PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Vzgojna klofuta in liberalnost

Objavil pavel, dne 15.11.2009

Na predavanjih “Nenasilna vzgoja” (Mons, 2009) sem se med odmorom srečal z Romanom Vodebom predvsem zaradi enega samega razloga: verjel sem, da je on eden redkih, ki si upa drugače razmišljati kot dvorana 500 izobraženih ljudi. In tudi je. Z delom njegovih razmišljanj se v celoti strinjam, glede političnih označb in demoniziranja klerikalcev, desničarjev, konzervativcev ter poveličevanja levice pa ne. Že to dosti pove, da se ima za levičarja in je bil član LDS, ki v Sloveniji že desetletja vzdržuje fevdalizem ob lepih, “naprednih” idejah, veliko pove o njegovi zavedenesoti oz. zindoktriniranosti glede politike v svetu in doma.

Roman Vodeb se v svojih miselnih izvajanjih sklicuje na Freuda in na dr. psihologije Petra Praperja (le zakaj je psihoanalitična in psihoterapevtska stroka tako tiho ob tem ko “homoseksualci, metroseksualci, feministke, najstnice in razočarane gospodinje” pišejo družinsko zakonodajo, ki je popolnoma skregana z razvojno analitično psihologijo otroka?). Ugotavlja, da je današnja družinska zakonodaja “ultra-liberalna”. Kaj to pomeni , ne vem.

Po mojem je predvsem nerazumna in nestrokovna ( kar tudi Vodeb trdi). Ideološko pa je bliže “naprednim” oz. “levim” – kamor se Vodeb ves čas politično šteje. V čem so napredni, če gredo v regresijo? V tem, da demonizirajo avtoriteto in hierarhijo? Če iz Odraslega zdrsnejo na raven razvajenega ali prezaščitenega Otroka, ki ima naenkrat moč, da vodi druge otroke. Otrok vzgaja otroka. Oz. če pogledamo v šole in na sodobne pedagoge, ki so pristaši “demokratične vzgoje” oz. “vzgoje brez avtoritete” : Otrok z diplomo vzgaja otroka.

Jaz zagovarjam, da starša morata imeti pravico otroka vzgajati. Pod vzgojo pojmujem uporabo vseh treh orodij:

1. ZAHTEVA, CILJ, ki jih starš daje otroku

2. POHVALA, NAGRADA za dejanja, ki jih otrok dobro naredi

3. KAZEN, KRITIKA za dejanja, ki jih otrok ni dobro opravil.

Današnji mainstream in “demokratični socialisti” pa 1. in predvsem 3. ordoje vzgoje eliminirajo kot nečlovečno, nehumanistično. Napihujejo svojo rahločutnost, sočutnost in pozitivnost.

Sploh pa so absolutno proti fizični kazni v vzgoji. Vodeb prav tako iz psihoanalitičnega vidika in izhajajoč iz Freuda dokazuje, da mora oče imeti pravico, da svojega sina lahko kaznuje, tudi telesno. Zavzema pa se, da drugi ljudje, predvsem v institucijah (šola) otroka ne bi smeli vzgojno udariti.

Tako kot smo v Sloveniji dobili anarhistično nasilje na cestah v pretežni meri predvsem zaradi smešnih prometnih kazni in slabega kaznovanja s strani policije in sodstva – tako tudi na področju družine še vedno spodbujamo s slabimi zakoni in smešnimi kaznimi družinsko nasilje.

Kaj spada pod družinsko nasilje:

1. psihopatski starši se znašajo nad otroki. To se vidi, da uživajo oz. pretiravajo v telesnem kaznovanju. Točka razlikovanja je v tem, da so otroci fizično poškodovani ali celo umrejo. Kar normalni starš, ki ima rad svojega otroka, ne bo nikoli naredil. Če bi teh 5% populacije staršev pozaprli in jim otroke trajno odvzeli – bi že veliko naredili.

2. slabi starši: ki otroka zanemarjajo, mu nudijo premalo ljubezni, podpore, negovanja, spodbud. Hkrati pa ne znajo kaznovati otroka postopno, temveč prehitro pridejo na najbolj skrajne ukrepe, ki jih zlorabljajo. Skratka to so starši, ki slabo, neučinkovito vzgajajo, potem pa skušajo na hitro vse rešiti s pretepanjem otroka. Te starše bi država morala kaznovati z alternativnimi ukrepi. Eden glavnih bi bil “delo na sebi” oz. delavnice v psihoterapevtskih skupinah.

Otrok potrebuje mejo. In meja dostikrat za normalnega otroka ni samo beseda ali ponavljanje te besede. Niti kričanje niso več otroku ta meja. Niti grožnja s kaznijo. Niti kazen mu ni več meja. Na žalost mu tudi fizična kazen dostikrat ni več meja.

Danes pa med starši prevladujejo BLUZATORJI, ki izhajajo iz IDEALOV in IDEALIZIRANJ (utopij), kar je značilnost levičarjev, a ne Vodeb? (A nismo imeli v 20. stl. kar tri velike utopistično-totaliaristične poskuse s strani socialistov: Lenin oz. Stalin, Hitler in Musssolini?) Predvsem med mlajšimi starši, ki mislijo, da so se vzgajati naučili v nekaj mesecih na podlagi svojih osebnih odporov (nerazrešenih frustracij v konfliktu s sodobnimi ideali) v otroštvu in puberteti. Pa s kakšno prebrano knjigo “strokovnjaka” kakšne od komercialnih uspešnic. Prav tako taki osebki prevladujejo med mladimi pedagogi in družboslovci. To so PERMISIVCI. Oni popuščajo, dovoljujejo. To je zadnjih 50 let moderno. Čeprav danes poslušam, od nekaterih, da “oni postavljajo meje, samo ne s kaznijo. Samo ne s telesno kaznijo!” Ko jih vprašam: ” Kako pa postavljate meje?”, pa se zgubljajo v odlgovezenju, osebnih napadih ter pomanjkanju logike in realnosti.

Glede na to kako so ti osebki agresivni v svojih zagovorih in kako izhajajo iz “rahločutnosti”, “sočutja” ,”humanosti”, “pravičnosti”, “enakopravnosti”, “demokratičnosti” in podobnih fraz, pa mi največ spregovori njihova drža, ko izhajajo iz svojih osebnih frustracij otroka v času vzgoje njihovih staršev. Te frustracije jm utopljajo razum in smisel vzgoje, da ne rečem razsodnost.

Posledice te “vzgoje” pa so že razvidne v družbi, v vrtcih, šolah in v podjetjih. To so osebki, ki nimajo zgrajene osebnosti, ki se izogibajo trudu, delu, naporu, trpljenju. To so ljudje brez rezultatov. Ki so zelo agresivni in hkrati zdolgočaseni in brez smisla. Ki niso zmožni daljših odnosov, ne prijateljskih, ne partnerskih. Ravno ti starši pa bodo odgovorni 100%, da bo njihov otrok postal zelo agresiven in manipulirajoč razvajenec, narkoman, delomrznež in narcis.

Jaz liberalnosti vsekakor ne razumem kot težnje v anarhijo ali odsotnost avtoritete na raznih nivojih družbe. Temveč to, da se ima država čim manj ( MINIMALNO, le NA PODLAGI pogodbe OZ. POGODB, kjer je to nujno: sodstvo, vojska, policija) vpletati v življenje posameznika, družine, podjetja, družbe. Liberalnosti ne razumem, da je treba rušiti dobro delujoče vzorce samo zato, ker so ti tradicionalni in bi mi bili radi napredni in alternativni.

Zakaj je meni anarhija slaba oz. nevarna opcija: ker vodi v to smer, da v družbi prevladujejo najbolj brutalni, pokvarjeni, tajkunski, mafijski, psihopatski posamezniki – ne pa najboljši v smislu etike, najbolj delavni, oz. z največ znanja. Liberalnost na področju gospodarstva pa mi pomeni to, da v na prostem trgu ob minimalni regulaciji zmagujejo najboljša podjetja, da ljudje s pozitivno selekcijo napredujejo v podjetjih na temelju znanja, podjetnosti in dela.

VIR iz katerega izhaja delček mojega razmišljanja

http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/vzgojne-klofute/33014

  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Vzgojna klofuta in liberalnost”

  1. alexralic pravi:

    Spoštovani, Pri vzgoji gre ravno za to, da otroka naučiš misliti s svojo glavo in ga nučiti nositi odgovornost za svoja dejanja. Zato se z vami ne strinjam, da so “svobodno ” vzgojeni otroci kasnješi delomrzneži, narkomani, akoholiki in narcisi..nikakor. To so svobodni ljudje, ki znajo samostojno funkcionirati, niso obremenjeni z drugimi, so ponosni in se ne pustijo zastrašiti komurkoli, se močno zavedajo svojih vrednot in imajo visoko razvite moralno etične vrednote. Vsi ostali pa so nezadovoljni, zagrebeni zaradi nizkega samospoštovana, prestaršeni, uspešni le zato, da se lahko sprejemejo, sicer nimajo za to razloga in zaradi stresa posledično veliko bolj posegajo po prepovedanih substancah kot samozavestni, ljubeče vzgojeni posamezniki. Že staro, znano dejstvo je, da otrok s tremi doktorati je otrok, ki ga starši niso imeli radi, niso sprejemali ampak so ga vzgajali v strahospoštovanju. Pridružujem se gospodu JUULU, ki pravi, da ni formule za vzgojo..ravno v tem je čar. Vzgoja naj temelji na zaupanju, ljubezni in spoštovanju..z vzgledom. Vrjamite mi, saj le na ta način žanjemo uspeh..v našem primeru zadovoljne in uspešne odrasle. Človeku je treba zaupati kajti le tako dosežemo, da postane odgovoren za lastno življenje. Lep pozdrav Alexandra

  2. pavel pravi:

    Alexandra, vaša miselnost je zelo podobna miselnosti sodobne, uporniške mlade ženske oz. staršev, ki v vsaki omejitvi s strani svojih staršev ŠE DANES vidijo zlo, in so se odloćili, da bodo ONI POPOLNOMA DRUGAČE vzgajali. Se strinjam, da je bila avtoritarna vzgoja slaba. Preveč pritiska, omejitev, zahtev, malo pokazane naklonjenosti, spodbud, topline itd. A to kar se danes dogaja – je popolnoma druga skrajnost, saj gre za odpis KAZNI, MEJA, KRITIK, ZAHTEV, ki jih zamenjujejo LEPE ŽELJE O VZGOJENOSTI, BLUZENJE, UTOPIJE. Jaz sem JJ prebral v parih člankih in v njegovi knjigi, pa se mi samo zdi, da je še eden neetičnih pedagogov in psihologov (psihoterapevtov), ki zgolj dobro jadra v vetru zmede, dobro služi, ko prodaja sprenevedanja in lastno nejasnost in rušenje obstoječega. Kot bi poslušal samovšečnosti Žižka na področju vsevedanja, ki ga podpira večina zelo neuspešnih in sanjških ljudi. Vzgoja ima tehniko in nadgradnja tej tehniki je tako oseben odnos kot tudi umetnost vzgoje. Vzgajanja ni brez postavljanja meja. Ko se otrok ali divjak ali zver srečajo z mejami, pa to ni ravno prijeten občutek v njih, temveč velika frustracija, ki sproža obilo besa, sovraštva, jeze, prezira, agresije. Na vzgojitelju pa je, ali zmore konstruktivno zdržati to nekultiviranost, zmedo, zblojenost, nasilnost. Večina staršev tega ne zmore, ampak infantilno zaidejo raje na polje sanjajenja o vzgoji. Danes v družinah starši ne vodijo otrok, ampak otroci s svojimi infantilnimi željami vodijo (infantilne!) starše.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.