PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Hvaležni ljudje so srečnejši

Objavil pavel, dne 9.11.2009

časopis DRUŽINA, 8.11.2009

Pogovor z dr. Karlom Gržanom.

Zakaj v duhovnem življenju radi poudarjamo, da je hvaležnost ena temeljnih drž, ki jih dolgujemo Stvarniku? Preprosto zato, ker je pravičnost tista osnova, na katero lahko postavimo medsebojni odnos – tudi z Bogom. In pravično je prepoznati, za kaj vse smo mu lahko hvaležni. Pravijo, da se nam zgodi v življenju 80 % dobrih stvari, mi pa govorimo predvsem o tem, kar je slabo. V ozadju je problem negativne pedagogike (kar naprej nam govorijo predvsem o tem, kar še ni), ki izkrivi našo pozornost v negativizem. Za primer: Otrok dobi v šoli oceno 3. Običajno je naš prvi odziv: »Ja česa pa nisi znal?« Zakaj ne bi raje vprašali: »Kaj si pa znal?« Najprej je potrebno prepoznati in ovrednotiti to, kar je že vredno. Tudi če je ocena negativna, je potrebno poiskati tleče stenje in ga s toplimi sapicami vzpodbud (te dajejo moč za sprejetje napora) prebujati v plamenček in nazadnje v plamen. Jezus nas uči, naj se v sobivanju ne dušimo, pač pa poživljamo. Zahvalna nedelja ima zato tudi izjemno pedagoško poslanstvo: učiti se, potruditi se videti, kar je vredno, in to potrditi s hvaležnostjo – v odnosu do Boga, sočloveka, vsega, kar nas obdaja.

Ali to, da smo »hvaležni«, pomeni, da smo vedno z vsem zadovoljni in na neki način pasivni pri izražanju svojih potreb, želja, pričakovanj? Veste, življenje je potrebno sprejeti najprej takšno, kot je. Nekateri ljudje so kar naprej nesrečni, ker so ujeti v past idealiziranja. Dokler smo v koordinatah zemeljskega časa in prostora, je idealiziranje kogarkoli ali česarkoli uvod v življenjsko nezadovoljstvo. Samo Bog je Resnica (pisano z veliko!), mi se srečujemo le z resničnostmi, samo Bog je Ljubezen – mi v svoji ljubeči povezanosti šele doživljamo številne metamorfoze k Ljubezni sami. In te se dogajajo, kot bi rekel sv. Janez od Križa, po temnih nočeh – obdobjih kriz. Stopili smo namreč v svet spoznavanja dobrega in zla (berimo prve strani Svetega pisma – v tistih tekstih se skrivajo osnovna spoznanja o našem zemeljskem bivanju). Če ne sprejmemo te realne osnove, bomo kar naprej nesrečni. Odpovedati se idealizaciji, pomeni izhodiščno možnost, da bomo sposobni prepoznati in ovrednotiti dobro, ki vendarle je! Pomeni pa tudi, da bomo izhajali iz zdrave osnove glede svojih potreb, želja, pričakovanj.

Toda kako lahko držo hvaležnosti ohranjamo v težkih okoliščinah, na primer v času preizkušenj, bolezni, ko se nas lotevata jeza in obup? Bog je oseba, ki se je v Jezusu Kristusu po človeško sklonila k naši človeški resničnosti. In to se nenehno ponavlja v evharistiji. Ko so težke ure, se ne smemo zapreti. Svojo resničnost je potrebno izpostaviti v odnos. Ne izpostavimo le Najsvetejšega (evharistije – konkretizacije Boga samega v času in prostoru zemeljske stvarnosti) pred ljudi, pač pa je najbolj naravna potreba, da se tudi vsak izmed nas vedno znova v tem, kar doživlja, postavi v svojem najsvetejšem (najbolj osebnem) pred Boga samega. V teh najbolj občutljivih trenutkih se dogaja v odnosu med Bogom in človekom odrešenje. To ni teorija, to je izkustvo. Ko odgovarjam na vaša vprašanja, doživljam tudi sam »čas preizkušnje« – pred nekaj dnevi sem doživel rahlo možgansko kap. Lahko bi se zaprl vase in zamoril (in prej ko slej začel moriti druge, ker »sem ubogi«, ker se mi »godi krivica«). Tudi bolezen je, dokler smo v zemeljski stvarnosti, dejstvo našega bivanja. Svoje doživljanje te realnosti odpiram najprej Bogu in nato bližnjim – ta vrstni red nam je namreč svetoval Jezus v svoji največji zapovedi. In moram vam povedati, da sem zato tudi iz tega dogodka nekaj pridobil. Če Bog zapre ena vrata, jih samo zato, ker bo odprl druga. Vmesno stanje je lahko za kratek čas nelagodno. Bog očitno ne mara »prepiha«, zato je med zapiranjem enih in odpiranjem drugih »vrat« potrebno malce potrpeti. Življenja ne moremo »reševati« samo z razumom, ki se giblje na ravni vidnega – površinskega in zato površnega; k vsemu je potrebno pristopati celostno: duhovno, srčno, telesno; racionalno in intuitivno … Racionalizem je preživel. Stvari se ne rešujejo samo s pametjo, pač pa se prav tako odrešujejo v d/Duhu in Resnici.

Ali sta si hvaležnost in kritičnost v nasprotju? Nikakor. Hvaležnost daje kritičnosti pravo mero (upošteva postopnost v sposobnosti preraščanja), ki je potrebna za konstruktivni dialog. Najprej je hvaležnost, da mi je nekdo podarjen kot priložnost, a ta nekdo je vedno drug in drugačen in tako kot jaz nedovršen. S tem me notranje vznemirja, kar ni lagodno, obenem pa vznemirjenost spodbuja razvoj, preraščanje, nenehno rast v odnosu. Lagodna prijetnost v medsebojnem odnosu so le počitnice – nabiranje moči za nadaljnje preraščanje. Veste, kar naprej nas žene proti takšnim in drugačnim vrhovom ž/Življenja.

Ali je res, da so hvaležni ljudje srečnejši? To drži kot pribito! Življenje so prepoznali kot priložnost v dani realnosti, ki odpira kar naprej nove možnosti in priložnosti. Življenje je prav zato tako fantastično. Tisti, ki je hvaležen, vidi dlje in več; zna se veseliti, življenje ga kar naprej preseneča, pred njega postavlja nove izzive; kar naprej doživlja metamorfoze – preraščanja glede spoznanj, medsebojnih odnosov …

Žal se je nekaterim ljudem zaradi neprepoznane možnosti za hvaležnost sklonil pogled in se jim je zatemnila misel. Tolikim bi bilo potrebno pomagati k radosti bivanja: sprejeti sebe in bližnje v realnosti in v njej prepoznati življenje kot zanimivo priložnost. Na tem mestu ni dovolj prostora, da bi orisal bolj odrešujoč pristop do posameznika. Prepričan sem, da je blizu čas, ko bodo imele v procesu izobraževanja pomenljivo vlogo ne le vsebine, ki jih je potrebno osvojiti za poklicno uporabnost; kajti prav tako bodo ovrednotene vsebine, ki so pomembne za radost bivanja. In med temi so tudi »delavnice – vaje« za pravo pozornost, ki jo ohranja prav hvaležnost.

Zakaj se znajo nekateri ljudje od srca zahvaliti, zahvale drugih pa so bolj skope in gredo težko z jezika? Zahvalna nedelja nas vzgaja k zahvaljevanju, nas spodbuja k pozornosti za vse, kar je dar našemu življenju. Učiti se moramo videti in zahvaljevati za vse vredno, kar prejemamo ne le od Boga in bližnjih (nikar ne spreglejmo najbližjih!), pač pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune, od drevja, živali, pisanega cvetja, kot bi rekel sv. Frančišek. Zame je zelo pomenljiva tudi molitev zahvaljevanja, ki odpira pozornost za to, kar mi je podarjeno. Zvečer se predvsem zahvaljujem in v molitvi obudim, za kaj vse sem hvaležen: toliko tega je, da ponavadi v zahvaljevanju zaspim in morda tudi zato tako dobro spim.

Ste kdaj srečali človeka, ob katerem ste se kar čudili, kako globoko je prežet s hvaležnostjo? Vedno znova srečujem ljudi, ki sproščeno, preprosto izražajo hvaležnost. Spominjam se neke veroučne ure. Bilo je proti koncu napornega tedna. Ves utrujen, izžet sem končal uro in k meni je pristopila mala deklica. Pogledala me je v oči in rekla preprosto: »Pater, želim vam lep vikend.« Nič posebnega, pa vendarle v pozornosti nekaj tako zelo odrešujoče velikega.

Veste, zakaj danes toliko ljudi pregori? Ker nas nihče ne opazi in ne potrdi v naših naporih – premalo je tistih (če je sploh kdo), ki nam izrazijo hvaležnost, za to, da smo, in za vse, za kar si prizadevamo. Niso pomembni samo rezultati. Pomemben je trud in to, da nas nekdo v njem potrdi in opogumi. Človek je sposoben izjemnih naporov, če je le v njih prepoznan kot vreden. Poznam odličnega direktorja, ki si je zadal za eno od svojih osnovnih nalog, da vsak delovni dan obišče posamezne zaposlene in jih na številne možnosti potrdi kot vredne v njihovih naporih. In ta kolektiv cveti. Ni prihodnosti v tistih skupnostih, v katerih si pripovedujejo le to, kar (še) ni dobro. Na tak način se posameznik (ali skupnost) duši, lahko se tudi zaduši. Hvaležnost – pozitivni pristop pa je nekaj povsem drugega, je nekaj božanskega: sam po sebi prebuja življenje. Kdor si želi prihodnost, se bo moral naučiti božanske pedagogike (razberemo jo iz Jezusovega pristopa k posamezniku), ki poudarja: Vreden si! To, kar zmoreš, moraš. In nikar se ne boj, saj sem tvoja opora!

Kaj pa vam osebno, vam je blizu drža hvaležnosti in zakaj? Ker mi je toliko podarjeno, kot priložnost. In čim bolj se zahvaljujem, bolj prepoznavam in zaznavam lepoto bivanja v njeni stvarnosti, kot izjemen dar, ki ga želim v povezanosti z Bogom in vsem, kar me obdaja, vredno izkoristiti.

B. K.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.