PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Jože Dežman o procesu žalovanja in o več ljubeznivosti (oz. preboj rdeče ledene dobe)

Objavil pavel, dne 16.10.2009

19.11.2007 19:30: Ljubljana, Maribor

V Ljubljani so se v ponedeljek, 19. novembra 2007 ob 19.30 začeli 41. Nikodemovi večeri, pod skupnim naslovom Dialog. Prvo predavanje, z naslovom »Preseganje bremen zgodovine«, je imel Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine. Jože Dežman je diplomirani zgodovinar in filozof, muzejski svetnik, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, poročen in oče treh sinov. Rojen je bil v Lescah, leta 1956. Ukvarja se z zgodovino, antropologijo, muzeologijo, muzejsko kritiko in raznovrstno publicistiko. V slovenskem zgodovinopisju je odpiral nove teme, raziskoval tabuizirane teme (npr. slovenski prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, lokalna zgodovina 2. svetovne vojne in boljševistične revolucije z izsiljeno državljansko vojno v Šentvidu, žrtve vojne in revolucije v občini Kamnik). Najbolj odmevno je bilo delo študijskega krožka Moč preživetja. Člani krožka so nastopili v pretresljivem dokumentarcu Jožeta Možine »Zamolčani – moč preživetja«. Dežman je bil pri tem delu strokovni sodelavec; oblikovali so uspešno ustavno pobudo za spremembo zakonov o popravi krivic in žrtvah vojnega nasilja. Po vložitvi te pobude se je v delovanje krožka vključilo več kot sto oseb. Svoje usode so mnogi predstavili v dveh knjigah (Moč preživetja – sprava z umorjenimi starši, 2004, in S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe, 2005) in od leta 2005 v tedenskih oddajah na Radiu Ognjišče (serija več kot 80 oddaj Moč preživetja in Moja zgodba). Projekt se z drugimi pobudami oblikuje v slovenski projekt Moja zgodba – zbiranje življenjskih zgodb. Njegovo delo je sprožilo številne pohvalne, pa seveda tudi polemične odzive. Svoja stališča je pojasnjeval v številnih intervjujih, ter televizijskih in radijskih omizjih. Od leta 1995 vodi Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč.

Svoje predavanje je začel s sliko, kako iz enostavnega vzorca, če ga večkrat ponoviš, nastanejo kompleksni vzorci. Izbire v življenju nas vodijo k mirni zadnji uri ali pa ne.

Slovenija je narod z izkušnjo treh totalitarnih režimov, vprašanje pa je ali smo se kot njihove žrtve in ustvarjalci že uspeli opredeliti do njih.

Z letom 1945 se začne temeljni spopad Komunistične partije proti lastnemu ljudstvu. Načrt je bil uničenje realnih in potencialnih nasprotnikov in v desetih letih so napeli vse sile, da bi jim uspelo. Vendar če potegnemo temeljno bilanco, vidimo, da nobena teh ofenziv ni uspela.

Današnje stanje kaže na spremembe. Ko so v Muzeju novejše zgodovine pripravili pogovor ob 70. obletnici ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije v Čebinah z naslovom »Od Čebin do črepinj« (16.4.2007), se ga ni udeležil noben od povabljenih predstavnikov levice. Zavili so se v molk in ne želijo sodelovati v tej razpravi.

Morilci so izginili in nihče ničesar več ne ve, čeprav je jasno, da človek, ki je ubijal, tega ne more kar tako pozabiti.

Morilce so vzgajali, kajti ubijanje iz bližine je tabu človeške vrste. Gospod Boris Grabnar, publicist, doktor znanosti in predavatelj na AGRFT, je v literarni zgodbi, ki jo je predavatelj predstavil, opisal primer šolanja morilcev.

Študentje, stari okrog 20 let, vpleteni v ilegalo, so bili postavljeni pred dejstvo, da bodo ubili gestapovca. Najprej je vse obšla zadrega, saj nihče ni pomislil, da ga bo prav on moral ubiti. Že vnaprej so jim ga opisali kot sovražnika, s strašno grdim obrazom, kot da ni človek. Toda do umora vseeno ni prišlo. Potem so dobili delavca, on naj bi to lažje opravil kot študentje, bolj odločno. Toda tudi tu se je zataknilo, saj se jebranil, da ni mesar. Tako se je žrtev preselila v Nemčijo. Toda že čez pol leta je ta morilski sloj dozorel in so si govorili: »Kaj nam je bilo takrat, da ga nismo ubili, če bi bilo to danes, bi ga takoj!«

Morilci danes molčijo, so poniknili in lažejo, zato ima arheologija pravico, da govori v imenu žrtev. V začetku odkrivanja prikritih grobišč, leta 2003, so menili, da je okrog 40 prikritih grobišč. Nikjer ni nobenih znamenj, prikrivanje zgodb pa je na obeh straneh, na strani žrtev in strani ubijalcev. Toda do danes je bilo odkritih že 600 grobišč in še prihajajo poročila o novih.

Laž je, da o tem nihče nič ne ve in dokler ne bo znamenj na grobiščih, je to znamenje, da zmagujejo tisti, ki trdijo, da se lahko človeka kar tako zagrebe, da nekateri niso vredni niti tega, da bi bili dostojno pokopani.

Gre za versko vojno. Najbolj nazorna demonstracija tega je prikazana v starih osnovnošolskih učbenikih, kjer je slika otrok, ki prinašajo venec na križ, ki je postavljen na grobu. Leta 1950 na grobu ni več križa, le še zvezda, saj partija pokopava žrtve v neposvečeno zemljo. Temeljno vprašanje verske vojne je ali se sme človeka ubiti in oropati in ali se ga sme ubiti in kar tako zagrebsti, brez dostojnega pokopa.

Žrtve zakopane v množičnih grobiščih kažejo na to, da so jih pobili zvezane, nekatere gole in da so nato nekaterim, že mrtvim, zabadali krampe ali sekire v lobanje. Državljanska vojna je potekala po vzorcu kako pozročiti čim več notranjih izgub. V dveh mesecih po vojni pa je bilo ubitih več ljudi, kot med vojno. To je bila družba, kjer je bilo kršenje človekovih pravic standard in družba iz katere se beži. Bila je ledena doba naše zgodovine, saj so bili revolucionarji mrtvo hladni celo ob izgubah svojih domačih, zato ni čudno, da so bili ob izgubah »nasprotnikov« še bolj neusmiljeni. To je bila družba, ki se je posmehovala smrti. Egipčani so svojim umrlim gradili piramide, ta kultura pa desetim herojem zgradi Grobnico narodnih herojev, v parku pred Narodnim muzejem, veliko 10×10 metrov.

Potrebno bo urediti simbolno krajino, kajti šele, ko bo Slovenija urejena kot spominska krajina, bomo lahko normalno dihali. Človek potrebuje čas in možnost, da lahko odžaluje. Žalovanje je proces in tisti, ki mu okolje ne dovoli žalovati, zboli. Bolezen ni vezana na vero in se s starostjo slabša. Vsaj malo jo ublaži to, da se na grob postavi vsaj simbolno znamenje.

Slovenci smo dobro skrit predmet zgodovine. Naša naloga je odpreti se svetu in povedati brez olepševanja, kaj se je dogajalo. Potrebno se je odpreti resnici in biti sočuten. Dr. Jože Ramovš v svojem antropohigienskem učbeniku piše, da so se predniki pregrešili proti temeljnim vrednotam in na nas kot potomcih je, da smo sočutni, da odpustimo in razvijemo bolj smiselno življenje.

John Corsellis, ki opisuje begunce na Koroškem pravi, da so jim pomagali štirje preživetveni dejavniki; vera, naravni voditelji, otroci, za katere so skrbeli in občutek domoljubja in narodne istovetnosti, ki tudi nam lahko pomagajo bolje živeti. Pomaga nam lahko tudi bonton, ki smo ga skozi vsa ta leta izgubili, saj partijski bonton ni obstajal, in malo več ljubeznivosti drug do drugega. Počasi se lahko znebimo zavor in strahov in smo bolj prijazni drug do drugega, da se bomo odprli bolj veselemu življenju.

Mogoče se bomo v prihodnosti ne samo zgražali, temveč kakšni stvari tudi smejali.

V drugem delu večera je potekal pogovor. Poslušalci so predavatelju zastavili številna vprašanja.

Prvo vprašanje je postavil voditelj večera in organizator Nikodemovih večerov, p. Tomaž Mikuš. Dejal je, da ima vsak, kdor se ukvarja s temi vprašanji, nek osebni motiv. Tudi sam ga je imel, saj stric njegove mame leži v enem takih grobišč, zato se mu je ta tema zdela pomembna za uvrstitev na Nikodemove večere. Zanimalo pa ga je, kakšen motiv je imel predavatelj, da se je začel ukvarjati s to tematiko.

Gospod Dežman je odgovoril, da je on otrok pratizana in da se sprašuje, kje so otroci poražencev, saj pri odkrivanju teh krutih resnic danes najbolj vneto sodelujejo otroci partizanov. Sam vidi razlog v tem, da je bila partijska kronika klavrna, da je bila zgodovina pisana na ravni falzifikata, hkrati pa je videl koliko napora se vlaga v kontroliranje, da ne bi kdo prišel do resnice. Sam je te stvari videl od znotraj in ker je bil njegov stric narodni heroj, je lahko vprašal marsikaj, kar drugače ne bi smel.

Neka gospa, ki so ji partizani ubili starše in jo je poznal prek njenega sina, ki ga je učil košarko, mu je povedala svojo zgodbo in počasi so ljudje začutili, da se o tem da govorit in so začeli prihajati k njemu. V javnih dogajanjih, pa je zbudil toliko pozornosti, da so mu zaupali to vlogo. Dejal je, da naj nihče ne pričakuje, da bo namesto njega kdo kaj naredil. Zločine je treba obsoditi in o tem govoriti. Odločitve o smrti so prišle iz lokalnega okolja, vsi so bili vpleteni in interes je bil zaščititi storilce, ne pa žrtve. Zato je temeljna sprememba moči, da se o tem govori. 15 let je proces, kjer se stvari izjemno spreminjajo. Vsak dan prihajajo poročila, ljudje pripovedujejo, medtem, ko se je včasih o vsem govorilo naskrivaj.

Predavatelju so postavili tudi vprašanje, če so sanje o spravi uresničljive. Na to je gospod Dežman odgovoril, da so, vendar sprava ni limonada. Sprava tudi ni to, da postavimo spomenik. Sprava je precej neprijetna in boleča zadeva, saj vsebuje proces očiščevanja. Treba je ugotoviti, kaj si narobe naredil, to priznati, se kesati in ugotoviti, kako boš popravil storjeno škodo. Potem pa si je potrebno prizadevati, da boš v prihodnje delal tako, da se boš izognil grehu.

Treba je priznati, da je bila to državljanska vojna, ki bi jo sicer radi prikrili tako partizani, kot domobranci. S spravo se ne da doseči, da bi iz poražencev naredili zmagovalce. Druga stvar pa je , kaj so zmagovalci s svojo zmago naredili?

  • Uničenje zasebne lastnine in podjetij, kmetov, fevdalcev;
  • odhod inteligence, saj je ta dežela talente ubijala, namesto, da bi jih spodbujala;
  • zaradi poniževanja in ustrahovanja se je razvil o veliko kompleksov, ki jih je potrebno zdraviti…
Predavatelj je izpostavil, da vidi problem v tem, da se še preveč bojimo drugače mislečih in da ne pridemo skupaj, da bi slišali vse plati zgodbe. Ko bomo sposobni sedeti drug ob drugem in poslušati zgodbe ene in druge strani, da je enako težko na obeh straneh, bomo lahko živeli drug z drugim. (BP)

Ekipa Vrnet

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.