PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za Marec 2009

Pavle Rak in njegovi izvrstni članki

Objavil pavel dne 31.03.2009

Včeraj sem slučajno spet dobil v roke Delo, ki ga niti pod razno ne mislim kupovati. Prelistal sem na hitro naslove. Na mestu, kjer je nekoč pisala izvrstna Alenka Puhar se je razpisal avtor Rak, mislim, da Pavle Rak.

Piše o svetovni krizi, o iskalcih alternativ kapitalizma, o ponudnikih novih nebes na Zemlji, o filozofih, ki “filozofiraj” čez liberalni kapitalizem in imajo polno idej kako narediti idealen družbeni sistem, o raznih Slavojih Žižkih, ki delajo šove oz. zgolj intelektualno beden show off. In jim ovc za petami ne zmanjka.

Izvrstno pisanje. Svaka čast, da med toliko bednimi novinarji Dela (100 , 200 ali še več?) lahko najdem vsaj enega kvalitetnega.

Bravo Pavle Rak in ne daj se, da te “dream team” s svojim kadrovskim cunamijem ne zamenja s tremi novimi jurišniki iz N571 oz. par tisoči na plačilni listi Foruma21. Verjetno je “dream team” že ustanovil svoj KAS za medije, svoj KAS za časopis Delo in svoj KAS za kulturno prilogo Dela. Morda celo svoj KAS za nobinarsko mesto novinarja Petra Raka, ki je hkrati še intelektualec za kar se skuša prodajati večina novinarjev, ki so zgolj služabniki oz. sužnji našega sistema Socializem 2.0 oz. pisni izvrševalci in pisunski plačani lažnivci in morilci za mafijo.

Ko sem bil v Gimnaziji, nisem štekal absurdne vsebine Kafke. Res mi je bilo neumno. Danes ob teh nastavljanjih birokratov -telebajskov na uradniška mesta socialističnega sistema v vseh porah s strani Pahorja in še prej 15 let Golobiča, pa vidim, da je bil Franz Kafka prerok, da je videl desetletja vnaprej: videl je prihod komunizma, prihod nacizma in tudi naš slovenski nacional SOCIALIZEM 2.0, kjer so na vseh mestih kot kloni postavljeni agresivni in birokratski telebajski. Absurd, ki danes živi in vlada. Na žalost.

Upam, da se kdaj srečava in kakšno rečeva, Pavle.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v inženirji družbe, modne družbene smernice, mediji, novinarji | 1 komentar »

Film Revni miljonar (Slumdog Millionaire)

Objavil pavel dne 31.03.2009

Kdor še ni videl filma in ga želi še videti, naj od tu naprej, prosim, ne bere več, ker se ne bom cenzuriral in bom govoril o vsebini.

Film se me je močno dotaknil, ker mu dopustim, da se me dotakne, ko dam tudi vsakemu neznancu možnost odnosa, dokler ne dobim impulzov, da je bolje oditi -ali pa kaj ekstra narediti, da bo še boljše. Tukaj pri filmu je to ekstra delo že to, da o njem razmišljam in ga podoživljam, o njem debatiram in tudi pišem. Če me pa film že nekje na začetku ali v sredi razočara, dolgočasi, blefira ali brutalno napada – potem pa ga kot človeka skenclam, ker se toliko spoštujem, da mi ni treba sadomazohizma ali pa dolgčasa trpeti.

Na tehniko in fotografijo se premalo spoznam, morda bi me te tehnikalije celo odvračale od pristnega stika, čutenja in razumevanj filma.

Film so posneli zahodnjaki. mojstri Hollywooda, čeprav z indijskimi naturščiki, po romanu Q&A ( Questinos and Answers), akterji govorijo angleško, čeprav se začuti pridih Indije.

Film se začne v Slumu (hiperrevno barakarsko naselje) Mumbaya (nekoč Bombay) in prikazuje 4do 5 letne otroke pri igre v smetišču, na robu letališča, v svinjariji barakarskega predmestja večmiljonksega indijskega mesta. Revščina totalna, za pričakovati. Film ne idealizira odnosov. Tipična otroška igra, otroški odnosi, krutost in dobrota.

Brata Jamal in Selim se zatečeta pred preganjajočim policajem v mamino krilo. Zelo lepa mama. Zelo nagajiva otroka, ta prava otroka, živa otroka. Nisem razumel zakaj je policaj zmrznil pred mamo, čeprav je bil 15 minut v besnem penastem dirjanju za mulcema. Zakaj se je obrnil na peti in obnemel? Res tak matriarhat kot mi je omenil nekdo? Pred 12 leti sem sodeloval na okrogli mizi z misijonarko iz Mumbaya, Marijo Sreš, ki nam je predvsem izpostavila in predstavila srhljivo nespoštovanje žensk v indijski kulturi. Tam so ženske manj vredne kot pes. So muslimanke veliko bolj cenjene, še večjo svobodo imajo v krščanskem svetu, najbolj pa jih je Evropi “odrešil” nacional-socialist Hitler, ki jim je prvi dal volilno pravico v Evropi.

Film govori o dveh muslimanskih bratih, kajti imeni Jamal in Selim sta muslimanski. Oz. film se vrti ves čas okrog glavnega tekmovalca Lepo je biti miljonar – ki ni prišel v ta šov tako kot noro hrepeni večina Indijcev (1 miljarda) – to je zaradi denarja in bega iz obupne revščine – temveč zaradi iskanja prijateljice, zaradi iskanja dobrega odnosa, ki mu je nekoč že dajal smisel življenja.  Jamal je odgovoril na vsa vprašanja pri zoprnem in narcisoidnem glumaču ” Jonasu”, čeprav je komaj pismen in nešolan fant. Zadel je glavno nagrado 10 miljonov rupij in rešil s tem iz suženjstva svojo prijateljico Latiko ( očitno hindujka). Na dveh mestih se govori o veri.

Najprej, ko Hindujci (norci) vdrejo v ta muslimanski slum s fanatično slo pobijanja, požiganja in dečkoma ubijejo z bejsbolskim kijem mlado in lepo mamico zgolj zato ker so muslimani. Maladva se iznajdljivo rešita iz roka ponorelih in fanatičnih ubijalcev. Drugič pa se z religijo srečam, ko gre brat Selim v odraslih letih na ubijalski pohod kot plačan morilec in prej Boga prosi naj mu odpusti grehe. Klanja se mu – a spominja na tipičnega muslimanskega fanatika sodobne družbe, tipičnega Al Kaidovca: “Bog odpusti mi, ker grem ubijati!”  Kako perverzno, bolno in skregano z resnično vero, ki govori o prepovedi ubijanja in pomeni v korenu “povezovanje”.

Jamala po koncu prvega dela šova z zaničljivim in prezirljivim “Jonasom” odpeljejo policaji in ga kruto zaslišujejo.  Abu Graib in Guatanamo sta verjetno primerljiva s temi krutimi metodami. Sumijo, da Jamal goljufa, da mu nekdo “kašlja” odgovore, da mu nekdo signalizira, skratka da nekaj zelo smrdi, saj res ni logično, da komaj pismen pajac, ki ni hodil v šole zna odgovoriti na vsa vprašanja kar šolani intelektualci ne znajo. Fant “se ne zlomi”, temveč ( ko se butasta in brutalna policija utrudita in “spametujeta” ) začne pripovedovati svojo življenjsko zgodbo tako, da razlaga od kod je dobil odgovor na vsako vprašanje. Step by step. Kot Šeherezijada, ki si z  vsako od 1001 zgodb rešuje življenje do sončnega vzhoda, si ga tudi Jamal s pristno “odkritosrčno resnicoljubnostjo za vsako ceno” reši. Ja, film ima srečen konec, za vse tiste, ki se težko soočate s krutim bojem za preživetje in imate radi oblazinjene in pocukrane zgodbice, tako da vas ne bo kap zadela med krutimi prizori, ki imajo zelo realno konotacijo.

O tem filmu sem prvič slišal pred mesecem, ko mi je prijatelj liberalec in poslovnež po emailu poslal pdf file, kjer nek Think Tank analitično opisuje pozitivno plat tega filma in prikazujejo podjetnost v tem bombajskem slumu. Tržno. podjetniško in nesocialistično naravnanost prebivalcev, ki si zaradi tega hitro dvigajo standard in hkrati ekološko razgrajujeo vsak dan miljone plastenk in ostalih smeti 20 miljonskega velemesta, kar deloma film prikaže nekje v sredi, ko Jamal in Selim prideta v velemesto in delata v neki kuhinji.

Kritika: slabost filma vidim samo v tem, da so v filmu predstvljeni zgolj tisti uspešni in bogati Indijci, ki so najbolj brutalni-psihopatski mafijci. Le debata med bratoma na gradbišču stolpnice o hitrosti širjenja stolpnic v mestu na nekdanje predmestje in hiperdvig njunega standarda kaže, da je vpliv LIBERALENEGA kapitalizma in globalizacije na socialistično Nasserjevo -fevdalno in klansko Indijo zelo blagodejen, dober in uspešen.

Bistvo zgodbe je resnična ljubezen (kvaliteten prijateljski odnos s pristnim intimnim srečanjem dveh oseb), to je o ljubezni, ki jo večino filmov Hollywooda ne pozna in jo narobe prikazuje kot sentimentalno zaljubljenjsko ali seksualno sestradanost in beganje. Tu pa je osnova resnično otroško prijateljstvo, ki se začne, ko siroti prvi večer preživita v kanalu kot zavetju pred nočnim nalivom monsuna. Pred njima pa na dežju več ur oz. dobršen del noči samozaničevano in zelo plašno stoji petletna deklica sirota z imenom Latika, ki ji stareši brat Selim ne pusti, da pride k njima v zavetje, kljub prošnjam Jamala, ki je bolj tenkočuten in sočuten. “Jaz sem starejši, jaz ukazujem!” Z deklico se razvije kasneje prijateljstvo in postanejo trije mušketirji, kar je tudi zadnje vprašanje Miljonarja, kdo je tretji mušketir -ki ga seveda Jamal pravilno odgovori, saj so se s to knjigo v slumu učili angleščine.

Zgodba o tem, da Jamal sam skoči v drek, da bi prišel do cilja, pove kako srčno in vztrajno ta fant sledi svojim ciljem v boju za preživetje. Spomni me tudi tisto anekdoto, “da ni vsak prijatelj, ki se me reši iz dreka” – kar par minut kasneje naredi za njih pedofilski izkoriščevalec. Prav tako, “da ni vsak sovražnik, ki me vrže, potopi v drek” – kar brat Selim večinoma ne zmore razumeti v dejanjih Jamala do njega.

Jamal je bolj senzibilen kot Selim, pametnejši, bolj ognjevit, toda manj akcijski in manj zdravo agresiven. Brez brata Selima sigurno ne bi preživel. Brat Selim ga večkrat reši iz smrtne situacije. Prvič ga reši pred tem, ko mu hočejo zvodniki iztakniti oči, s tem, da izvrstno zblefira izdajalski proces in v finalu vrže kislino v krvnika. Drugič s prepotrebnim strelom v glavo zvodniku. In nazadnje v teatralnem uboju šefa mafije in lastnem samomoru, ki prepreči mafiji iskanje Latike. Ja, Latika mi zveni hindujsko ime. Brata Selima pohabi velik strah, velika notranja tesnoba, stalna ujetost v krč strahu, ki predstavlja civilizacijo smrti. Zateče se v moč, k orožju, k služenju eni mafiji, da bi se rešil druge mafije in seveda revščine. Zapade iz ene kletke v drugo, odtod njegova tragedija, ki se noče končati, ki jo tudi manipulativne molitve k Bogu ne odrešijo.

Film je iskanje odnosa s prijateljico, ki ni uspela zvodnikom uiti. Selim hitro odžaluje in pozabi, Jamal pa je prijateljstvo resnično živel in hrepeni po njem. Tu ni erotike, ne seksa, ne zaljubljenosti, tu je srečanje dveh initmnih prijateljev , ki se skupaj borita za preživetje v noro krutem svetu. Res noro za nas zahodnjaške razvajence in nas socialistične prezaščitence. In Jamal ve, da je ta odnos smisel življenja, da je to najbolj vredno od vsega, več vredno kot nori strah (Selim), več vredno kot denar, lepota, slava in vse kar paše k zlati kletki ( Latika). Zato se za ta odnos brezkompromisno bori. Boj in ljubezen v harmoniji.

Film zgleda res kot zbirka ljudskih pravljic. Tako globok, krut in resničen je v bistvu. Jamal ni etično idealen, tudi krade, tudi laže – toda na poti k smislu je 100% iskren, čeprav si s tem škodi. Takrat zasliševalec dojame, da ima pred sabo iskrenega fanta, ko mirno prizna, da ni vedel banalno lahkega odgovora in je uporabil glas ljudstva. Ali pa ko policaju govori o umoru zvodnika. Ali pa ko se fizično spravi in pretepa 2x bolj masivnega policaja, ker je žalil njegovo prijateljico. Takrat temu policaju nadrejeni zasliševalec prizna Jamalu, da je izjemno resnicoljuben, kar je v njihovi kulturi množične uporabe laži za preživetje čista izjema.

Patetika, da je miljardo Indijcev projeciralo vanj svojo željo po bogastvu kot simpatije do Jamala in navijalo za njegovo zmago me ni presentila za finale filma, le to, da bi bilo v Sloveniji ravno obratno: tu bi se zavist tako napihnila, da bi množica socialističnih butalcev slovenskega Janeza =Jamala na poti do bogastva zaradi brutalne ZAVISTI požrla – razen če ga ne bi podprl Forum 21 -”da je to naš človek, ki ima čut za solidarnost, za uboge in srce ne levi strani – čeprav ima miljarde €”, potem bi Butalci vedeli, da se je z mafijo nevarno igrati. Film je izvrstna terapija za razvajene zahodnjake in za salonske socialiste, ki težijo s patetično pravičnostjo, enakostjo in solidarnostjo. Če jih ta film ne spreobrne, bodo večno ostali psihopati. Kdor ta film s srcem doživi, ne more delati samomora, ko vidi kako se miljarde ljudi po svetu iz minute v minuto z vsemi talenti in poslovnostjo prebijajo iz ene življenje ogrožajoče ovire čez drugo in nimajo zagotovila, da ne omahnejo v smrt.

Finale filma zame ni bil več napet v smislu ali bo Jamal zmagal in pravilno dogovoril na zadnje vprašanje, temveč ali se bo Latika rešila zlate kletke.

Latika je kot ženska resnično fantastično lepa, živahna, odnosna, ženstvena (kar je večina zahodnjakinj že zdavnaj izgubila z uniformirano borbo postati enaka moškemu). Ni je take filmske zvezde v celem Hollywoodu. Kot je Jamal primer iskrenega, srčnega in rahločutnega (senzibilnega) moškega. Selim pa tipičnega moškega, ki oscilira med dobrimi in slabimi dejanji iz dneva v dan, brez smisla, v strahu, vse življenje. Ki zatajuje svoja čustva, svoje misli, svoje bistvo.

Milost filma za Jamala vidim v tem, da fant ravno zaradi svoje iskrenosti in resnicoljubnosti hitro prepozna prevarante, ki mu na njegovi poti do cilja ponujajo ” dobrohotno in iskreno pomoč”. Milost vidim tudi v njegovi PODJETNI borbi za življenje in za okus (smisel) v tem življenju.

“It is written” oz. “usojeno ti je”, je za mene malo preveč fatalističen priokus za konec. Bolj bi rekel, da je fant resnično srčno igral življenje in mu je Bog seveda velikodušno pri tem pomagal (čeprav film nikjer ne pokaže, da Jamal moli k Bogu). Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal. oz.

” ..od tedaj pa se oznanja Božje kraljestvo in vsak si vanj s silo utira pot.” (Lk 16,16) »Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.” (Apd 14,22)

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Film, Indija, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, liberalne reforme ( PRO FREE Market), podjetništvo oz. mikroekonomija, umetnost in kultura | 1 komentar »

Podpiram odstavljanje neetičnega, nediplomatskega in ledeno-ciničnega Türka

Objavil pavel dne 9.03.2009

Tale mojster je na svojem blogu napisal vse, da nimam kaj dodati:

http://oslikarstvuinsecem.blogspot.com/2009/03/impeach-tuerk_08.html

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem | 1 komentar »

Kako sem lovil Vido Tomšič?

Objavil pavel dne 6.03.2009

Ko sem prebral gornji naslov sem najprej pomislil, da Danilo Türk piše iskreni prosti spis o svoji mladostni poti, o karieri, ko naj bi baje bil osebni tajnik zloglasne tovarišice Vide Tomšič. Nosil naj bi ji celo torbico. Zaradi zvestobe, morda hlapčevstva ( jaz ne bi nikoli diktatorjju ali zločincu prostovoljno služil), je bil bogato nagrajen.

Pa ne: o iskanju informacij povezanih z množičnimi zločini piše novinar Dejan Steinbush, ki se zelo kvalitetno in poglobljeno spusti na teritorij na jugu dežele psihopata Jožefa Fritzla, v kateri ne bivajo samo tista mala peščica še živečih množičnih morilcev, zavrženih zločincev, temveč večina ljudi, ki se spreneveda, ignorira, tišči roke na ušesa, se cinično posmehuje nedolžnim žrtvam. Skratka Steinbuch skuša zanalizirati to sperverzirano obnašanje Fritzlov v naši Sloveniji.

Predvsem ga čudi kontrast med naravnimi lepotami Slovenije in pa njeno shakespearjansko , temačno, srednjeveško in zločinsko polovico pod zemljo. Zakaj “se sredi Evrope dva milijona ljudi spreneveda, da živi v normalni državi z zdravimi medčloveškimi odnosi. Kako dolgo bo trajala ta sprevržena, nemoralna igra sprenevedanja in bolnega cinizma? “

Pobijanje nedolžnih ujetnikov, žensk, otrok, ranjencev, trgovcev, ljudi drugih narodnosti ( rasizem komunizma!) je nadkrilil Hitlerjevo in Goebellsovo KONČNO REŠITEV. Iz tega etničnega čiščenja so izhajali 50 let kasneje tudi komunistični birokrati in oficirji v Bosni, na Kosovem in delno tudi na Hrvaškem.

Medtem, ko se je Evropa 9.maja 1945 osvobodila fašizma in nacionalnega socializma, se je slednji v Sloveniji šele dobro sprožil, se iztrgal iz verige: ” v Sloveniji začetek neusmiljene, skrbno pripravljene in organizirane „končne rešitve“, s katero se je nova oblast rešila nepregledne množice domačih izdajalcev, njihovih družin, vojnih ujetnikov, tujcev in pripadnikov manjšin (Nemcev in Avstrijcev v Mariboru, Kočevarjev ipd.) ter vseh tistih posameznkov, ki bi v novih družbenih razmerah lahko predstavljali opozicijo (npr. intelektualci, duhovščina).”

Kakšni so rezultati tega zločinskega klanja slovenskih komunistov, ki so bili bolj papeški od Stalina. Elita slovenske OZNE ( v kateri so bili oficirji Maček, Ribičič, Bučar, Bavcon itd)  je izvajala po vojni slovensko različico „končne rešitve“ , ” ki je dandanašnji za vse skupaj zoprna tudi zaradi mednarodnega vidika, saj so na naših tleh pobijali tudi Hrvate (ustaše in civiliste), Srbe in Črnogorce (četnike, ljotičevce) ter ostale pripadnike poraženih vojaških skupin. Ob 15 do 20 tisoč Slovencev, kolikor naj bi jih leta 1945 pobila nova oblast, je svoj konec na slovenskih tleh dočakalo tudi 100 tisoč ali celo 200.000 (!) teh tujcev, kar z drugimi besedami pomeni, da glede na število prebivalcev živimo v enih najbolj krvavih dežel v Evropi ali celo na svetu. Tistega krvavega leta se je pri nas sprostilo toliko negativne energije, da jo na nek način čutimo še danes. Kriki groze, ki so prihajali iz tankovskih jarkov, brezen in jam ter rudniških jaškov, so preproste ljudi zaklenili v prepričanju, da je molk najboljše zdravilo za nočne more in slabo vest.”

Steinbuch piše, da se je pred 10 leti oglasil pri pokojni in zloglasni tovarišici Vidi Tomšič in njenemu možu Francu Novaku, ki je na teh montiranih sodiščih sodeloval kot sodnik in pošiljal nedolžne ljudi v smrt. Pisal naj bi o ” božičnem procesu v Celju ” na katerem so iz povsem barabinskih in koristoljubnih razlogov v montiranih sodnih procesih na smrt z ustrelitvijo obsodili več znanih celjskih trgovcev. ” Nedolžnih ljudi. Popolnoma nedolžnih!

Takrat sem je Steinbuch prvič soočil s fenomenom SICILJANSKE MAFIJE: to je ZAROTA MOLKA, oz. SOLIDARNOST in ZAŠČITA drug drugega med kriminalci in najtežjimi zločinci. Kdor ščiti zločinca, sodeluje v zločinu, velja za civilizirane in pravne države. V Sloveniji pa pravosodje in sodišča sodelujejo pri blokiranju in zavlačevanju oz. pri ščitenju najtežjih zločincev. Zato Steinbuchvidi edino pametno in logično rešitev, da prepustimo pregon naših zločincev mednarodnem sodišču za množične zločince v Haagu.

Steinbuch pravi, da je takrat v očeh Vide Tomšič poleg jeze zaznal kanček strahu in slabe vesti. Tu mislim, da se moti. To je zgolj njegovo človeško srečanje z zločini in oglašanje njegove zdrave slabe vesti, ki jo Dejan projecira v zločinko. Sam ne verjamem, da so ti ljudje imeli vest, imeli slabo vest oz. da so trpeli zaradi številnih zgrešenih zločinov, ki so bili rdeča nit, cilj in stalnica njihovih življenj.

“Po nekaj minutah vljudnega pogovora, v katerem kajpak nisem prišel daleč, mi je postalo jasno, da gre za vseobsegajoči molk med pripadniki nekdanje oblastne elite in da dlje kot do napol zaprtih vrat Vide Tomšič pač ne bom prišel. Vseeno pa sem opazil nekaj: tovarišica Vida, ki je bila svoje dni stran in trepet na Centralnem komiteju, se je počutila nelagodno in v njenih očeh sem poleg jeze zaznal tudi nekaj strahu…”

Kdo vse v Sloveniji že več desetletij ščiti morilsko, zločinsko komunistično drhal?

Pred nekaj meseci je roki zgodovine ušla tudi Zdenka Kidrič.Pred njo so pod zemljo odšla tudi Vida Tomšič, Franc Novak, Matija Maček, Bojan Polak in številni drugi. Ostali pa so major OZNE Mitja Ribičič, ter seveda pravnika France Bučar in Ljubo Bavcon, ki se ne sramujeta Slovence podučevati o pravnem sistemu in o ustavi, nimata pa poguma, da bi se pred javnostjo kot nekdanja oficirja OZNE skesano zjokala in priznala v kašnih zločinih sta sodelovala in kateri njuni kolegi so katere zločine naredili. A je to pomanjkanje poguma (herojska strahopetnost!) ali v celoti pomanjkanje etike in občutka krivde, kar sam zatrjujem, da je glavna lastnost vodilnih nacistov in komunistov, ter seveda fanatičnih pripadnikov socialnega gibanja z imenom fašizem?

“Me razumete, o čem govorim? To, kar se je dogajalo pri nas, ni ameriški akcijski film, v katerem skupina barab zaslišuje ujetnika; šlo je za režim, za zločinski politični sistem, ki je državo za leta in leta spremenil v norišnico, v kateri se je bilo najbolj pametno pretvarjati, da si slep in gluh. Jugoslavija je šele v šestdesetih letih postala malce bolj „sproščena“ država, medtem ko je bila v prvih letih po revoluciji podobno totalitarna kot Sovjetska zveza. Saj je bil tudi Informbiro le spor o tem, kdo bolj verjame v komunizem, ne pa liberalizacija Jugoslavije in celo njena demokratizacija!”

Prvič sem prebral, da je imel celo lukavi politik Tito velike probleme z “zavezniki” tako zaradi koncentracijskih uničevalnih taborišč v povojni Sloveniji kot tudi zaradi požiga nadškofa dr. Vovka v Novem mestu, katerega glavni zasliševalec je bil še živeči major OZNE ( komunistični GESTAPO) Ribičič, ki je za  slovensko – siciljanska sodišča nedotakliv.  “Tito je moral biti besen na Slovence, ki niso razumeli, da gre za diplomacijo in se je zaklel, da ne bo nikoli prišel v „onaj grad, gdje pope pale“ - obljubo je tudi držal.”

Tu Steinbucha malce zanese v kolektivizem, ker posplušuje na vse Slovence in Slovenijo, ki je “a bolj papeška od papeža, njena politično zmanipulirana raja pa je zganjala ekscese, ki se nam danes zdijo neverjetni. Je to posledica slovenskega nacionalnega značaja, ki želi ugajati in vestno izpolnjevati zahteve tujih gospodarjev, ali pa gre za neko skrito hudobijo, ki se vsake toliko prebudi v ljudeh in izbruhne v vsej svoji primitivni silovitosti? “

Steinbuch daje tudi primer klasičnega liberalca Borisa Furlana, ki je bil profesor prava, obsojen z Ljubom Sircem na Nagodetovem procesu v 60ih letih poleg 32 drugih nedolžnih liberalnih intelektualcev s katerimi je partijska nomenklatura jekleno in brutalno obračunala. Oba je zasliševal major Ribičič, ki je Sircu celo grozil, da bodo njegovemu dekletu kaj storili, če ne bo … Kako so komunajzerji pumpali rajo k linču: “Potek sojenja je bilo moč slišati po vsej Ljubljani, saj so na ulične svetilke obesili zvočnike. Taistega Furlana, ki ga je kot mladeniča v Trstu učil angleščine nihče drug kot James Joyce, je čez nekaj let, po že prestani kazni, v novem izbruhu protizahodnega šovinizma drhal v Radovljici zagrabila, naložila v samokolnico in vrgla v ledeno mrzlo Savo, ob tem pa kričala „spik ingliš, spik ingliš!“ – o tem protizahodnem sovraštvu bi lahko kaj podobnega brali tudi danes, leta 2009. Furlan, eden najboljših pravnih strokovnajkov v zgodovini Slovenije, pa je nekaj mesecev kasneje umrl zaradi podhladitve, posledic dolgoletnega zapora in Ribičičevega mučenja.

Steinbuch predlaga, da moramo zdravi Slovenci prekinit z molkom Antigone in spregovoriti. Tako kot so po koncu vojne Nemci obračunali s peščico zločincev in deklarativno jasno obsodili nacizem kot zločinsko ideologijo, bi tudi naš parlament moral takoj jasno in glasno obsoditi zločinsko idejo in prakso komunizma ter pospešiti postopke, da sodišča lahko končo privlečejo na sodišče tistih par še živečih zločincev in jim sodijo po civiliziranih zakonih pravne države. Pa naj to naredi Haag, če je med našimi sodniki preveč gorečih branilcev zločincev. Do tega trenutka, ki ga nestrpno čakam,  pa bo naša družba ZELO BOLNA. Bomo zgolj prestrašena družina v kleti Jožefa Fritzla, ki o sebi in o očetu Jožefu misli le najboljše.

vir Finance:

http://www.finance.si/240044

PS: mislim, da še noben pripevek v Financah ni dosegel toliko komentarjev kot zgornji pripevek Steinbucha, ki jih je samo v 2 dneh dosegel okoli 650. Mislim, da je to rekord časopisa Finance.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Slovenija, Vsepovsod SOCIALIZEM oz. NEO-fevdalizem, inženirji družbe, modne družbene smernice, motnje in bolezni, politika, zdravje | 1 komentar »

Purinoli o Kitajski

Objavil pavel dne 6.03.2009

Kitajska je predvsem banditsko krdelo , ki poleg zanemarjanja človekovih pravic, ne spoštuje niti pravic intelektualne lastnine. Nekdo bi moral narediti analizo za koliko bi se zmanjšala rast kitajskega GDP – ja, če bi lokalne oblasti dejansko prepovedale kršitve patentov.

Nehajte ga srati in kozlati čez Kitajsko. To je dežela, ki je bolj svobodna od EU. Če kdo ne verjame, naj gre tja. Briga me, če tam ne moreš ustanoviti neke LDS, SD, SDS…..to jemljem kot prednost in ne slabost. Poslovno si pa kar precej svoboden. Sistem je seveda tvegan ( diktatura), ker če ne bi bili diktatorji prosvetljeni od Chu En Laia in predvsem Deng Xiao Pinga dalje, bi se ti, vi,  in mi malo morgen zabavali s poceni robo, kot smo se zadnjih 15 let. Ja, tudi zdravila bi bila bistveno dražja, med drugim. In oni bi bili lačni in slej ali prej uporabili A pokalice proti sosedom. Tako imajo pa že zdaj najštevilčnejši srednji razred na svetu. Indijci lahko o tem samo sanjajo.

Je velika in predvsem drugačna po mentaliteti, kulturi….in zato v marsičem neprimerljiva z našimi standardi. Res, da kradejo kot srake ( patenti…), ampak bodo še dolgo kradli, da bodo povrnili samo delček tistega, kar so jim ukradli evropski & japonski fevdalci & kolonialni fašisti v zadnjih 200 letih.

Ko omenjaš tisto odebeljeno, si rasist. To je ena najstarejših civilizacij na svetu in z naskokom najstarejša kontinuirana. Da ne bo kdo mislil, da se mi ne gabi največji zločinec v moderni zgodovini, ki je pobil 75 mio lastnih ljudi, vendar so to zmogli tudi podalpski “rudarji”. Ti se mi gabijo za kanček bolj, ker so moji rojaki. Ker je vsake krize enkrat konec, bo tudi te. In ne dolgo zatem bodo blesavi evropejčki, ki tako vehementno branijo pravice vsakega lumpa, lenuha, antiglobalista in predvsem goveda na 2 & 4 nogah, lepo producirali v fabrikah robo za Kitajce, ki bodo imeli poleg denarja, tehnologije, milijonskih armad dobrih inženirjev tudi največji trg.

V EU se bodo pa še naprej trkali po prsih, da so prepovedali klasične žarnice, jebali fabrike zaradi CO2, hkrati pa še elektr. vtičnice ne znajo poenotiti, kaj šele, da bi skušali premostiti 15-20 letni tehnološki zaostanek za ZDA. Jebejo se meni pravice do ustanavljanja SXYZ partij, ko so pa davki taki, da te kap. Lenuhi zaščiteni kot medvedje….Raje imam svobodo v ustvarjanju in pravici do razpolaganja z rezultati svojega dela. To je pomembno, drugo je vse pofl, lišp in poceni bižuterija.

Še nikoli nisem prestopil meje med norcem in genijem. Sem samo povprečen norec v vztrajanju tule ( poslovno ne več dolgo) , kot jih je še mnogo na forumu in še kje.  K pohlepu nisem nagnjen, ker imam dovolj do smrti. Nagnjen sem pa k preziru do pohlepa tistih, ki mi kradejo.

Kar se Kitajske tiče, je tule veliko “strokovnjakov”, vendar ne vem koliko od teh jih je že bilo tam. Jaz 10x. Skupaj se bo kmalu nabralo za eno leto življenja tam. Če hočeš modrovat o situaciji tam, mi najprej povej, kje si bil(a), kaj si videl(a), pa lahko debato razvijeva, z veseljem. Mimogrede, na Kitajskem so komunizem odpikali 1979, ko so ustanovili prvo SEZ ( Special Economic Zone) v Shenzhenu, nato še nekaj drugih in zdaj je v celi Kitajski kapitalizem. Zelo grob ponekod, ker je država pač zaostala. Ampak, če si prebereš Dickensa ali kaj podobnega, vidiš, da tudi v tej tako opevani EU ni bilo luštno ob prehodu iz fevdalizma v kapitalizem.

Vsi nacifašikomunistični sistemi so nastali z devolucijo in ne revolucijo. Iz kapitalizma v fevdalizem, kjer je bilo vse bogastvo skoncentrirano v rokah nekaj novodobnih plemičev – aparatčikov. Kitajci so pa inštalirali konfucionizem. Kasta aparatčikov je seveda še vedno privilegirana, ampak je tako tanka, da ni omembe vredna v primerjavi z našimi pivovarji in istrskimi Benz-inarji.

Lep pozdrav, Purinoli

P.S. Pred leti sem tam videl ekološke grozote. Enake so bile še pred 30-40 leti v Nemčiji, Italiji ( Seveso). Danes jih je bistveno manj, zaprli so na stotine tovarn, ne samo zaradi olimpijade. Za API že zahtevajo GMP. Nepredstavljivo še pred 10 leti. Njihovi profesorji so odlični, vem iz prve roke. Inženirjev, kot toče in to prekleto dobrih. Pri nas pa inženirji po 5 letih službe v Lab končajo v državni službi pod fikusom.

SE NE IZIDE !!!!

. Purinoli na Forumu Financ

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Kitajska, Socialistična Federativna Republika EU, podjetništvo oz. mikroekonomija | Brez komentarjev »

Največji izvozniki nafte v ZDA

Objavil pavel dne 6.03.2009

Crude Oil Imports (Top 15 Countries) (Thousand Barrels per Day)
Country Dec-08 Nov-08 YTD 2008 Dec-07 YTD 2007

CANADA
SAUDI ARABIA
MEXICO
VENEZUELA
NIGERIA
ANGOLA
IRAQ
ECUADOR
ALGERIA
BRAZIL
KUWAIT
COLOMBIA
CHAD
CONGO (BRAZZAVILLE)
AZERBAIJAN

Total Imports of Petroleum (Top 15 Countries) (Thousand Barrels per Day)
Country Dec-08 Nov-08 YTD 2008 Dec-07 YTD 2007

CANADA
SAUDI ARABIA
MEXICO
VENEZUELA
NIGERIA
ANGOLA
IRAQ
ALGERIA
RUSSIA
VIRGIN ISLANDS
ECUADOR
BRAZIL
KUWAIT
NETHERLANDS
COLOMBIA

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Amerika, ZDA, gospodarstvo oz. ekonomija | Brez komentarjev »

Rado Pezdir nastopal v Piramidi in skritiziral slabe ekonomske ukrepe Pahorjeve vlade kot KAOS

Objavil pavel dne 6.03.2009

Liberalni ekonomist Rado Pezdir je nastopal v zadnji Piramidi skupaj z Gregorjem Virantom in nekim zdravnikom? .

Oddaja je bila prijetna. Dobra debata. Virant je sicer simpatičen, a mu je očitno pomagal močen glasovalni stroj stranke. Dobil je dobrih 70%, pred Pezdirjem 20%.

http://www.rtvslo.si/play/piramida/ava2.29560169/

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Rado Pezdir | Brez komentarjev »

Nedeljski družinski sprehod na sv. Katarino in sv. Jakoba nad Medvodami

Objavil pavel dne 6.03.2009

Začelo se je nekako takole. M. in T., ki sta botra najinemu mlajšemu sinu sta okrog 10. febrauarja na zakonski skupini med družabno debato na koncu omenila, da ima 24. naš mali god. Uf, sploh nisem vedel. Si moram zapisati. Pa sem ju še hkrati povabil v četrtek na pozno kosilo, da ne bo samo pijača in prigrizek. Povabil celo družino seveda. Sedaj jih je še 5.

Potem pa sem v četrtek zjutraj dobil SMS, da imajo roditeljski sestanek in da tega še v nedeljo niso vedeli. In je odpadlo. Pa smo se zmenili za nedeljo. Najprej, da gremo na en hribček nad njihovo vasjo. Potem pa je prišla sprememba plana in smo se vozili proti Medvodam, Sori in na Katarino. Tisti dan okrog 12h je bilo zelo vetrovno, to je bil edini problem. Morda drugi problem za njih je bil še ta, da sem bil jaz zelo zaspan, saj sem tri večere zapored študiral preko interneta in lovil roke izpitov. Vsakič do 3 ali 4 zjutraj, plus tega je še mali kmalu parkrat zajokal, tako da sem ga še ene dvakrat po 15 minut uspaval in nosil.

T. in M. sta imela kar dva nahrbtnika, kljub temu pa sem vzel voziček, saj nam je mali zaspal med daljšo vožnjo. Starejši pa se je polulal v avtosedež. Tako, da je bila prva stvar po prispetju preoblačenje. Nasploh je to problem starejšega zadnjih 14 dni, da se vsak dan malce polula, mu uide. Med spanjem pa kaka. In v avtu se tudi hitro polula, hitro pozabi – pa čeprav ne zaspi. Ne vem, morda je bilo hitro, da je pri 22 mesecih sedel na kahlico na morju in začel tako lulati in kakti v kahlico in par tednov kasneje s pomočjo nastavka tudi v stranišče.

Mali (10m)se je hitro zbudil in začel jokati v vozičku, tako da sem ga dal v nahrbtnik, T. pa je prav tako v nahrbtniku nosil najmlajšo hčero Meto, staro okoli 2 leti. Najstarejši sin ( 2 in pol)  je v družbi mamice in starejših punc ( okoli 5 in 7 let) pogumno in pridno hodil. Ne tako kot če gremo sami, ko ga zamoti vsaka stvar in raziskuje in čepi in gleda in ga mi potrpežljivo čakamo.

Po grebenu smo se v blatu in ob pogonejih travnikih premikali proti cerkvi sv. Jakoba. M. je ponižno potiskala Quinny voziček navkreber.

S kom sem se pogovarjal, malo z M. in malo s T. Na koncu vem samo to, da sva se z M. pogovarjala o Jamniku, pa še o okolnih temah, in da sem tako notri padel ,da se nisem spomnil zadnjih 100m poti po kateri sem se kasneje spuščal z vozičkom. Bilo je namreč severno in ledeno, zato je bilo nevarno, da mi spodrsne, da padem in da mi tamal zleti z vozičkom po bregu dol.

Na vrhu smo se malce heceli, predvsem pa jedli. Bilo je kar veliko ljudi. Iz nahrbtnikov smo dali vse kar smo imeli in si delili. Vse smo pjedli in popili. Ker pa je bilo zelo vetrovno, smo v 15 minutah spokali in kljub soncu hitro zapstili vrh hribčka.

Na dnu, pri parkiranih avtomobilih, smo se zmenili da gremo k njim na že skuhano kosilo. V avtu na poti k njim, me je že pošteno zdelovala zaspanost.

V misli so mi prišli Š. iz zakonske skupine, ki junija pričakujejo 6. otroka. Štel sem potem pare: naslednja zakonca imata 5 otrok. Potem imajo 3 pari po 3. otroke, midva imava 2, en par enega in en par nobenega. Za slednje dva je potrebno omeniti, da sta vsaj 10 let mlajša od naju. Isti večer me je tudi naš župnik, ki nas odlično spremlja na  zakonski in daje res dobre povzetke in komentarje, dal na FB, kar je zelo čudilo M. in T.

Po zelo dobrem in obilnem kosilu sem na kavču sede zaspal, kljub pogovarjanju. Otroka sta bila v dobri družbi otrok in nista potrebovala take supporta kot doma. Le starejši se je pokakal v hlače in parkrat polulal, tako, da nam je zmanjkalo rezerve. M. je posodila par punčkastih žab in hlačk, pa še tuširat sta se šla z mamico.

Skratka jaz sem spal in se nisem mogel zbuditi, žena pa je prišla na svoj račun – ker sem jaz dosti bolj zgovoren od nje. Morda je zgledalo čudaško, toda s tem si ne delam problemov, sploh pa ne pred prijatelji. Če sta zamerila, pa tudi prav.

Ja, to je bila zadnja nedelja. To nedeljo pa gremo po 3 mesecih spet k ženini žlahti na drugi konec Slovenije.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Izleti, turistične destinacije, Mlajši sin, Najini otroci, Starejši sin | Brez komentarjev »

Mali sinek bo vsak čas shodil

Objavil pavel dne 6.03.2009

Ecola, vmes je bila malarija, pa pospravljanje in obnavljanje stanovanja. Pa parkrat servis PCja, tako res nisem uspel kaj pisati. Da ne rečem, da v svojem prostem času študiram in je za to edini čas noč.

Sedaj sta oba otroka zdrava. Če se la da smo v prostem času zunaj.

Pri malarskem delu smo otroke selelili k mojim staršem, kjer je bil mali ponoči zelo nemiren, tako da sem ga vsako uro nosil in uspaval. Morda mu tudi kaj glede hrane ni pasalo.

Zadnjih 14 dni od kar smo doma pa mali premika stol in tudi že Tommya. Tako je samozavesten v stanju ob kavču, da se mirno drži samo še z eno roko, medtem ko z drugo ventilira oz. gestikulira.

Občasno se kar vrže na noge enega od naju, ali pa ob ponujeni roki samozavestno zahodi korak ali dva.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Družina, Mlajši sin, Najini otroci | Brez komentarjev »