V spomin in čast Elzi Premšak
Objavil pavel, dne 9.05.2010
Močno me je pretresla, ganila, zgodba o 33- letni Elzi Premšak, ki je zvedela za povojne poboje v Hudi jami ( Rov Sv. Barbare) in je to določenim bližnjim zaupala.
- Ni bila domobranc,
- ni bila tabela,
- ni bila tačrna
- ni bila taplava
- ni bila izdajalka.
- Še celo več: bila je Štajerka. In marsikaterega današnjega Štajerca slišim reči, da ” mi Štajerci pa nismo bili izdajalci in pomagači Nemcev”.
Elza je nekaj videla in slišala, a ni smrtno obmolknila od stahu nad zverinstvom tistega časa. Nekomu bližnjemu je to zaupala. Tudi komu, ki zaupanja ni bil vreden in jo je izdal.
Ne tako kot večina Slovencev, ki so vedeli, a molčali. Kot Siciljanci in Kalabrijci, ki se bojijo mafije, molčijo in MNOŽIČNE ZLOČINE in MAFIJO tako posredno podpirajo s svojo negativno solidarnostjo. Z mafijsko solidarnostjo. Kot zasramovani Avstrijci in Nemci tik po WW2, ker so množično podpirali zločinske nacional-SOCIALISTE. Slovenci so čakali, da jendko izmed ubijalcev in njihovih otrok začel prvi govoriti o tem, da je pač ta proces “sprave” šel NADZOROVANO, tako kot proces t.i. SESTOPA PARTIJE IZ OBLASTI. Vse je partija imela pod kontrolo.
Kljub temu,
- da ELZA PREMŠAK ni bila zločinka
- da ni bila premagan vojakinja ( če bi se odločili kršiti ženevsko konvencijo, ki so jo komunisti množično kršili kot barbari)
- da ni bila vohunka neke nemške ali italijanske države, niti angleške ( Koalicija zmagovalcev???) ne
- da ni storila nobenega zločina,
- da ni bil VEČ vojni čas ( s čimer bi lahko to zločinsko dejanje marsikdo relativiziral, češ ” takrat je bilo vojna, ki je prinesla veliko zla”) in
- da je bila noseča,
9.05.2010 11:45
Morala bi dobiti spomenik. Vsi ti ljudje, za katere ne vemo, kako so končali, in tega je še veliko, veliko. Dokler to ne bo rehabilitirano in postavljene reči tako, kot so v resnici bile, ne bo miru, ne bo sprave.
9.05.2010 15:16
Eno je to kar ti predlagaš. Drugo pa je lustracija komunistov iz državnih služb. Takoj. In pa zaporne kazni za vse tiste, ki opravičujejo komunistične zločine in jih relativizirajo. Sej razumem po logiki, da je sin psihopata v veliki verjetnosti tudi sam psihopat. A pred leti sem bral intervju s sinom nekega SS klavca ( bil je 6 let star, ko so mu očeta v Nürnbergu obesili), ki je rekel: kot očeta ga spoštujem, kot politika, vojaka pa ne odobravam njegovih zločinskih dejanj. Ta človek je potem šel v nek kontemplativen red za meniha, mogoče v Afriko kasneje za misijonarja, nekaj v stilu Thomasa Mertona. Pri nas pa sinovi in hčerke psihopatov sedijo na položajih kot jastrebi in nas gledajo dol z morilskimi očmi. Častijo svoje morilske fotre in vse njihove morilske rituale.