PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

100-letnica rojstva svobodnjaka Vitomila Zupana

Objavil pavel, dne 19.01.2014

Vitomila Zupana sem odkril v gimnaziji. Morda tako kot večino avtorjev, z obveznim domačim branjem. Prva njegova knjiga je bila zame Menuet za kitaro. Takrat mi je bila odlična knjiga. Možata, lovska, pustolovska, individualistična, nihilistična in humorna. Zaradi nje sem po knjižnicah pobiral vse njegove knjige in jih prebiral. A sem bil razočaran, presežka nisem našel.

Takrat sem bil najstnik. V gimnaziji sem bil zelo zakompleksan, znašel sem se med sošolci, ki so bili uspešnejši od mene, za punce pa sem si postavil PREVISOKE ideale. Bil sem v stalnih hudih prepirih z očetom in slabe ocene in puberteta so dotolkle mojo samozavest. Vitomil me je zbudil iz tega oklepa in me osvobodil. Všeč mi je bil njegov pustolovski, iskren in humoren odnos. Življenje in ljudi je natančno opazoval in ob tem vedno hitro ukrepal po svoje, podjetno, neperfekcionistično, sproščujoče. Tu in zdaj. Uživaj življenje,  igraj se. Po svoje se je imel za nadčloveka, čeprav tega ni jasno zapisal. Spominjal me je na plezalca Klementa Juga v takratni drami Klementov padec. Le da je eden premagoval stene, drugi pa ženske in pustolovščine kot kak James Bond in o tem nadrobno pisal kot lovec o svojih trofejah.

Pred tem sem imel slovenščino rad, predvsem v osnovni šoli. Rad sem prebiral Seliškarja, vso partizansko ( “pravljično”) literaturo, Kersnika, Tavčarja. Nisem pa maral Voranca in Kranjca, ker sta me pogreznila v totalno depresijo. V brezup hlapčevstva. Do soc-realizma sem imel nek nejasen odpor. Vlekel me je v tesnobnost, pasivnost, depresijo. Pri Kosmaču sem celo odkril lepoto jezika. Drugače pa sem v prvih letnikih gimnazije požiral predvsem kriminalne romane Agathe Christie, in ko je slo knjig zmanjkalo, sem bral njene hrvaške prevode.

V OŠ se me je še posebej dotaknila knjiga o indijancih: Sinovi velike medvedke ali nekaj takega.

Pri Vitomilu Zupanu mi je bil všeč njegov iskren odnos do življenja, s polno žlico. V socializmu sem odkril pri njem moško varianto osebnost, ko se je začelo tudi spole ENAČITI v uniseks, enakost spolov, kar sem s svojo občutljivostjo zaznaval, da so moški ratali revčki in ženske možače. Zdaj vem, da je to eden od družbenih eksperimentov in programov v svetu, ki jo dirigira socializem. Sprostili so me njegovi opisi osvajanja žensk. S kakšno naravnostjo, spontanostjo, preprostostjo, humorjem. Nič kompliciranja, idelaiziranja in poveličevanja ženske. Brez cenene romantike. Imel pa je težave s stalnim partnerskim odnosom, dokaj odtujeno je svoje partnerske odnose popisal.

Treniral je boks, ki ga je dojemal po moško, borbeno in častno kot odkrit spopad dveh tekmecev. Rad je igral poker, znal je dobro blefirati. Hotel je zmagovati, kot podjetnik brez podjetja. Imel je veliko nočnega življenja. Sam se je preživljal. Šel celo na ladjo kot mornar. V času WW2 je med prvimi pristopil k OF , a nikoli ni bil fanatik, temveč skeptik. In moral zaradi izdaje že kmalu pobegniti v gozd k partizanom. Tam je ugotavljal strahovite anomalije, slabo vojaško vodenje, slabo organizacijo in vedno večje dušenje osebne svobode s strani komunistov.  Preziral je komuniste in na koncu videl tudi nesmisel partizanstva. Imel je predolg jezik, bil je zelo ciničen do vsake oblasti, zato so se ga komunisti skušali odkrižati, ga ubiti. Po vojni so ga strpali v zapore kot vodilno komunistko Angelo Vode. POLITIČNI ZAPORNIK. Nevaren komunistom. Več let je preživel v samici. Ob tem se spomnim še čudovite knjige METULJ o francoskem kaznenjcu, kriminalcu, ki je celo življenje bežal iz zaporov. Vitomil ni fizično bežal, bežal pa je s pisanjem na male, običajno WC papirčke. Kasneje je izdal knjige.

Vitomil ni iskal presežnega. Bil je cinični nihilist. Zanj je bilo presežnost v potovanjih, v branju, v znanju, v izkušnjah. Kasneje sem se soočil z avtorji kot sta Tolstoj in Dostojevski, ki sta me vpeljala v krščansko duhovnost, skrivnost, smisel življenja. Zato ne vem, če bi ga šel še enkrat brati.

Zagotovo pa avtorji, ki danes pišejo spomine nanj, v velikem loku pozabljajo temeljno rdečo nit pisanja Zupana: iskanje svobode, osebno svobodo, ironičnost in kritičnost do skupin, kolektiva, socializma in komunizma. Zupan je bil INDIVIDUALIST. Do desnice je bil kritičen, ker ni maral meja. Motil ga je Dekalog, 10 pravil. Kasneje, dosti prepozno,  je videl kako strahotno ga je zadušil šele skrajno levičarski komunizem z milijoni pravil, oficirjev ( ki znajo reči samo “pali”) in birokratov.

Imel je nešteto službic in poklicev, tu ni bil stabilen. Se je pa skoraj vsega lotil.

Do Cerkve, vsake vere,  je imel negativen odnos, a to mene takrat pri 20-ih ni motilo, ker sem bil vzgojen v ateistični, komunistični družini in družbi. Dokler sem bil del mainstreama nisem Slovenije dojemal kot totalitarizem, s prvimi upori sistemu pa sem videl psihotičnost  ali psihopatskost večine ljudi v družbi, ki je danes v najhujši točki mojega življenja. Danes bi ga verjetno težje bral. Zdel bi se mi kot tepec, ki ne zna videti realnosti družbe. Za najstnika ( fanta) pa priporočam branje Menueta.

Če danes gledam na njegov odnos do žensk je bil to predvsem vidik lovca uživača, ki je ženske ravno toliko podcenjeval, da jih je lažje lovil za naslado. Kot je svoje odnose z ženo in partnericami ( ne za en seks) popisal, je imel do njih težaven, mučen in odtujen odnos. Všeč mi je bila ta logika, da žensk ni idealiziral, kar je stanje današnje družbe in to tudi v sedanji cerkvi učijo z romantično ljubeznijo. Ko moški ne idealizira žensk, šele takrat lahko igrivo in v polnosti vzpostavlja odnos z žensko in jo po moško osvaja.

Svoboda Zupana pa je na nivoju pubertetnika, razvajenega upornika, stalnega upornika, ki se izogiba vsem družbenim oviram, pravilom. No, Zupan, to zna vsaj utemeljiti. Njegova svoboda ni svoboda za večjo odgovornost. Ni postal nek velik ustvarjalec, velik podjetnik, velik umetnik. Ostal je ujetnik najstniškega upornika. Velik je le po tem, da je bil eden redkih intelektualcev v Sloveniji, ki se je v 20. stl. boril proti neciviliziranosti, proti komunizmu, fašizmu in nacizmu, se pravi proti vsem totalitarnim socializmom. Boril se je častno, kot pravi boksar, a komunističen sistem ga je venomer dotolkel z udarci pod pas ali v hrbet, nečastno, zločinsko. Ne vem, če je Vitomil kdaj dojel, da se je boril doma s psihopati ( komunistični funkcionarji in VOS), ki so se večino vojne skrivali v podzemnih bunkerjih z relativno varnostjo in udobjem in od tam dajali ukaze za smrt cca 16.000 ubitih Slovencev med WW2 ( Drang nach Borgen, mega-zločinski skok komunistov, RDEČIH KHMEROV, na oblast).

Po Menuetu so naredili film Nasvidenje v naslednji vojni, kjer so mu režimski komunisti zelo spremenili scenarij in brisali KLJUČNE kritike režima v scenariju zaradi česar je šel seveda s socialisti v ponovni konflikt.

Zaključek: Vitomil ni bil ne “cerkven”, ne “zahodni”, je bil pa proti komunističen pisatelj. Od cca 3.000 umetnikov in kulturnikov v 20. stl. je bil eden redkih svobodnih gospodov ( Freiherr), saj ni bil na plačilni listi ne komunistov in ne države. Tudi prostituiral se nikoli ni temu socialističnemu režimu, kar dela 99% umetnikov in kulturnikov danes in vseh 70 let.

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/vitomil-zupan-lovec-na-izkusnje.html

http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/stoletnica-vitomila-zupana-skusnjavec-svobode.html

http://www.siol.net/kultura/knjige/2014/01/razstavanacinbitiobstoletnicirojstvavitomila_zupana.aspx

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.