PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

ZA liberalnih “več enakih možnosti” in proti socialistični “ENAKOSTI”

Objavil pavel, dne 21.01.2014

Nemčijo je po vojno na temelju FREIBURŠKE ordoliberalne ekonomske šole in s sposojenim ameriškim denarjem naredil gospodarsko velesilo prav gospodarski minister LUDWIG ERHART. Nemški gospodarski čudež po 15 letih socializma (1930 do 1945). 70 milijonov Nemcev je gospodarsko močnejših od 350 milijonov Američanov. Vsaj na področju kemije, strojništva, elektrotehnike, obnovljivih virov, avtomobilizma.

PREDSEDNIK “Gauck je od Nemcev zahteval več poguma za tekmovalnost na svobodnem trgu. “Krivica uspeva tam, kjer je konkurenca omejena, in sicer s protekcionizmom, korupcijo in državnim zavzemanjem za parcialne interese posameznih skupin,” poudarja nemški predsednik, ki je prepričan, da večja, ne manjša konkurenca naredi tržno gospodarstvo pravičnejše.” Kot bi kritiziral črno sliko Slovenije kot primer kam se pride s socialističnim fevdalizmom.

Čeprav je nemška liberalna stranka izgubila na volitvah 2013 pred dvema mesecema, pa je nemški predsednik Joachim Gauk pogumno dvignil svoj glas v času, ko je nastala nova nemška vladna rdeče-črna koalicija, in ko veliko Nemcev črti svobodni trg in kapitalizem. Da o socialističnih južnoevropejcih ne govorim.

Lobiji, korupcija, so vedno prisotni v družbi brez tekmovalnosti, brez poštenosti. V zaprtem fevdalizmu ali socializmu ( ki je novi fevdalizem). Tam samo denar prerazporejajo od tistih, ki ga ustvarjajo k tistim, ki ga kradejo ali parazitirajo. Medtem ko v kapitalizmu denar ostane pri tistih delavcih in podjetnikih, ki ga ustvarijo. Mafija je mrtva oz. neznatno majhna v kapitalizmu, prav tako birokracija.

Med jezuiti sem se včasih veliko gibal. O politiki se nisem toliko pogovarjal, vem, da so veliko zagovarjali socialno pravičnost. O liberalnosti mi ni nihče govoril. O klasičnem liberalizmu sem se učil od Mrkaića in Pezdirja, Štiha in od forumašev na Forumu Financ. V bistvu sem 10 let z lučjo med belim dnevom iskal katolike, ki so za prosti trg in liberalni kapitalizem. Zaenkrat sem našel samo 2 laika, duhovnika še nobenega.

Vem, da se NSI začenja obračati končno v ne-socialistično, proti-socialistično desno stran. Dosedaj je “desnica” želela samo odstaviti komuniste iz pozicij fevdalcev, na ta mesta pa postaviti svoje “demokratične” oz.. “pomladne” ljudi. Morali pa bi samo vpostaviti razmere ugodne za razcvet podjetništva in konec zaščite parazitov in mafije.

Moram pa se popraviti glede duhovnika: sicer ga nisem našel v Sloveniji, ampak v ZDA: Robert Sirico, katoliški duhovnik, piše tudi o “teologiji podjetništva”. Ustanovil je inštitut Acton za raziskavo svobode in vere v družbah.

Protestantski duhovnik, Joachim Gauck, ki je danes predsednik Nemčije in je prej živel v DDR, pa zagovarja več tekmovalnosti kot edino pot, da zmanjšamo korupcijo, lenobo, nezaposlenost in lobije: V Nemčiji je močna ekonomska šola ORDOliberalcev, katerih privrženec je tudi naš ekonomist mag. Bernard Brščič.

Iz Žužkovega članka na Siolu:

“Konkurenca zmanjšuje nepravičnost

Zdaj pa je nemške politike, ki niso navdušeni nad svobodnim trgom in neoliberalizmom, ošvrknil nemški predsednik Gauck v govoru, ki ga je imel ob 50-letnici inštituta Walter Eucken. Ta inštitut se imenuje po utemeljitelju ordoliberalizma oziroma neoliberalizma in enem od očetov socialno-tržnega gospodarstva, temelja povojnega nemškega gospodarskega čudeža.
Gauck je od Nemcev zahteval več poguma za tekmovalnost na svobodnem trgu. “Krivica uspeva tam, kjer je konkurenca omejena, in sicer s protekcionizmom, korupcijo in državnim zavzemanjem za parcialne interese posameznih skupin,” poudarja nemški predsednik, ki je prepričan, da večja, ne manjša konkurenca naredi tržno gospodarstvo pravičnejše.

“Svoboda temelji na trgu in konkurenci

Po Gauckovem mnenju sta svobodna družba in svobodno gospodarstvo neločljivo povezana, svoboda pa temelji na trgu in konkurenci. A obenem opozarja, da konkurenca in tržno gospodarstvo ne smeta služiti samo peščici mogočnežev, ampak je treba vzpostaviti družbe, kjer bodo imeli vsi enake možnosti za uspeh. Naloga politike je tudi, da prepreči kopičenje prevelike gospodarske moči v rokah peščice vplivnih posameznikov.”

PAPEŽ Frančišek se glede ekonomije MOTI

Gauck za enake možnosti, papež Frančišek za boj proti neenakosti Če Gauck poudarja enake možnosti in tekmovalnost oziroma konkurenco, papež Frančišek nasprotuje absolutni moči zakonov tekmovalnosti in preživetja najmočnejših, ki izključujejo večino in jo potiskajo na rob. Neenakost je po njegovem prepričanju vzrok družbenih bolezni.”

  • Share/Bookmark

En odgovor v “ZA liberalnih “več enakih možnosti” in proti socialistični “ENAKOSTI””

  1. slugapokorni pravi:

    Dilema je samo navidezna Tako Gauck, kot papež Frančišek – oba imata prav. Tok misli je preprost. Božja ljubezen (za vernike), starševska ljubezen (za vse) implicira harmonijo med ljudmi. Vsi smo namreč sinovi in hčere enega očeta (Boga za vernike, genetskega prednika Adama za vse), in med sabo smo zato bratje in sestre, dediči in nosilci te ljubezni. Karkoli počnemo eden drugemu in karkoli zahtevamo eden od drugega ima opravičilo in se lahko sklicuje samo na to ljubezen, ki od nas pričakuje harmonijo, kot jo pričakujejo sleherni normalni starši med svojimi otroci. Nikoli ne moremo govoriti o svobodi sami na sebi, saj božje/starševske ljubezni nismo nikoli odvezani ne v dobrem in ne v slabem. Na kaj naj se oseba, ki želi absolutno svobodo, na kaj naj se ta oseba sklicuje? Na domnevno zgodovinsko dejstvo, da svoboda prinaša korist za vse? Brez priznavanja ljubezni za prizadetega posameznika “vsi”, “skupnost” ali “družba” ne obstajajo in ga ne zanimajo. Zanima pa ga korist, zato bo svobodo drugega brez slabe vesti kršil. Zato svoboda v tem smislu ni izvirna vrednota. A harmonija še zdaleč ne pomeni enakosti. Harmonijo si sicer lahko predstavljamo v svoji najvišji obliki kot ubrano mišljenje in delovanje množice ljudi za skupni cilj. Taka harmonična skupnost lahko doseže vse kar si zamisli. Zadeva zveni skoraj komunistično. A to je daljni cilj, ki nikakor ne pomeni, da smo dolžni začeti takoj tuliti z množico v isti rog. Skoraj nasprotno. Prvi in osnovni korak za dosego harmonije je namreč nenasilje. Dobri starši ne dovolijo nasilja med otroci. Nasilje je največje nasprotje ljubezni. Edino nasilje, ki ga posameznik lahko opraviči pred starši, je sorazmerna samoobramba ali obramba tretjega pred nasiljem drugih. Res smo v očeh staršev otroci, a med seboj smo odrasle osebe. Nihče, prav nihče, noben posameznik, nobena manjšina, niti ne nobena večina nima pravice nasilja nad drugimi razne sorazmerne obrambe pred nasiljem. Sedaj smo pri problemu današnjega časa. Država ima po definiciji in zgodovinski nuji monopol nad nasiljem. A države uporabljajo nasilje za vse kaj več, kot samo za sorazmerno samoobrambo. Ne samo propadle komunistične diktature, tudi najbolj liberalne zahodne države uporabljajo ves svoj represivni aparat za dosego večinsko družbeno želenih ciljev. Ključna točka modernih držav, ki je v nasprotju z starševsko ali božjo ljubeznijo je lastnina nad najpomembnejšim naravnim virom – zemljo. Zemljiška lastnina je bila morda predpogoj tehničnega napredka v kmetovanju in posledično dviga produktivnosti itd, a je v nasprotju s starševsko in božjo ljubeznijo. Naravni viri so predpogoj našega preživetja na zemlji. Dani so od boga in bi morali biti dostopni vsem v enaki meri. Kdor nima dostopa do naravnih virov je suženj tistega, ki to ima. Dandanes, če ne že kdajkoli prej, so izpolnjeni vsi praktični pogoji da se zemljiška posest spremeni v najem po ekonomski ceni, najemnina pa porazdeli med vse prebivalce države enako in ne, da postane plen oblasti. Taka ureditev bi omogočila samostojni razvoj različnim družbenim skupnostim, z različnimi vrednotami, podobno kot se ločeno razvijajo Amiši v ZDA. Kapitalizem, socializem ali komunizem zatorej so legitimne oblike družbenega reda, če je poudarek na družben in ne državen. Pomeni, da obsega tiste posameznike, ki ga sprejemajo po svobodni volji.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.