PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Velikonočni izlet

Objavil pavel, dne 14.04.2009

Za velikonočno soboto smo šli na nekaj urni sprehod po škofjeloških gričkih.

Sicer bi bil ritualno bolj primeren ponedeljek, ki je že v osnovi namenjen učencema iz Emavsa, ki potujeta fizično, duševno in duhovno, bolje blodita, dokler ne srečata pedagoga, ki ju ne pripelje s sokratskimi vprašanji nazaj k bistvu.

Kolikokrat na mesec ali na leto se srečam z velikonočnim četrtkom: pričakovanje hudega, strah, izdaja, zasmehovanje, javni prezir itd. Nato pride smrt, poraz, propad. Še en simbol krščanstva v mojem življenju. Velikonončni petek.

Nato je velikonončna sobota kot simbol negotovosti, izgube upanja, izgube sanj, razočaranosti in žalosti nad izgubo ljubljene osebe.

Najlepše je seveda doživljati zmage kar predstavlja simbol velikonočne nedelje, ki je bil že v Stari zavezi, ko so Judje ob pomoči Boga uspeli zbežati pred Egipčani tudi skozi Rdeče morje. Tukaj pa je odrešitev, oživetev, Vstajenje duha, duše in telesa.

No, nazaj k izletu. Bil sem še pod antibiotiki, malce izmučen, pred sabo sem gnal voziček in cela pot mi je bila prej kot ne en križev pot. Dopoldne sva se še z ženo skregala kar je dodalo še en velik “čar” k vsemu temu. Sonce je na antibiotike oz. telo še slabše delovalo. Moja sveže kupljena ICEPEAK jakna pa je blažila hladen veter ob hitrem mešanju zraka.

Nazaj grede se pred menoj pojavijo trije starejši popotniki. Kar naenkrat prepoznam znano medijsko osebo. In ne obotavljam se: kar pohvalim: “Gospa, čestitam vam, ker ste naredili tako odlično film v sredo! Čudež je, da se kaj takega danes sploh objavi, ko imamo tako enoumje!” Alenka Puhar je bila seveda presenečena. Bila je namreč soscenaristka pri filmu režiserke Maje Weiss Skriti spomini Angele Vode, ki je bil narejen po knjigi, ki jo je Angela Vode skrivoma pisala po prihodu iz dolgoletnih komunističnih zaporov in komunističnih koncentracijskih delovnih taborišč. Knjigo so skrivali nekaj let v župnišču sveti Jakob v Ljubljani ( to bi misijonar, pater Kokalj verjetno kaj vedel o tem povedati), potem pa so jo nesli v ZDA. Angela Vode je umrla leta 1985.

Ob Alenki Puhar sem prepoznal še enega gospoda, ki je večkrat objavljal – a se imena nikakor ne morem spomniti. Imeli smo kratko debato in potem smo nadaljevali vsak svojo pot v cvetju in s pomladjo.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.