PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Srečen otrok = cilj, ki ga starš zasleduje????

Objavil pavel, dne 11.01.2010

Zadnjič sem bil na predavanju za starše v osnovni šoli, ki ga je imel predavatelj s psihoterapevtsko izobrazbo in z večdesetletnimi izkušnjami dela v poboljševalnici ( danes se temu reče tako socialistično-malomeščansko učeno in nevtralno, da sem že pozabil: skratka nek vzgojni zavod). Zakaj mi je pomemben ta poudarek v POBOLJŠEVALNICI.? Ker tam je potrebno biti vzgojno UČINKOVIT. Danes vlada v pedagoški in psihoterapevtski srenji prava zmeda. Na tisoče PERMISIVNIH smeri. Mainstream sodobne “vzgoje” gre danes v obratni smeri. Veliko bluzenja in pogovarjanja – a nobenega učinka vzgoje. Sicer pa: kako se lahko o vzgoji pogovarjaš z 1 -letnim ali 2- letnim otrokom?

Na koncu predavanja je bil prostor odprt za vprašanja staršev. V večini vprašanj se je na koncu izkazalo to, da starši ne razumejo kaj pomeni beseda VZGOJA. Ves čas so govorili: KAKO SI ŽELIM, DA BI BIL MOJ OTROK (ves čas) SREČEN! Ali pa: KAKO SI ŽELIM, DA BI BILI MOJI OTROCI BOLJ SREČNI KOT MI!

Vzgoja pomeni, da svojega otroka pripravimo UČINKOVITO na spopad z ŽIVLJENJEM, z življenjskimi problemi, napori in tegobami. To pa je stvar VAJE, PONAVLJANJA, RUTINE. Prej ko človek osvoji določene aktivnosti, več časa mu ostane za druge aktivnosti: šport, kulturo, medsebojne vrstniške odnose, za počitek in za užitek. Prej ko se OTROK ZVERZIRA ( V- VADI namesto raz-VADI) v vsakodnevnih akcijah: umivanje, oblačenje, delanje domače naloge, kuhanje, pospravljanje, pranje, učenje, osebna higiena, delovne naloge – lažje mu bo vse v življenju, kot nekomu, ki rabi 2 uri, da se spravi k neki naporni aktivnosti, vmes pa še “filozofira” in “sanjari” o smislu življenja in o spremembi sveta. Vmes pa mrcvari sadomazohistično sebe in druge.

Pri večini mamic sem opazil, da jih bolj kot osnovna naloga starševstva skrbi zgolj ena stvar: KAJ NAREDITI, da bo otrok SREČEN. Zaradi take naravnanosti starši padejo v notranji konflikt, ko morajo včasih otroku postaviti meje in na teh mejah DOSLEDNO vztrajati. To pa je izredno težko, kajti vsaka meja človeka ( otroka) frustrira, začasno onesreči in ga pripravi, da začne UKREPATI.

To ukrepanje je lahko pozitivno ( sprememba vedanja, delo, učenje) ali pa najpogosteje in najenostavneje negativno: manipulirati, izsiljevati, noreti in se celo fizično upreti postavljalcu meje.

Tukaj pa se pokaže trdnost starša, ali si res zasluži ime STARŠ, ali pa le ime kolega. Kolega otroka seveda. Seveda noben normalen starš ne uživa, ko vidi svojega otroka trpeti, nesrečnega. A ravno zaradi tega, ker imajo sodobni starši na prvem mestu vrednot vzgoje besedo SREČA OTROKA, ravno zato so spužvasto mehki, nedosledni, cagavi, cincavi, megleni, sluzasti in svojega otroka ne morejo VZGOJITI. Njihov pristop imenujemo RAZVAJANJE. Podobno je s populistično socialistično vlado, ki skuša ljudem ugajati, zato ne zna sprejeti učinkovitih reform, ki bi zahtevale trud, znoj in kri. Osebno odgovornost in podjetnost vsakega. Skratka taki starši in taki voditelji so nekompetentni, nesposobni. Naj raje pometajo ceste ali delajo tisto delo, ki ga res znajo. Ali pa naj se starševstva in vodenja naučijo v procesu dela. Delo pa ni igra in zabava, temveč velik NAPOR usmerjen za DOSEG CILJA.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.