobici in njuno odtujevanje, ko je Hannah zvedela, kako Heidegger koketira z nacizmom. Mislim, da film nič ne pove, kakšne protiargumente je dal Heidegger Hannah na njeno protestno pismo, ki je želelo od njega razlago. Vem, da je pri nas večina filozofske fakultete ali Heidergjancev ali Heglovcev. Hegel je baza za komunizem. Tine Hribar je značilni predstavnik, pa še en njegov doktorant, ki na Siolu piše grozne članek, kjer kot čarodej iz klobuka vedno potegne “dobri socializem”, ne glede kaj je vrženo v klobuk. Premalo vem iz kakšne baze izvira fenomenologija in kam vodi.

HANNAH je dolgočasna in trmasta

Film prvi 2/3 kaže dokaj odtujen odnos Hannah z možem, s katerim nista imela otrok. Trmasta in osladna Hannah pa ves čas kontrira prijateljem, ki morajo o njenih izvajanjih požirati slino in vaditi prijaznost. Barbara Sukowa mi je antipatična. Njen zoprn glas. Hannah predstavi kot zelo zoprno, muhasto, težko žensko. Nikakor kot pametno in dobro govornico. Bolj kot pametujočo težakinjo. V resnici nima dobrih prijateljev. Njeni odnosi s prijatelji so bolni. Nazadnje jo vsi prijatelji zapustijo, ko Židje začnejo pogrom proti njej.

HANNAH SE UPRE ČUSTVOM IN KOLEKTIVIZMU

V parih stavkih dialogov sem zaznal, da se je Hannah uprla kolektivizmu. V smislu MI JUDJE. Zgolj v mladosti je bila sionistka, pozneje se je upirala biti pripradnica kolektivom, -izmom. Prav tako ni hotela, da sodišče Eichmannu sodi zaradi pripadnosti nacizmu ali SS ( čeprav je že to zločin), temveč , da mu sodi za njegova kriminalna dejanja. Večkrat poudari, da je zločinec. Toda s to logiko ne bi mogli birokratku, ki je samo na sredi verige zločina izvajal delček dejanj  dokazati nobenega storjenega zločina.

Kako se Hannah upre čustvom? Ker je bila preitirano obvladana, hladna, nečustvena ženska, s temi čustvvi ni imela problemov. Večina Judov je SSovca Eichmana videla kot pošast. Nanj so gledali v grozi, strahu in jezi. Poveličevali so njegovo zlo, njegovo demoničnost, kot vrhovno zlo, kot zelo inteligentno zlo. Hannah pa je nasprotno videla njegovo nepomembnost, njegovo majhnost, njegovo nezmožnost razmišljanja in nezmožnost vprašati se kaj je prav in kaj je narobe – kar je značilno za psihopatske ljudi, ki nimajo vesti.

Hannah se upre kolektivnemu izbruhu čustev. Kar prilije olja na ogenj je tudi obtožba, da so nekateri Judje, kot predstavniki svojega naroda sodelovali z nacisti v taboriščih. In pravi, da je ravno zaradi te kolaboracije umrlo veliko več Judov kot bi jih umrlo, če ne bi bilo te kolaboracije v judovskem “svetu”, raznih kapov v taboriščih, ki so si reševali življenja s tem, da so svoje sonarodnjake in sovernike pošiljali v smrt. O tem še zelo malo vem in ta informacija me je pretresla. Še bolj pa je pretresla večino Judov, ki so zasovražili Arendtovo, jo zmerjali, jo imeli za opravičevalko in relativizatorko zločinov in za osebo, ki krivdo preverzno sprevrača iz nacistov na Jude.

ZAKAJ TAKO SOVRAŠTVO DO JUDOV?

Ko sem zadnjič gledal na TV nek film o divjanjih ustašov nad Židi, mi je prišel pred oči del mašnega obreda, kjer je katoliški duhovnik med krstom malih Židov obtoževal Žide. Nasploh so v preteklosti katoliki krivili Žide za smrt Jezusa. Zadnjič mi je en duhovnik razlagal o tem problemu in je rekel, da se izpolnjuje prekletstvo in prerokba, ko so Judje sami vpili “Tvoja smrt, ali kri naj se prelije na nas in naše otroke!”, ki je v Novi zavezi še nisem zasledil. Vedno sem mislil, da so Jude v srednjem veku preganjali zaradi posojanja denarja in “krivovernosti”, ker niso bili uradne vere. V resnici jo šlo bolj za denar, ki so si ga oblastniki obilno izposojali od bogatih židovskih bankirjev, ko pa je bilo potrebno denar vrniti, pa so rajo naščuvali proti krivovercem, ko se je zgodila kaka lokalna tragedija, nesreča, smrt, bolezen, slaba letina. In jim ni bilo treba vrniti milijonov. Nekaj podobnega SLO banksterji in rdeči direktorji delajo sedaj s ščuvanjem vstajnikov in medijev proti “navideznemu” sovražniku, fantomu, senci: Neoliberalizmu. Sam sem fasciniran nad vsestranskim uspehom šolanja, vzgoje in uspešnosti, učinkovitosti in podjetnosti Judov.

Do Judov so bili v 20.stl. zelo nestrpni predvsem protestanti, ki so z lahkoto prestopali v nacizem. Več težav je bilo s katoliki, ki so organizirali odporniška gibanja in atentate. Hitler je veliko nemških redovnikov in katoliških duhovnikov zaprl v koncentracijska taborišča in s stisnjenimi zobmi sklepal z Vatikanom pakt. Vatikan pa z njim v želji, da ustavi krvoločni pohod Rdeče Armade in komunizma iz Moskve. Vsekakor bo potrebno še dodatno raziskati zakaj so v zgodovini  (NEKATERI, oblastni, kleriki ) katoliki sovražili Jude, če pa so bili Jezus in vsi apostoli Judje.

Izjemno mi je bilo brati na Cestnikovem blogu o judovskem katoliškem duhovniku, škofu in kardinalu Lustigerju, ki ga je papež JP2 dvignil v škofa in kardinala v Franciji zgolj v smislu sprave z Judi in v opravičilo Judom. Ob tem, da je bil Lustiger izredno močen intelektualec.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.