PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Umetniški okus in preferenca

Objavil pavel, dne 26.11.2008

Zdaj bom za koga naredil nekaj nemogočega: pomešal bom glasbenika Boštjana Gombača, pesnika Franceta Balantiča, slikarja Gustava Klimmta, glasbeni bend Les Negres Vertes, pisatelja Leva Tolstoja, pesnico Barbaro Korun, pisatelja Cirila Kosmač, glasbeni bend Katalena.

Včeraj sem gledal na TV SLO1 oddajo o pesniku Francetu Balantiču ( ki je danes v arhivu ne morem dobiti), enemu najboljših slovenskih pesnikov, po mojem okusu. Blizu sta mi tako Prešeren, kot Kosovel. ( Gradnika še nisem bral). Oddajo sem gledal predvsem iz zanimanja. Moj profesor slovenščine na gimnaziji nam je še v jeklenih letih (198x) socializma par informacij o Balantiču izdal, hkrati pa tudi to, da ga UDBA zasleduje, da mu je postavila prisluškovalne naprave in da mu je že večkrat v zadnjem času premetala stanovanje. Da pa ga zaradi tega kličejo na zagovore – pa je zanj že čisto običajno. Skratka zaradi firbca in zaradi zgodovine sem šel gledati to oddajo. Med gledanjem oddaje in poslušanjem poezije pa me je NEKAJ MOČNEGA potegnilo v balantičevi poeziji. Težko opišem, ker nisem umetnik, nisem pesnik. Polnost besede, barvitost pridevnikov, silovitost poezije, erotičnost. Blizu sta mi njegova močna erotičnost in transcedenca. Neko blažjo erotičnost sem zasledil v poeziji Barbare Korun. Pri Balantiču ni v poeziji nič ideološkega, nič borbenega, nič političnega. Čeprav je bil v odporu proti fašistom kot študent zajet v ljubljanski raciji in konfiniran v Gonarsu. Po prihodu domov pa je zaradi komunističnega terorizma, atentatov v LJ zaradi zdrave pameti odšel v protikomunistično gibanje, kjer je bil uradnik. Šel je v Grahovo, kjer je bil poveljnik postojanke njegov prijatelj France Kremžar.

Kar me je presenetilo, je, da je bil ta dokumentarec narejen leta 1993 in vseh 15 let v bunkerju. Tudi danes se ga na arhivu RTV Slovenija ne da dobiti. France Balantič se je rodil 1921 v Kamniku in umrl leta 1943 v Grahovem pri Cerknici ( bil je ubit od partizanskih, komunističnih sil, zažgan v hiši. V svojih pesmih izpoveduje erotičnost in transcedenco. Tale pesem je najlepša erotična pesem kar sem jih kdaj prebral. Balantič je večino pesmi napisal kot gimnazijec in potem še kot študent prvega letnika slavistike. Pa je daleč boljši kot izkušeni stari prdci oz. sodobni subvencioniranci.

” Oblikovno je uporabljal klasični sonet in večkitične rimane štirivrstičnice. Njegove pesmi so izšle v knjigah V ognju groze plapolam, Muževna steblika, Tihi glas piščali, Zbrane pesmi idr. Kot pesnik je bil pod vplivom Alojza Gradnika. Imenovali so ga Pesnik ognja in v ognju je tudi končal”, piše v RTV napovedniku odličnega dokumentarnega filma “France Balantič”.

France Balantič je končno uverščen s svojo knjigo v slovenska ZBRANA DELA.

To, nekaj močnega, sem zasledil prvič v srednji šoli, ko sem z muko prebiral domače branje, toda vseeno sem ga vestno. Neke Selme Lagerloeef sploh nisem prebavljal, kot je šla večino avtorjev mimo. Sem pa z užitkom prebiral delo Cirila Kosmača: Balada o trobenti in oblaku. Ne zaradi zgodbe, temveč zaradi lepote besed, opisovanja. Zaradi barvitosti. Še bolj me je navdušilo delo Vstajenje, Leva N. Tolstoja, ki smo ga imeli v 3. letniku gimnazije za domače branje. Ne samo zaradi besed, tudi vsebina je bila po svoje močna. Erotičnost in verovanje, pravoslavnost. Takrat še nisem imel intimnega stika s krščanstvom, ampak sem bil sovražno zindoktriniran proti njem, tako kot večina našega prebivalstva. Tako zelo sem bil prevzet nad Tolstojem, da sem šel iz čistega veselja brati 1000 strani ( dveh knjig) Vojna in mir.

Nedolgo nazaj sem govoril z Boštjanom Gombačem. Z enostavnostjo je najti stik z njim. Kot čisti neznanec sem se z njim zapletel v 5 minutni pogovor. Povedal sem mu za svoje občutke ob njegovi glasbi, ki je meni zelo kvalitetna, igriva, srčna, barvita, navdušujoča, zelo emocionalna in izvirna. Hkrati sem mu omenil, da se na glasbo ne spoznam, da nisem noben glasbenik. pa mi je rekel: ” Pa saj je to bistveno, da človeka nekaj premakne. To je važno, ne da si nek poznavalec”. Omenil sem mu, da sem nekdanji navdušene Tera Folk in da mi je žal, da je šel ven. Govorila sva o razlogih. Povabil me je na Bacha ( neko obdelavo bachove muzike). Hkrati sem omenil revščino slovenske glasbe na radiju, ki je sfevdalizirana na Kreslina, Predina ( nekdaj Predikaka – še sedaj spredi kaka) in Lovšina. On je dodal, da so Wernerji še hujši. Hvala Bogu imamo sedaj KATALENO.

Nekaj podobno močnega me je prevzelo v puberteti. Takrat sem šel na (koncert) Male bogove, ki sem jih pač doživljal indoktrirnirano. Šele ko sem slišal enkrat na radiu glasbo Les Negres Vertes, sem se takoj odločil, da grem na njihov koncert v Ljubljani. Bil je fantastičen. Spet nekaj močnega.

Od muzike sem kasneje oboževal Buena Vista Social Club in vse kar je v vezi s salso. Prav tako mi je blazno všeč SALSA ples. Kljub nekaj tečajem, sem morda še vedno preveč evropsko zapet. Kubanski učitelj se je delal norca iz mene, da sem “german”.

Od slikarije me je doslej najbolj močno nagovoril Gustav Klimmt ter še en nemši neznani slikar, ki sem ga slučajno opazil v Mariboru, ko je pred 10 leti razstavljal v galeriji Ars Sacra. S prijateljem sva šla na razstavo in potem sva nekaj njegovih grafik kupila. Eno imam še vedno v dnevni sobi, drugo ima prijatelj, tretjo pa sva podarila prijatelju, ki je takrat odhajal na študij in delo v Toledo ( Španija).

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.