PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 19.01.2014

Papež Frančišek razglasi jezuita Petra Fabra za svetnika

Objavil pavel dne 19.01.2014

Na tem spletu je zahvalna sveta maša v rimski baziliki Jezus ( Santa Gesu), ki jo vodi papež Frančišek pred polno cerkvijo jezuitov iz celega sveta, kjer sta vidna tudi p. Marko Ivan Rupnik ( ki živi in dela trenutno v Rimu) in p. Milan Bizant, ki je že 8 let provincial slovenskih jezuitov.

Sv. maša je zanimiva, ker jo vodi papež Frančišek. Hkrati je vrhunsko petje.

Peter Faber je bil prijatelj sv. Ingnacija Loyolskega in skupaj s Frančiškom Xavierjem ( vsi Španci oz. Katalonci, Baski) eden od ustanoviteljev reda jezuitov okrog leta 1530. Takrat je bila cerkev najbolj izprijena, posvetna, imela je veliko oblasti in denarja, v notranjosti pa je bila gnila, grešna.

Jezuiti so najbolj izobraženi redovniki. Njihov moto je “VSE V VEČJO BOŽJO ČAST”. Sv. Ignacij je videl, da je Cerkev ( občestvo) potrebna temeljite NOTRANJE obnove. Jezuiti so prinesli drugačen odgovor na pokvarjeno Cerkev kot protestanti. Šli so v osebni stik z vsakim vernikom, uvedli duhovne vaje v tišine, ki vsakemu človeku pomagajo vzpostaviti OSEBNI ODNOS Z BOGOM, duhovna rast, osebnostna rast.  Duhovni spremljevalec naj bi spremljal vsakega vernika kot 400 let kasneje psihoterapevt spremlja laične osebe. Bistvo je, da človeku pomaga skozi osebno molitev zgraditi vedno bolj svobodno in odgovorno osebnost. Stalno osebno spreobračanje h Kristusu. Ljudi so šolali, hkrati pa povezovali v velika laična gibanja kot so Marijine kongregacije iz katerih se je razvil SKŽ ali CLC. Bili so papežu vedno na razpolago, zvesti, ponižni ( svetovalci) in so se izogibali svetne časti ( celo jezuitski interni red prepoveduje, da bi bili škofje, kardinali, papeži), zato jih ni bilo nikoli na papeškem mestu ( Frančišek je prvi jezuit na papeškem mestu), in zelo malo na kardinalskih ( pokojna C. M. Martini in Špidlik) ali škofovskih mestih. Sv. Ignacij Loyolski je bil eden prvih psihologov, saj je zelo natančno popisoval svoja čustva in vzroke zanje. Zelo analitično, zelo racionalno.

Drug jezuitski pojem je misijonska INKULTURACIJA. Eden lepših filmov kako jezuiti ustanavljajo misijone pri amazonskih indijancih ogroženih od španskih ( in drugih imperialnih, kolonizatorskih) fevdalcev in roparjev in ljudi učijo duhovno živeti z zgledom je znameniti film The Mission v težkokategorni igralski zasedbi in znano filmsko glasbo Enrica Moriconeja, ki jo pozna vsak.

YouTube slika preogleda

Jezuiti pa imajo danes problem s sinkretizmom ( da v krščansko teologijo vnašajo druga verstva in ideologije; npr. zdravljenje s homeopatijo ali pa da papež oznanja socializem). V Južni Ameriki so nekateri jezuiti pred 40 leti začeli s “teologijo osvoboditve”, kjer so se naslanjali na marksizem. Papež je JP2 to pravilno obsodil. Eden svetovno znanih jezuitov je indijski jezuit p. Anthony De Melo ( vključeval je hinduizem in budizem), ki je napisal ogromno duhovnih knjižic za iščoče ateiste, kjer je povezoval duhovne zgodbice iz različnih verstev. Meni osebno so bile te knjigice zelo spodbudne in so mi pomagale pri spreobrnitvi, zato jih priporočam vsakemu, ki išče smisel življenja in več “začetne” duhovnosti.

Zaradi vrhunske izobrazbe in ekonomske svobode so bili jezuiti vedno zelo nevarni oblastnikom, zato so jih na vrhuncu razsvetljenstva evropski vladarji s posvetnim in oblastnim vplivom na takratnega papeža RAZPUSTILI kot red v 18.stl. Zatekli so se v Rusijo k cesarici Katarini Veliki in ji pomagali pri velikih reformah Rusije. Eden od njih je bil tudi Slovenec Gruber, ki je znan po ljubljanskem Grubarjevem kanalu, ki je pomagal urediti mesto Ljubljana pred poplavami in močvirjem z melioracijo. Drugače pa so jezuiti postavili šolstvo v Sloveniji. Eden od SLO jezuitov je delal kot diplomat za habsburški dvor in odkrival Kitajsko kot diplomat AO. Drugače pa brat slikarja Boža Kosa v Cicibanu dela kot misijonar na Japonskem, Vladimir Kos je univerzitetni profesor na japonski univerzi in znan tudi kot slovenski pesnik. Večina univerz na svetu so jezuitske univerze: recimo na Irskem je znana univerza Trinitiy ( Sveta Trojica), v Washingtonu pa Georgetown, v Rimu pa Gregoriana, kamor gredo vsi jezuitje študirati, tam je študiral tudi klaretinec Branko Cestnik.

Jezuiti imajo vsi poleg večih let pastoralnega in socialnega dela v družbi tudi teološko fakulteto in filozofsko fakulteto, kasneje pa različne doktorate: eden od ameriških jezuitov je doktor jedrske fizike in dela v raziskovalnem inštitutu. Pri nas pa ima dr. M.I. Rupnik doktorat iz slikarstva in je predavatelj na slavni jezuitski rimski univerzi Gregoriani, Peter Lah doktorsko izobrazbo iz komunikologijo, p. Vili Lovše ima doktorat iz duhovnih vaj Loyole na univerzi Toledo, pater Silvo Šinkovec je doktoriral iz psihologije in pater Milan Žust je doktoriral iz pravoslavnih očetov 19. in 20.stl.  stoletja kot so Evdokimov, Berdjajev in Solovjov, pater p. Peter Rožič pa dela doktorat iz politologije v Washingtonu. Pater Vital Vider je na noge postavil delo za zakonce, saj že 60 let vodi zakonske skupine NAJINA POT in zakonske duhovne vaje s čimer pomaga zakoncem, da se več pogovarjajo med seboj o bistvenih stvareh, ter da več molijo oz. se več z Bogom pogovarjajo o zakonskem odnosu in vzgajanju otrok. S tem je postavil močan temelj najmanj tisočim slovenskim družinam. Lani sva bila z ženo pri njem na DV v Stični, pred 6 leti pa na Mirenskem gradu, da ne rečem, da sem jo po 6 mesecih poznavanja odpeljal na pripravo za zakon pred 10 leti.

Doživel sem te starejše jezuite kot viteze, kot osebnostno močno izdelane in sproščene misijonarje in borce: Žužek, Vider, Kokalj, Cerar, ki so si prigarali veliko dostojanstvo. Take avtoritete mora človek srečati v življenju, se z njimi pogovarjati in živeti z njimi. Edini problem je bil, da sem večino doživljal kot hladne, razumske, težje dostopne, malce odtujene. Redko kateri je bolj preprost, sproščen, topel in iskren.

Pred pol leta sem na dolgi bolniški bral čudovito knjigo “Frančiškan v SS”, ki je avtobiografija semeniščnika, ki so ga šolali v retoriki jezuiti, kasneje pa je bil frančiškan. V Hitlerjevi Nemčiji so mlade fante rekrutirali, najboljše pa v SS. A tam je potekala tudi silovita prisila socialističnega ateizma, ki se ji je ta nemški semeniščnik fantastično upiral in jo osmešil na vsakem koraku, čeprav so številni njegovi sobratje duhovniki izginjali v koncentracijskih taboriščih.

Pred enim mesecem pa sem imel spoved in bil na maši za ozdravljenje po težki bolezni v Dravljah pri patru jezuitu Miu Kekiću, ki duhovno spremlja Prenovo v Duhu. Maša je vsak 3. ponedeljek ob 19h.

Z jezuiti sem dobival sledeče kontakte:

najprej s p. Vitalom Vidrom v bližini domačega kraja ko sem kot 22-letnik opravil še birmo, potem z jezuitom  p. Lojzetom Markljem, nato v Dravljah p. Janeza Poljanška, ki je govoril o svetopisemskem Jobu, p.Rupnika sem poslušal dosti kasneje. Kmalu pa sem imel prvega duhovnega spremljevalca v p. Viliju Lovšetu, naslednji pa so zaradi odhoda na študij bili: p. Roblek, p. Bizant, p. Janez Poljanšek ( o politiki nisem z njimi nikoli govoril, ampak o težavah z molitvijo, o težavah v življenju, v odnosih, o sprejemanju sebe). 10 let sem se gradil (oz. me je Bog gradil kot vedno bolj svobodno in razpoložljivo osebnost) v SKŽ ( Skupnost krščanskega življenja), najprej pri Sv. Jakobu v Ljubljani ( tam je p. Kokalj, izjemen humorist), nato pri sv. Roku v Dravljah, nato pri Sv. Jožefu na Poljanah v Lj. Parkrat sem bil tudi na seminarjih za retoriko pri pokojnem p. Mihu Žužku, in na počitnicah v Bohinju. Pri p. Petru Lahu in Socialni akademiji pa na novinarskih delavnicah, kjer nas je tudi odličen snemalec Jože Jagrič učil kako se dela s kamero, znani novinarji pa so nas učili o tehnikah novinarstva.

SLOVENSKI JEZUITI

Sv. maša iz cerkve St. Gesu v Rimu, zahvalna maša jezuitov

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Družina, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Najini otroci, Partnerski odnos, mož & žena, RKC, Religija, SJ, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, Zakonska skupina DiŽ, dobro vzgojen otrok, dr. Peter Lah, iskanje partnerja, kardinal C. Martini SJ, p. dr. Marko Rupnik_SJ, p. dr.Vilijem Lovše_SJ, sv. Ignacij Loyolski_SJ, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »

Papež Frančišek je v ekonomskem pogledu veliko razočaranje

Objavil pavel dne 19.01.2014

magister in liberalni ekonomist ( ordoliberalna nemška šola) Bernard Brščič o novem papežu:

“Po karizmatičnem Janezu Pavlu II. in filozofsko poglobljenem Benediktu XVI. je zame Frančišek veliko razočaranje, zaznamovano z intelektualno regresijo, zdrsom v posvetnost in neodgovornim populizmom.

Apostolska spodbuda Evangelium gaudii, ki jo je priobčil lani, jasno kaže socialno filozofijo, ki bo zaznamovala njegov pontifikat. Ta je sinkretizem

  1. teologije osvoboditve,
  2. peronizma in
  3. marksizma.
V spodbudi Evangelium gaudii Frančišek ostro napade tržno gospodarstvo in biča zasebno lastnino.

Sicer se ustavi pred zagovorništvom popolne družbene rekonstrukcije, a je v ozadju razviden model peronistične korporativne države. Vse to je podkrepljeno z retoriko usmiljenja, ki je resda krščanska krepost.

A Frančišek v zavzemanju za radikalno prerazdelitev svetovnega bogastva zagreši ključno napako. Sočutnost, ki je moralni imperativ, preoblikuje v politični imperativ.

Zagovarja socialistično družbeno ureditev z visoko stopnjo prisilnega prerazdeljevanja.

Očitno pozablja, da prisilna sočutnost ni krepost. Pogoj le-te je svobodna volja. Socializem pa pomeni zanikanje svobode.

Janezu Pavlu II. Gredo velike zasluge za zlom komunizma, danes pa imamo papeža, ki si, vsaj na idejni ravni, to dediščino prizadeva izničiti. Zategadelj ni presenetljivo, da je Frančišek ikona neo-socialistov in celo osebnost leta levičarskih časopisov, kot sta Time in Mladina.”

VIR Brščič v Reporterju

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Družba, Jaz sem... ali biti ali imeti?, RKC, Religija, SJ, Slovenija, Socialistična Federativna Republika EU, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zdravstvo, Zgodovina, borza, trg, davki, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, javne investicije v osnovno infrastrukturo, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mag. Bernard Brščič, makroekonomija, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, učenje, vraževerje ali praznoverje, šolstvo | Brez komentarjev »

100-letnica rojstva svobodnjaka Vitomila Zupana

Objavil pavel dne 19.01.2014

Vitomila Zupana sem odkril v gimnaziji. Morda tako kot večino avtorjev, z obveznim domačim branjem. Prva njegova knjiga je bila zame Menuet za kitaro. Takrat mi je bila odlična knjiga. Možata, lovska, pustolovska, individualistična, nihilistična in humorna. Zaradi nje sem po knjižnicah pobiral vse njegove knjige in jih prebiral. A sem bil razočaran, presežka nisem našel.

Takrat sem bil najstnik. V gimnaziji sem bil zelo zakompleksan, znašel sem se med sošolci, ki so bili uspešnejši od mene, za punce pa sem si postavil PREVISOKE ideale. Bil sem v stalnih hudih prepirih z očetom in slabe ocene in puberteta so dotolkle mojo samozavest. Vitomil me je zbudil iz tega oklepa in me osvobodil. Všeč mi je bil njegov pustolovski, iskren in humoren odnos. Življenje in ljudi je natančno opazoval in ob tem vedno hitro ukrepal po svoje, podjetno, neperfekcionistično, sproščujoče. Tu in zdaj. Uživaj življenje,  igraj se. Po svoje se je imel za nadčloveka, čeprav tega ni jasno zapisal. Spominjal me je na plezalca Klementa Juga v takratni drami Klementov padec. Le da je eden premagoval stene, drugi pa ženske in pustolovščine kot kak James Bond in o tem nadrobno pisal kot lovec o svojih trofejah.

Pred tem sem imel slovenščino rad, predvsem v osnovni šoli. Rad sem prebiral Seliškarja, vso partizansko ( “pravljično”) literaturo, Kersnika, Tavčarja. Nisem pa maral Voranca in Kranjca, ker sta me pogreznila v totalno depresijo. V brezup hlapčevstva. Do soc-realizma sem imel nek nejasen odpor. Vlekel me je v tesnobnost, pasivnost, depresijo. Pri Kosmaču sem celo odkril lepoto jezika. Drugače pa sem v prvih letnikih gimnazije požiral predvsem kriminalne romane Agathe Christie, in ko je slo knjig zmanjkalo, sem bral njene hrvaške prevode.

V OŠ se me je še posebej dotaknila knjiga o indijancih: Sinovi velike medvedke ali nekaj takega.

Pri Vitomilu Zupanu mi je bil všeč njegov iskren odnos do življenja, s polno žlico. V socializmu sem odkril pri njem moško varianto osebnost, ko se je začelo tudi spole ENAČITI v uniseks, enakost spolov, kar sem s svojo občutljivostjo zaznaval, da so moški ratali revčki in ženske možače. Zdaj vem, da je to eden od družbenih eksperimentov in programov v svetu, ki jo dirigira socializem. Sprostili so me njegovi opisi osvajanja žensk. S kakšno naravnostjo, spontanostjo, preprostostjo, humorjem. Nič kompliciranja, idelaiziranja in poveličevanja ženske. Brez cenene romantike. Imel pa je težave s stalnim partnerskim odnosom, dokaj odtujeno je svoje partnerske odnose popisal.

Treniral je boks, ki ga je dojemal po moško, borbeno in častno kot odkrit spopad dveh tekmecev. Rad je igral poker, znal je dobro blefirati. Hotel je zmagovati, kot podjetnik brez podjetja. Imel je veliko nočnega življenja. Sam se je preživljal. Šel celo na ladjo kot mornar. V času WW2 je med prvimi pristopil k OF , a nikoli ni bil fanatik, temveč skeptik. In moral zaradi izdaje že kmalu pobegniti v gozd k partizanom. Tam je ugotavljal strahovite anomalije, slabo vojaško vodenje, slabo organizacijo in vedno večje dušenje osebne svobode s strani komunistov.  Preziral je komuniste in na koncu videl tudi nesmisel partizanstva. Imel je predolg jezik, bil je zelo ciničen do vsake oblasti, zato so se ga komunisti skušali odkrižati, ga ubiti. Po vojni so ga strpali v zapore kot vodilno komunistko Angelo Vode. POLITIČNI ZAPORNIK. Nevaren komunistom. Več let je preživel v samici. Ob tem se spomnim še čudovite knjige METULJ o francoskem kaznenjcu, kriminalcu, ki je celo življenje bežal iz zaporov. Vitomil ni fizično bežal, bežal pa je s pisanjem na male, običajno WC papirčke. Kasneje je izdal knjige.

Vitomil ni iskal presežnega. Bil je cinični nihilist. Zanj je bilo presežnost v potovanjih, v branju, v znanju, v izkušnjah. Kasneje sem se soočil z avtorji kot sta Tolstoj in Dostojevski, ki sta me vpeljala v krščansko duhovnost, skrivnost, smisel življenja. Zato ne vem, če bi ga šel še enkrat brati.

Zagotovo pa avtorji, ki danes pišejo spomine nanj, v velikem loku pozabljajo temeljno rdečo nit pisanja Zupana: iskanje svobode, osebno svobodo, ironičnost in kritičnost do skupin, kolektiva, socializma in komunizma. Zupan je bil INDIVIDUALIST. Do desnice je bil kritičen, ker ni maral meja. Motil ga je Dekalog, 10 pravil. Kasneje, dosti prepozno,  je videl kako strahotno ga je zadušil šele skrajno levičarski komunizem z milijoni pravil, oficirjev ( ki znajo reči samo “pali”) in birokratov.

Imel je nešteto službic in poklicev, tu ni bil stabilen. Se je pa skoraj vsega lotil.

Do Cerkve, vsake vere,  je imel negativen odnos, a to mene takrat pri 20-ih ni motilo, ker sem bil vzgojen v ateistični, komunistični družini in družbi. Dokler sem bil del mainstreama nisem Slovenije dojemal kot totalitarizem, s prvimi upori sistemu pa sem videl psihotičnost  ali psihopatskost večine ljudi v družbi, ki je danes v najhujši točki mojega življenja. Danes bi ga verjetno težje bral. Zdel bi se mi kot tepec, ki ne zna videti realnosti družbe. Za najstnika ( fanta) pa priporočam branje Menueta.

Če danes gledam na njegov odnos do žensk je bil to predvsem vidik lovca uživača, ki je ženske ravno toliko podcenjeval, da jih je lažje lovil za naslado. Kot je svoje odnose z ženo in partnericami ( ne za en seks) popisal, je imel do njih težaven, mučen in odtujen odnos. Všeč mi je bila ta logika, da žensk ni idealiziral, kar je stanje današnje družbe in to tudi v sedanji cerkvi učijo z romantično ljubeznijo. Ko moški ne idealizira žensk, šele takrat lahko igrivo in v polnosti vzpostavlja odnos z žensko in jo po moško osvaja.

Svoboda Zupana pa je na nivoju pubertetnika, razvajenega upornika, stalnega upornika, ki se izogiba vsem družbenim oviram, pravilom. No, Zupan, to zna vsaj utemeljiti. Njegova svoboda ni svoboda za večjo odgovornost. Ni postal nek velik ustvarjalec, velik podjetnik, velik umetnik. Ostal je ujetnik najstniškega upornika. Velik je le po tem, da je bil eden redkih intelektualcev v Sloveniji, ki se je v 20. stl. boril proti neciviliziranosti, proti komunizmu, fašizmu in nacizmu, se pravi proti vsem totalitarnim socializmom. Boril se je častno, kot pravi boksar, a komunističen sistem ga je venomer dotolkel z udarci pod pas ali v hrbet, nečastno, zločinsko. Ne vem, če je Vitomil kdaj dojel, da se je boril doma s psihopati ( komunistični funkcionarji in VOS), ki so se večino vojne skrivali v podzemnih bunkerjih z relativno varnostjo in udobjem in od tam dajali ukaze za smrt cca 16.000 ubitih Slovencev med WW2 ( Drang nach Borgen, mega-zločinski skok komunistov, RDEČIH KHMEROV, na oblast).

Po Menuetu so naredili film Nasvidenje v naslednji vojni, kjer so mu režimski komunisti zelo spremenili scenarij in brisali KLJUČNE kritike režima v scenariju zaradi česar je šel seveda s socialisti v ponovni konflikt.

Zaključek: Vitomil ni bil ne “cerkven”, ne “zahodni”, je bil pa proti komunističen pisatelj. Od cca 3.000 umetnikov in kulturnikov v 20. stl. je bil eden redkih svobodnih gospodov ( Freiherr), saj ni bil na plačilni listi ne komunistov in ne države. Tudi prostituiral se nikoli ni temu socialističnemu režimu, kar dela 99% umetnikov in kulturnikov danes in vseh 70 let.

http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/vitomil-zupan-lovec-na-izkusnje.html

http://www.delo.si/kultura/knjizevni-listi/stoletnica-vitomila-zupana-skusnjavec-svobode.html

http://www.siol.net/kultura/knjige/2014/01/razstavanacinbitiobstoletnicirojstvavitomila_zupana.aspx

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Družba, Film, Humor, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Knjiga, Partnerski odnos, mož & žena, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, iskanje partnerja, liberalne reforme ( PRO FREE Market), psihologija; duševnost, umetnost in kultura, vraževerje ali praznoverje, čustva | Brez komentarjev »

TEŠ gre v vedno večjo spiralo IZGUB

Objavil pavel dne 19.01.2014

Državni planerji so izračunali, da bo državno planski projekt TEŠ6 pošiljal na monopolni državni trg elektrike električno energijo po ceni 80€/MWh.

Trenutno so cene na evropskem trgu za pasovno energijo okrog 50€/MWh. Torej bi danes TEŠ6 vsako uro izbruhala 600× 30€ = 18.000 čistih izgub. Na dan pa 400.000€ izgub ali pol milijona € na dan. Na leto 200 milijonov € izgub. Kot da že cela Slovenija ni socialistična tovarna IZGUB.

En od forumašev na Forumu Financ je napisal, da bi bilo ceneje za davkoplačevalce, če bi vse rudarje rudnika Velenje dosmrtno poslali na Havaje v hotele, kot da smo se šli to birokratsko mafijsko investicijo, za katero se ve samo to kdo jo bo plačal, le redki pa vedo kdo bo ob njej obogatel ( kateri mafijci), ob tem, da bodo številni birokrati in državni delavci imeli “službice” oz. sinekure.

Investicijska cena se giblje proti 2 milijardam, to je proti 2.000 milijonom €. Za teh minimalnih 600 MW premogove TE sem prepričan, da bi jo privatni lastnik naredil za 600 mio €. Če bi jo delal v državi, kjer birokracija in nujna korupcija, da posel dobiš in da posel izpelješ, ni prakticirana in mogoča.

Vili Kovačič in njegova iniciativa na tem naslovu bijejo boj proti birokratsko mafijski državi. Poskusili bodo tudi političen boj. Na njihovem spletu sem našel, da so proti poroštvom ( in vtikanju države v gospodarstvo) 100% bili samo poslanci NSI, s čimer so izkazali NORMALNOST, civiliziranost, demokratičnost in kapitalističnost. SDS, ki je pred 10 leti ta projekt zaganjala, pa je poroštvo v času svoje vlade podprla 50%. Vse ostale politične stranke so več ali manj trdno socialistične, nedemokratične, pro-birokratske in pro-mafijske.

Mediji in od vlade plačane ” nevladne družbe”,  civilne družbe, predvsem ekologi- se ves čas obnašajo skrajno sramotno, skrajno skorumpirano.

Premogove elektrarne bodo ekonomsko upravičene takrat, ko bodo privatne in bo privatni lastnik izkazoval dobiček.

Seveda v Sloveniji nujno potrebujemo pasovno elektarna, sam bolj podpiram JE. A le pod pogojem, če bodo tuji lastniki gradili to elektrarno, ali pa domača transparentna delniška družba, kjer bodo poimensko znani lastniki, ki bodo močno stiskali za vrat izvajalce, banke, birokrate,… in  tem držali normalno investicijsko ceno. Vse kar je državno gospodarjenje, ni samo metanja denarja stran za plačevanje obilne in nesmiselne parazitske birokracije, temveč so zraven tudi mafijci, ki preko politikov vlečejo iz posla desetine in na koncu stotine milijonov €. V TEŠ6 bodo skupaj počrpali kar milijardo €. Državljani in davkoplačevalci pa so še vedno neumne ovce in vpijejo za več socializma ( več korupcije).

https://sites.google.com/site/davkoplacevalcisenedamo/home

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, denar oz. kapital, ekologija, energetika, gospodarstvo oz. ekonomija, gradbeništvo, javne investicije v osnovno infrastrukturo, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, liberalne reforme ( PRO FREE Market), mediji, novinarji, politika, strojništvo, tehnologija in znanost, vraževerje ali praznoverje | Brez komentarjev »