PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Ima kapitalizem še vedno prihodnost? Ima, ker …

Objavil pavel, dne 15.12.2008

Edmund Phelps je profesor politične ekonomije in direktor Centra za kapitalizem in družbo na Univerzi Columbia, ki je napisal v Project Syndicate ( Finance pa so prevedle prispevek) par zgodovinskih zaključkov in dejstev, par sodobnih dejstev, na podlagi katerih je iskal možnost ponovnega vzpona reformiranega kapitalizma, ki je bil do sedaj venomer sistem z napakami in z lastnimi reformatorskimi ( podjetnost) samopopravki. Ene parkrat je ponekod na svetu ljudem uspelo kapitalizem začasno odpraviti z etatizmom.

Ob koncu leta 2008 so številni Evropejci začeli govoriti o koncu kapitalizma. Vendar so pri tem pozabili, da se je kapitalizem v Evropi nekoč že moral umakniti – pogosto s silo – etatizmu in korporativizmu v tridesetih letih prejšnjega stoletja in da ga je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja znova oživila le peščica držav.”

Trenutno je kapitalizem danes v krizi zaradi finančne krize, ki so jo sporžili prevaranti na trgu nepremičnin v ZDA + seveda množica pogoltnežev in nepoznavalcev, ki je balon dolgo podpirala, namesto, da bi se iz njega umikala.

Kapitalizem ni idealen sistem.

Avtor odkriva ali ima kapitalizem več koristi za nas ali nam pušča več stroškov.

Nisem vedel, da je “svoje precejšnje občudovanje kapitalizma priznal celo Marx – naj bi bilo tisto, kar je dobro v kapitalizmu, to je podjetniški duh, namreč mogoče v slogu genetičnega inženiringa vgraditi v drugačen sistem, ki ne bo vseboval razdiralnosti, h kateri je nagnjen kapitalizem. Kapitalizem je bil sprva deležen občudovanja zaradi svoje “progresivnosti”, kot se je izrazil Marx. Ko je produktivnost začela rasti, se ni nikoli več ustavila. S postopnim rojstvom finančnega kapitalizma – okoli leta 1820 – je v evropskih državah Veliki Britaniji, Belgiji, Franciji, Nemčiji in Avstriji produktivnost začela rasti. Še bolj vneto je rasla – saj je začela rast že prej – v ZDA. Sodeč po skromnih zgodovinskih podatkih, ki jih imamo na voljo za razčlembo, pa so okoli leta 1820, ali približno v tem obdobju, začele podobno rasti tudi mezde (usklajene navzdol zaradi obdobij inflacije v prejšnjih desetletjih in navzgor zaradi deflacije v naslednjih desetletjih).”

TRENUTNA HIPOTEZA in MODNA ZAPOVED V EU: stroški kapitalizma so mnogo večji kot pa dobrobit vse družbe v kapitalizmu!

Danes velika večina ljudi v EU in tudi po svetu povzema modno mnenje, da tudi večja rast gospodarstva kakršni smo bili priča v zadnjih letih ne bi upravičila sedanjih grozljivih stroškov.

To ni Božja zapoved, temveč SOCIALISTIČNA ZAPOVED, ki jo ubogajo tlačani tega neo-fevdalizma.

“Kot prvo, Evropejci o kapitalizmu razmišljajo kot o “prostem trgu” – laissez faire. Toda kapitalizem pomeni tudi odprtost za inovacije po načelu “od spodaj navzgor”. Kapitalizem sam po sebi ne ogroža nikogaršnjih socialnih nadomestil.

Zgornja modna hipoteza ( več stroškov kot koristi) zanika celo najbolj očitno korist: visoke plače delavcev v kapitalističnem sistemu! “…povečanje produktivnosti skoraj vselej pripelje do zvišanja plačil za opravljeno delo v vsem gospodarstvu. Višja splošna raven plač pa ima zelo pomembno socialno vrednost.”

Ravno povečanje produktivnosti družbe, ki pomeni povečanje plač in povečanje blagostanja ljudi, tudi socoialnih nadomestil in kvalitete izobraževanja ter zdravstva omogočajo, “da se več ljudi lahko izogne nezanimivemu, dolgočasnemu ali težavnemu delovnemu mestu in opravlja poživljajoče, navdihujoče in poučno delo. “Temačnih satanskih tovarn” iz Marxovega časa ni več zaradi večje produktivnosti, ne zaradi strožjega državnega nadzora.”

Druga problematičnost zgornje modne hipoteze ” je v tem, da je večina domnevnih stroškov samo v domišljiji ali pa se uporabljajo kot slepilno sredstvo. Predstave, da učinkovito delujoč kapitalizem povzroča oslabljenost trga z delom, posledica česar sta višja brezposelnost in nižja stopnja udeležbe v delovni sili, ni mogoče podpreti z dokazi. Nasprotno,

  1. inovacije, ki jih spodbuja in omogoča kapitalizem,
  2. ustvarjajo delovna mesta -
  3. v novih podjetjih, ki so ustanovljena zato, da bi razvijala nove zamisli, v trženjski dejavnosti in
  4. v upravah, ki morajo biti na tekočem z novimi organizacijami in orodji.”

Največji dosežek kapitalizma

“Drži, kapitalizem povzroča delitve in negotovost. Toda ne smemo pozabiti na drugo plat medalje. Edinstvenost kapitalizma tiči v njegovem spodbujanju podjetnikov, da se jim porodijo nove poslovne zamisli in da te potem razvijejo za trg, ter v njegovem sprožanju vznemirjenja pri porabnikih ob odkrivanju novega.

Največji dosežek kapitalizma je bila morda njegova preobrazba rutinskih in s tem dolgočasnih delovnih mest v delovna mesta polna sprememb, duševnih spodbud, izzivov, reševanja težav, raziskovanja – in včasih tudi odkritij. Drži, montažna linija, ki povzroča otopelost, je bila del kapitalizma vse od tovarne bucik, o kateri je leta 1776 pisal Adam Smith, do velikih tovarn Henryja Forda v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Toda brez montažne linije nista mogli niti Rusija in socialistična Evropa. In zahvaljujoč rasti produktivnosti je čedalje več delovnih mest mogoče najti tako zunaj tovarn kot kmetij.”

Nasprotno kapitalizmu, pa se v krizah pojavljajo množična protikapitalistična gibanja, ETATISTIČNA gibanja, hipoteze in teroije, ki zbirokratizirajo gospodarstvo.

ZGODOVINA:

“Do konca 19. stoletja je Evropa od Dunaja in Berlina do Pariza in Londona že slavila preobrazbo poslovnega življenja. Ljudje so se pri tem seveda zavedali, da je vse to vznemirjenje in navdahnjenost treba plačati z nekaj neudobja in tesnobe. A si večina kljub temu ni želela vrnitve v spokojno preteklost.

Toda ta vrnitev jim je potem vendarle uspela, čeprav nehote, ko so etatistične in korporativistične (op. Pavel: socializem, komunizem, nacizem, fašizem) spremembe v gospodarskih institucijah zavrle inovacije in drznost in je služba v Evropi zato znova postala enako duhamorna, kot je bila v preteklosti.”

Še celo ljudje, ki so danes izobraženi in niso vpreženi v ideološki aparat birokratov, socialistov in anarhistov, se zaradi nejasnega poznavanja ekonomije, kapitalizma in zgodovine ne znajo pravilno orientirati v življenju:” Danes izobraženi in dobro misleči ljudje trdijo, da lahko osvežimo podjetniški duh, in sicer tako, da ga hkrati vprežemo v novo ekonomijo, usmerjeno v socialne naložbe :

  1. za boj s segrevanjem svetovnega ozračja,
  2. ustvarjanje prihrankov pri energiji in
  3. podobno.

Težava s takšnim razmišljanjem je po mojem v tem, da bo zbirokratiziralo gospodarstvo velik del izdatkov preložilo na državne agencije in mnoga podjetja pripelo na državne pogodbe.

Samo po sebi to niti ni nujno sporno. Težave lahko to začne povzročati takrat, ko začne zavirati sposobnost posameznikov ustvarjanja inovacij za odprt trg.”

ČAS FAŠIZMA, KOMUNIZMA IN NACIZMA ( ki so vsi sovražili kapitalizem in liberalnost):

“V tridesetih letih prejšnjega stoletja je bila ta teza že podvržena preizkusu na podlagi naravnega eksperimenta: nova zbirokratizirana gospodarstva v zahodni Evropi so pri inovacijah hudo zaostajala za razmeroma nezbirokratiziranim ameriškim gospodarstvom.

Zato se posameznik, družina, narod, družba, država in celotna regija lahko iz zgodovine največ nauči, da se ne prenagli z popolnoma novimi protikapitalističnimi eksperimenti, ki bi spet večjemu delu sveta prinesli vsaj 100 let revščine, množičnih ropanj, ubojev, vojn in revolucij, skratka razen elite 0,5%- bi bilo življenje v vseh pogledih za večino ljudi MNOGO, MNOGO slabše.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.