PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Vzgoja spoštljivega in sočutnega otroka 2/2

Objavil pavel, dne 10.11.2008

Zdaj sploh zaradi neuspehov ( oz. nevidenja uspeha) moje in ženine vzgoje na občasno trmastega 2,2 letnega malčka, ki je v trmasti fazi razvoja, bolj sledim predavanjem psihologinje, psihoterapevtke in vzgojiteljice dr. Zdenke Zalokar Divjak (od sedaj naprej samo ZZD, glej njen CV, življenjepis).

Če ima kdo od vas uičinkovite ukrepe, ki so pri njegovemu otroku delovali, bi bil zelo vesel, če mi jih v komentarjih pošlje.

Dosedaj sva uporabljala zgolj PREUSMERJANJE POZORNOSTI kar je delovalo večinoma zelo učinkovito do rojstva mlajšega sina in včasih tudi še danes deluje.

Prve izpade trme ( ko smo prišli domov ali na stopnišču bloka) pa sva reševala s fizično odstranitvijo otroka iz nevarnega mesta domov, v drugo sobo ali na hodnik in ga tam pustila, da se umiri ( torej IGNORIRANJE), s čimer mu želiva sporočiti in dati vedeti, da s takim načinom obnašanja NE BO NIČ DOSEGEL.

Kaj pa doseči, ko se mudi v vrtec in v službo zjutraj in bi lahko čakanje na umiritev dodalo novo uro ali dve zamude? Kaj storiti ko se med vožnjo odpne in zganja histerijo v avtu?

Seveda je postavljanje in držanje MEJE nasilje, ki se mu otrok UPRE z vso silo, kajti otrok hoče nadaljevati s svojim ugodjem. Starši, ki meje ne postavijo ( ne rečejo NE, ali otroka ne opozorijo, kritizirajo) – seveda nimajo problemov z vzgojo. Še ne.

Zadnjič je imela še drugo predavanje v LJ.

V uvodu je izpostavila avtorja Phila Bosmansa ( ki ga je ZZD toplo priporočila v branje) in nekaj njegovih misli, ki jih je razvil v dolgoletnem delu z otroci. Napisal je kar nekaj tankih knjižic.

VZGAJATI pomeni:

  1. ne samo razvijanje razuma, temveč oblikovati CELOVITEGA človeka, srce in značaj.
  2. iz roda v rod prenašati DUHOVNE VREDNOTE, ki dajejo VSEBINO in SMISEL
  3. tega ne moremo doseči le z BESEDAMI, temveč s SVOJIMI DEJANJI ( v lastnem življenju), v svoji ŽIVLJENJSKI DRŽI, človeški drži
  4. prenos VZORA, vrednostnih orientacij
  5. večino pa bo moral otrok tako ali tako storiti sam
USTVARJALNI KAOS je MORDA spodbuda za odrasle. Otroke pa samo VZNEMIRJA.

DOLOČEN RED ( ki ga otrok spet in spet doživlja – starš pa iz trenutka v trenutek z naporom vzdržuje) otroku daje OBČUTEK VARNOSTI ( notranji mir, odsotnost nonstop tesnobe in strahu) v svetu v katerem živi.

Določen red mora očitno biti neke vrste ritual. Kajti smisel vseh ritualov je:

  1. povezanost ljudi ( ki dostikrat nimajo veliko skupnega, nimajo kakšne bližine med seboj in bi drugače ostali brez rituala popolni neznaci)
  2. okrepitev notranje varnosti v ljudeh
  3. vpetost ljudi v nek red
  4. bližina in hkrati varna distanca med ljudmi
  5. ritual je ena od oblik strukturiranja časa  po TA
Kupil sem njeno knjigo o malčkih. Hkrati pa bom šel še na naslednje predavanje, ki bo v vrtcu v bližini LJ (25.11.).

  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “Vzgoja spoštljivega in sočutnega otroka 2/2”

  1. Igor Đukanović Igor Đukanović pravi:

    Mojo filozofijo lahko strnem v en (za učitelja matematike tipičen) stavek. Omejitve je treba velikokrat ponoviti. Ni namreč za pričakovati, da bi otrok že prvič pogruntal, da nekaj ne sme. Še manj zakaj ne sme. Torej v vseh podobnih situacijah odreagirati sorodno in postaviti isto mejo. Bolje velikokrat po malem, kot pa enkrat nesti otroka iz trgovine, ker se meče po tleh.

  2. hubat pravi:

    Sočutnega otroka ni mogoče vzgojiti, ne da bi sam občutil krivico. Starši se vse-preveč bojimo, da ne bi delali krivic, kar je seveda neživljensko. Moja žena vidi nekaj zanimivega za vnukinjo, nakar išče po trgovini še nekaj za vnuka, da bo imela darilo za oba. Sam se na to požvižgam. Pa tukaj niti ne gre za krivice – kot take, jih le prepozna otrok, ki ni bil vzgojen v duhu, da enkrat pač dobi on nekaj, drugič pa kdo drug in obratno. Scrkljani otroci postanejo velikokrat salonski svetovalci, ki o dejanskih krivicah niti pojma nimajo. Take zgubljence lahko najdete na metelkovi, kjer se bodo “borili za pravice” vseh mogočih in nemogočih lenuhov, pa še za svojo rit ne znajo poskrbeti brez državne pomoči. Sam sem prepričan, da je potrebno imeti otroke takrat, kot nam je namenila mati narava. Imeti otroke pred 20-imi leti je prednost za starše in predvsem za otroke. Vse prevečkrat vidim nemogoče male družinske bogove, ki so si podredili-e starejše starše v objekte za izpolnjevanje njihovih želja in nič drugega. Že če smrkavci zapirajo vrata za seboj so deležni zahvale (prosim, če zapreš vrata – hvala).

  3. maty maty pravi:

    Imam 5 let starega otroka in v teh petih letih je ene dvakrat, mogoče trikrat za par tednov (mogoče tudi mesec ali dva) zdrsnil v fazo, ki jo ti opisuješ. Imam to smolo, da je žena učiteljica. Z učitelji (psihologi, socialnimi delavci…)je problem, da se jim obremenitev v službe nadaljuje tudi doma. Domov pridejo zmatrani, brez posebne volje po ukvarjanju z muhami lastnega otroka. Otroci to vedo in pridno izkoriščajo. Ko pridem jaz iz službe dostopam do otroka drugače, ker sem za tovrstne bedarije bolj spočit. Edini recept je ne zganjajte histerije, če ne narediš nič se bodo stvari lepše uredile, kot če se boš zasral s kako orto diktaturo. Strinjam se z zgoraj napisanimi komentarji. Otroci se morajo srečati z dejstvom, da oni niso bog in da se vsi prilagajamo, le faze je potrebno jemati kot take. Minejo.

  4. pavel pravi:

    Hvala vam za vse kvalitetne komentarje in opise vaših izkušenj.

    Ne greva se kakšne orto diktature. Le mejo mu postavljava in zelo frustrirana ugotavljava popolno trenutno neučinkovitost. Upava, da bo najino postavljanje mej učinkovalo na dolgi rok.

    Zaenkrat največ uporabljava umik otroka v drugo sobo ( ko zganja histerijo) in pa preusmerjanje pozornosti.

    Najbolj frustrirajoče je jutranje čakanje na nenaden konec trme, da gremo lahko v vrtec in nato v službo.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.