PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Realnost državljanjske vojne in razkrinkavanje mitov in herojstev

Objavil pavel, dne 26.03.2010

  1. Mama od moje žene je imela enega brata pri partizanih, drugega pa pri domobrancih. Tisti, ki je bil domobranec je kasneje bil pobit v Kočevskem Rogu. Tisti, ki pa je bil partizan, pa je bil po vojni osebni stražar enega od komunističnih voditeljev Slovenije: Kardelja ali Kraigherja. Kajti že v času vojne je moral stražiti, varovati  to živino v bunkerjih in jamah Kočevskih gozdov, kjer se je vodstvo KPS ves čas vojne skrivalo. Bližina Baze 20.
.
  1. Oče moje žene je bil takrat mlad fant:” Takrat ni nihče kaj dosti vedel o politiki. Prišla je ena vojska in mobilizirala tiste, ki so bili doma. Spet kak mesec kasneje je prišla nasprotna vojska in mobilizirala tiste, ki so bili takrat doma. Takrat smo bili vsi reveži. Ko je pokalo, so vsi bežali. Kdor pravi, da je takrat jurišal, grdo laže.”
.
  1. Moj ostareli sosed: ” Bil sem 6 let star in sem nedaleč od vasi pasel krave, ko so partizani prišli v našo vas Hinje in pobili vse družine in zažgali vse hiše. Sem edini preživel!”
.
  1. Moj drugi ostareli sosed, kmet h kateremu sem nekoč hodil po mleko, mi je pripovedoval okrog leta 1995: ” Bil sem 14- letni partizanski kurir, kot hlapec, ki sem moral služiti pri gospodarju in sem pasel krave. Takrat sem verjel v to, da bomo svet spremenili na bolje. Toda že v četi sem videl dvojno moralo: dva kotla hrane: bogatejšega in revnejšega za večino. Tudi ko smo kmetom kradli krave, pujse, meso, šnops – smo morali vse oddati in je kaj malega ostalo za nas navadne partizane. Naši voditelji so se v bunkerjih skrivali, mi navadni partizani pa smo bili ves čas izpostavljeni nevarnostim in bojem. Zelo si moral paziti kaj si v partizanih s kom govoril, kajti veliko fantov je izginilo čez noč. Včasih so kakšnega na lahek način obosdili izdajalstva in ga pred celo četo ustrelili. Najbolj elegantno pa so se motečih partizanov znebili, da so jih poslali v prve bojne vrste. In če jih niso švabske kugle pokosile, je priletela smrtna kugla v hrbet.
Morali smo delati po ukazih, čeprav se je veliko delelo po domače. Eden od VOSovcev je v četi govoril o 16-letnem dekletu, da je izdajalka. Kasneje so jo šli likvidirati. Problem pa je bil le v tem, da ga je ta punca kot ljubimca zavrnila, ga ni marala.” .
  1. Moj mehanik mi je pravil:” Od mojega očeta stric je bil v Bitnjah partizanski likvidator. Po vojni ga je to vse tako težilo, da je norel cele noči. Začel je vsevprek na glas govoriti, kaj je delal. Našli so ga kmalu mrtvega, zastrupljenega. UDBA se ga je znebila komaj par let po vojni. Človek se je začel na glas kesati in to očitno napačnim ljudem, zato je bil za oblast vedno bolj nevaren.”
.
  1. Moj stric mi je pripovedoval, kako je doživljal vojno.
“Čez dan so tabeli hodili v našo malo bajto, kjer je bila mama in 10 otrok in so iskali očeta, ki se jim je skrival. Ponoči pa so partizani hodili v bajto in mami grozili, da jo bodo pobili in vse njene otroke, če ne pove, kje se njen mož skriva. Najbolj nor je bil nek črnolas partizan, vodja, nek Primorec.  Enkrat ji je pištolo pritisnil na čelo in vpil nanjo, mi otroci pa smo jokali. Mama res ni vedela, kje se oče skriva. Kasneje smo zvedeli, da se je večino časa skrival v katakombah samostanske cerkve v vasi in da mu je nek sorodnik nosil hrano. A si moreš predstavljati v kakšni grozi je moja mama dan in noč živela zaradi groženj? Moj oče pa je bil takrat star 50 let in za katero koli vojsko prestar. Pa vsi so ga hoteli imeti v svojih vrstah.” . Moj odgovor na VEST I.
  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.