PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 17.11.2009

PADEC Berlinskega zidu

Objavil pavel dne 17.11.2009

9. novembra 1989 je padel Berlinski zid, kar je simbolično pokopalo takratno verzijo komunizma oz. demokratičnega socializma. Le ta se je gospodarsko pokopaval ves čas, saj je bila revščina in beda delovnega ljudstva iz dneva v dan večja. Prav tako pa dolgovi.

Zadnjič sem prebral izredno misel, pozabil pa avtorja (prosim, če mi ga sporočite, da ga napišem), a menda je bil nek tuj disident:

“NA MILJONE LJUDI JE PRESKOČILO BERLINSKI ZID.

LE NEKAJ DESET PA JE PORUŠILO BERLINSKI ZID V SVOJI GLAVI.”

Zid je gradil totalitarističen socialističen sistem, da ljudje iz njega ne bi zbežali zaradi vedno večje bede. Še vedno je tisoče ljudi zbežalo, kar je na stotine ljudi plačalo s smrtjo, ko so jih ustrelili na begu.

Bi še razumel, da bi zid naredili zato, da ne bi obupani delavci iz kapitalističnega sveta zbežali na socialističen del, ker so bili tam delavci veliko bolj cenjeni, manj zatirani in z mnogo višjimi plačani. Jap, je bilo ravno obratno ves čas. Razen v zmanipuliranih idejah.

Skratka: miljone ljudi je fizično prečkalo zid koncentracijskega taborišča, ki je “varoval” socializem pred kapitalizmom zgolj zato, ker so pričakoval, da bo nek drug red družbe več zanje naredil, da jim bo sam po sebi prinesel večjo blaginjo.

Takrat je bilo v zraku toliko hrepenenja, toliko svobode, toliko različnosti. Čez čas pa se je izkazalo, da je bilo samo veliko nerealnih in pasivnih sanjarjen, ki so sčasoma razbila fanatazije in privatne OČARANOSTI v ODČARANOSTI – ki ji je ostala sama izguba: poražensko vračanje v stari bedni sistem.

Hodili so v tujino nakupovati in občudovati večbarvnosti in blišč kapitalizma, a v glavi so še vedno obdržali idealiziranje države in družbe, ter osebno pasivnost. Ti ljudje še danes “verjamejo, da je ideja komunizma nekaj veličastnega, le dosedanje izvedbe so bile zgrešene”.

Še vedno verjamejo v RAJ NA ZEMLJI, ki naj bi ga prinesla družbo oz. revolucinonarji oz. Država.

Jaz pa jim pravim:

Človek, ki dela in ustvarja (se bori na trgu za preživetje) je v osnovi DESNIČAR.

Človek, ki pa jemlje, zajeda oz. životari na račun drugih ( čeprav ni invalid ali bolnik) pa je LEVIČAR.

Če človek zagovarja VELIKO…SKUPNO…SKLEDO oz. velike davke in PRERAZDELJEVANJE denarja, številne subvencije, je tipičen LEVIČAR.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Zgodovina, borza, trg, citati, davki, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, makroekonomija, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika | Brez komentarjev »

Liberalni kapitalizem in krščanstvo

Objavil pavel dne 17.11.2009

Pavel zdravo Zal te ne morem na kratko pokomentirati na Siolu, saj mi to iz tujega IP-ja ni dovoljeno. Ni logike pa vseeno. Bom zelo kratek. Moram reci, da mi je bilo tvoje pisanje kar vsec dokler nisem naletel na tvojo privrzenost sveti Sveti Trojici, ki jo postavljas na prvo mesto, potem tisto, da si vernik rimokatoliske cerkve in na koncu trditvi, da si desni liberalec. Glede zadnjega samo stavek, da desnih liberalcev ni, so samo liberalci ali pa jih ni in ti to zagotovo nisi. Zgrozil sem se, da lahko nekdo s tako lahkoto izjavi, da je vernik rimskokatoliske cerkve, ki seveda nima z bogom, kdorkoli to ze je, popolnoma nic. O RKC se ve vse ( poskusaj razvozlati nekaj dejstev o RKC zacensi okoli leta 1000 a.c.oz. s prihodom papeza Urbana II na cerkveno oblast pa do danasnjih dni – vmes se ustavi v inkvizicijskem obdobju in na koncu se vprasaj na kaksen nacin je RKC prisla do svojega premozenja v SLO in drugje po svetu, predvsem v Evropi. Zal mi je, da so v Sloveniji ljudje, ki se razglasajo za desne, oz leve liberalce, v resnici pa so nic drugega kot pristasi raznih izmov, kamor RKC sodi skupaj s komunizmom, s katerim si lahko mirno podata roke. Oba, tako RK katolicizem in seveda komunizem sta najvecji antipod vsakemu pravemu svobodno delujocemu in mislecemu individualcu ter najvecja groznja mlademu zivlju. Lepo te pozdravljam Kalavnik – Forum Finance

Ne delam si idealov. Ne pričakujem, da bo človek, družba ali sistem rešila človeštvo ali mene. Ne govorim o RKC, temveč o veri v Boga, o duhovnosti. RKC je imela, ima in bo imela stranpoti, tako kot vsak od nas, ki je nepopoln, NEIDEALEN, zmotljiv, igrišče dobrih in zlih duhov ( v katere verjameš ali ne – a vse je VERA, eno ali drugo).

Zavzemam se za liberalni kapitalizem kot ustroj družbe, ki se je dosedaj izkazal za najbolj pravičnega do tistega, ki dela, je podjeten in kaj zna.

Ne pričakujem pa, da bo liberalizem odrešil človeštvo ali mene osebno. To pričakujem oz. VERUJEM od Boga.

Vera v Boga se začne, ko se človek sooči s svojo smrtjo ali osebno doživi ljubezen (pozor: ne zaljubljenost!). Verja je čisto osebno oz. intimno doživetje, zato je to težko opisovati: pričevanje sprejmeš, ali pa ne. Bog me spodbudi, da verujem. Vsakega človeka spodbudi, da veruje. Ali veruje, da Bog obstaja. Ali pa veruje, da Boga ni. Oboje je verovanje.

  1. da Bog obstaja
  2. da Bog ne obstaja
Dokazovanje, da Bog je ali da ga ni, je z razumom jalovo – čeprav je vseeno pomembno. Vera je meni dosti več kot pa sistem idej. Jaz ne verjamem, da bo liberalizem naredil raj na zemlji. Še manj verjamem, da me bo država rešila ( KAR JE VERA LEVIČARJEV od Lenina, Hitlerja, do titoistov).

Nekaj podobnega pravi filozof in katolik Gorazd Kocijančič v intervjuju v SP Dela, ki zelo duhovno pove o tem, da naj si ne delamo RAJA NA ZEMLJI, da naj ne delamo idej, idealov in utopij za našo prihodnost, ker je ne vemo, ne poznamo. Kako se Kocijančič opredeljuje do liberalnega kapitalizma -ga enostavno ne vzamem resno, ker izhaja iz orto komunistične družine – in pač lahko sprejmem, da je že spreobrnitev v katolištvo velik napredek, da pa je sprejetje kapitalističnega ustroja delovanja družbe ipak preveč zanj. Verjamem, da Delo ne bi nikoli objavil intervjuja z njim, če bi Gorazd hkrati govoril prokatoliško in prokapitalistično ob izredni kritičnosti do komunizma in sodobnega levičarstva. BTW, Gorazd ni bil nikoli podjetnik, temveč kulturni uradnik, prevajalec in uslužbenec NUK. Hkrati me moti, da Gorazd govori o IDEALIH. Prednost kapitalizma in liberalizma je ravno v tem, da je optimalen gospodarski in družbeni red, ne pa IDEALEN. Daleč od raja na zemlji. Kajti vse ideologije do sedaj, ki so propagirale raj na zemlji so zelo hitro postale PEKEL na zemlji. Koncentracijsko taborišče!

O kapitalizmu mislim podobno kot katolik Matej Kovač in se od njega tudi učim.

“Hayek je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja napovedoval ekonomski propad komunizma in socializma prav zaradi nezmožnosti za učinkovito uporabo znanja, saj že takrat, tako kot danes, ni bilo na voljo nobene socialne inovacije, ki bi samodejno in kontinuirano prenašala delčke znanja in vedenja med vse člane skupnosti tako učinkovito kot tržni mehanizem.”

“Sedanja gospodarska kriza je za številne znamenje neustreznosti svobodnega tržnega gospodarstva in neučinkovitosti delovanja tržnega mehanizma. Velik del tega prepričanja temelji na razočaranju zaradi zmotnih pričakovanj, da naj bi bil tržni mehanizem tudi moralen. Tržni mehanizem pa ni niti moralen niti nemoralen, ampak je vrednostno nevtralen. Ima napake predvsem zaradi asimetrije informacij in bolje deluje, če je podprt s pravom in moralo. A ne glede na pogosto neprijetne rezultate, se moramo vprašati, kaj pridobimo, če njegovo delovanje suspendiramo oziroma če se pretvarjamo, da za nas mehanizem ne deluje.”

Namesto napak trga dobimo zablode birokratov, dobimo stabilne cene, a hkrati se srečamo s pomanjkanjem dobrin. Ko oropamo cenovni mehanizem njegove informacijske vloge, dobimo kup neučinkovitih investicij in pasivnost udeležencev na trgu. Da je človek kaj takega uvidel v prvi polovici 20. stoletja, ko je družbe obvladovala vsemogočna država, je poleg znanja potreboval tudi veliko intuicije. Da pa tega ne uvidi danes …”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Jaz sem... ali biti ali imeti?, Matej Kovač, RKC, Slovenija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, vraževerje ali praznoverje | Brez komentarjev »

Grandiozni narcisi (“BODI ZVEZDA!”): lokalnost ali globalnost

Objavil pavel dne 17.11.2009

Ko sem pred tednom v medijih slišal za nesrečo pogumnega alpinista Humorja, me je malce zbodla, a glede na njegovo večkratno trdoživost, sem verjel, da se bo zlizal. V soboto zjutraj me je novica o njegovi smrti zelo šokirala in užalostila. Pozorno sem začel spremljati kalvarijo in ujel par drobcev, ki so mi izstopali:

  • bil je užaljen nad tem, da ga je pol Slovencev zaničevalo po fiasku in državnem reševanju iz leta 2005
  • šel je plezat v Himalajo ne da bi o tem vedeli njegovi najbližji, celo prijatelju Grošlju ni povedal
  • šerpi, s katerim je imel zadnji pogovor po satelitskem telefonu, je povedal: “Tale gora je moja zadnja!”
  • našli so ga 600m nižje kot je sporočil ( ne 6.300, temveč na 5.700m)
  • Viki Grošelj je že na prvo žogo povedal ” da nihče ne bo nikoli izvedel, kaj se je res zgodilo”
Začela se je množična patetika. V medijih se kažejo pritlikavci, ki javno govorijo, da so bili njegovi prijatelji in kako velik človek je bil. Seveda so najprej politiki, pa potem politično nastavljeni managerji, pa politično nastavljeni novinarji, župani in še kdo. Forumi so polni patološke patetike, vsak od nas želi napisati vsaj R.I.P ali “sožalje domačim”.

Skočim v mislih nazaj par dni, ko sem na forumih bral celo take odzive, ki so mi obračali želodec: ” Spet ga bomo morali z našim denarjem reševati. Kar tam naj ostane, kaj pa tja rine!” Po svoje sem skušal razumeti ta bes, glede na to koliko denarja nam delavcem v tej državi ukradejo za to, da elita živi “bonvivansko” oz. v stilu “marka voljča, od politike nekoč nastavljenega prvega managerja v državi, managerja NLB” ali pa da se s tem denarjem rešuje vsak dan neko neumnost bedakov ali razvajencev. Vseeno pa se je tukaj šlo za življenje in takrat je treba reševati, ne pa skopuhariti po gorenjsko oz. razmišljati najprej o denarju.

Danes sem prebral kolumno Ane Jud o Humarju in Slovencih, ki mi je bila delno všeč, delno pa bolna. Ker ljudje v tej tragediji na prvo žogo stopamo na eno stran ali pa na drugo stran. Temeljitega razmisleka pa ni. Vsi Slovenci nismo taki, kakor Ana piše – velik del množice pa je tak. Vseeno pa mi del teksta deluje demoničen, ker se Ana vleče ven kot neka dobra oseba, vsi ostali pa smo demonski Slovenčki. Veliki jaz in vsi ostali poden: kako prozorno. Še en grandiozni narcis.

Všeč mi je Dajanina misel v komentarju na Anin zapis: “Pri nas ljudje nimajo dostojanstva. Kako bodo ljudje cenili drugega, če sami sebe ne cenijo? Nemogoče. To je glavni poblem – občutek nevrednosti. Zato, ker ne cenijo sami sebe, se obnašajo suženjsko in hlapčevsko do drugih. In tisti, ki se cenijo, so žrtve javnega posmeha. “

Pa že tako imamo polno takih posebnežev z osebnostno motnjo grandioznega narcisizma:

  • od Tita ( morda boste lažje to motnjo videli v Hitlerjevi in Mussolinijevi želji po občudovanju s strani množic) ,
  • Kardelja,
  • Kraigherja do vseh herojev naprej.
  • Do današnjih ekstremnih športnikov,
  • nastopačev v kmetijah, maturantskih plesih rekordov, “bodi zvezda” pevcev,
  • da ne rečem sodobnih politikov od lepega Pahorja, polizanega pametnjakoviča Golobiča, pa Janša, Erjavca, Jelinčiča do Kučana.
  • Navsezadnje je tudi večina blogerjev narcisov.
Koliko sem narcis sam? Sigurno imam kar par lastnosti (spodaj naštete), ki bi jih lahko odkljukal, še več jih vidim pri svojem očetu in pri svojem bratu, hkrati pa me tudi narcisi odbijajo. Jih hitro zaznam, prej kot tisti, ki to niso.

Kar nekaj POZITIVNIH, prodornih ljudi poznam, ki bi jih lahko označil, da so ujetniki lastnega narcisizma. A kljub temu so uspešni na svojih področjih in zelo prispevajo v družbi. Bom izpostavil samo enega, ki je javna oseba: Mićo Mrkaić. Kljub marsikateri dobri stvari, me pa samo narcisizem odbija. Pa naj bo ta človek živ ali mrtev.

Po priročniku ameriškega psihiatričnega združenja za diagnosticiranje in statistiko duševnih motenj je definicija narcistične osebnostne motnje naslednja: »Pervazivni vzorec grandioznosti (tako v domišljiji kot v vedenju),

  • potreba po občudovanju,
  • pomanjkanje empatije, ki se začne z obdobju zgodnje odraslosti in se pojavlja v različnih kontekstih, opredeljuje pa ga najmanj pet od naslednjih značilnosti:
  • mogočno občutenje lastne pomembnosti (pretiravanje o lastnih dosežkih in talentih, pričakovanje, da bodo drugi opazili njegovo/njeno superiornost brez merljivih dosežkov),
  • prezaposlenost s sanjarjenjem o brezmejni uspešnosti, moči, odličnosti, lepoti ali idealni ljubezni,
  • prepričanje o lastni enkratnosti in posebnosti, ki ju lahko razumejo le najodličnejši posamezniki in ustanove,
  • zahteva po pretiranem občudovanju,
  • nerazumno pričakovanje naklonjenega ravnanja ali samodejnega zadovoljevanja pričakovanj,
  • izrabljanje drugih za dosego lastnih ciljev,
  • nepripravljenost za priznavanje ali spoznavanje čustev in potreb drugih,
  • nevoščljivost ali prepričanje, da so nevoščljivi drugi,
  • ošabnost in nadutost.«
Ravno zato mi je všeč zapis Vodeba, ker ni dovolj, da nesrečnega Humarja nekateri nekritično občudujejo, drugi pa nekritično zanikajo. Potrebno je videti logiko obnašanja, da se nekaj iz tega o sebi in o čudakih med nami naučimo in skušamo izboljšati LASTNO zavedanje in LASTNO obnašanje. Roman Vodeb tudi meni logično predvideva, da je v torek Humar naredil samomor in se je sam vrgel 600m v globino.

Zakaj smo Slovenci med prvimi v adrenalinskih športih, katerih ozadje je samomorilnost oz. 2 globoki podzavestni PREPOVEDI v času otroštva

1.   “NISI VREDEN, DA ŽIVIŠ!” oz.  “DONT  EXIST!”

. 2.   “NIHČE TE NIMA RAD!” oz. ” DONT BE IMPORTANT? (malenkost manj strupena)?

Ne verjamem v pregovor O MRTVIH VSE DOBRO. Tudi ne gre za to, da pokojnega Humarja spljuvamo ali zmanjšujemo njegove dosežke, človeškost. Važno je, da NEHAMO S TEMI IDEALIZIRANJI; GLORIFICIRANJI, HEROJSTVI in z antipodi tega, ki vznikajo v zavisti do “nekoga, ki si pa upa”. Da smo sočutni do njegovih otrok, žene, staršev, družine, prijateljev. Sočutni v realnosti (in ne v jokavi patetičnosti) – ne da napihujemo idealiziranja in kontraidealiziranja. Kdo je bil do sedaj sočuten do njegovih otrok in družine ob njegovem milo rečeno GROZNEM večletnem obnašanju? Zakaj v Sloveniji to sočutje tako bolestno sprevračamo, da smo bolj sočutni do pijanega voznika, ki je na AC ubil tri otroke, kot do teh otrok? Bolj smo sočutni do rdečih (saj drugih v Sloveniji enostavno ni) tajkunov kot do tisočih brezpravnih in brezposelnih delavcev? Bolj smo sočutni do Kučana kot do nekoga, ki kritizira socializem in pravi, da bi že zdavanja morali uvesti kapitalizem?

Na Tomaža sem bil ponosen, ko je vedno znova zmagoval iz porazov, ko je duhovno rastel. Priznam ga za junaka Slovencev. Hkrati pa skušam njegovim posnemovalcem in potencialnim posnemovalcem na vseh čudaških smereh Knjige rekordov pokazati na logiko takega obnašanja in jih s tem spodbuditi, da življenja ne živijo na podlagi teh nezavednih impulzov grandioznega narcisizma, oz. ozavestiti te impulze. Aleš Čerin lepo napiše o kvalitetah Tomaža Humarja. Se strinjam. Toda to je samo en pol, diši po idealiziranju.

Kaj je vzrok za to, da človek postane grandiozni narcis, za to osebnostno motnjo? Zakaj odrasel človek tako strastno in infantilno išče s svojim obnašanjem in dejanji POHVALO, OBČUDOVANJE, PUBLIKO, APLAVZE? Ker je imel čustveno hladno mamo in očeta? Ali ker je bil preveč občudovan v otroštvu in premalo omejevan? Pa je bilo pohval vedno premalo in bi jih rad še več in še od ostalih?

Zakaj je v Sloveniji toliko samomorilnosti?

Toliko čudaških ekstremnih športnikov ( toliko blesavega tekmovanja!!!)?

Toliko herojev in “herojev”?

Hkrati pa nimamo dobrih podjetnikov ( na 1 pravega podjetnika pride 99 političnih parazitskih “podjetnikov” in kriminalcev).

Hkrati pa smo družba totalne POVPREČNOSTI in URAVNILOVKE na vseh področjih. Tako, da človek lahko zadiha, če se gre svojo čudaško tržno nišo.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družba, Slovenija, mediji, novinarji, motnje in bolezni, odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, psihologija; duševnost, razvajen otrok, slabo vzgojen otrok, zanemarjen otrok, zdravje | 1 komentar »