Kdor še ni videl filma in ga želi še videti, naj od tu naprej, prosim, ne bere več, ker se ne bom cenzuriral in bom govoril o vsebini.
Film se me je močno dotaknil, ker mu dopustim, da se me dotakne, ko dam tudi vsakemu neznancu možnost odnosa, dokler ne dobim impulzov, da je bolje oditi -ali pa kaj ekstra narediti, da bo še boljše. Tukaj pri filmu je to ekstra delo že to, da o njem razmišljam in ga podoživljam, o njem debatiram in tudi pišem. Če me pa film že nekje na začetku ali v sredi razočara, dolgočasi, blefira ali brutalno napada – potem pa ga kot človeka skenclam, ker se toliko spoštujem, da mi ni treba sadomazohizma ali pa dolgčasa trpeti.
Na tehniko in fotografijo se premalo spoznam, morda bi me te tehnikalije celo odvračale od pristnega stika, čutenja in razumevanj filma.
Film so posneli zahodnjaki. mojstri Hollywooda, čeprav z indijskimi naturščiki, po romanu Q&A ( Questinos and Answers), akterji govorijo angleško, čeprav se začuti pridih Indije.
Film se začne v Slumu (hiperrevno barakarsko naselje) Mumbaya (nekoč Bombay) in prikazuje 4do 5 letne otroke pri igre v smetišču, na robu letališča, v svinjariji barakarskega predmestja večmiljonksega indijskega mesta. Revščina totalna, za pričakovati. Film ne idealizira odnosov. Tipična otroška igra, otroški odnosi, krutost in dobrota.
Brata Jamal in Selim se zatečeta pred preganjajočim policajem v mamino krilo. Zelo lepa mama. Zelo nagajiva otroka, ta prava otroka, živa otroka. Nisem razumel zakaj je policaj zmrznil pred mamo, čeprav je bil 15 minut v besnem penastem dirjanju za mulcema. Zakaj se je obrnil na peti in obnemel? Res tak matriarhat kot mi je omenil nekdo? Pred 12 leti sem sodeloval na okrogli mizi z misijonarko iz Mumbaya, Marijo Sreš, ki nam je predvsem izpostavila in predstavila srhljivo nespoštovanje žensk v indijski kulturi. Tam so ženske manj vredne kot pes. So muslimanke veliko bolj cenjene, še večjo svobodo imajo v krščanskem svetu, najbolj pa jih je Evropi “odrešil” nacional-socialist Hitler, ki jim je prvi dal volilno pravico v Evropi.
Film govori o dveh muslimanskih bratih, kajti imeni Jamal in Selim sta muslimanski. Oz. film se vrti ves čas okrog glavnega tekmovalca Lepo je biti miljonar – ki ni prišel v ta šov tako kot noro hrepeni večina Indijcev (1 miljarda) – to je zaradi denarja in bega iz obupne revščine – temveč zaradi iskanja prijateljice, zaradi iskanja dobrega odnosa, ki mu je nekoč že dajal smisel življenja. Jamal je odgovoril na vsa vprašanja pri zoprnem in narcisoidnem glumaču ” Jonasu”, čeprav je komaj pismen in nešolan fant. Zadel je glavno nagrado 10 miljonov rupij in rešil s tem iz suženjstva svojo prijateljico Latiko ( očitno hindujka). Na dveh mestih se govori o veri.
Najprej, ko Hindujci (norci) vdrejo v ta muslimanski slum s fanatično slo pobijanja, požiganja in dečkoma ubijejo z bejsbolskim kijem mlado in lepo mamico zgolj zato ker so muslimani. Maladva se iznajdljivo rešita iz roka ponorelih in fanatičnih ubijalcev. Drugič pa se z religijo srečam, ko gre brat Selim v odraslih letih na ubijalski pohod kot plačan morilec in prej Boga prosi naj mu odpusti grehe. Klanja se mu – a spominja na tipičnega muslimanskega fanatika sodobne družbe, tipičnega Al Kaidovca: “Bog odpusti mi, ker grem ubijati!” Kako perverzno, bolno in skregano z resnično vero, ki govori o prepovedi ubijanja in pomeni v korenu “povezovanje”.
Jamala po koncu prvega dela šova z zaničljivim in prezirljivim “Jonasom” odpeljejo policaji in ga kruto zaslišujejo. Abu Graib in Guatanamo sta verjetno primerljiva s temi krutimi metodami. Sumijo, da Jamal goljufa, da mu nekdo “kašlja” odgovore, da mu nekdo signalizira, skratka da nekaj zelo smrdi, saj res ni logično, da komaj pismen pajac, ki ni hodil v šole zna odgovoriti na vsa vprašanja kar šolani intelektualci ne znajo. Fant “se ne zlomi”, temveč ( ko se butasta in brutalna policija utrudita in “spametujeta” ) začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo tako, da razlaga od kod je dobil odgovor na vsako vprašanje. Step by step. Kot Šeherezijada, ki si z vsako od 1001 zgodb rešuje življenje do sončnega vzhoda, si ga tudi Jamal s pristno “odkritosrčno resnicoljubnostjo za vsako ceno” reši. Ja, film ima srečen konec, za vse tiste, ki se težko soočate s krutim bojem za preživetje in imate radi oblazinjene in pocukrane zgodbice, tako da vas ne bo kap zadela med krutimi prizori, ki imajo zelo realno konotacijo.
O tem filmu sem prvič slišal pred mesecem, ko mi je prijatelj liberalec in poslovnež po emailu poslal pdf file, kjer nek Think Tank analitično opisuje pozitivno plat tega filma in prikazujejo podjetnost v tem bombajskem slumu. Tržno. podjetniško in nesocialistično naravnanost prebivalcev, ki si zaradi tega hitro dvigajo standard in hkrati ekološko razgrajujeo vsak dan miljone plastenk in ostalih smeti 20 miljonskega velemesta, kar deloma film prikaže nekje v sredi, ko Jamal in Selim prideta v velemesto in delata v neki kuhinji.
Kritika: slabost filma vidim samo v tem, da so v filmu predstvljeni zgolj tisti uspešni in bogati Indijci, ki so najbolj brutalni-psihopatski mafijci. Le debata med bratoma na gradbišču stolpnice o hitrosti širjenja stolpnic v mestu na nekdanje predmestje in hiperdvig njunega standarda kaže, da je vpliv LIBERALENEGA kapitalizma in globalizacije na socialistično Nasserjevo -fevdalno in klansko Indijo zelo blagodejen, dober in uspešen.
Bistvo zgodbe je resnična ljubezen (kvaliteten prijateljski odnos s pristnim intimnim srečanjem dveh oseb), to je o ljubezni, ki jo večino filmov Hollywooda ne pozna in jo narobe prikazuje kot sentimentalno zaljubljenjsko ali seksualno sestradanost in beganje. Tu pa je osnova resnično otroško prijateljstvo, ki se začne, ko siroti prvi večer preživita v kanalu kot zavetju pred nočnim nalivom monsuna. Pred njima pa na dežju več ur oz. dobršen del noči samozaničevano in zelo plašno stoji petletna deklica sirota z imenom Latika, ki ji stareši brat Selim ne pusti, da pride k njima v zavetje, kljub prošnjam Jamala, ki je bolj tenkočuten in sočuten. “Jaz sem starejši, jaz ukazujem!” Z deklico se razvije kasneje prijateljstvo in postanejo trije mušketirji, kar je tudi zadnje vprašanje Miljonarja, kdo je tretji mušketir -ki ga seveda Jamal pravilno odgovori, saj so se s to knjigo v slumu učili angleščine.
Zgodba o tem, da Jamal sam skoči v drek, da bi prišel do cilja, pove kako srčno in vztrajno ta fant sledi svojim ciljem v boju za preživetje. Spomni me tudi tisto anekdoto, “da ni vsak prijatelj, ki se me reši iz dreka” – kar par minut kasneje naredi za njih pedofilski izkoriščevalec. Prav tako, “da ni vsak sovražnik, ki me vrže, potopi v drek” – kar brat Selim večinoma ne zmore razumeti v dejanjih Jamala do njega.
Jamal je bolj senzibilen kot Selim, pametnejši, bolj ognjevit, toda manj akcijski in manj zdravo agresiven. Brez brata Selima sigurno ne bi preživel. Brat Selim ga večkrat reši iz smrtne situacije. Prvič ga reši pred tem, ko mu hočejo zvodniki iztakniti oči, s tem, da izvrstno zblefira izdajalski proces in v finalu vrže kislino v krvnika. Drugič s prepotrebnim strelom v glavo zvodniku. In nazadnje v teatralnem uboju šefa mafije in lastnem samomoru, ki prepreči mafiji iskanje Latike. Ja, Latika mi zveni hindujsko ime.
Brata Selima pohabi velik strah, velika notranja tesnoba, stalna ujetost v krč strahu, ki predstavlja civilizacijo smrti. Zateče se v moč, k orožju, k služenju eni mafiji, da bi se rešil druge mafije in seveda revščine. Zapade iz ene kletke v drugo, odtod njegova tragedija, ki se noče končati, ki jo tudi manipulativne molitve k Bogu ne odrešijo.
Film je iskanje odnosa s prijateljico, ki ni uspela zvodnikom uiti. Selim hitro odžaluje in pozabi, Jamal pa je prijateljstvo resnično živel in hrepeni po njem. Tu ni erotike, ne seksa, ne zaljubljenosti, tu je srečanje dveh initmnih prijateljev , ki se skupaj borita za preživetje v noro krutem svetu. Res noro za nas zahodnjaške razvajence in nas socialistične prezaščitence. In Jamal ve, da je ta odnos smisel življenja, da je to najbolj vredno od vsega, več vredno kot nori strah (Selim), več vredno kot denar, lepota, slava in vse kar paše k zlati kletki ( Latika). Zato se za ta odnos brezkompromisno bori. Boj in ljubezen v harmoniji.
Film zgleda res kot zbirka ljudskih pravljic. Tako globok, krut in resničen je v bistvu. Jamal ni etično idealen, tudi krade, tudi laže – toda na poti k smislu je 100% iskren, čeprav si s tem škodi. Takrat zasliševalec dojame, da ima pred sabo iskrenega fanta, ko mirno prizna, da ni vedel banalno lahkega odgovora in je uporabil glas ljudstva. Ali pa ko policaju govori o umoru zvodnika. Ali pa ko se fizično spravi in pretepa 2x bolj masivnega policaja, ker je žalil njegovo prijateljico. Takrat temu policaju nadrejeni zasliševalec prizna Jamalu, da je izjemno resnicoljuben, kar je v njihovi kulturi množične uporabe laži za preživetje čista izjema.
Patetika, da je miljardo Indijcev projeciralo vanj svojo željo po bogastvu kot simpatije do Jamala in navijalo za njegovo zmago me ni presentila za finale filma, le to, da bi bilo v Sloveniji ravno obratno: tu bi se zavist tako napihnila, da bi množica socialističnih butalcev slovenskega Janeza =Jamala na poti do bogastva zaradi brutalne ZAVISTI požrla – razen če ga ne bi podprl Forum 21 -”da je to naš človek, ki ima čut za solidarnost, za uboge in srce ne levi strani – čeprav ima miljarde €”, potem bi Butalci vedeli, da se je z mafijo nevarno igrati. Film je izvrstna terapija za razvajene zahodnjake in za salonske socialiste, ki težijo s patetično pravičnostjo, enakostjo in solidarnostjo. Če jih ta film ne spreobrne, bodo večno ostali psihopati. Kdor ta film s srcem doživi, ne more delati samomora, ko vidi kako se miljarde ljudi po svetu iz minute v minuto z vsemi talenti in poslovnostjo prebijajo iz ene življenje ogrožajoče ovire čez drugo in nimajo zagotovila, da ne omahnejo v smrt.
Finale filma zame ni bil več napet v smislu ali bo Jamal zmagal in pravilno dogovoril na zadnje vprašanje, temveč ali se bo Latika rešila zlate kletke.
Latika je kot ženska resnično fantastično lepa, živahna, odnosna, ženstvena (kar je večina zahodnjakinj že zdavnaj izgubila z uniformirano borbo postati enaka moškemu). Ni je take filmske zvezde v celem Hollywoodu. Kot je Jamal primer iskrenega, srčnega in rahločutnega (senzibilnega) moškega. Selim pa tipičnega moškega, ki oscilira med dobrimi in slabimi dejanji iz dneva v dan, brez smisla, v strahu, vse življenje. Ki zatajuje svoja čustva, svoje misli, svoje bistvo.
Milost filma za Jamala vidim v tem, da fant ravno zaradi svoje iskrenosti in resnicoljubnosti hitro prepozna prevarante, ki mu na njegovi poti do cilja ponujajo ” dobrohotno in iskreno pomoč”. Milost vidim tudi v njegovi PODJETNI borbi za življenje in za okus (smisel) v tem življenju.
“It is written” oz. “usojeno ti je”, je za mene malo preveč fatalističen priokus za konec. Bolj bi rekel, da je fant resnično srčno igral življenje in mu je Bog seveda velikodušno pri tem pomagal (čeprav film nikjer ne pokaže, da Jamal moli k Bogu). Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. oz.
” ..od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot.” (Lk 16,16)
»Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.” (Apd 14,22)