PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Moški v Sloveniji brez jajc, ženske pa falične… ( R. Vodeb)

Objavil pavel, dne 28.09.2009

Tole sem našel na zanimivem blogu freudovca in teoretika psihoanalaize Romana Vodeba:

“V teh dneh, ko se bomo spomnili 70-letnico Freudove smrti ne bo narobe, če tole zagatno razmišljanje zabelimo ravno s psihoanalizo. Namreč: v Sloveniji, ki je znana, da ima kar kronične, če že ne kar arhetipske težave z Očetom (in posledično s pravimi moškimi) – seveda pa tudi cankarjansko, falično (emancipirano) Mamo – se bo treba enkrat za vselej vprašati, kje so prodorni moški, ki se bodo »z jajci (na kladi ali pa na pladnu)« in v objemu etike lotevali sanacije teh invalidnih in propadajočih podjetij. Do kdaj bo Slovenija trpela in krvavela, na račun povzpetniških tajkunov, ki brez najmanjšega obžalovanja počnejo stvari, zaradi katerih bi jih moral peči vest – pa jih očitno ne? Ali se ne bi spodobilo, da se tudi v Sloveniji najde vsaj peščica alfa-samcev, ki bodo morda celo z lastnim kapitalom in prodorno, torej falično pametjo in »z jajci« (pa ne »gnilimi«), strli gopodarsko-ekonomske in recesijske orehe? V psihoanalitičnem diskurzu je treba v tem kontekstu govoriti (tudi) o problemih analnega, torej skopuškega karakterja, o čustveno hladni materi in kolapsiranem očetu, ki družno proizvaja narcistično »motene« sinove, pa tudi odsotnost zdrave testosteronske agresivnosti, ki jo bi krotila etika.

Povprečni slovenski moški znajo bit

  1. potuhnjeno agresivni,
  2. celo avtodestruktivni,
  3. sposobni so celo goljufanja,
  4. samo da bi na koncu zmagali oz. prišli do neke lastne (egoistične) koristi. Videti je, da znajo slovenski »lažno-pravi« moški za »lastno pizdo« dobro poskrbeti – sočutja do revežev, torej do obubožanega delavstva, pa ne premorejo.
Na tej točko bo treba vpeljati ravno tisto (neoliberalno) kapitalistično ideologijo, ki jo še kako poganjajo primesi feminizma. Ravno enačenje spolov in dominantnost povprečne emancipirane ženske, slovenske sinove dela zmedene – hčere sicer tudi, vendar na drug način. Ob kolapsiranem očetu in ukazovalni, torej dominanti falični materi, slovenski sinovi ne vedo, v kateri lik naj odrastejo, kaj naj postanejo, katere osebnostne lastnosti naj jih krasijo. Občutek imajo, da jim oče ni ideal (saj jim niti ne sme biti) – njihova mati ga namreč očitno ne spoštuje, pri sami mater pa »nesrečni« sinovi tudi niso dojeli, kaj hudiča terja od njih, da bi jih končno vzljubila takšni kot so, in ne da jim morajo iz dneva v dan (celo otroštvo in mladost) nositi neke titule. Moralnost, etika in krepost (kot vrlina sama po sebi) je slovenskim moškim prava neznanka. In tako tudi tisti, ki bi lahko, torej, ki nekako tudi vedo, da bi bilo Muro (in podobna podjetja) mogoče sanirati, se v take projekte ne spuščajo. Po eni strani »nimajo jajc«, po drugi strani pa se niti ne čutijo (moralno) odgovorne, ko gledajo propadajoča slovenska podjetja, saj ne znajo sočustvovati, ne znajo se sočutno vživljati v trpeče in brezposelne delavce, niti se ne čutijo (falično) močne. Skrbi jih le lastno (brezskrbno) uživanje. Spotika pa jih tudi nezavedna fantazma Vélike Matere: »Bodi ‘copata’, le kot takega te ljubim!«

Ravno na tej točki bi morali v cel kontekst slovenske nacionalne zagate vpeljati znameniti (Freudov) Ojdipov kompleks. Slovenski sinovi v resnici nikoli niso bili v (»stari, dobri«) klasični ojdipski situaciji, da bi jo sploh skušali razreševali. Milo rečeno: (pre)mnogi slovenski sinovi se v svojem otroštvu (na žalost) niso znašli v situaciji, ko bi (»travmatično«) doživljali, da jim mogočni Oče (libidinalno) »krade« mater. Namesto tega mnogi sinovi spijo v materini postelji, obupani »copatasti« oče, pa (od žalosti zapit) spi v otroškem kabinetu. (Da o materini kronični (nezavedni) seksualni nepotešenosti niti ne govorimo.) Zagata je popolna. Slovenija pa še naprej razvija svoj nacionalni karakter v objemu te emancipirane (seksualno nepotešene) ženske in copatastega ter pomehkuženega očeta. Slovenske hčerke so po drugi strani prav tako vsaj tako zbegane, kot njihovi bratje, slovenski sinovi. Noben slovenski poslovnež danes ne zna in ne (z)more zdravo (torej etično neoporečno) in testosteronsko agresivno »(po)riniti«, takrat, ko bi bilo to treba. Slovensko gospodarstvo pa neizmerno rabi (prave) moralno odgovorne in hkrati agresivne (falične) moške, ki bi znali zdravo (po)rinit podjetje v boljše čase, oz. v mirne vode ekonomske oz. recesijske krize. Pa da ne bo (feminističnih) utvar: tisti, ki zna in (z)more (poslovno, gospodarsko) (po)riniti, je, in mora biti, moški. Na tej točki se spodobi biti bolj freudovski od Freuda samega – namreč: anatomija genitalij med moškimi in ženskami je različna, posledično je koitus natančno takšen kot je – je pa zelo »ujemajoč« za oba spola. Toda (le) pravi moški je tisti, ki (dobro) (po)rine – (po)rinjenje pa ni samo manifestno seksualno, pač pa je tudi simbolno seksualno, in to v situacijah, ki se nam na prvi pogled ne zdijo seksualne, ker so čisto vsakdanje. Vendar je človek – torej moški in ženska – seksualen tudi na latentno-simbolni (nezavedni) ravni. To pa je – teoretsko gledano – bistveno. Končno moramo spoznati, da mora Slovenija računati, da jo bodo v teh hudih gospodarskih časih reševali predvsem moralno odgovorni pravi (»alfa«) moški (»z jajci«, vendar ne »gnilimi«). Vprašanje je, če jih sploh imamo. OK – nekaj jih zagotovo imamo, samo v ekonomiji in gospodarstvu jih (očitno) ni (dovolj). Če na koncu »(neo)liberalno« rečemo, da lahko Slovenijo iz (ekonomske, gospodarske, recesijske) zagate popelje tudi kakšna »alfa«-ženska, samo da bi bolje živeli, bo slovenska nacionalna zagata z leti samo še večja. Slovenski »jajčkosti« bi v tem primeru še bolj rasli kot gobe po dežju.”

Vir BLOG (Roman Vodeb)

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.