PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Delo pridnih, znanje sposobnih in pretiran pohlep pokvarjenih

Objavil pavel, dne 19.01.2010

V Sloveniji prevladuje mnenje, da je za 2. največjo svetovno gospodarsko krizo kriv pohlep.Pretiran pohlep. Kajti v vsakem od nas obstaja čustvo pohlepa, ki ga moramo večkrat skompenzirati ali z delom ali s čimer kar je slabše, celo pokvarjeno.

Če se vprašamo čigav pohlep, bomo bližje rezultatu. Socialisti pravijo: pohlep kapitalistov. Ali pa pohlep Američanov. Toda pohlep je v vsakem od nas. Delavec v kapitalizmu bo ob čustvu pohlepa začel bolje in več delati, bo bolj podjeten, da bo dosegel cilj. Delavec v socializmu pa bo za dosego svojih pohlepnih ciljev izsiljeval na ulici ali plenil preko davkov pridnim denar. Na poceni in enostaven način bo začel govoriti o pravični plači, o pravicah, o enakosti itd.

Američani so načeloma in statistično znani kot zelo pridni delavci, hkrati pa tudi kot družba z največ znanja in najboljšimi univerzami. ZDA danes niso prva industrijska sila, znajo pa najbolje na svetu prodajati znanje, storitve.

Gremo nazaj v Slovenijo: Slovenijo je svetovna kriza zaradi slabih naložb v papirje zgolj oplazila. Seveda je Gaspari kot bivši šef Banke Slovenije odgovoren za miljone € izgub zaradi deleža v banki Lehman Brothers, ki je kot ena večjih (privatnih, nedržavnih) bank med prvimi bankrotirala na začetku krize.

Je pa Slovenijo najbolj prizadelo pomanjkanje naročil, kajti potrošnja v krizi je zmanjšana, zato je naročil manj in zato so tudi naša podjetja 50% manj proizvajala. Ker so naša podjetja zelo slabo konkurenčna in prilagodljiva, ker imajo v glavnem neizobraženo, fevdalno-suženjsko delovno silo zmanipulirano od politike in sindikatov. Ti ljudje so nefleksibilni in že od prvega dne službe čakajo na penzijo. Ne znajo nič samostojnega narediti, ne znajo upravljati s svojo svobodo in odgovornostjo. Še več: BOJIJO SE svobode, kaj šele osebne odgovornosti, ki jo raje prepustijo državi, vladi, politiki.

Druga šibka točka naše slovenske ekonomije je poleg socialistično konzervativnih industrijskih podjetij tudi gradbeništvo, ki je temeljilo na še vedno zelo napihnjenem gradbeniškem balonu stanovanj. Pa na sužensjko izkoriščanih delavcih iz bivše YU, ki so jih številni mafijski posredniki prodajali večjim gradbenim podjetjem. Do mafijsko nategovalnih poslov, ko so na državnih naročilih v glavnem vedno eni in isti zmagovali in potem še 3x ali 10x izmolzli državne finance zaradi “popravil” ali “dopolnil” projektov. Danes gradbeništvo v sloveniji ni propadlo samo še zaradi tega, ker drži za vrat bančništvo, ki se je nestrokovno zavarovalo pred zelo špekulativnimi, zelo neprofesionalnimi in zelo  tveganimi, slabo – ali ne- zavarovanimi krediti. Če banke danes dajo na trg 100.000 novih stanovanj po 30% nižji ceni, bodo naenkrat imele v svoji bilanci veliko izgubo: skratka pljunile bi si v lastno skledo. Raje zavajajo, da  so nepreminine padle zgolj za kozmetične odstotke in hudo upajo, da čimprej pridejo dobri časi. Upanje teh atiestov je že religiozno.

Tretja šibka točka našega gospodarstva pa so državne banke. Le te so preobtežene s slabimi krediti in slabimi investicijami. Kriva je tudi Banka Slovenija, ki je kot nadzornica le to dopuščala, seveda zaradi politike, ki je vse to ukazovala zadnjih 20 let. Politično – mafijski ( tajkunski) krediti slovenskih bank našim “managerjem” in politikom za prevzem podjetij. Za mafijsko lastninjenje. Pri tem je šlo spet za zelo špekulativne posle, ki se jih v glavnem lotevajo šalabajzerji, slabi poslovneži in kriminalci. V tem primeru pa so bili to birokrati, ki jih je politika ves čas polno krila za hrbtom. Danes morajo naše banke odplačevati tujim bankam ogromne anuitete, ogromne obresti. V resnici pa ta posojila niso bila skoraj nič zavarovana. Oz. strašansko nepodjetniško in za tuje razmere nebančniško zavarovana. Kordež, ki je pred 3 leti začel lastninjene Merkurja, je dobil 350 mio€ tajkunskega kredita, ki skorajda ni zavarovan. In to na lepe oči.

Smisel kapitalizma je v tem, da boljši napreduje. Ko napreduje boljši delavec, tako napreduje tudi podjetje, pa preko % davka tudi skupnost in vsa družba. Ali je nekdo boljši delavec, ali je boljši v znanju, ali je boljši oz. pametnejši v vlaganju oz. tveganju s svojim denarjem. Trg pa avtomatično izravnava. Če ljudje (investitorji) začutijo ali izvejo za preveč rizične, casino, špekulantske odločitve ( ki se jih zadnja desetletja predvsem postopajo državne finančne institucije, ravno zato, ker jim država krije hrbet. Vladi pa krije hrbet z ideologijo napumpana množica), potem se umaknejo s trga tako, da prodajajo svoje vrednostne papirje. Trg pričakovanja preveč pohlepnih prej ali slej spregleda in večina se umakne, pohlepni norci pa dobijo svojo kazen.

Seveda je v kapitalizmu zelo razvit pravni sistem, ki pazi, da vse teče po pravilih in pogodbah. Če nekdo krši te pogodbe, je kriminalec. In zato Američani niso enega največjih in najbogatejših Američanov, Madoffa, dolgo gledali na svobodi, ampak so ga za stotine let spravili v zapor. Tega se v Sloveniji z Jankovićem ali Kordežom ali vsaj še 200 tim “managerjem” ne more zgoditi, ker ja za njimi mafija, politika, “država”, ali po miloševičevo oz. Kučanovo = za njimi je narod. Namesto pravnega sistema imamo mafisjki sistem, sistem zmanipulirane množice, ulice.

Seveda znajo naši novinarji izvrstno raziskovati in popisovati tajkunsko-mafijsko-politični sistem na Hrvaškem, v Rusiji, Srbiji. Toda o tem si doma ne upajo pisati.

Kordeževa izpoved o bančnem financiranju menedžerskega prevzema Merkurja iz intervjuja za Finance julija 2007 in minulega tedna na EF razkriva, da so naše banke natančno vedele, da se pri financiranju menedžerskih prevzemov spuščajo v izredno tvegane posojilne posle, ki so jih slabo zavarovale.

Financiranje največjega menedžerskega prevzema v Merkurju sporoča, da so naše banke kljub velikemu tveganju pri financiranju menedžerskih odkupov večino kupnine financirale po zelo nizkih obrestnih merah. To pomeni, da so banke v nasprotju s skladi tveganega kapitala za tvegane posojilne posle zahtevale neobičajno nizko premijo za tveganje.

Primer Merkurja kaže, da so bila tvegana posojila za menedžerske odkupe predvsem kratkoročna in za prevzemnike zato cenejša. V primeru prvega moža Merkurja so bila bančna posojila zavarovana tudi z zastavo njegovega “dobrega imena”, kar pomeni, da so nekateri menedžerji banke prepričali, da je že njihov obstoj in (minulo) vodenje podjetja ustrezno jamstvo za vračilo posojil.” ( Finance, Stanislav Kovač)

VIR: razmišljanje ob članku v Financah, ki ga je napisal Stanislav Kovač

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.