Na dobri poti sem glede razmišljanja. Vesel sem. Po čem to vidim, da sem na dobri poti glede učenja? Počasi se učim o liberalni kapitalistični ekonomiji in jo primerjam s sodobno slovensko ekonomijo, ki je zelo podobna fašistični, nacional-socialistični in komunistični ekonomiji, ki se ji uradno reče PLANSKA ekonomija. Ali kot pravi forumaš Financ shaman: sedaj v letu 2008 oz. 2009 imamo v Sloveniji verzijo “SOCIALIZEM 2.0″ .

V  članku Financ NAČRTOVANJE v hudih časih liberalni ekonomist dr. Matej Kovač citira meni neznanega avtorja,  dr. Wilhelm Röpke (1899-1966), ki je definiral različnosti med kapitalizmom in socializmom, o katerih sem tudi sam pisal na tem blogu pred meseci:

1. NAJVEČJA RAZLIKA : Tržno načrtovanje proti birokratskemu načrtovanju

Ekonomist, nemški ordoliberalec Wilhelm Röpke (1899-1966),  je v tridesetih letih prejšnjega stoletja  iskal poimenovanje za komunistična in nacionalsocialistična gospodarstva. Röpke nasprotoval temu, da bi za ta gospodarstva uporabljali termin planska gospodarstva (planned economy). Načrtovanje (planiranje) je pomembno v vsakem gospodarstvu,

2. BISTVENA RAZLIKA : podjetnik proti birokratu (politik ali uradnik)

temeljna razlika je kdo odloča v glavnih in tudi v najmanjših stvareh: v tržnem gospodarstvu načrtujejo predvsem podjetniki (oz. odgovorni delavci na svojih položajih) in posamezniki, v totalitarnih režimih pa ekonomske aktivnosti pretežno usmerja in načrtuje država s svojimi uradniki ( mogočna država vse ve in vse zna in jo je potrebno za vsako najmanjšo spremembo vprašati in čakati na njeno dovoljenje oz. odobritev).

Zato je “Röpke je predlagal termin birokratska ekonomija (office economy), ki pa se ni prijel. Obveljala sta termina centralno plansko gospodarstvo, po angleško pa tudi “command economy”, ki sta poudarjala totalitarni državni ustroj, manj pa sta opisovala razliko med različnimi načini načrtovanja gospodarskih aktivnosti. A prav sposobnost razlikovanja med različnimi načini načrtovanja bo postalo vse bolj pomembno v časih, ko se od vsepovsod kliče na pomoč državo.”

3. “Birokratsko načrtovanje se za tveganja in negotovosti ne meni kaj dosti. Zanaša se na oblastno avtoriteto, ki, če že ni sposobna spremeniti toka dogodkov, lahko vedno vsili družbi svojo interpretacijo stvarnosti.

Kdor načrtuje tržno, ima vedno v mislih posledice, ki nastanejo, kadar se načrti ne uresničijo, birokratski “planer” pa lahko računa na podružbljanje posledic.”

4. Seveda danes birokrati ( od politike nastavljeni managerji in lastniki ter tudi dobesedni birokrati) morajo upoštevati trg, zato planirajo tržno. “Na birokratsko planiranje niso abonirani le državni uradniki in politiki. Birokratsko načrtujejo tudi v podjetjih, če načrti temeljijo na nerealnih predpostavkah, in ko se sfižijo, nihče ne odgovarja. V šali lahko govorimo o metodi planiranja GI-GO (Garbage In – Garbage Out).”

5. ODGOVORNOST vs: NEODGOVORNOST

6. UČINKOVITOST vs. NEUČINKOVITOST

7. HIERARHIJA IN PREGLEDNOST vs. NEPREGLEDNA uradniška hierarhija

8. FLEKSIBILNOST IN VEČJA HITROST PRILAGAJANJA vs. POČASNOST, TOGOST

“Kako ločiti, ali gre za birokratsko in neodgovorno načrtovanje ali ne?

Najlažje je, da se vprašamo, kako bi načrtovali mi sami, če bi se mi, naše podjetje ali naša družina znašli v podobnih okoliščinah.

Kakšne ukrepe bi predvideli, če bi šlo za naš denar in če bi morali osebno nositi posledice za neizpolnjene načrte?

Če predvidevamo, da bi zasebnik, v podobnem položaju, soočen s polno odgovornostjo, ravnal drugače, kot ravna ali načrtuje uradnik, potem smo naleteli na birokratsko ravnanje ali načrtovanje.”

“Logika, sorazmernost in populizem

Ko gre za bolj zapletene načrte, pa analogij iz zasebnega življenja ni tako lahko najti. V tem primeru lahko posumimo na birokratsko načrtovanje, ko opazimo očitne nelogičnosti v ukrepih. Če se na primer kot odziv na kratkoročne težave pripravlja ukrepe, ki bodo učinkovali dolgoročno. Drug povod za sum na birokratsko ravnanje je, če se načrtovalec ukrepov izogiba primerjavi stroškov in koristi v primeru, da se določen načrt izvede, in v primeru, ko se sploh ne ukrepa.”

Kaj pa Kovač pravi za sedanje ukrepe vlade:

“Vladni ukrep, ki podjetjem, ki bodo morala zaradi zmanjšanja naročil skrajšati delovni čas, dodeljuje subvencijo na vsakega zaposlenega delavca, se mi zdi glede na gornje kriterije kar dobro načrtovan. Ukrep bo učinkoval razmeroma hitro, osredotočen je na najbolj prizadete panoge in bo predvsem podjetjem, za katera je zmanjšanje naročil res le začasen pojav, ublažil pritisk krize. Zmotila pa sta me pogoja za dodelitev subvencij, ki navajata, da prejemniki subvencije ne smejo nagrajevati uprav in nadzornih svetov ter da v obdobju prejemanja subvencij ne smejo odpuščati, in ki kažeta, da želi predlagatelj ukrepa prikriti tveganja v zvezi z učinkovitostjo ukrepa s poceni populizmom.

To je tako, kot če bi vlada rekla, da bomo zaradi revščine uvedli živilske karte, ampak za karte ne bo mogoče kupovati šampanjca in kaviarja (prepoved nagrad) in do živilskih kart niso upravičeni tisti, ki so že tako ali tako predebeli (prepoved odpuščanja).”

Na blogu brata Janeza je video o monetarizmu. Dolžina videa je skoraj eno uro pol. Video je poln poučnih animacij in citatov strokovnjakov. V njem so citati raznih bankirjev in politikov anglo-ameriškega okolja. Ker to vsebino zelo težko presojam zaradi premalo znanja o monetarizmu in klasičnem liberalizmu, sem po svoje šokiran. Malo dvomim, da je to eden od sodobnih agitpropovskih filmov tipa Micheal Moore, narejen za potrebe določene ideologije oz. levičarske politike. Ne vem. Upam, da mi kdo od klasičnih liberalcev ( po stroki ekonomist) priskoči v pomoč v presoji tega filma.

Kajti video govori o tem:

1. da kreditojemalci v bistvu sprožijo ustvarjanje denarja ( vsak kredit pomeni, da banka razpolaga z novim virtualnim denarjem)
2. da to na koncu vodi v polomijo istega tipa kot kriminalna igra Catch-the-Cash.