PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 31.01.2010

Izobrazba ob vso veljavo v Sloveniji

Objavil pavel dne 31.01.2010

Čeprav je dolgo veljalo, da je v Sloveniji predvsem pomembna izobrazba oz. papir – ne pa to kaj kdo zna – za razliko od npr. ZDA – pa se je zadnjih 20 let razpasel v Sloveniji trend, da šole vpišejo vsakega in tudi vsak naredi.

Ne samo Fakulteta za Organizacijske vede – ki  je nastala (kot se je že pred 30 leti polglasno javno govorilo) predvsem zato – da so otroci komunističnih funkcionarjev, ki so bili tako butasti in leni, da so komaj srednjo šolo naredili, hkrati pa so imeli že v srednji šoli vnaprej določena direktorska mesta -  da tem lolekom omogočijo univerzitetni papir kot potrebni in zadostni pogoj za direktorsko funkcijo za prvi dan šihta do penzije.

Tole pa sem pravkar dobil od prijateljice, ki je srednješolska učiteljica in je ta email dobila po verižni pošti med učitelji, ki se še kar trudijo, da šolstvo pod Štrukljem in zaradi Gabra, Zvera in sedaj Lukšiča ter seveda zaradi šolskega sindikata NE BI PROPADLO, čeprav je že močno razvodeneto.

Tale prispevek je napisala učiteljica Mojca Belak v Šolskih razgledih:

IZOBRAZBA OB VSO VELJAVO1

Šolski razgledi 22.januar 2010

Kaj bi rekla Marija Terezija

Srednja šola, ki omogoča lenim in manj umnim barabicam redno zabavo, tako ali tako ni šola, ker ne izobražuje, ampak problematičnim najstnikom samo ponuja dopoldansko varstvo

Po letu 1774, ko je Marija Terezija s Splošno šolsko naredbo vpeljala obvezno osnovno šolo za vse otroke, stare od šest do dvanajst let, se je začel pomemben družbeni premik selitev otrok s polj v šole. Znanje je bilo takrat spoštovano, prav tako pa so bili spoštovani redko posejani učitelji. Šola na Slovenskem se je krepila v 19. stoletju, ves čas pa so imeli mladi dve možnosti lahko so se učili in nekaj dosegli ter si s tem omogočili boljše delo in življenje ali pa so ostali neuki, neizobraženi in nekvalificirani. Pomembno pri tem je, da so se tako učenci kot starši zavedali prednosti dobre izobrazbe, predvsem v srednjih šolah in na fakultetah ta je bila redka, draga in večini težko dosegljiva. Ali je bilo (samo) zato izobraževanje tudi spoštovano?

Danes se slovenska družba na vse pretege trudi, da bi mlade po končani osnovni šoli spravila še prek srednje, čeprav ta ni obvezna. V te šole se vpisujejo mladostniki, ki ne kažejo nobene želje po znanju, ki s svojim vedenjem motijo delo v razredu in trpinčijo učitelje. Srednješolsko izobraževanje ni obvezno, torej takih posameznikov ne bi bilo treba gledati v šolskih klopeh. Šole bi se morale odločiti, ali je njihov namen res predvsem posredovati znanje mlajšim rodovom. Pogosto se mi namreč zdi, da se spreminjajo v ustanove, ki ob delovnikih mladim razgrajačem z vedenjskimi motnjami ponujajo toplo zavetje in malico, medtem ko si mulci zabavo priskrbijo sami – večkrat na račun učiteljev.

Lenuhi

»Včasih so vsaj izostali od pouka,« je zadnjič potožil kolega, ki poučuje v eni od takih srednjih šol, »zdaj pa se prihajajo v šolo predvsem izživljat nad učitelji.« Njegov kolega, ki poučuje v podobni srednji šoli, si je delo poenostavil tako, da dijake, ki so pripravljeni sodelovati, posede v prvih nekaj klopi, medtem ko od preostalih pričakuje samo to, da se bodo tiho ukvarjali s čim drugim in ga ne bodo motili pri poučevanju. V še eni ljubljanski srednji šoli, v kateri sem pred leti hospitirala s skupino svojih študentov, mi je kolegica, profesorica angleščine, po uri povedala, da delo v razredu redno skrajša za 10 minut, ker fantom pozneje tako pade zbranost, da pouk nima nobenega smisla več.

Pravzaprav se jim je pozornost približala ničli že po petnajstih minutah pouka, ko se je ura prelevila v neumorno zafrkavanje mlade profesorice. In kaj daje podobnim biserom slovenske mladine na neki drugi srednji šoli pravico, da grozijo učitelju samo zato, ker jih njegov predmet ne zanima? Prav ta profesor je s svojim raziskovanjem Slovencem dal več, kot bodo njegovi učenci sposobni kdaj koli dojeti, ker verjetno razen pod prisilo ne odprejo nobene knjige. Tako je tudi malo verjetno, da bi vedeli za tiste, ki jih je spisal njihov profesor.

Kaj bi na to rekla Marija Terezija? Kaj lahko na to rečemo Slovenci danes? V dobrih dvesto letih se je zgodil premik, ki je izobrazbi pobral skoraj vso veljavo. Verjetno je postala preveč dostopna in sama po sebi umevna. Včasih je bilo teže priti do dobre izobrazbe, zato so se mladi v šolah bolj trudili, medtem ko zdaj marsikateri učitelj dobiva občutek, da je njegova glavna naloga v tem, da učence prosi, naj se nečesa vendarle naučijo. Zakaj le? Po kakšni logiki bi morali vsi mladi v (srednje) šole in v boljše, bolje plačane poklice? Ali nimamo za nekvalificirane delavce kar nekaj prostih delovnih mest v gradbeništvu, kmetijstvu in komunali? Če bi zafrkljive lenobe z vedenjskimi motnjami hladno poslali delat, bi se njihov odnos do življenja in dela verjetno nekoliko spremenil, vsekakor pa bi to .dobro vplivalo na naslednje rodove, ki bi se kmalu zavedli, da jih ne bo nihče več prosil, naj se učijo, ampak bodo morali krepko sodelovati, če bodo hoteli kaj doseči.

Manj šol in manj učiteljev

Srednje šole učence obravnavajo s skrajnim razumevanjem predvsem zato, ker se bojijo, da sicer v novem šolskem letu ne bodo nabrale dovolj vpisanih za nemoteno delo kolektiva. Prav tu bi morali poseči po korenitih reformah, da bi učiteljem vrnili ugled, ki si ga zaslužijo. V učiteljskih vrstah najdemo veliko takih, ki niso s srcem pri poučevanju, ki ne dajo vsega od sebe in bolj ali manj leno prebredejo čas od septembra do julija. Če bi srednje šole sprejemale manj. učencev, bi potrebovale tudi manj učiteljev. To bi bila odlična priložnost, da bi šole obdržale učitelje in razrešili tiste, ki to niso. Vrste bi se sicer zredčile, ostala pa bi kakovost.

Kako bi odkrili neučinkovite učitelje? Zelo preprosto. V dobri gimnaziji v enem od večjih slovenskih mest je moja mlada znanka, dijakinja prvega letnika, septembra lani doživela pravi šok, kajti pri urah angleščine profesorica govori samo angleško in polovica fazančkov je ne razume. Lahko bi se vprašali, kaj so pri urah angleščine počele osnovnošolske učiteljice teh otrok, da jim jih v petih letih ni uspelo naučiti praktično nič. Kaj so sploh dale otrokom v zameno za redno plačo? Raziskava o poučevanju: angleščine v slovenskih osnovnih in srednjih šolah, v kateri je bilo leta 2008 zajeto malo manj kot 300 študentov angleščine, je pokazala, da kar 50,4 odstotka osnovnošolskih učiteljev angleščine v razredu govori od 80 do 98 odstotkov ure (torej preostane učencem za vajo samo od 2 do 20 odstotkov ure). Od tega kar 40,5 odstotka učiteljev angleščine v razredu vedno uporablja slovenščino. Mislim, da takih učiteljev ne potrebujemo. Odkar so učiteljska mesta (vsaj kar se angleščine tiče) v Sloveniji zapolnjena, bi bilo morda koristno, če bi šole nesposobne učitelje, ki jih je očitno kar precej, zamenjale z novimi, ustrezno izobraženimi močmi.

Pridni, a ne prav umni

Manj srednjih šol bi dobro vplivalo na še drugo kritično skupino srednješolcev, ki sem jo omenila na začetku – na tiste, ki niso prav zelo sposobni, pa kljub vsemu vztrajno rinejo dalje. Dejstvo, da je v Sloveniji zdaj bistveno več gimnazij kot pred, denimo, dvajsetimi ali tridesetimi leti, si lahko razlagamo pozitivno ali pa bolj pesimistično:

  • V preteklosti veliko nadarjenih mladih ni prišlo na gimnazije; zadovoljiti so se morali z drugimi poklici ali pa trdo delati, da so prišli do univerzitetne ravni. Zdaj je vse drugače in boljše, izobrazba je dostopna vsem, zato smo vsi srečni in zadovoljni, narod raje načitan in prosvetljen.
  • V preteklosti je bilo toliko gimnazij, kolikor smo jih potrebovali; v zadnjih desetletjih Slovenci nismo postali bistrejši, kar pomeni, da so gimnazije preplavili mladi, ki po starih merilih tja ne spadajo. Če so gimnazije želele svoje delo prikazati kot uspešno, so morale nižati merila. S tem so zadovoljni samo tisti, ki prejšnjih visokih meril ne bi dosegli.

Po čem sklepam, da se raven znanja niža? Prvo opozorilo je bil vprašalnik, ki ga v eni od ljubljanskih gimnazij razdelijo staršem ob koncu šolskega leta. V njem se vsako leto pojavi tudi vprašanje: Ocenite, koliko vaše pomoči potrebuje vaš otrok pri šolskem delu. Kaj pomeni »vaše pomoči«? Prav gotovo ne inštrukcij, ki so zajete v naslednjem vprašanju. Torej z »vašo pomočjo« verjetno mislijo pomoč staršev pri učenju doma. Že na osnovnošolski stopnji se mi zdi nenavadno, da se starši učijo z otroki, če pa se dijak ni sposoben sam pregristi čez šolsko snov, si je očitno izbral pretežko šolo. Toda nenadarjenim dijakom  se začenjajo gimnazije prijazno prilagajati. Prepričana sem, da mora intelektualec veliko brati in poznati vsaj pomembnejša dela svetovne literature, zato je na seznamu obveznega branja tudi, denimo, roman Zločin in kazen. Toda knjiga je debela, stavki pa dolgi, zato so slovenisti literarno delo poenostavili in namesto pravega romana lahko manj umni dijaki zdaj sežejo po okrnjenem, 120 strani dolgem povzetku, prilagojenem njihovim zmožnostim. Tako me tudi ne bi smelo presenetiti, da študenti v prvem letniku študija angleškega jezika in literature niso navajeni brati. Po krajšem pogovoru v skupini, ki jo poučujem, je postalo jasno, da ena  tretjina mojih brucev od poletja še ni prebrala nobene knjige, čeprav smo med pogovorom že vstopali v december. Ob drugi priložnosti je beseda nanesla na Camusovega Tujca, ki je v gimnazijah obvezno branje. V moji skupini v prvem letniku se je vsebine »spomnila« ena sama študentka. Drugi romana verjetno sploh niso prebrali. Če dijaki niso sposobni prebirati takšnih romanov ali pa jih ne zanimajo, verjetno niso zreli za gimnazijo. Zdajšnji znižani gimnazijski standardi jim kljub temu omogočajo, da pridejo ne le do mature, ampak tudi do visokošolske ravni, čeprav s tako omejenimi zmožnostmi tja ne spadajo. Velikokrat se mladi sami ne  zavedajo, koliko so sposobni in kam njihova nadarjenost ne seže. Osnovne šole in srednje je preplavil učencem prijazen način poučevanja; mnogi učitelji spodbujajo in hvalijo vse in vsakogar. Rezultat takega odnosa so dijaki in pozneje študenti, ki so prepričani v svoje vsemogočne sposobnosti, zato se tudi ne znajo spoprijeti z neuspehi. Ob izkušnjah s slabimi ocenami krivijo druge, namesto da bi sami prevzeli odgovornost za učenje. Spodbujanje nadarjenih dijakov je eno. Metanje peska v oči tistim, ki to niso, pa nekaj drugega. Verjetno je ima vsak dar za nekaj, kot rad: poudarjajo v gimnazijah, vsaj v tistih dveh, ki ju bolje poznam Toda res je tudi, da imajo nekateri dijaki veliko darov. drugi pa precej manj in da so nekateri darovi za gimnazijo in poznejši študij pomembnejši od drugih. Vsega ne gre metati v isti koš. Odlična prostorska predstava, sposobnost množiti dvomestna števila na pamet ali pa hitro učenje tujih jezikov so darovi, ki bodo prav prišli tudi pri študiju, medtem ko je smisel za izdelavo gobelinov prav tako dar, cenjen dar, a človeka kljub temu ne bo privedel do diplome.

Šole bistrim

Povečano število slovenskih gimnazij je omogočilo pot do študija mladim, ki za to niso zares sposobni. To se jim pozna pozneje, ko je treba na visokošolski stopnji informacije iz različnih virov povezati v celoto, analitično misliti in sploh razmišljati s svojo glavo. In prav tako kot zdaj obiskuje gimnazije veliko najstnikov, ki po dometu tja ne spadajo, sedi v klopeh drugih srednjih šol vse preveč takih, ki tam nimajo kaj iskati. Zakaj? Saj srednješolsko izobraževanje ni obvezno. Naš srednješolski sistem stremi k temu, da bi čim več ljudi mahalo s potrdili o nekakšni izobrazbi, v resnici pa bo za spričevalom stala možganska praznina, ki je nič ne bo moglo napolniti. Kako je mogoče, da tisti, ki odločajo o šolstvu, pozabljajo, da sta temeljni sestavini šole inteligenca in nadarjenost? V svetu športa, ki ni niti približno tako pomemben za prihodnost države kot izobraževanje, je povsem naravno, da tekmujejo le sposobni. Maraton pretečejo le tisti, ki so fizično dobro pripravljeni in vztrajni, drugi se lahko lotijo krajših, lažjih prog. Tekači, ki precenijo svoje zmožnosti sami odstopijo. Če bi se že kje našel kakšen slab, nezainteresiran tekač, ki bi motil druge ali celo nadlegoval organizatorje, bi bil diskvalificiran. Pri maratonu bi bilo absurdno misliti da bi organizatorji progo skrajšali. da bi s tem povečali udeležbo na tekaški prireditvi. Maraton, ki ni dolg 42 kilometrov, ni več maraton, prav tako kot gimnazija, ki tolerira nenadarjene dijake, ni več prava gimnazija. Srednja šola, ki omogoča lenim in manj umim barabicam redno zabavo, tako ali tako ni šola, ker ne izobražuje, ampak problematičnim najstnikom samo ponuja dopoldansko varstvo.

MOJCA BELAK

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, politika, prezaščiten otrok, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, učenje, šolstvo | Brez komentarjev »

Mazzini v SP Dela o fevdalizmih v Sloveniji: NA SVOJI PARCELI

Objavil pavel dne 31.01.2010

Čeprav sem sam že pred leti ugotovil in tudi tu na blogu pisal, da je v Sloveniji že desetletja temeljni družbeni in miselni vzorec fevdalizem ( SOCIALIZEM SE JE v SVETU DOBRO PRIJEL ZGOLJ V FEVDALNIH OKOLJIH) – na pa kapitalizem ( podjetništvo, svobodni trg, fleksibilnost) – me vseeno razveseli, da še kdo to opazi. Ko pa o tem piše najboljši pisatelj v Sloveniji, najbolj podjetni, najbolj svobodni (FreiHerr)- pa sem sploh vesel.

Na internetni SP Dela pod naslovom NA SVOJI PARCELI že lahko preberete ta dolgi prispevek, ki je nadaljavenja prejšnjega, pred mesecem in pol do dvema. Gotovo pa bo tudi Mazzini na svoji spletni strani prej ali slej objavil ta članek ( ecola, tukaj je!), kajti prispevek bo iz internetne strani Dela kmalu izginil.

O čem govori Mazzini v svojem članku?

  • O tem, da je vsa struktura države in družbe v Sloveniji že desetletja sestavljena na temeljih fevdalizma. Mali fevdalci, večji fevdalci, predvsem pa veliko tlačanov, ki so ekstremno provincialno in patološko navezani ( kaj navezani, priklenjeni) na svojo parcelo, na svoj kraj rojstva.
  • O tem, da mnogi Slovenci imajo svoja stanovanja, parcele, hiše ( stotine m2) – hkrati pa tolčejo revščino kljub ogromnem bogastvu, so na socialni podpori in dobivajo prispevke Rdečega križa ali Karitasa. Namesto, da bi prodali svoje bogastvo in šli v manjše stanovanje.
  • O tem, da je večina Slovencev nesposobnih samostojno živeti ( večina slovenskih otrok živi do 30 leta ali še čez pri starših in to je patologija, ki Slovence uvršča v vrh Evrope), biti fleksibilnih, se kam preseliti, temveč so prav nacionalistično in zaplankano vezani na svoje stanovanje, svoj kraj, svojo parcelo.
  • O tem, da je v Sloveniji OGROMEN BALON NERPEMIČNIN. Že pred krizo je bilo 100.000 starih stanovanj praznih ( prišteti je potrebno še 30.000 do 60.000 novih stanovanj, katerih cene so 2x višje kot v Trstu, Gorici, Beljaku, Celovcu, Grazu), kajti veliko ljudi je s stanovanji šparalo in špekuliralo. Da ne govorimo o stanovanjskih hišah, ki so na pol prazne in da ne omenimo porazne demografije Slovencev. Sloveniji se obeta romunski scenarij, da so morali novozgrajena mesta in četrti rušiti, ker so preredko poseljena, ljudje pa imajo premalo denarja za vzdrževanje, ker podjetniške aktivnosti v bližini ni.
  • Danes vsakdo v Sloveniji svoj prisluženi denar vloži ne v podjetje, novo podjetniško tveganje, izziv – temveč v zidove. Zapufajo se za 30 do 50 let in potem ne upajo tvegati. Povprečni Slovenec že od prvega dne službe čaka na dan ko bo šel v penzijo in se bo takrat uspel zliti s svojim stanovanjem, hišo, parcelo.
  • Govori o tem, da bi morali takoj ločiti funkcijo župana in poslanca, saj danes lokalni mali fevdalci v državne okvire vnašajo provincialnost. Glavna funkcija župana je prodajanje zemlje. Oseba A kupi ogromno nezazidljive parcele. Oseba B na banki mu da ogromne kredite. Oseba C ( župan) pa na občini spremeni namenbnost. Gradbena dejavnost ( ki je btw zastarela) v Sloveniji prispeva kar 25% BDP države, kar pokaže kako nazadnjaško gospodarstvo žene Slovenijo oz. jo danes potaplja, saj smo priča, da oseba D ( politiki na državni ravni, ministri) pod vplivom malih fevdalcev rešujejo vso to verigo pogoltnih špekulantov (malih fevdalcev) in to tako, da vlagajo miljarde davkoplačevalskega denarja za reševanje bank, ki so se zašpekulirale v Sloveniji s posojanjem denarja špekulativnim gradbenikom. Ravno to socialistično dejanja pa Slovenijo vozi po poti SFRJ, ki je doživljala podobno bedo v 70-ih letih, ko ji je dolg narastel iz 8 miljard na 24 miljard dolarjev. In ker je bilo treba ta dolg vrniti – je prišlo do razpada države – namesto do reforme družbe in sistema, ki bi s podjetništvom lahko povrnil ves dolg dolžnkom nazaj. Ravno to dejanje socialistov kaže na politike, ki imajo polna usta reform – a jih nikoli ne bodo naredili, ker so ujetniki malih fevdalcev. Ti pa želijo neumne Slovence (tlačane) še kar naprej parazitirati s pomočjo nepremičnin ( astronomske, prenapihnjene cene nepremičnin) in astronomskih davkov na delo ter kar danes gledamo : vzdrževanje balona nepremičnin ( in s tem zažiranje slovenskih prebivalcev, ki moramo 3x predraga stanovanja kupovati – hkrati pa še tehnološko zastarela) z milardami € injekcij državnega ( davkoplačevalskega  = novi dolgovi države) denarja.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Miha Mazzini, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, borza, trg, davki, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, javne investicije v osnovno infrastrukturo, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, liberalne reforme ( PRO FREE Market), odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika | 5 komentarjev »