PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Bistvena možnost človeka je, da živi v zaupanju v skrivnost, ki ga čaka …

Objavil pavel, dne 9.11.2009

časopis DELO, Sobotna priloga, dr.Gorazd Kocijančič, filozof – POGOVOR

Resnica je molk prihodnjega veka

Gorazd Kocijančič je filozof, pesnik in prevajalec, urednik knjižne zbirke in medmrežne revije Logos. Prevedel in komentiral je celotni opus Platona in pred kratkim Dionizija Areopagita, sodeloval je pri nastanku standardnega slovenskega prevoda Svetega pisma.

http://www.kud-logos.si/

Knjiga Razbitje – sedem radikalnih esejev, ki je bila povod za najin pogovor, je naperjena proti zdravi pameti.

Hribar je med drugim Razbitje uvrstil med najpomembnejša filozofska dela zadnjega desetletja, zato tudi ni bilo nenavadno, da je bila dvorana Lili Novy premajhna za vse, ki so Kocijančiču hoteli prisluhniti.

…. Upira se mi pripadnost raznim filozofskim šolam. …

V Evropi se je namreč zgodila najhujša od možnih tragedij – izguba in pozaba Boga. Izguba absolutnega horizonta, horizonta Absolutnega. Na miselni ravni poskušam po svojih močeh – s skrajno poštenostjo v intelektualnem smislu – pokazati, da je ta ateistična opcija pravzaprav iracionalna.

Taka filozofija, ki se stilizira v kritiko metafizike, religije in duhovnosti, ni stvar razuma in argumenta. Njen miselni projekt izvira iz neke nerazumne in v civilizacijskem smislu katastrofalne, tragične želje.

Malo je ljudi, zlasti med mladimi, ki se znajo res upreti zajtgajstu. To zahteva od človeka marsikakšno žrtev, lahkoten carpe diem ne zahteva ničesar. Seveda bi bili vsi mladi radi uporniki,

… Sam sem katoličan. To mi ne pomeni le formalne pripadnosti rimskokatolicizmu, ampak predvsem vsebinsko dejstvo, da sem zavezan celotni krščanski izkušnji, da verujem to, »kar so verovali vsi kristjani, povsod in vedno«,

….. A vendar: za tisto pravo ljubezen, za pravi odnos do življenja je bistveno, da človek ne pozablja na lastno smrt, krhkost, na svojo končnost.Paradoks je v tem, da me misel o lastni končnosti, misel o smrti ne obsoja na pesimizem, ampak me osvobaja za to, kar življenje je, in za to, kar je v njem čudovitega – in čudnega….. Premišljevanje smrti in vaja v njej. Ne zato, da bi se nam življenje priskutilo, temveč da bi ga živeli resnično. Kot to, kar je.

…o biti bivajočega, o biti v njeni ločenosti od bivajočega, tvega izenačitev biti z lastnim »sem«. »Sem«, ki ni nekaj temeljnega, ampak vznika iz popolne nespoznatnosti in ponika v skrivnost. S tem se uvede perspektiva pomnogoterjenja biti in njihove različnosti, kar omogoča novo tematizacijo etike, estetike itn. S tem se nam odpirajo drugačne ontološke in antropološke perspektive. Destabilizacija resničnosti, o kateri govorim, pomeni, da ne razumem vnaprej, kaj je in kaj pomeni biti, temveč da sem pri sebi oboje intimno sposoben postaviti pod vprašaj. Bralca želim voditi v to izkušnjo.

V zgodovini evropskega mišljenja sveta je suspenz našega razumevanja realnosti postal pogoj za filozofijo že v grštvu. Parmenid reče: samo eno bivajoče biva. Vse, kar se nam zdi bivajoče, je zgolj doksa, videz.

….Naivni evolucionizem, scientifizem, naturalizem, predstava o človeški preteklosti, o materialnem ustroju narave in pogojenosti duha … Vse to se je tako zažrlo v nas, da je med nami zelo malo takšnih, ki so sposobni razmišljati: Kaj vem? Od kod vem? Zakaj vem? Kje imajo stvari, v katere verjamem, svoj temelj? Ena ključnih nalog, ki sem si jo zadal v zadnjem eseju, je ostra analiza ontoloških temeljev zahodne znanosti. To je prva reč, ki jo je treba destruirati, razbiti, da se lahko sprostimo za drugačen pogled na resničnost. Za novo spraševanje in izvorno čudenje … Martin Heidegger je to dobro vedel, ko je odraža v življenjih. Te abstraktne teme, o katerih govoriva, niso nepovezane z dejstvom, da je danes toliko ljudi nesrečnih, da ne vedo, kaj bi sami s seboj. Da so izgubljeni. To ni nepovezano z nezmožnostjo mišljenja. Kako naj bi ne bili nesrečni in izgubljeni v banalni podobi sveta, ki jim jo vsiljuje tako šolski kot medijski pogon? Sredi entropičnega kozmosa, ki hiti proti niču in kjer človeško življenje nima prav nobene cene in nobenega trajnega pomena? Filozofija se mora temu upreti, ker za tem ni skrito nobeno vedenje, ampak slaba ideologija. Moje vabilo vodi ljudi do tega, da tvegajo sámo mišljenje … To, k čemur sama ideja vodi, je v bistvu nekaj svetlega….

Vztrajam pri absolutni nepojmljivosti in nedojemljivosti te drugosti biti znotraj sveta, ki je določen z bitjo, z bivanjem – znotraj sveta, ki sem jaz sam. To velja na filozofski ravni. Na religiozni ravni pa to pomeni, da je prostor prihajajoče totalne skrivnosti prostor možne obljube. Možnega upanja. V to se vpisuje drugačen modus eksistence tu, biti v veri, ki ga poskušam fenomenološko opisati in ga tudi živim. Upanje v to, kar sveti spisi imenujejo večno življenje ali vstajenje. To je nekaj, kar je transracionalno, nekaj, za kar ni nobenega umskega zagotovila, kar pa ne pomeni, da je nekaj iracionalnega. Bistvena možnost človeka je, da živi v zaupanju v skrivnost, ki ga čaka …

….A pomembno je, da strukturno o tem ne moremo vedeti ničesar. Kljub temu vera ni iracionalen akt.

Vera v večno življenje se opira na znamenja: na lastno molitveno izkušnjo, življenjsko izkustvo, izkustva duhovnih ljudi. Predvsem pa v krščanstvu dobiva svojo moč iz zaupanja v temeljno krščansko zgodbo, poročilo o Kristusovem vstajenju in življenju svetnikov, ki me potrjujejo in utrjujejo v mojem upanju.

.. Naše ustaljene prakse pobožnosti so velikokrat peljale v nekaj karikaturnega. V njih včasih ni šlo za avtentičen odnos z Bogom, ampak za njegovo malikovalsko prisvajanje, njegovo udomačevanje. Osebno vam lahko odgovorim le to, da je moje življenje z Bogom – s skrivnostjo, ki je prvo in zadnje, ki je stvar sama iskanja mislecev in mistikov vseh izročil, a obenem živa prisotnost, ki je pustila svojo sled v besedah evangelistov in apostolov, prerokov in cerkvenih očetov in jo še danes lahko izkušamo v cerkveni liturgiji in osebni molitvi – tisto, kar me najbolj osrečuje. Kar je središče mojega življenja.

…. Ta današnja utopistično revolucionarna drža je tudi s stališča realnih ciljev leve politike tako naivna, da bi sam, če bi bil lastnik multinacionalke, sodobna novolevičarska gibanja in njihove teoretike izdatno subvencioniral. Dokler bodo tvezili te stare bedarije, delajo za stvar kapitala. ..

Da smo notranje povsem svobodni. Izhajati moramo iz osebnih življenjskih prostorov in svetov, ki so pristni in v katerih se med ljudmi odvija etičen odnos. ….

Sodobna filozofija je ravno zato, ker je izgubila Boga, izgubila tudi etiko. Vsa aporetika sodobne filozofije, od poznega Derridaja, Žižka, Agambena …, celotna teoretska zgodba nove levice je povezana z zadrego, da brez etike ni mogoča niti politika. Ne moremo utemeljiti smiselnega političnega delovanja brez etike.

….. Spet namreč ne upošteva temeljne nagnjenosti človeka k zlu. Zato nas daljnoročno vodi v civilizacijsko katastrofo. Pa saj ne bo prva.

…. proizvedemo krasni novi svet brez trpljenja in bolečin. V tem se skrivajo nevarnosti, ki so vsaj tako hude kot tiste, ki so nastale s človekovo možnostjo cepljenja atoma in odkritja atomske bombe. Ne stori vsega, kar zmoreš – to je le prevod zapovedi »Ne ubij«.

….. Stranski namen eseja pa je gotovo to, da se zoperstavim neskončnemu primitivizmu, ki vlada v slovenskem kulturnem prostoru.

Dvom je človekovo čiščenje za resnico. Z njim ni nič narobe. Mir lahko najdem le tedaj, ko se izročim nedvomnemu. In nedvomno v najinem primeru je aleph, ki ni zapisan. Točka molka, po kateri se začne poročilo o stvarjenju s črko beit: berešit. V začetku. »Po štiridesetem« pomeni bližino smrti. Takrat se lahko sliši zavezujoča poetika puščave in praznine. Simbolno vznikanje sveta. Neizčrpni smisel arhetipskih zgodb.

…. Osnovna ideja pri mojem naslovu je v tem, da je sicer meja med tem, kdo je zunaj in kdo je znotraj, vedno zabrisana. Nevidna. A bistveno za samo gesto mišljenja je, da ta ločnica obstaja. Ni vse isto, ni vseeno, kako eni mislijo in kako mislijo drugi. Ni res, da ne obstaja skupnost z izkušnjo žive resnice. Ta naslov je poklon tej ideji.

…. Če je namreč vsak posameznik sam bit vsega, je umetnost edini način, kako se ta bit simbolno razkriva. Status umetnosti je zato primarnejši od statusa znanstvenega diskurza, ki se suče okrog bivajočega v pozabi hipostatične biti. Umetnost v tem pomenu se danes nedvomno izriva ali pa se jo v povezavi z znanostjo spreminja v nekaj, kar po svojem bistvu ni. V igrico za odrasle otroke. V nizanje domislic ali obliko ludističnega političnega aktivizma.

Patricija Maličev se je pogovarjala s filozofom dr. Gorazdom Kocijančičem

  • Share/Bookmark

2 odgovorov v “Bistvena možnost človeka je, da živi v zaupanju v skrivnost, ki ga čaka …”

  1. kinkitone kinkitone pravi:

    Hehe, takole kradete zagovorniki prostega trga.

  2. nevenka nevenka pravi:

    Dotični gospod je lepo skritiziral kapitalizem. In ima popolnoma prav. Ponavljati za Nietzchejem pa ni preveč izvirno. V krizah umirajo ljudje in bogovi.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.