PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Samomor

Objavil pavel, dne 14.11.2008

Te teden sem v sredo (12.11.2008) pozno zvečer gledal oddajo Sveto in svet, ki je imela naslov SAMOMOR. V oddaji so nastopili gosti, ki so me zanimali. Predvsem sem bil vesel Karla Geržana. Pa tudi psihiater Gorazd Mrevlje se je dobro odrezal. Zanimalo me je tudi mišljenje filozofa Roberta Petkovšek. Pozitivno presenetil me je Vinko Potočnik, ki sem ga bolj navajen v dolgočasnih statističnih govorancah. V omizju sta tudi sodelovala 2 osebi iz kroga svojcev in ŠENTa.

Po podatkih WHO se v svetu vsakih 40s zgodi en samomor. Število samomorov na svetu in v Evropi narašča iz leta v leto.

Zakaj je Slovenija tako degenerirana, da je v vrhu lestvice?

Zgolj še dve bivši ex-komunistični državi sta pred njo.

Seveda so trije glavni dejavniki:

  1. osebni ( geni, vzgoja, smisel, naravnanost)
  2. družina, starši
  3. družba, kultura
Dr. Mrevlje je povedal, da se je število samomorov pri nas stabiliziralo ( menda imamo 630 samomorov letno).

Geržan je govoril o tem, kako je “reševal” ožja socialna okolja, kjer so mladostniki naredili samomor. ” Kdor hoče sočloveku dobro, ga mora pripravljati na realnost, ne pa mu govoriti o idealih!”

Petkovšek: ” Zahodni človek vozi mimo sebe, živi pozunanjeno. Vprašanje je koliko se je sposoben pogovarjati s samim seboj.”

Potočnik: ” ko sem se srečeval z večjim številom mladih, študentov, sem opazil kako težko jim je verbalizirati in opisovati svoja notranja sstanja, čustva. Le kakšni bodo potem njihovi odnosi, če še svojega notranjega sveta ne poznajo, niti ga ne znajo ubesediti.”

Petkovšek: ” Argentinski Slovenci so bolj navajeni bližine, imajo bolj afektivne odnose…. Slovenci tukaj pa se problema dotaknemo senzacionalistično ( tako da bežimo pred problemom, namesto da bi se z njim soočili).”

Enega glavnih vzrokov so videli v tem, da smo Slovenci zaprti vase. Dialog nam ne laufa. Pristen DIALOG:

  1. ne pristno pripovedovanje o sebi, o intimi in o svojih težavah
  2. ne pristno poslušanje in slišanje drugega
Ne v družini, ne med prijatelji, ne v partnerstvu. Da sicer včasih lahko govorimo o čemerkoli, a le o svojem notranjem, doživljajskem svetu ne. Še posebej ne o težavah in o neprijetnih čustvih. Tega se sramujemo. To skrivamo.

Namesto, da bi se ravno tukaj srečevali. V ranljivosti, v pristnosti. Da bi tukaj skupaj rastli, se borili in varovali vrednoto življenja.

Govorili so o procesu in stopnjah žalovanja ter seveda tudi o nujnosti žalovanja – ki se mu današnji človek upira, skriva in ga tabuizira. “Žalovanje ni depresija, kot ga napačno danes poimenujemo! Kvečjemu neodžalovanje smrti pripelje do depresije”, pravi Mrevlje.

Dodali so še par tez o depresiji in posebej omenili, da večino “depresij” danes povzročita slaba vzgoja in slaba družba.

Potočnik je omenil, da je cerkev spremenila odnos do samomora, ki je bil po cesarju Francu Jožefu ostro kaznovan, stigmatiziran in tabuiziran.

Kaj pa jaz mislim? Sam bi dodal, da pričakujem še več samomorov:

  1. ne zaradi genetike, temveč zaradi vzgoje razvajanja in prezaščitenosti

  2. zaradi vedno slabših staršev ( zmedenih, zblojenih, zgubljenih, utopljenih v družbi), razpadlih družin, enostarševskih družin, prezaposlenih staršev itd.

  3. zaradi socialistične družbe, ki je v bistvu prezaščitena družba, zasvojena družba. Zidealizirana in zideologizirana družba, ki ne stoji na realnih tleh.

Če pa že v družbi ni realnosti, če le te manjka v starševskem okolju – kako naj potem otrok uspe sploh stopiti na realna tla? Ali si bo sploh kdaj želel realnih tal, če je že od starta zasvojen s socialistično šmarnico?

Tu bi dodal še odstavek o ZZD, ki je omenila, da je pri nas življenje manj pomembna vrednota oz. na isti ravni kot ostale vrednote, zato že malce večje življenjske prelomnice, ovire in težave postavijo vrednoto ŽIVLJENJE pri marsikateremu človeku na vislice.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.