PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 21.09.2009

Pojoča žaga o arbitraži

Objavil pavel dne 21.09.2009

Pojoča Žaga leta 2009: “Katera dežela bi svojo suverenost prepustila arbitraži. Saj nismo nori!” (Reševanje težav z arbitražo ali sodiščem se mu ne zdi primerno)

Pojoča Žaga leta 1945: “Katera dežela bi izbiro oblasti prepustila demokratičnim volitvam. Saj nismo nori!”

vir forumaš Financ s8t

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Humor, Slovenija, Zgodovina, inženirji družbe, modne družbene smernice, politika | Brez komentarjev »

Košarka, evropsko prvenstvo 2009 Poljska

Objavil pavel dne 21.09.2009

Naslov bi lahko bil: SLOVENIJA = SRČNOST

Gledal sem par tekem Evropskega prvenstva. Že prej sem spremljal z enim učem rezultate priprav, kejr so naši fantje razturali dobre reprezentance za 20 pik in več. In komentarje tujih strokovnjakov, da se bodo naši fantje po kvaliteti lahko borili za zlato medaljo.

Ko sem gledal tekme proti Srbiji, Litvi, Poljski, Britaniji, Španiji – sem bil navdušen nad dobro igro. Kot slab poznavalec košarke takrat slabosti še nisem opazil. Naši športni novinarji so ves čas poudarjali, da igramo dobro obrambo. Kaj vem koliko lahko selektor naštudira igro tujih ekip in jo potem matira in paralizira s taktično postavitvijo svojih igralcev in točno določenimi nalogami le teh. Sem bil pa vseeno zelo skeptičen, da bo Zdovc dober trener, a hkrati vesel, da je njegov pomočnik eden najboljših trenerjev v Sloveniji – če ne kar najboljši – Tomo Mahorič.

Škoda je bilo, da sta bila nekje na sredi poškodovana Dragić in Nachbar. Za Smodiša tako ali tako ne vem, kako igra, ker je bil večino časa na klopi.

Morda je sovpadlo, da sta na isti dan igrali tako koršarkarska kot nogometna reprezentanca.  Obe igri sta me navdušili, ker sta bili hitri, napadalni, srčni in akcij polni. Kljub temu, da se je kje pokazalo pomanjkanje tehnike pri igralcih, je vseeno srčnost prevladala. Srčnost in veliko napadalnih akcij. Za razliko nekdanji balkanski način jajcanja, zavlačevanja, blefiranja, “taktiziranja”, prekrškov, statičnosti in fintiranja – kar rezultatsko pomeni gledalcu en velik dolgčas, zato ne hodim na tekme). Lahko bi rekel, da igrajo hitro ameriško košarko oz. nogometaši igrajo angleško hiter nogomet in nizozemsko akcijsko- kombinatoren.

Ta srčnost in kvaliteta, to me je zelo navdušilo, zato sem se odločil, da ne bom samo prve košarkarske tekme gledal, ampak vse nadaljne.

Ko pa je manjkal na zadnjih 3 tekmah Dragić, se je začelo močno kazati, da naši nimajo idej in zmožnosti, da pridejo pod koš nasprotnikov in da zadanejo iz igre, kaj šele iz lepih akcij, uigranih akcij ali kreativnih akcij (bolj natančno sem s tem fokusom gledal tekme s Hrvaško, Srbijo in Grčijo). Tudi statistika je potrjevala moja amaterska opažanja: met iz igre je bil ponavadi dosti slabši kot pri drugih reprezentacah po prvih 3 zmagah. Reševale so nas trojke in dobro izvedeni prosti meti.

Reševala jih je borbena igra v napadu in pa padanje trojk. Ko so trojke padale, so naši vodili za 20 pik prednosti, ko pa celo četrtino niso padale, pa so to prednost izgubili in zaostajali v rezultatu.

Vseeno bi akcijskemu Dragiću ob bok lahko postavil še Erazma Lorbka in Boštjana Nachbarja. Morda tudi Lakovića, ki pa je na zadnjih tekmah delal veliko napak, ker je bil brez zamenjave in zelo utrujen. Morda Lakoviču in ostalim delam krivico, ker sem jih spremljal v dokaj brleči luči zadnjih 3 tekem, kjer se je kazala velika nemoč priti pod koš in zadeti v izvirni akciji. Ko sem gledal ostale centre, sem opažal šibkost Brezca pod košom. Seveda je ves čas odlično igral tandem bratov Lorbek, predvsem Erazem. Pri Srbiji se je pokazalo ključno to, da je moral 5 minut pred koncem igre oditi z igrišča zaradi 5. osebne napake, oz. ker jih je po neumnosti naredil kar dve od 5. Ključno je bilo tudi to, da ostali igralci tehnično in kondicijsko niso mogli več narediti kot so, saj so pač omejeni s svojo stopnjo kvalitete.

Tekme proti Turčiji, Hrvaški, Srbiji in nazadnje proti Grčiji so bile spet tipično balkanske tekme, Sem bi lahko še štel podaljšek tekme s Španijo. Igra na srečo, statična igra, reševanje s trojkami in “morda pa bo ratalo”. Čustveno sem se odklopil, ker to ni bilo več to kar so prej pokazali: agresivna in napadalno kreativna igra. A je res svoje naredil odstop Dragića, utrujenost Lakovića in slabo izpeljana organizacija, ki je igralcem puščala različne ure počitka. Eni so počivali par dni, drugi pa so iz ene izčrpajoče tekme prišli na drugo.

Ratalo je proti Turčiji in Hrvaški. Proti Srbiji pa ni ratalo. In potem so spet tipične luzerske izjave: “izgubili smo zgolj zaradi ene pike” oz. “izgubili smo zaradi sodnikov”.

Vmes sem spremljal tekme Špancev, ki so igrali vročekrvno napadalno, kreativno, bogato igro. Skoraj vsako reprezentanco so nadigrali za vsaj 20 pik, celo Srbijo v finalu, pa čeprav jih je edino Srbija v uvodnem predtekmovanju premagala. Zakaj se oni ne izgovarjajo na:

  1. poškodbe
  2. slabo organiziranost tekem z vidika časa počitka
  3. oškodovanje sodnikov?
Vseeno pa sem vesel, da 10 kvalitetnih fantov kljubuje državam, ki imajo 30x ( Poljska, Francija, Nemčija, Anglija) ali 50x več prebivalcev (Turčija, Rusija). Res je le za las manjkalo, da bi z lahkoto prišli do srebrne kolajne, z malce sreče pa celo do zlate kolajne, če ne bi bilo poškodb Dragiča in Nacbarja. Vesel sem njihove srčnosti in bojevitosti. Edini handikap še vidim v tem, da nimajo dosti napadalnih akcij pripravljenih oz. da ekipno še niso dobro uigrani. Kasneje je prišla zgodba o izgonu Vujačića, ker naj bi le ta mešal drek med igralci, ki naj bi se po njegovem odhodu veliko bolje povezali.

Najbolj zanimivo je košarsko preneseti na ekonomsko področje in pogledati v roku pol leta, kako bodo ti naši igralci v tujini plačani. Kateri bodo na mesec zaslužili samo miljon dolarjev (Brezec, Laković) in kateri 5 ali 10 mio dolarjev ( Nachbar, Dragić, Erazem Lorbek). Tujina in kapital zelo dobro povesta koliko je nekdo vreden jot dober košarkar, oz. kdo je boljši. Zavedati se moramo, da so vsi igralci prišli na to prvenstvo zelo izmučeni iz svojih trdih služb, kjer se morajo vsako minuto dokazovati za svoj obstoj in svojo plačo, na katerem branijo barve države kar tako, za drobiž, da jih lahko vsak kreten kritizira in vlači po zobeh.

Košarkarji so 2. svetovno (globalno) najpomembnejši (najbolj gledani, ekonomsko plačani, pokriti z reklamami) športniki za nogometaši. To niso tipični Slovenci, ki si v športu najdejo neko čudaško -ekstremno -celo samomorislko in samodestrutkvino nišo, da so lahko potem tam prvi, kasneje pa fehtajo celo športno javnost, naj jim država da službo in neke rente oz. dosmrtne penzije. Tukaj fantje zaslužijo sami. Toliko v enem letu (miljone dolarjev) kar jim dres države ne da doživljensko (v 10 letih), prej oni prinašajo denar raznim birokratskim funkcionarjem in parazitom v tej košarskarski zvezi v Sloveniji.

Tukaj v košarki vlada čisti liberalni kapitalizem, ki dobro nagradi uspešne in ki daje malo neuspešnim. Pozitivna selekcija. Ti fantje trdo garajo, individualno garajo v svojih moštvih in prinašajo v reprezentanco veliko kvalitetnega znanja o košarki iz tujine.

Hkrati pa, če pogledamo poleg revne in socialistične Slovenije še revni hrvaško in srbsko reprezentanco, vidimo, da je tam edini izhod iz revščine ta, da mlad dober igralec izpostavi svojo kvaliteto tujim vohljaškim trenerjem, da ga tujina odkupi in začne potem v tujini delati in služiti miljone.

Cigu-migu socialistično-mafijske igrice veljajo morda po klubih, pri direktorjih, pri funkcionarjih, pri športnih novinarjih, pri sodnikih in pri hordah navijačev.

In tako smo priča spet teorijam zarot, češ da kapital oz. FIBA oz. XY Sloveniji ni dovolil zmagovati v finalih. Teroij zarot pa se oprijemajo zgolj luzerji, ki težko uporabljajo logiko, razum, realni svet in z lahkoto pripisujejo neki demonizirani državi ali demonizirani organizaciji mesto IDEALA (luzerji potrebujejo ideale) v krutem tekmovalnemu svetu.

Zarote so normalne in le te lahko dobro laufajo zgolj v totalitarnih sistemih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Zabava, denar oz. kapital, Šport | 2 komentarjev »