PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 16.10.2009

Shaman o EDS, peščici slovenskih kapitalistov ter o tajkunih(fevdalcih)

Objavil pavel dne 16.10.2009

sstanislav je napisal(a): Ivan, pri EDS ni šlo za naivnost, pač pa za dober, toda pomanjkljiv koncept, ki je propadel zato, ker se ni vedelo, v imenu koga in za čigav račun se bi naj ta reforma izvedla. Cela ekipa je naredila vtis, da želite narediti samo premik v delitvi družbenega produkta h “kapitalistom” na račun delavcev. Seveda bi se to v resnici tudi zgodilo, ali pa bi ta povečan dobiček gospodarstva resnično prinesel tudi dvig standarda vsemu prebivalstvu, pa ni bilo nobenega jamstva. Po razpletu vseh dogodkov s prevzemi in porabo dobičkov v te namene, namesto v razvoj, se danes jasno vidi, da narod od tega ne bi imel nič. …

Pa jebote Alah, al si pokvarjen al si retardiran!

Slovenski kapitalisti so od nekdaj (od vedno, he,he) imeli in še vedno imajo svoj EDS. 20% od osnove nominalno upfront, flat cedularno in 20% od preostanka, če si kaj od dobička izplačajo. Efektivno lih ta edini res bogati v SLO, btw, to niso oni ki delajo za plačo, Stane, magari “realtvno visoko”, he,he, torej gloh ta najbogatejši (to so te, ki jih ti imenuješ “kapitalisti” in zmotno misliš, da so danes najbolj obdavčeni!) plačajo najnižje enomestne procente davka: EDS, flat, cedularno, enomestni procent.

Da o tem, da si osnovo lahko znižajo in prikrojijo niti ne govorim. Pa Tuš plača promile davka. Pa še dolgo je veljalo pravilo, da prodaja podjetja po 3 letih ni obdavčena. Go figure kam gre načrtno 5 let neizplačevan dobiček in koliko je obdavčen.

Tista uvedba EDS, oz. vsaka uvedba EDS, je namenjena ravno odpravi v davčnem sistemu Slovenije edinega diskriminiranja in zajedanja, ki mu je bil in je še vedno izpostavljen izključno oni ki prihoduje iz dela (ti praviš “narod”), kajti 99% “naroda” ima izključno take prihodke, ki so predmet drakonskih stopenj harača (najnovejši predlog je 49% in za nekatere celo 98%), drakonskih pragov, drakonske progresije in za povrhu so edino te prihodki obremnjeni še z dodatnimi harači, ki se jim kamuflažno reče “prispevki”.

A tebi kao ni jasno, da bi EDS koristila izključno 99% zdaj drakonsko reketiranim Slovencem, torej po tvoje – narodu?

EDS ni bil uveden zato, ker rentarski klepto-kamarilji ni po godu kakršnokoli znižanje količin razpoložljivih za neupravičene rente in ropanje, količin v načrtno neomejeni raztegljivi skupnoskledi™, kajti zavedajo se da niso razpoloženi penalizirati Njihovih Svojih™ rdečih tajkunov z recimo uvedbo takšnih pravil, da onih 300-400 milijonov, ki bi ostali v žepih plebsa po uvedbi EDS, nadoknadijo iz žepov rdeče kamarilje med “podjetniki” oz. njihovih podjetij, ki so edini premožni v SLO in jih je za par promilov.

Konec koncev to se jim kosi s temeljnim dizajnom komunajzer-fašisto-fevdalizma, v katerem rdeča kamarilja Nihovih Svojih ™ teh 300 meljonov pokrade in žeponatrpa v svoje žepe, ne pa da jih pusti plebsu. Plebs po tem konceptu paradajz-fevdalizma mora živeti iz rok v usta in vsak izplačilni dna naslednjega meseca dočakati z minusom na računu: Ker edino to je pravi “boljši ” socializem.

Ni jim po godu kakršnokoli talasanje v smislu sprememb ali motenj pri eksploataciji že pridobljenih kanalov žepotrpanja Njihvoih Svojih™. In to jim še ni dovolj: Povsod po svetu se takim srditim borcem za konzerviranje statusa quo reče konzervativci, oni pa insistirajoo, da so progresivci levo na sredini, z veseljem do socialnega kapitala v srcih. Fuj! LP shaman

vir Forum Financ, Shaman

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Shamanove umetniško mojstrske črtice, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, davki, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, kartel_monopol_oligopol_OLIGARHIJA_MAFIJA, liberalne reforme ( PRO FREE Market), podjetništvo oz. mikroekonomija | Brez komentarjev »

Jože Dežman o procesu žalovanja in o več ljubeznivosti (oz. preboj rdeče ledene dobe)

Objavil pavel dne 16.10.2009

19.11.2007 19:30: Ljubljana, Maribor

V Ljubljani so se v ponedeljek, 19. novembra 2007 ob 19.30 začeli 41. Nikodemovi večeri, pod skupnim naslovom Dialog. Prvo predavanje, z naslovom »Preseganje bremen zgodovine«, je imel Jože Dežman, direktor Muzeja novejše zgodovine. Jože Dežman je diplomirani zgodovinar in filozof, muzejski svetnik, direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, poročen in oče treh sinov. Rojen je bil v Lescah, leta 1956. Ukvarja se z zgodovino, antropologijo, muzeologijo, muzejsko kritiko in raznovrstno publicistiko. V slovenskem zgodovinopisju je odpiral nove teme, raziskoval tabuizirane teme (npr. slovenski prisilni mobiliziranci v nemško vojsko, lokalna zgodovina 2. svetovne vojne in boljševistične revolucije z izsiljeno državljansko vojno v Šentvidu, žrtve vojne in revolucije v občini Kamnik). Najbolj odmevno je bilo delo študijskega krožka Moč preživetja. Člani krožka so nastopili v pretresljivem dokumentarcu Jožeta Možine »Zamolčani – moč preživetja«. Dežman je bil pri tem delu strokovni sodelavec; oblikovali so uspešno ustavno pobudo za spremembo zakonov o popravi krivic in žrtvah vojnega nasilja. Po vložitvi te pobude se je v delovanje krožka vključilo več kot sto oseb. Svoje usode so mnogi predstavili v dveh knjigah (Moč preživetja – sprava z umorjenimi starši, 2004, in S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe, 2005) in od leta 2005 v tedenskih oddajah na Radiu Ognjišče (serija več kot 80 oddaj Moč preživetja in Moja zgodba). Projekt se z drugimi pobudami oblikuje v slovenski projekt Moja zgodba – zbiranje življenjskih zgodb. Njegovo delo je sprožilo številne pohvalne, pa seveda tudi polemične odzive. Svoja stališča je pojasnjeval v številnih intervjujih, ter televizijskih in radijskih omizjih. Od leta 1995 vodi Komisijo Vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč.

Svoje predavanje je začel s sliko, kako iz enostavnega vzorca, če ga večkrat ponoviš, nastanejo kompleksni vzorci. Izbire v življenju nas vodijo k mirni zadnji uri ali pa ne.

Slovenija je narod z izkušnjo treh totalitarnih režimov, vprašanje pa je ali smo se kot njihove žrtve in ustvarjalci že uspeli opredeliti do njih.

Z letom 1945 se začne temeljni spopad Komunistične partije proti lastnemu ljudstvu. Načrt je bil uničenje realnih in potencialnih nasprotnikov in v desetih letih so napeli vse sile, da bi jim uspelo. Vendar če potegnemo temeljno bilanco, vidimo, da nobena teh ofenziv ni uspela.

Današnje stanje kaže na spremembe. Ko so v Muzeju novejše zgodovine pripravili pogovor ob 70. obletnici ustanovnega kongresa Komunistične partije Slovenije v Čebinah z naslovom »Od Čebin do črepinj« (16.4.2007), se ga ni udeležil noben od povabljenih predstavnikov levice. Zavili so se v molk in ne želijo sodelovati v tej razpravi.

Morilci so izginili in nihče ničesar več ne ve, čeprav je jasno, da človek, ki je ubijal, tega ne more kar tako pozabiti.

Morilce so vzgajali, kajti ubijanje iz bližine je tabu človeške vrste. Gospod Boris Grabnar, publicist, doktor znanosti in predavatelj na AGRFT, je v literarni zgodbi, ki jo je predavatelj predstavil, opisal primer šolanja morilcev.

Študentje, stari okrog 20 let, vpleteni v ilegalo, so bili postavljeni pred dejstvo, da bodo ubili gestapovca. Najprej je vse obšla zadrega, saj nihče ni pomislil, da ga bo prav on moral ubiti. Že vnaprej so jim ga opisali kot sovražnika, s strašno grdim obrazom, kot da ni človek. Toda do umora vseeno ni prišlo. Potem so dobili delavca, on naj bi to lažje opravil kot študentje, bolj odločno. Toda tudi tu se je zataknilo, saj se jebranil, da ni mesar. Tako se je žrtev preselila v Nemčijo. Toda že čez pol leta je ta morilski sloj dozorel in so si govorili: »Kaj nam je bilo takrat, da ga nismo ubili, če bi bilo to danes, bi ga takoj!«

Morilci danes molčijo, so poniknili in lažejo, zato ima arheologija pravico, da govori v imenu žrtev. V začetku odkrivanja prikritih grobišč, leta 2003, so menili, da je okrog 40 prikritih grobišč. Nikjer ni nobenih znamenj, prikrivanje zgodb pa je na obeh straneh, na strani žrtev in strani ubijalcev. Toda do danes je bilo odkritih že 600 grobišč in še prihajajo poročila o novih.

Laž je, da o tem nihče nič ne ve in dokler ne bo znamenj na grobiščih, je to znamenje, da zmagujejo tisti, ki trdijo, da se lahko človeka kar tako zagrebe, da nekateri niso vredni niti tega, da bi bili dostojno pokopani.

Gre za versko vojno. Najbolj nazorna demonstracija tega je prikazana v starih osnovnošolskih učbenikih, kjer je slika otrok, ki prinašajo venec na križ, ki je postavljen na grobu. Leta 1950 na grobu ni več križa, le še zvezda, saj partija pokopava žrtve v neposvečeno zemljo. Temeljno vprašanje verske vojne je ali se sme človeka ubiti in oropati in ali se ga sme ubiti in kar tako zagrebsti, brez dostojnega pokopa.

Žrtve zakopane v množičnih grobiščih kažejo na to, da so jih pobili zvezane, nekatere gole in da so nato nekaterim, že mrtvim, zabadali krampe ali sekire v lobanje. Državljanska vojna je potekala po vzorcu kako pozročiti čim več notranjih izgub. V dveh mesecih po vojni pa je bilo ubitih več ljudi, kot med vojno. To je bila družba, kjer je bilo kršenje človekovih pravic standard in družba iz katere se beži. Bila je ledena doba naše zgodovine, saj so bili revolucionarji mrtvo hladni celo ob izgubah svojih domačih, zato ni čudno, da so bili ob izgubah »nasprotnikov« še bolj neusmiljeni. To je bila družba, ki se je posmehovala smrti. Egipčani so svojim umrlim gradili piramide, ta kultura pa desetim herojem zgradi Grobnico narodnih herojev, v parku pred Narodnim muzejem, veliko 10×10 metrov.

Potrebno bo urediti simbolno krajino, kajti šele, ko bo Slovenija urejena kot spominska krajina, bomo lahko normalno dihali. Človek potrebuje čas in možnost, da lahko odžaluje. Žalovanje je proces in tisti, ki mu okolje ne dovoli žalovati, zboli. Bolezen ni vezana na vero in se s starostjo slabša. Vsaj malo jo ublaži to, da se na grob postavi vsaj simbolno znamenje.

Slovenci smo dobro skrit predmet zgodovine. Naša naloga je odpreti se svetu in povedati brez olepševanja, kaj se je dogajalo. Potrebno se je odpreti resnici in biti sočuten. Dr. Jože Ramovš v svojem antropohigienskem učbeniku piše, da so se predniki pregrešili proti temeljnim vrednotam in na nas kot potomcih je, da smo sočutni, da odpustimo in razvijemo bolj smiselno življenje.

John Corsellis, ki opisuje begunce na Koroškem pravi, da so jim pomagali štirje preživetveni dejavniki; vera, naravni voditelji, otroci, za katere so skrbeli in občutek domoljubja in narodne istovetnosti, ki tudi nam lahko pomagajo bolje živeti. Pomaga nam lahko tudi bonton, ki smo ga skozi vsa ta leta izgubili, saj partijski bonton ni obstajal, in malo več ljubeznivosti drug do drugega. Počasi se lahko znebimo zavor in strahov in smo bolj prijazni drug do drugega, da se bomo odprli bolj veselemu življenju.

Mogoče se bomo v prihodnosti ne samo zgražali, temveč kakšni stvari tudi smejali.

V drugem delu večera je potekal pogovor. Poslušalci so predavatelju zastavili številna vprašanja.

Prvo vprašanje je postavil voditelj večera in organizator Nikodemovih večerov, p. Tomaž Mikuš. Dejal je, da ima vsak, kdor se ukvarja s temi vprašanji, nek osebni motiv. Tudi sam ga je imel, saj stric njegove mame leži v enem takih grobišč, zato se mu je ta tema zdela pomembna za uvrstitev na Nikodemove večere. Zanimalo pa ga je, kakšen motiv je imel predavatelj, da se je začel ukvarjati s to tematiko.

Gospod Dežman je odgovoril, da je on otrok pratizana in da se sprašuje, kje so otroci poražencev, saj pri odkrivanju teh krutih resnic danes najbolj vneto sodelujejo otroci partizanov. Sam vidi razlog v tem, da je bila partijska kronika klavrna, da je bila zgodovina pisana na ravni falzifikata, hkrati pa je videl koliko napora se vlaga v kontroliranje, da ne bi kdo prišel do resnice. Sam je te stvari videl od znotraj in ker je bil njegov stric narodni heroj, je lahko vprašal marsikaj, kar drugače ne bi smel.

Neka gospa, ki so ji partizani ubili starše in jo je poznal prek njenega sina, ki ga je učil košarko, mu je povedala svojo zgodbo in počasi so ljudje začutili, da se o tem da govorit in so začeli prihajati k njemu. V javnih dogajanjih, pa je zbudil toliko pozornosti, da so mu zaupali to vlogo. Dejal je, da naj nihče ne pričakuje, da bo namesto njega kdo kaj naredil. Zločine je treba obsoditi in o tem govoriti. Odločitve o smrti so prišle iz lokalnega okolja, vsi so bili vpleteni in interes je bil zaščititi storilce, ne pa žrtve. Zato je temeljna sprememba moči, da se o tem govori. 15 let je proces, kjer se stvari izjemno spreminjajo. Vsak dan prihajajo poročila, ljudje pripovedujejo, medtem, ko se je včasih o vsem govorilo naskrivaj.

Predavatelju so postavili tudi vprašanje, če so sanje o spravi uresničljive. Na to je gospod Dežman odgovoril, da so, vendar sprava ni limonada. Sprava tudi ni to, da postavimo spomenik. Sprava je precej neprijetna in boleča zadeva, saj vsebuje proces očiščevanja. Treba je ugotoviti, kaj si narobe naredil, to priznati, se kesati in ugotoviti, kako boš popravil storjeno škodo. Potem pa si je potrebno prizadevati, da boš v prihodnje delal tako, da se boš izognil grehu.

Treba je priznati, da je bila to državljanska vojna, ki bi jo sicer radi prikrili tako partizani, kot domobranci. S spravo se ne da doseči, da bi iz poražencev naredili zmagovalce. Druga stvar pa je , kaj so zmagovalci s svojo zmago naredili?

  • Uničenje zasebne lastnine in podjetij, kmetov, fevdalcev;
  • odhod inteligence, saj je ta dežela talente ubijala, namesto, da bi jih spodbujala;
  • zaradi poniževanja in ustrahovanja se je razvil o veliko kompleksov, ki jih je potrebno zdraviti…
Predavatelj je izpostavil, da vidi problem v tem, da se še preveč bojimo drugače mislečih in da ne pridemo skupaj, da bi slišali vse plati zgodbe. Ko bomo sposobni sedeti drug ob drugem in poslušati zgodbe ene in druge strani, da je enako težko na obeh straneh, bomo lahko živeli drug z drugim. (BP)

Ekipa Vrnet

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Dialog, Jože Dežman, RKC, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, učenje, vzgoja samega sebe, zdravje | Brez komentarjev »

Shaman o Mazzinijevem članku o fevdalnih (srednjeveških) Slovencih v 21. stl.

Objavil pavel dne 16.10.2009

ap, lepo je napisal, lepo je zadel bistvo slovenistanske miselnosti. Jasno, da vse, kar se nanaša na fevdalizem in fevdalno tlačansko miselnost Slovenistanca, ki terja “enakost vseh znotraj iste kaste” zlahko podpišem, saj mi je bog in ta forum priča, da sem tu na forumu ziljonkrat zapisal, da 99% Slovencev vegetira v statusu komunajzer fevdalcem sužnjujočih tlačanov.

Tudi sicer je celoten članek lepo ogledalo, ki odseva sliko slovenske neznosno patološke fovšijske blaznosti in ultra-orto uravnilovke.

Članku pravzaprav zamerim le eno zadevo, za katero dovolim možnost, da Miha ni želel biti vulgarno ekspliciten, lahko pa da je vseeno začutil, da ima konflikt interesov, ker kolkor vem samega sebe ima za levičarja. Pa se je eto zatekel v logiko, “prisotni smo izvzeti”, he,he.

Ni morda želel/upal preveč eksplicite razodeti, kdo so danes fevdalci, če je 99% Slovencev tlačanov. Zadovoljil se je s konstatcijo, da smo skoraj vsi v umu fevdalizirani, eni tlačani eni fevdalci, vsi pa sjebani. In sjebanosti slovenistanski je konec-koncef njegov članek bil posvečen.

Ko je našteval narode Evrope, ki se niso mogli/hoteli izviti iz fevdalne srednjeveške miselnosti oz. naravnanosti, je med opisovanjem slovenske kontinuitetne poti iz srednjega veka, preko kraljevine Jugoslavije omenil le padlago-45™ in se tam nenadoma, kot bi odrezal ustavil.

Bilo je vidno in opazno, bilo je vulgarno očitno, da ne želi zapisati najhujšega: Da smo Slovenci še danes v času socializma 2.0 v popolnoma enakem stanju in statusu, kot v času padlage-45™, ko smo živeli fašisto-fevdalizem, torej socializem inkarancije prve, in pred tem v kraljevini SHS in pod Avstrijo in tako naprej vse do Karantanije in onkraj, lahko vse do časa ko smo bojda “kratek čas” kohabitirali z neandertalci, ki so, tako Miha, trošili preveč kalorij na dan. A bogami i šire.

Škoda!

Škoda zato, ker to meče senco nedoslednosti in nečistosti, neiskrenosti morda, na sicer vrhunski izdelek, na krik iz obupa, na svojevrstno kritiko ravno te naše sedanjosti, stvarnosti, vsakodnevnice.

Kajti ravno to in samo to ima smisla obravnavati. Ker edino to, oz. edino sebe v tem, lahko spreminjamo, vse drugo je zgolj del anamneze, ki pomaga doumeti in razumeti globino naše nesreče in bede.

P.S.

Najduhovitejši trije momenti v članku so pa anekdota z Da Vincijem podana v maniri veščega pisuna, ozmerjanje s frajerjem-biciklistom, ki Mihi posluži kot nastavek za kratek manifest o svobodi, s katero Slovenistanec ne ve kaj bi počel, vred z vicem o peklu, in tista o forumaših, ki so sesuli Da Vincija, češ kakšne zmazke in nekoristne bedarije da je ustvarjal,he,he.

Ne morem si pomagati, ma spet se mi je pred očmi prikazala slika onega mojega legendarnega profesorja, ki je enemu mojemu sošolcu – telebanu nad telebani, užival srebati podkožno maščobo na zelo tenko slamico in mu je nekega dne rekel: “Ko pred seboj zagledaš sliko Picassa (Da Vincija, he,he) in si sirota domišljaš, da bi tudi sam lahko tak in še lepše nakracal, se imaš zavedati, da ni problem v Picassu niti v sliki, pač pa v tebi ovca zagamana!”

P.P.S.

Številni v Slovenistanu znajo zapisati stavek “Slovenci de facto živimo v roli fevdalnih tlačanov neo-fevdalcem” .

Ma ko malo povprašaš kdo so te fevdalci, ki jih imajo v mislih, le redki zmorejo imenovati/kriviti prave. Še vtemu se vedemo blokovsko-navijaško.

Ne imenujejo Njih™, tovariše Nevidne™! Tovariše Nedotakljive™!

Miha v članku, hvala bogu, lepo in koreknto ugotavlja, da je po standardih enega izmed dominantnih slovenskih samcev, samcev, ki so in-ćarđ, tovariša Križaniča, skladno miselnosti ljuctva, bogat oni ki dela in pri tem služi mezdico v višini 1500+ EUR bruto. Reven pa in ki služi 500.

Križanič osti svojih davčnih ukrepov, tako kot njegova KPS v vseh 18@45™, ni naperil proti pravim bogatim. Proti Nevidnim™! Proti Nedotakljivim™! Proti Njegovim Svojim™! Proti [slabo] zakrinkani nomenklaturi KPS, nomenklaturi-18@45™, ki je za potrebe platforme socializma 2.0, morfirala v dve podskupini: rdeče tajkune, ki v srcu nosijo veselje do socialnega kapitala in poklicne praetorijanske “levičarje”, skratka aparatčik-rulerje.

Skupini, ki ju na vrhu nevidno in neformalno združujejo najvidnejši pripadniki nekoč itak monolitne KPS nomenklature, danes združene in razpršene v številne skladno in paradokslano orkestriano delujoče lože, od F21, preko Yes, do velike Slovenske lože in podobnih bratstev, vse taj do amaterkih roftarskih združenj.

Ampak jo je skladno svetli slovenistanski tradiciji naperil proti tlačanom .

Proti delu tlačanov pravzaprav – proti diskriminiranim “bolje plačanim” zaposlenim. Ker, kakor Miha ugotavlja kot britev natančno – uravnilovko je skladno miselnosti Slovenistanca, treba izvajati znotraj ene same kaste.

Če je 99% Slovenistancev izenačenih/uravnanih [v bedi] in je 5 ‰ nomenklaturnikov izenačenih v tajkunstvu (Recimo če bi Bavčar in Šrot bila ravnala enako Rigelniku in Jankoviću, bi vse bilo kul, knede!?), je po standardih slovenistanskega uma, vse v redu in lahko plavamo naprej v svetlo bodočnost pod vodstvom KPS.

Pa brez talasanja prosim, da onim 99% Slovencem, ki so kot rečeno, vsi ubrano in umetelno total-uravnani glede pogreznjenosti v drek, ne bi v usta tekla ogabna smrdljiva fekalna brozga, s katero je poplavljena slovenistanska ogabna fevdalna vsakodnevnica nesvobode in suženjstva.

Slovenskih nekaj promilov svobodnjakov, povečini navaden srednji razred glede na EU standarde, katere smo del, oz. kot jim Miha pravi “frajerjev”, se pa itak gabi vsem Slovenistancem, tako tlačanom kot fevdalcem. Zato je Slovenija edina dežela na svetu, ki ima zgolj kakih pol procenta srednjega razreda, razreda svobodnjakov. Ker Slovenistanec, kot Miha lepo opozarja, ne ve kaj bi s svobodo, knede. V Sloveniji je frajer-svobodnjak, liberal in liberalno, kletvica in zmerljivka.

Znotraj kaste tlačanskih sužnjev, ki šteje 99% Slovencev in prihoduje izključno iz tlake, je treba udejaniti in udejanjati total uravnilovko, pa bo slovenistanska ofca, katere um je zaribal v srednjem veku srečna.

Komunajzer fašistoidna kamarilja je to skužila in tako ravna, zato tudi so brez težav na oblasti. Edino v Sloveniji, v vsej EU, v vsej Evropi in celo na svetu le v Sloveniji, na Kubi, v Severni Koreji in na Kitajskem. S tem, da tam vsi imamo na sumu, da ljuctvo ni za komunajzarstvo in so tisti režimi in ćarđ spričo grobe prisile in tiranije.

A v nas Kranjecv ne. V nas je to vse lepo prostovoljno. Zato je Miha tudi povedal oni vic o peklu, he,he. Pa še takle mamo je omenil, he,he. Takle mamo, jebiga!

Da je v tej kasti obtičal tako visok procent Slovencev očitno ni naključje. Všeč mi je, da Mazzini to tudi sam eksplicite izpove. Ko to pove tak mojster peresa, je to ipak neki drucga.

Občasno sem se zbal, da tak percipiramo samo nekateri, toti najbolj sitni pizdeki. Forumski desperaosti, takorekoč, kot bi rekel moj največji oboževalec vseh časov, tovriš Đej Kidrič Kardelj Pi Di. he,he.

LP shaman

vir Forum Financ, forumaš Shaman odgovarja Mazziniju

originalen Mazzinijev članek iz Mazzinijeve spletne strani

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Humor, Miha Mazzini, RKC, Shamanove umetniško mojstrske črtice, Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, Vzgoja, denar oz. kapital, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), odvisnost_zasvojenost = nesamostojnost _nesvoboda, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika, prezaščiten otrok, slabo vzgojen otrok, vraževerje ali praznoverje | Brez komentarjev »

Še leto ali dve in ostalo bo le pogorišče Slovenije

Objavil pavel dne 16.10.2009

VIR :komentar v Financah  http://www.finance.si/260572/Razpadrazvojnegamodela

Liberalni ekonomist dr. Janez Šušteršič piše o slovenskem gospodarstvu in slovenski politiki. Sloveniji napoveduje še leto ali dve zaradi začaranega kroga v katerem je slovensko gospodarstvo, politika in volilci.

Razvoj podjetništva in gospodarstva bi spodbudili veliko manjši davki. Danes imamo ogromne davke, ki podpirajo številno birokracijo, mafijo in lenuhe – a uradno pa “socialni model”. Nujne bi bile reforme v smeri osvoboditve podjetništva in delavcev s pomočjo manjših davkov le tem in na račun zmanjšanja državnih prispevkov (subvencij) tistim, ki ne delajo – a parazitirajo.

To bi lahko naredila močna vlada oz. politika, ki pa tega ne bo naredila. Ker tudi volilci ne bodo volili drugačnih politikov ( ker v Sloveniji nimamo drugih politikov kot zgolj socialistov: orto rdeči socialisti so danes na oblasti, malo manj rdeči socialisti pa so v opoziciji) – tudi ne bo rešitev. Podjetja in delavci pa se šibijo v nekonkurenčnosti in pod gigantskimi davki, ki jih morajo plačevati državi. Birokracija in mafija v fevdalni Sloveniji pa očitno živita kot da krize ni, kajti dosedaj je vlada večino miljonov € pufov najela za reševanje – ne gospodarstva -temveč rdeče tajkunske mafije, ki jih je finančna kriza, slepi krediti, gradbena kriza in tajkunizacija podjetij dobesedno slekla do beraškosti.

Podjetja so svetovno nekonkurenčna že desetletja in jih je ta kriza potisnila na rob ali čez rob preživetja. Ker bodo podjetja letos in drugo leto hitro propadala, bo mnogo več tudi brezposelnih, davkoplačevalskega denarja pa vedno manj.

Kot je zadnjič že Mazzini napisal – Šušteršič si očitno ne upa, kot si ne upajo politiki , ne gospodarstveniki ( od politike, mafije, in/ali YESa nastavljeni managerji in “managerji”) v Sloveniji ni samo 100.000 brezposlenih oktobra 2009, kar znaša 10%. Temveč je še vsaj toliko DRŽAVNO (statistično) PRIKRITIH brezposelnih med mladimi ( torej + 10%): dijaki, študenti, večni študenti – ker je sistem šolanja pri nas zgolj Potemkinova vas: študentom država in socialistična podjetja ne morejo ponuditi več novih delovnih mest, zato jim omogočajo 20 let dolg NEKVALITETEN študij oz. ŠOLANJE na zelo slabih šolah in univerzah in pa neobdavčeno študentsko delo ter življenje pri mamici in atiju oz. na račun penzije dedka, babice in mamice ter atija v njihovem dvosobnem stanovanju.

Zanimiv mi je citat:

” Razredni sovražniki

Ljudje se v takšnih časih navadno bojijo, kaj bodo storile množice. Bo prišlo do stavkovnega vala, spontanih uporov, socialne revolucije? Sam menim, da bi nas moralo bolj skrbeti, kakšen bo odziv oblasti in politike na splošno. Z vedenjem oblasti namreč nimamo posebej prijaznih izkušenj. Ko se je socialistični sistem v sedemdesetih letih znašel na robu gospodarskega zloma, se je tovariš Tito izdatno zadolžil, da je lahko še vedno kupoval socialni mir, za politični mir pa poskrbel s pozaprtjem kopice sovražnikov socialistične ureditve.

Njegovi učenci so v osemdesetih letih, ko ni bilo več poceni denarja za reševanje sistema, sicer veliko govorili o stabilizaciji in reformah, v resnici pa zakuhali državljansko vojno, samo da bi se obdržali na oblasti. No, tako hudih stvari se nam vseeno še ni bati, čeprav smo v Ljubljani spet poimenovali ulico po velikem učitelju in s tem navdušili komunistično mladino, prav tisto, ki se ji je poimenovanje letališča po eni od žrtev njegovega režima zdelo prava kontrarevolucija.”

  • Share/Bookmark

Objavljeno v MGMT - gospodarjenje - upravljanje, Slovenija, Zgodovina, davki, dr. Janez Šušteršič, gospodarstvo oz. ekonomija, inženirji družbe, modne družbene smernice, liberalne reforme ( PRO FREE Market), makroekonomija, podjetništvo oz. mikroekonomija, politika | Brez komentarjev »