Težko mu rečem prijatelj, po svoje pa spet težko rečem zgolj znanec ali kolega. Skratka nekaj vmes. Vprašal me je, če mu lahko zrihtam kakšno žensko. Čutil sem, da je zelo v stiski. Povabil me je na pijačo. Povedal mi je malo o sebi. Očitno me je poznal dovolj, da se je končno začel nekomu odpirati. Vedel je, da sem si ženo dobil s pomočjo internetnega portala www.ona-on.com. Ne ženo, ampak prvi kontakt z njo.

Dal sem čez tudi te številne napore in muke kontaktiranj. Po dolgi vezi sva šla s prejšnjo punco narazen. Do sedaj sem vse ženske spoznal v življenju in »ujel« sam. Živel sem odnose več ali manj uspešno in hkrati tudi toliko neuspešno, da sem poraze boleče občutil in se, upam, iz njih tudi nekaj dobrega naučil.

Po 30 letu pa je večino normalnih ljudi v intenzivnih partnerskih odnosih, imajo otroke – le čudaki in bluzatorji (infantilneži) ostanejo sami, ter seveda tisti, ki se za to zavestno odločijo in morda res nimajo potrebe po partnerskem odnosu. Zato je po 30 letu TAKO ZELO TEŽKO NAJTI PROSTO OSEBO, PRIMERNO ZA INTENZIVEN PARTNERSKI ODNOS.

Ko sem opazoval svojega kolega, ko mi je pripovedoval o svojih odnosih z ženskami in o svojih željah, sem pač razmišljal tudi o tem, kaj bistvenega naj mu povem. Zakaj je on pri 45 letih še vedno samski, hkrati pa zelo hrepeni po partnerstvu. Ni kmečki fant, temveč urbani fant. Hecno, tole: fant, a res mi deluje tako fantovski, prav nič moško. Uspešen inženir, celo uspešen plesalec, vsestransko dejaven, komunikativen, socialen.

Kajti prva stvar, zakaj nekdo nima odnosa, je to, da težko kontaktira drugega. Težko se približa ženski in jo ogovori, najde povod za stik. Pri njem tega nisem opazil. To so težave nesocializiranih in zlorabljenih ljudi, ter seveda tudi težave prezaščitenih ljudi. Torej danes niso redke. Če je bilo nekoč to značilno za številne kmečke fante, ki so živeli z mamo in alkoholom sami na kmetiji ter za delavce v težki industriji- je to danes značilno za prezaščitene fante in punce iz urbanih naselij, ki so popolnoma odtujeni zdravim človeškim odnosom. Zadnjič mi je naš župnik, ko sva ga povabila domov na kosilo, razlagal, kako se današnji mladi ne znajo medsebojno družiti in pogovarjati. Iz tega namena je organiziral delavnico izdelovanja adventnih venčkov. Opazoval jih je, kako so nerodno vzpostavljali prve kontakte in prve ritualne pogovore. Nimajo več socialnosti, druženja, zgolj umik pred TV in PC. Popolni socialni bebci.

Druga stvar so iluzije in ideali o partnerskem odnosu. Tisti, ki so najbolj nesrečni, imajo najbolj visoko leteče iluzije in ideale o odnosu ( kakšen bi moral biti) in o sanjskem partnerju, partnerki ( kakšen bi moral biti partner zanj). Problem je, ker so sanjarenja neskonča, realnost pa omejena. Pri človeku pa je važna usmerjenost: ali v realno, ali pa v sanjarjenje, bluzenje, idealiziranje oz. romanticiranje. Te “motnje” bi moj kolega morda lahko imel.

Strah pred bližino se kaže tudi v odnosih na daljavo, dolgotrajnih odnosih preko interneta, v asimetričnih odnosih ( ko je en partner mnogo starejši, mnogo uspešnejši, mnogo socialnejši oz. nesorazmerno močnejši od drugega na enem področju).

Zato sem ga vprašal, če lahko napiše 10 želja, 10 vrednot, kaj si želi od ženske in kaj si želi od odnosa. Ter spet 10 vrednot, ki jih lahko on s svojim načinom življenja takoj ponudi ženski: tukaj in zdaj!.

Kaj pričakuje, celo kaj zahteva od nje. Pa mi je rekel, da je že zelo skrčil seznam, da ima zgolj 5 vrednot, želja, zahtev – od katerih ne odstopa. Kajti idealizem se vidi v tem, da človek, ki išče, drugega partnerja pretirano preiskuje in nateguje na Prokorustovi postelji. Nazadnje nihče ni dovolj dober. Kar množi svoje zahteve, svoje želje in na drugi strani pri realnem partnerju množi napake, neskladnosti, težave. Strah pred initmnosti. Popolna groza pred initmnostjo. Ostane nesrečno sam, ker » še ni spoznal prave ženske«.

E, to je tretja stvar: ali aktivno deluje, ali pa pasivno čaka, da »mu usoda ( ali Bog) pripelje žensko«. Ali odgovarja za svoja dejanja in za stanje v katerem je, ali ves čas išče izgovore in odgovornost zunaj sebe. Moj kolega definitivno ni pasivnež. V svojih pohajkovanjih po LJ in večjih mestih sveta, je spoznal sigurno več žensk kot jaz.

Četrta stvar: ali je zmožen daljšega ali trajnejšega odnosa s komer koli? To je danes največji problem. Ne kontakt, temveč ustvarjanje intenzivnega odnosa s partnerjem na dolgi ( neskončni) rok. Zmožnost initmnosti ( biti tak kot si in tudi drugemu dovoliti tak kot je, pa kljub temu graditi odnos). Ljudje nismo več zmožni intimnosti, bližine, zvestobe. Sam sem zamenjal vsaj 10 žensk od svoje pubertete naprej.

Če je za puberteto še normalno, da se hitro menja in težko ustali, pa je recimo za enega 30 letnika to že zelo infantilno. Poznam kolega, starega 45 let, ki vsak dan spi z drugo žensko, z neko , ki jo na novo osvoji. Z nobeno ni zmožen ostati. Tako sem tudi jaz na randijih prej ali slej vkvačkal med četanje vprašanje » Koliko časa najdalj si doslej s kom hodila oz. živela?« Vem namreč tudi iz osebnih izkušenj in opazovanj, da gre danes vsaj 99% vseh parov narazen. Recimo parov, ki so skupaj vsaj en teden, da izločimo tiste, ki priložnostno ali rekreativno seksajo.

Žensko, ki ni imela vsaj enoletne veze, sem takoj odpikal. “Ne da se mi biti terapevt, kajti iščem partnerski odnos”, sem takrat dokaj jasno vedel. Mislim, da pri 30 letih tisti, ki še ni imel vsaj eno leto dolge veze, zelo verjetno nikoli ne bo imel dolge veze. Jo pač ne išče ali pa je ni iz raznih razlogov sposoben. Mislim, da človek, ki si želi odnos ( ali pa tudi ne) in je pri 30 letih samski – da nujno potrebuje vsaj 5 let dolgo in predvsem kavlitetno psihoterapijo. Jaz sem doživljal ogromno žensk, ki sem jih kontaktiral ( zgolj preko interneta, ne prej!) kot bolj ali manj zelo čudne, čudaške. Bolj normalno sem dojemal ženske, ki so bile ločene, celo z otroci. Te zadnje so bile najbolj realne, najbolj človeške. Konec koncev sem pred leti potem poročil tudi na spletu kontaktirano ločenko, ki je prej živela partnerstvo kar 7 let. Poročena je bila civilno, saj se je po birmi zelo oddaljila od Cerkve.

Peta stvar: Neločevanje med čustvenim afektom in obsesijo ZALJUBLJENOSTI in odgovornim dejanjem po odgovorni odločitvi LJUBEZNIJO. Človek lahko ljubi kateregakoli drugega človeka. Ljubiti pomeni DELATI DOBRO. Ločevanja med “afektom zaljubljenosti” in “delanjem ljubezni” ( to make love) oz. glagolom LJUBITI – tega je malokdo zmožen v zahodnem svetu, ki poustvarja vzorec trubadurske platonične “ljubezni”, ko so se vitezi zaljubljali v poročene ženske, dostikrat poročene z njihovim sovitezem ali celo kraljem. Se pravi zaljubljali so se v osebo, ki jo je bilo nemogoče dobiti. Oboževanje ženske ( ali moškega) pa je znak, da oseba zgublja realna tla pod nogami in da sigurno ne živi ljubezni, temveč obsesijo. Danes se ta stvar močno meša s tripanjem na zaljubljenost oz. iskanje zadetosti z zaljubljenostjo.

Moj kolega pravi, da ne pade več na zaljubljenost, da je imel že dovolj teh izkušenj. Kdor ima par zaljubljenosti za seboj, vidi, da tukaj deluje podzavestna privlačnost, na podlagi želja podzavesti. »Ko pa drugega človeka bolje spoznaš, pa ti je samo še zoprn«, je tipična izjava infantilnih ljudi, ki še nikoli nikogar niso imeli radi oz. ga ljubili takega kot je.

Glavni problem, ki ga imamo vsi, je težava, da vzpostavljamo pristen, iskren odnos bližine z nekom. Bolj ko sem z ženo realen, pristen, iskren ( pokažem tudi svojo temno plat, svoje šibkosti, svoje teženje itd) in več kot sva skupaj v raznih težkih in zoprnih situacijah, bolj realno in boleče se dojemava. Zato sva dostikrat jezna in nepotrpežljiva drug z drugim, drugega hočeva spremeniti po svojih željah ali ga celo želiva manipulirati. Igra moči. Na drugi strani pa je sprejemanje in zavedanje sebe in drugega takega kot sem in počasno spreminjanje svojih slabih obnašanj, ki gredo partnerki na živce. Zavedati se vsako minuto, da je odnos sicer zastonjski, a da je zanj treba ves čas delati. Hkrati pa je najbolj boleče, da je odnos VELIK RIZIKO, saj ima drugi ves čas možnost in svobodo, da me zapusti oz. prekine odnos.

Odnos je tveganje, riziko? Ja, pa še kako veliko tveganje! Zato ogromno ljudi tveganje zmanjšuje na bolan način:

1. drugega si polastijo, zmanipulirajo ( GOSPODAR)

2. sami sebe naredijo za predmet lastnine drugega oz. za zmanipulirano osebo ( ŽRTEV)

Po svoje je v vidiku TVEGANJA partnerski odnos podoben podjetju in podjetniku. Dober podjetnik pametno tvega. Vsak podjetnik mora tvegati. Gospodarstva brez tveganja ni! Celo plansko gospodarstvo je imelo tveganje, še večje: ker so tam tvegali neusposobljeni bedaki – birokrati – ne pa podjetniki. Tako kot zakonca oz. partnerja v dolgotrajnem in preizkušenem odnosu, ki sta morala veliko tvegati, da sta prilezla do sem. Kdor ne tvega, pa izgubi še tisto kar ima. Oz.: Mt 25, 24-30

Partnerski odnos je v prvi vrsti zavedanje, da je za odnos treba DELATI. Še prej se je treba za odnos odločiti. Odločati se vsako minuto, da bom delal za NAJIN odnos dobre stvari, da bom za ženo delal dobre stvari in s tem posredno tudi zase delal dobre stvari. Ne pa mešanje ljubezni s čustvom, afektom, oz. kaj mora drug zame narediti. Zato je tako pomembno, da imata dva bazične vrednote zelo podobne, da krepita prijateljstvo. Meni ni bilo težko partnerko dobiti, vedno mi je bilo težko v partnerstvu vse težave zdržati. Zato je moj kolega pri 45 letih ( tudi če danes začne hoditi) zgolj na začetku te dolge in težke poti, ki jo danes velika večina ljudi ni zmožna. Upam, da jo bova midva z ženo zmožna! Prav tukaj, je po mojih izkušnjah, potrebna vera. Krvavo potrebna. Razum in izkušnje so v intnezivnem partnerskem odnosu premalo.

Ti

70. Duhovna misel iz e-Uvid-a

Martin Buber v svoji knjigi Jaz in ti poudarja, da so vse temeljne besede našega življenja v paru. Življenje lahko živiva kot jaz-ono ali pa kot jaz-ti.

Moški in ženska razvijata svoj jaz v odnosu s stvarmi in ljudmi. Odnose s stvarmi je mogoče meriti, šteti, jih posedovati, z njimi manipulirati in jih spreminjati. Stvari posedujemo. Odnos z ljudmi pa je srečanje, preseganje. Z drugim lahko sem, ne morem ga pa posedovati.

Moški in ženska sva bitji odnosov. Ni jaza, ki bi bil neodvisen od ti-ja. »Ti« me omogoča, kliče, utemeljuje in presega. Ne gre torej zgolj za vprašanje »kdo sem?« ampak za vprašanje »pred kom sem?« Po svoji istovetnosti se sprašujem zato, ker mi drugi omogoča, da se istovetim, me primora ali me povabi.

V začetku življenja je moj svet egocentričen in vezan na izkušnjo telesa. »Ti« doživljam kot zaščito ali grožnjo: odsotnost, zapuščenost. V trenutku, ko pridemo do te stopnje razvoja, da se jaz ne more več sam preskrbeti, se pojavi »ti«. Ta »ti« je lahko dober, prijeten, koristen in uporaben. Lahko pa je hudoben, neprijeten, nekoristen in naše življenje ogroža. Doživljamo ga kot dobrotnika ali kaznovalca.

Ko izgovorimo »ti« na nezrel način, v resnici podaljšujemo zgolj svoj lastni jaz. Svoj jaz projiciramo. »Ti« je le podružnica mojega jaza. Včasih ostanemo nezreli celo življenje. Ne dozorimo, vse dokler ne spoznamo in ne sprejmemo, da »ti« ni moj jaz niti mi ne pripada. Kadar pomešamo »jaz« z »moj«, preidemo iz biti na imeti. Še več, pademo v tiranijo posedovanja. »Doživljam, da sem manj jaz, dokler drugo ali drugi ni moj«. »Kadar imam manj, sem manj«.

Temeljna »ti-ja« sta oče in mati. V odnosu z njima je vzniknil moj jaz, ki lahko nekega dne izreče »ti«. Od odnosa, ki ga imam s tema dvema »ti-jema«, je odvisen razvoj mojega jaza. Vsakdo je kot otrok najprej doživljal, da je vse dobro zunaj mene. Odvisen sem od nečesa, česar ne morem nadzorovati, ali pa si s težavo predstavljam, da lahko nadzorujem in s svojim vedenjem manipuliram.

Res je, da kot majhen otrok to dobroto zunaj sebe lahko pokličem. Naučim se klicati in manipulirati z jokom. Če se počutim zapuščenega, je to zato, ker sem »slab«, ker je moj »jaz slab«. Tako doživljam. S prvima dvema »ti-jema« se torej lahko vzpostavi zdrav ali pa bolan odnos.

Zdrav je takrat, ko temelji na ljubezni in mejah, ki ta odnos povezujejo in strukturirajo. Nezdrav pa je takrat, ko doživljam neljubezen in nezanimanje s strani starša. Naučim se, da nisem vreden. Izkušnja zapuščenosti ali nezaslužena kazen še poslabšata slabšalno izkušnjo besedice »ti«.

A vendar ni osebne rasti brez jaz-ti. »Brez tebe nisem nič« ali »s teboj sem vse« sta lahko naši fantaziji o izničenju ali vsemogočnosti. Obe nam kradeta ravnovesje zrelosti.

Niti prva niti druga fantazija ni resnična. Ni res, da sem brez tebe nič. Niti ni res, da sem s teboj vse. Zrela resničnost pa je v tem, da mi »ti« razodevaš, kdo sem »jaz« in kdo si ti. Jaz ti pustim, da si ti. Sva jaz-ti. Sva odnos, razmerje in srečanje.

Pri srečanju dveh »ti-jev« lahko pride do vsaj šestih strahov, ki srečanje otežujejo, ali pa ga naredijo za lažno.

Prvi je strah, da bi me drugi izničil. Gre za fantazijo, da nisem nič in nihče za drugega. Strah, da me bo drugi ignoriral, da me ne bi opazil in videl. V resnici je, kot da me ne bi videl, kajti njegov pogled iz mene ne dela nekoga, ki je vreden ljubezni.

Drugi je strah, da bi me drugi uporabil in manipuliral, kakor da sem stvar, ki se lahko uporabi in odvrže. Ta strah je zelo pogost, ker je značilen za potrošniško družbo in razosebljene medčloveške odnose. Država in njene institucije mi nenehno govorijo, da sem zgolj EMŠO, davčna ali TRR številka.

Tretji strah je, da bi me drugi absolutiziral, malikoval, in bi mu moral pomeniti vse. Tveganje in strah, ki ga to povzroča, sta zelo stvarna. Če mi drugi podeli vso moč nad seboj in nisem dovolj močan, da bi asertivno postavil meje ter ga postavil v njegove prave okvire, se bom čutil prisiljenega, da mu pomenim vse.

Poskušal bom odgovoriti na vsa njegova pričakovanja. Trudil se bom, da bo drugi v meni našel vse, kar potrebuje za svoj osebni razvoj. Drugi se ne zaveda, da s tem, ko daje meni takšno moč, tudi samega sebe vara. Pod krinko občudovanja in hvale pa manipulira tudi mene.

Četrti strah je, da bi me drugi podredil ali bi se mi podredil. S tem me spremeni v žrtev ali tirana. Res je, da težava korenini v vedenju drugega, a to v meni povzroča strahove pred »ti-jem« ter ustvarja neprijetno vzdušje v odnosu.

Peti strah je, da bi drugi od mene zahteval, da se moram spremeniti. »Ti« postane za moj »jaz« grožnja, če od mene zahteva spremembo po svojih lastnih kriterijih in pogledu na svet, ki ga določajo njegove potrebe.

Sprememba je tista, ki življenju daje moč. Če pa jo nekdo od nas zahteva in nam jo vsiljuje, doživljamo strah ali pa se spremenimo zgolj na zunaj, ni pa ponotranjenja. Spremembe vedenja zaradi tega, da bi zadovoljili pričakovanja drugega, v nas puščajo upor in trajajo le toliko časa, dokler ima drugi nad nami oblast.

Šesti strah je, da bi drugi ustvaril v meni potrebo po sebi, potem bi me pa zapustil. »Ti«, ki mi je pomagal, da sem sam to, kar sem, v meni ustvari potrebo ali željo, da bi bil z njim. Če potem moje potrebe ne zadovolji, doživim močno frustracijo. Če je bil za mene nekaj časa kakor »bog«, doživim še bolj negativno izkušnjo, kot sem jo imel, preden sem ga srečal.

»Ti«, ki mi omogoča, da sem jaz-ti, bo pristen, če mi dovoli, da sva veliko več kot dva. Resnični jaz-ti je vedno ploden in presegajoč. Odpre nas drugim »ti-jem«. Pokaže nam, da je drugi večji, kot je on sam, in da sem jaz večji od samega sebe. To je stopnica za vstop na pot k skrivnostnemu večnemu Ti-ju. Moja sposobnost ljubezni se ne izčrpa v jaz-ti.

Njena moč prihaja od Njega, ki je onkraj mojega jaza, gre preko »ti-ja« in se odpre drugim. »Ti« me vabi, da grem ven iz sebe, da ga srečam, da presežem sebe in njega. »Ti« prebudi govorico in mi pomaga, da jecljajoče poimenujem bivanje, me kliče po imenu in me vabi, naj živim. »Ti« ni le cilj ljubezni, ampak je tudi njen posrednik. »Ti« me uči ljubiti.

Dinamizem, ki se ga naučim in je globoko usidran v moji naravi, se razvija tako, da ga ni mogoče zadržati v ozkih mejah »ti-ja«. Ena od najpomembnejših nalog človeškega življenja je, da spremeni stvarnost v »ti-je«.

Ko se sreča s pomembnim »ti-jem«, stopi jaz iz anonimnosti, mu da ime in obličje, v katerem ga vidi in vidi sebe, ter se hkrati presega. To se dogaja na zdrav način takrat, ko to, kar sem, izražam z vsem svojim bitjem (um, volja, čustvo) sedaj ter sem hkrati načrt in sprava s preteklostjo. Obstajajo različne ravni odnosa:

1.Razumska raven.

O drugem imam informacije. Poznam ga, kot bi bil stvar. Lahko ga opišem, zberem o njem podatke, poznam njegovo naravo in njegov oseben slog bivanja v zgodovini. Če kognitivna raven vključuje poleg glave še srce, drugi zame ne bo več nekaj, kar poznam, ampak nekdo zame.

2.Čustvena raven.

Drugega čutim kot »ti« s srcem in čustvenim odzivom, ki ga v meni prebuja. Moje srce živi od njega. A ne le od njega, ampak tudi z njim in zanj. Na tej ravni obstaja čustvena uglašenost, ki jazu omogoča, da vstopi v notranjost »ti-ja«, spozna odmev njegovih čustev in čutenja ter ustvari vzdušje čustvene bližine, ki jo je mogoče zdravo živeti na zelo lep način.

3.Energetska raven.

Postanem jaz-ti. Sebe in njega imam rad tako, da imam rad njega. Življenje, ki se pretaka po jaz-ti, naju oba oblikuje in je večje od naju.

4.Raven samopreseganja.

Za umevanje »Ti-ja« si pomagajva z zgodbo Tonya De Mella: Ljubimec je potrkal na vrata svoje ljubljene. »Kdo trka?« je notri vprašala ljuba. »Jaz,« je odvrnil ljubimec. »Potem pa kar odidi. V tej hiši ne moreva bivati ti in jaz.« Zavrnjeni ljubimec je odšel v puščavo. Tam je mesece in mesece premišljeval besede svoje ljubljene. Naposled se je vrnil in spet potrkal na vrata. »Kdo trka?« »Ti.« In vrata so se nemudoma odprla.

Srečanje med jaz in ti ni neodvisnost. Ni solastništvo časa ali življenja. Ni imeti otroke, denar in dobrine. Srečanje jaza in »ti-ja« je v svoji osvobajajoči in dozorevajoči razsežnosti svoboda, zastonjskost, modrost, presenečenje, hvaležnost, proces, odprtost, pristnost, preseganje. Jaz-ti ne izključuje samote, ki je zagotovilo resnice jaz-ti. Ne izključuje tihega poslušanja »ti-ja«, ki me utemeljuje. Osvobaja me. Omogoča mi rasti tako, da samega sebe spoštujem in se imam rad v družbi z drugimi, ki jih jaz-ti potegne iz anonimnosti.

.

.

Vaje:

1.Po telesni umiritvi in sprostitvi si predstavljaj samega sebe, kako sediš ob robu poti življenja. Počasi gredo pred teboj vsi »ti-ji«, ki so bili pomembni za tvoje življenje. Kaj čutiš? Ali sprejemaš njihovo sporočilo in jim pošiljaš svojega?

2.Sprosti se in se zavedaj dihanja. Predstavljaj si »ti«, ki bi ti lahko resnično in globoko povedal, kdo si. Stopi v stik z njim. Posodi mu svoje besede, prisluhni mu in poslušaj, kaj pravi o tebi.

3.Počasi dihaj in v ritmu dihanja potihoma izgovarjaj: jaz sem jaz pred teboj; jaz sem jaz s teboj; jaz sem jaz brez tebe. Vse tri stavke dihaj pred vsakim pomembnim »ti-jem« svojega življenja. V globinah zasluti srečanje, odnos in presežnost le-tega.

Povzel p. Viljem Lovše, DJ

Vir

Garcia-Monge, Jose Antonio (1997): Treinta palabras para la madurez. Desclee De Brouwer, Bilbao, 37–42.

Duhovna misel iz e-UVID