PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 9.11.2009

Bistvena možnost človeka je, da živi v zaupanju v skrivnost, ki ga čaka …

Objavil pavel dne 9.11.2009

časopis DELO, Sobotna priloga, dr.Gorazd Kocijančič, filozof – POGOVOR

Resnica je molk prihodnjega veka

Gorazd Kocijančič je filozof, pesnik in prevajalec, urednik knjižne zbirke in medmrežne revije Logos. Prevedel in komentiral je celotni opus Platona in pred kratkim Dionizija Areopagita, sodeloval je pri nastanku standardnega slovenskega prevoda Svetega pisma.

http://www.kud-logos.si/

Knjiga Razbitje – sedem radikalnih esejev, ki je bila povod za najin pogovor, je naperjena proti zdravi pameti.

Hribar je med drugim Razbitje uvrstil med najpomembnejša filozofska dela zadnjega desetletja, zato tudi ni bilo nenavadno, da je bila dvorana Lili Novy premajhna za vse, ki so Kocijančiču hoteli prisluhniti.

…. Upira se mi pripadnost raznim filozofskim šolam. …

V Evropi se je namreč zgodila najhujša od možnih tragedij – izguba in pozaba Boga. Izguba absolutnega horizonta, horizonta Absolutnega. Na miselni ravni poskušam po svojih močeh – s skrajno poštenostjo v intelektualnem smislu – pokazati, da je ta ateistična opcija pravzaprav iracionalna.

Taka filozofija, ki se stilizira v kritiko metafizike, religije in duhovnosti, ni stvar razuma in argumenta. Njen miselni projekt izvira iz neke nerazumne in v civilizacijskem smislu katastrofalne, tragične želje.

Malo je ljudi, zlasti med mladimi, ki se znajo res upreti zajtgajstu. To zahteva od človeka marsikakšno žrtev, lahkoten carpe diem ne zahteva ničesar. Seveda bi bili vsi mladi radi uporniki,

… Sam sem katoličan. To mi ne pomeni le formalne pripadnosti rimskokatolicizmu, ampak predvsem vsebinsko dejstvo, da sem zavezan celotni krščanski izkušnji, da verujem to, »kar so verovali vsi kristjani, povsod in vedno«,

….. A vendar: za tisto pravo ljubezen, za pravi odnos do življenja je bistveno, da človek ne pozablja na lastno smrt, krhkost, na svojo končnost.Paradoks je v tem, da me misel o lastni končnosti, misel o smrti ne obsoja na pesimizem, ampak me osvobaja za to, kar življenje je, in za to, kar je v njem čudovitega – in čudnega….. Premišljevanje smrti in vaja v njej. Ne zato, da bi se nam življenje priskutilo, temveč da bi ga živeli resnično. Kot to, kar je.

…o biti bivajočega, o biti v njeni ločenosti od bivajočega, tvega izenačitev biti z lastnim »sem«. »Sem«, ki ni nekaj temeljnega, ampak vznika iz popolne nespoznatnosti in ponika v skrivnost. S tem se uvede perspektiva pomnogoterjenja biti in njihove različnosti, kar omogoča novo tematizacijo etike, estetike itn. S tem se nam odpirajo drugačne ontološke in antropološke perspektive. Destabilizacija resničnosti, o kateri govorim, pomeni, da ne razumem vnaprej, kaj je in kaj pomeni biti, temveč da sem pri sebi oboje intimno sposoben postaviti pod vprašaj. Bralca želim voditi v to izkušnjo.

V zgodovini evropskega mišljenja sveta je suspenz našega razumevanja realnosti postal pogoj za filozofijo že v grštvu. Parmenid reče: samo eno bivajoče biva. Vse, kar se nam zdi bivajoče, je zgolj doksa, videz.

….Naivni evolucionizem, scientifizem, naturalizem, predstava o človeški preteklosti, o materialnem ustroju narave in pogojenosti duha … Vse to se je tako zažrlo v nas, da je med nami zelo malo takšnih, ki so sposobni razmišljati: Kaj vem? Od kod vem? Zakaj vem? Kje imajo stvari, v katere verjamem, svoj temelj? Ena ključnih nalog, ki sem si jo zadal v zadnjem eseju, je ostra analiza ontoloških temeljev zahodne znanosti. To je prva reč, ki jo je treba destruirati, razbiti, da se lahko sprostimo za drugačen pogled na resničnost. Za novo spraševanje in izvorno čudenje … Martin Heidegger je to dobro vedel, ko je odraža v življenjih. Te abstraktne teme, o katerih govoriva, niso nepovezane z dejstvom, da je danes toliko ljudi nesrečnih, da ne vedo, kaj bi sami s seboj. Da so izgubljeni. To ni nepovezano z nezmožnostjo mišljenja. Kako naj bi ne bili nesrečni in izgubljeni v banalni podobi sveta, ki jim jo vsiljuje tako šolski kot medijski pogon? Sredi entropičnega kozmosa, ki hiti proti niču in kjer človeško življenje nima prav nobene cene in nobenega trajnega pomena? Filozofija se mora temu upreti, ker za tem ni skrito nobeno vedenje, ampak slaba ideologija. Moje vabilo vodi ljudi do tega, da tvegajo sámo mišljenje … To, k čemur sama ideja vodi, je v bistvu nekaj svetlega….

Vztrajam pri absolutni nepojmljivosti in nedojemljivosti te drugosti biti znotraj sveta, ki je določen z bitjo, z bivanjem – znotraj sveta, ki sem jaz sam. To velja na filozofski ravni. Na religiozni ravni pa to pomeni, da je prostor prihajajoče totalne skrivnosti prostor možne obljube. Možnega upanja. V to se vpisuje drugačen modus eksistence tu, biti v veri, ki ga poskušam fenomenološko opisati in ga tudi živim. Upanje v to, kar sveti spisi imenujejo večno življenje ali vstajenje. To je nekaj, kar je transracionalno, nekaj, za kar ni nobenega umskega zagotovila, kar pa ne pomeni, da je nekaj iracionalnega. Bistvena možnost človeka je, da živi v zaupanju v skrivnost, ki ga čaka …

….A pomembno je, da strukturno o tem ne moremo vedeti ničesar. Kljub temu vera ni iracionalen akt.

Vera v večno življenje se opira na znamenja: na lastno molitveno izkušnjo, življenjsko izkustvo, izkustva duhovnih ljudi. Predvsem pa v krščanstvu dobiva svojo moč iz zaupanja v temeljno krščansko zgodbo, poročilo o Kristusovem vstajenju in življenju svetnikov, ki me potrjujejo in utrjujejo v mojem upanju.

.. Naše ustaljene prakse pobožnosti so velikokrat peljale v nekaj karikaturnega. V njih včasih ni šlo za avtentičen odnos z Bogom, ampak za njegovo malikovalsko prisvajanje, njegovo udomačevanje. Osebno vam lahko odgovorim le to, da je moje življenje z Bogom – s skrivnostjo, ki je prvo in zadnje, ki je stvar sama iskanja mislecev in mistikov vseh izročil, a obenem živa prisotnost, ki je pustila svojo sled v besedah evangelistov in apostolov, prerokov in cerkvenih očetov in jo še danes lahko izkušamo v cerkveni liturgiji in osebni molitvi – tisto, kar me najbolj osrečuje. Kar je središče mojega življenja.

…. Ta današnja utopistično revolucionarna drža je tudi s stališča realnih ciljev leve politike tako naivna, da bi sam, če bi bil lastnik multinacionalke, sodobna novolevičarska gibanja in njihove teoretike izdatno subvencioniral. Dokler bodo tvezili te stare bedarije, delajo za stvar kapitala. ..

Da smo notranje povsem svobodni. Izhajati moramo iz osebnih življenjskih prostorov in svetov, ki so pristni in v katerih se med ljudmi odvija etičen odnos. ….

Sodobna filozofija je ravno zato, ker je izgubila Boga, izgubila tudi etiko. Vsa aporetika sodobne filozofije, od poznega Derridaja, Žižka, Agambena …, celotna teoretska zgodba nove levice je povezana z zadrego, da brez etike ni mogoča niti politika. Ne moremo utemeljiti smiselnega političnega delovanja brez etike.

….. Spet namreč ne upošteva temeljne nagnjenosti človeka k zlu. Zato nas daljnoročno vodi v civilizacijsko katastrofo. Pa saj ne bo prva.

…. proizvedemo krasni novi svet brez trpljenja in bolečin. V tem se skrivajo nevarnosti, ki so vsaj tako hude kot tiste, ki so nastale s človekovo možnostjo cepljenja atoma in odkritja atomske bombe. Ne stori vsega, kar zmoreš – to je le prevod zapovedi »Ne ubij«.

….. Stranski namen eseja pa je gotovo to, da se zoperstavim neskončnemu primitivizmu, ki vlada v slovenskem kulturnem prostoru.

Dvom je človekovo čiščenje za resnico. Z njim ni nič narobe. Mir lahko najdem le tedaj, ko se izročim nedvomnemu. In nedvomno v najinem primeru je aleph, ki ni zapisan. Točka molka, po kateri se začne poročilo o stvarjenju s črko beit: berešit. V začetku. »Po štiridesetem« pomeni bližino smrti. Takrat se lahko sliši zavezujoča poetika puščave in praznine. Simbolno vznikanje sveta. Neizčrpni smisel arhetipskih zgodb.

…. Osnovna ideja pri mojem naslovu je v tem, da je sicer meja med tem, kdo je zunaj in kdo je znotraj, vedno zabrisana. Nevidna. A bistveno za samo gesto mišljenja je, da ta ločnica obstaja. Ni vse isto, ni vseeno, kako eni mislijo in kako mislijo drugi. Ni res, da ne obstaja skupnost z izkušnjo žive resnice. Ta naslov je poklon tej ideji.

…. Če je namreč vsak posameznik sam bit vsega, je umetnost edini način, kako se ta bit simbolno razkriva. Status umetnosti je zato primarnejši od statusa znanstvenega diskurza, ki se suče okrog bivajočega v pozabi hipostatične biti. Umetnost v tem pomenu se danes nedvomno izriva ali pa se jo v povezavi z znanostjo spreminja v nekaj, kar po svojem bistvu ni. V igrico za odrasle otroke. V nizanje domislic ali obliko ludističnega političnega aktivizma.

Patricija Maličev se je pogovarjala s filozofom dr. Gorazdom Kocijančičem

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Knjiga, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost | 2 komentarjev »

Nova knjiga V SVETU KAPITALIZMA

Objavil pavel dne 9.11.2009

v petek, 30. oktobra, je izšla knjiga V SVETU KAPITALIZMA: O MORALI, VREDNOTAH IN TRGU, katere kazalo najdete v priponki. Knjiga je sestavljena iz izbranih člankov, ki smo jih objavili v časniku Tribunal in nekaterih izvirnih.

Knjiga ima 351 strani in je hardback ter zajema področje družbenega ustroja skozi prizmo kapitalizma in svobodne ekonomije. Eno temeljnih sporočil knjige je dati odgovor na vprašanje, zakaj je kapitalizem dober. Kot lahko vidite iz kazala, so v knjigi zajeta mnoga področja: vloga države v družbi in problem njenega trošenja, davki, pojav korupcije, okoljska politika, problem monopolov, vloga denarja, pokojnine, volitve in druga, kot tudi obče moralna, kjer govorimo o potrebnih vrednotah, enakosti, dvoličnosti in podobnem.

V maloprodaji bo cena knjige znašala 20 EUR, kupiti pa jo je mogoče na dva načina: a) v povratnem e-mailu mi izkažete zanimanje, ali b) v prvi polovici novembra knjigo kupite na policah Mladinske knjige.

Zaradi omejene serije vam kot prejemniku Tribunala informacijo o izidu knjige posredujem vnaprej.

Dobrodošli, torej, V SVETU KAPITALIZMA! Matjaž Steinbacher

Matjaz Steinbacher Prvomajska ulica 7 SI – 2310 Slov. Bistrica

Slovenia

phone: + 386 41 960 928

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Knjiga, MGMT - gospodarjenje - upravljanje, borza, trg, bratje Steinbacher, davki, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, podjetništvo oz. mikroekonomija | Brez komentarjev »

Hvaležni ljudje so srečnejši

Objavil pavel dne 9.11.2009

časopis DRUŽINA, 8.11.2009

Pogovor z dr. Karlom Gržanom.

Zakaj v duhovnem življenju radi poudarjamo, da je hvaležnost ena temeljnih drž, ki jih dolgujemo Stvarniku? Preprosto zato, ker je pravičnost tista osnova, na katero lahko postavimo medsebojni odnos – tudi z Bogom. In pravično je prepoznati, za kaj vse smo mu lahko hvaležni. Pravijo, da se nam zgodi v življenju 80 % dobrih stvari, mi pa govorimo predvsem o tem, kar je slabo. V ozadju je problem negativne pedagogike (kar naprej nam govorijo predvsem o tem, kar še ni), ki izkrivi našo pozornost v negativizem. Za primer: Otrok dobi v šoli oceno 3. Običajno je naš prvi odziv: »Ja česa pa nisi znal?« Zakaj ne bi raje vprašali: »Kaj si pa znal?« Najprej je potrebno prepoznati in ovrednotiti to, kar je že vredno. Tudi če je ocena negativna, je potrebno poiskati tleče stenje in ga s toplimi sapicami vzpodbud (te dajejo moč za sprejetje napora) prebujati v plamenček in nazadnje v plamen. Jezus nas uči, naj se v sobivanju ne dušimo, pač pa poživljamo. Zahvalna nedelja ima zato tudi izjemno pedagoško poslanstvo: učiti se, potruditi se videti, kar je vredno, in to potrditi s hvaležnostjo – v odnosu do Boga, sočloveka, vsega, kar nas obdaja.

Ali to, da smo »hvaležni«, pomeni, da smo vedno z vsem zadovoljni in na neki način pasivni pri izražanju svojih potreb, želja, pričakovanj? Veste, življenje je potrebno sprejeti najprej takšno, kot je. Nekateri ljudje so kar naprej nesrečni, ker so ujeti v past idealiziranja. Dokler smo v koordinatah zemeljskega časa in prostora, je idealiziranje kogarkoli ali česarkoli uvod v življenjsko nezadovoljstvo. Samo Bog je Resnica (pisano z veliko!), mi se srečujemo le z resničnostmi, samo Bog je Ljubezen – mi v svoji ljubeči povezanosti šele doživljamo številne metamorfoze k Ljubezni sami. In te se dogajajo, kot bi rekel sv. Janez od Križa, po temnih nočeh – obdobjih kriz. Stopili smo namreč v svet spoznavanja dobrega in zla (berimo prve strani Svetega pisma – v tistih tekstih se skrivajo osnovna spoznanja o našem zemeljskem bivanju). Če ne sprejmemo te realne osnove, bomo kar naprej nesrečni. Odpovedati se idealizaciji, pomeni izhodiščno možnost, da bomo sposobni prepoznati in ovrednotiti dobro, ki vendarle je! Pomeni pa tudi, da bomo izhajali iz zdrave osnove glede svojih potreb, želja, pričakovanj.

Toda kako lahko držo hvaležnosti ohranjamo v težkih okoliščinah, na primer v času preizkušenj, bolezni, ko se nas lotevata jeza in obup? Bog je oseba, ki se je v Jezusu Kristusu po človeško sklonila k naši človeški resničnosti. In to se nenehno ponavlja v evharistiji. Ko so težke ure, se ne smemo zapreti. Svojo resničnost je potrebno izpostaviti v odnos. Ne izpostavimo le Najsvetejšega (evharistije – konkretizacije Boga samega v času in prostoru zemeljske stvarnosti) pred ljudi, pač pa je najbolj naravna potreba, da se tudi vsak izmed nas vedno znova v tem, kar doživlja, postavi v svojem najsvetejšem (najbolj osebnem) pred Boga samega. V teh najbolj občutljivih trenutkih se dogaja v odnosu med Bogom in človekom odrešenje. To ni teorija, to je izkustvo. Ko odgovarjam na vaša vprašanja, doživljam tudi sam »čas preizkušnje« – pred nekaj dnevi sem doživel rahlo možgansko kap. Lahko bi se zaprl vase in zamoril (in prej ko slej začel moriti druge, ker »sem ubogi«, ker se mi »godi krivica«). Tudi bolezen je, dokler smo v zemeljski stvarnosti, dejstvo našega bivanja. Svoje doživljanje te realnosti odpiram najprej Bogu in nato bližnjim – ta vrstni red nam je namreč svetoval Jezus v svoji največji zapovedi. In moram vam povedati, da sem zato tudi iz tega dogodka nekaj pridobil. Če Bog zapre ena vrata, jih samo zato, ker bo odprl druga. Vmesno stanje je lahko za kratek čas nelagodno. Bog očitno ne mara »prepiha«, zato je med zapiranjem enih in odpiranjem drugih »vrat« potrebno malce potrpeti. Življenja ne moremo »reševati« samo z razumom, ki se giblje na ravni vidnega – površinskega in zato površnega; k vsemu je potrebno pristopati celostno: duhovno, srčno, telesno; racionalno in intuitivno … Racionalizem je preživel. Stvari se ne rešujejo samo s pametjo, pač pa se prav tako odrešujejo v d/Duhu in Resnici.

Ali sta si hvaležnost in kritičnost v nasprotju? Nikakor. Hvaležnost daje kritičnosti pravo mero (upošteva postopnost v sposobnosti preraščanja), ki je potrebna za konstruktivni dialog. Najprej je hvaležnost, da mi je nekdo podarjen kot priložnost, a ta nekdo je vedno drug in drugačen in tako kot jaz nedovršen. S tem me notranje vznemirja, kar ni lagodno, obenem pa vznemirjenost spodbuja razvoj, preraščanje, nenehno rast v odnosu. Lagodna prijetnost v medsebojnem odnosu so le počitnice – nabiranje moči za nadaljnje preraščanje. Veste, kar naprej nas žene proti takšnim in drugačnim vrhovom ž/Življenja.

Ali je res, da so hvaležni ljudje srečnejši? To drži kot pribito! Življenje so prepoznali kot priložnost v dani realnosti, ki odpira kar naprej nove možnosti in priložnosti. Življenje je prav zato tako fantastično. Tisti, ki je hvaležen, vidi dlje in več; zna se veseliti, življenje ga kar naprej preseneča, pred njega postavlja nove izzive; kar naprej doživlja metamorfoze – preraščanja glede spoznanj, medsebojnih odnosov …

Žal se je nekaterim ljudem zaradi neprepoznane možnosti za hvaležnost sklonil pogled in se jim je zatemnila misel. Tolikim bi bilo potrebno pomagati k radosti bivanja: sprejeti sebe in bližnje v realnosti in v njej prepoznati življenje kot zanimivo priložnost. Na tem mestu ni dovolj prostora, da bi orisal bolj odrešujoč pristop do posameznika. Prepričan sem, da je blizu čas, ko bodo imele v procesu izobraževanja pomenljivo vlogo ne le vsebine, ki jih je potrebno osvojiti za poklicno uporabnost; kajti prav tako bodo ovrednotene vsebine, ki so pomembne za radost bivanja. In med temi so tudi »delavnice – vaje« za pravo pozornost, ki jo ohranja prav hvaležnost.

Zakaj se znajo nekateri ljudje od srca zahvaliti, zahvale drugih pa so bolj skope in gredo težko z jezika? Zahvalna nedelja nas vzgaja k zahvaljevanju, nas spodbuja k pozornosti za vse, kar je dar našemu življenju. Učiti se moramo videti in zahvaljevati za vse vredno, kar prejemamo ne le od Boga in bližnjih (nikar ne spreglejmo najbližjih!), pač pa tudi od matere zemlje, brata sonca, sestre lune, od drevja, živali, pisanega cvetja, kot bi rekel sv. Frančišek. Zame je zelo pomenljiva tudi molitev zahvaljevanja, ki odpira pozornost za to, kar mi je podarjeno. Zvečer se predvsem zahvaljujem in v molitvi obudim, za kaj vse sem hvaležen: toliko tega je, da ponavadi v zahvaljevanju zaspim in morda tudi zato tako dobro spim.

Ste kdaj srečali človeka, ob katerem ste se kar čudili, kako globoko je prežet s hvaležnostjo? Vedno znova srečujem ljudi, ki sproščeno, preprosto izražajo hvaležnost. Spominjam se neke veroučne ure. Bilo je proti koncu napornega tedna. Ves utrujen, izžet sem končal uro in k meni je pristopila mala deklica. Pogledala me je v oči in rekla preprosto: »Pater, želim vam lep vikend.« Nič posebnega, pa vendarle v pozornosti nekaj tako zelo odrešujoče velikega.

Veste, zakaj danes toliko ljudi pregori? Ker nas nihče ne opazi in ne potrdi v naših naporih – premalo je tistih (če je sploh kdo), ki nam izrazijo hvaležnost, za to, da smo, in za vse, za kar si prizadevamo. Niso pomembni samo rezultati. Pomemben je trud in to, da nas nekdo v njem potrdi in opogumi. Človek je sposoben izjemnih naporov, če je le v njih prepoznan kot vreden. Poznam odličnega direktorja, ki si je zadal za eno od svojih osnovnih nalog, da vsak delovni dan obišče posamezne zaposlene in jih na številne možnosti potrdi kot vredne v njihovih naporih. In ta kolektiv cveti. Ni prihodnosti v tistih skupnostih, v katerih si pripovedujejo le to, kar (še) ni dobro. Na tak način se posameznik (ali skupnost) duši, lahko se tudi zaduši. Hvaležnost – pozitivni pristop pa je nekaj povsem drugega, je nekaj božanskega: sam po sebi prebuja življenje. Kdor si želi prihodnost, se bo moral naučiti božanske pedagogike (razberemo jo iz Jezusovega pristopa k posamezniku), ki poudarja: Vreden si! To, kar zmoreš, moraš. In nikar se ne boj, saj sem tvoja opora!

Kaj pa vam osebno, vam je blizu drža hvaležnosti in zakaj? Ker mi je toliko podarjeno, kot priložnost. In čim bolj se zahvaljujem, bolj prepoznavam in zaznavam lepoto bivanja v njeni stvarnosti, kot izjemen dar, ki ga želim v povezanosti z Bogom in vsem, kar me obdaja, vredno izkoristiti.

B. K.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Dialog, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, Vzgoja, dobro vzgojen otrok, dr. Karl Gržan, psihologija; duševnost, psihološko svetovanje, učenje, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »