PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Obiskovanje bolnikov

Objavil pavel, dne 9.11.2008

Prejšnji mesec so končno le operirali očeta. Operaciji sta bili zelo dobri. Operirala sta ga izkušena kirurga: dr. E. in dr. M. sta očeta le operirala. Dr. -ju M. se je očitno po operaciji pojavila sproščenost in dobrovoljnost, vsaj oče mi je pravil, da ga sedaj vidi čisto drugačnega kot prej pred operacijo.

Že naslednji dan sva šla z mamo na CIT in tam je oče ležal ob aparatih. Operacija je trajala 6 ur. Izrezali so mu 4 različna tkiva. Že sam vstop v te sobe je bil zame mučen in strašljiv. Nezavestni ljudje, cevke, piskajoče aparature, nešteto elektronike in žic. Ter par prijaznih in izmučenih medicinskih sester, ki so opravljale svoje delo. Kasneje sem govoril tudi z oddelčnim zdravnikom, ki je pazljivo izbiral besede, zapomnil pa sem si njegovo izmučeno in depresivno pojavo človeka komaj nekaj let starejšega od mene.

Oče je bil nekaj dni na umetnih pljučih. Sredstva proti bolečinam mu niso smeli dajati, ker mu je po njih odpovedovalo dihanje. Bolelo ga je strašno. Z nama je komuniciral z eno roko ( druge roke ni smel premikati, ker je imel tisto stran skoraj v celoti prerezano.

Zraven je ležal nek starejši možak, pepelnato siv.

Po enem tednu so očeta premestili na CIT v oddelek, kjer je že prvo noč eden od njegovih kolegov umrl. Prvih 5 dni mu je šlo zelo dobro, potem pa mu je hemoglobin nenadoma začel padati. Padal je na 70. Tam pa so čakali zaradi neke organizacijske zmede na kri, na transfuzijo do poznega večera.

Moram priznati, da sem za očeta prvič molil. Operacija je bila tako težka, da je bilo že veliko, da jo je sploh preživel. Pričakoval sem, da bo imel glavne probleme par dni po operaciji. Pa je tudi to šlo dobro. Sedaj je oče že nekaj dni doma in čaka še na kemoterapijo. Vidno napreduje ob srečavanju in igranju z vnučki.

K očetu na obisk je -kakšen teden po operaciji -v njegovo sobo prišla tudi prof. dr. Markovičeva, kateri se je oče pritožil po 7 mesečnem čakanju na operacijo rakavega tumorja in še ene rakave metastaze.

Pol oktobra smo imeli izredno stanje in smo hodili na obiske v KC.

Sedaj pa že en teden spet hodim v LJ, ker ima najmanjši sin že 5 dni visoko temperaturo ( okrog 40 stopinj). Z ženo sta tam v svoji sobi. Drugi dan je bil tako odstoen, da ni hotel čisto nič piti oz. odpirati ust. Tako sem bil priča vstavljanju igle v njegovo drobno zapestje in celonočni infuziji.

Vzeli so mu kri (3x), urin ( 2x) in blato, kajti zadnja 2 dni ima tudi drisko. Danes sem slišal ime testa: hemokultura, ki mi ga je povedala sestrična – češ da bi mu morali poiskati tip bakterije, če že govorijo o bakterijski infekciji.

Ta teden sem vsak dan v LJ na obisku. Upam, da bodo odkrili vzrok in predvsem upam, da je to zgolj neka infekcija, viroza. Čeprav se je že pojavila bakterija ( desno uho), ki mu jo zdravijo s Hiconcilom.

Očitno mu je cepljenje tako oslabilo imunski sistem, da je zbolel za neko virozo. Paracetamol svečke in sirup Calpol niso nič pomagale pri zbijanju temeperature. Osnovnim 38 stopinjam drugi dan, se je ena pridružila 3. dan. Po zdravilih pa še ena. Pri 40ih stopinjah pa nisva mogla več sredi noči čakati na jutro in sva šla na dežurno od tam naprej pa na kliniko sredi noči.

Sedaj imam preveč dela s tavelkim, ki pa se obiskov ne sme udeležiti. Vmes med oblačenjem, slačenjem, dajanjem spat, igranjem in prenašanjem njegove trme – sem uspel v soboto skuhati dober golaž, ki ga sva ga potem z užitkom pomazala nekaj rund. Ostalo bom dal zamrzniti.

Za ženo je blazno težko, ker ponoči večino časa otroka nosi, doji in uspava tamalega, čez dan pa ne sme počivati na postelji, ki je v bistvu zgolj ozek sedež ležalnik. Po pravilniku mora biti sedež čez dan pospavljen. Komaj čakam, da ju pripeljem domov, da se naspita.

Obiski v bolnicah, kjer se srečam z ogromnim trpljenjem in z ljudmi, ki so na nitki – predvsem pa s svojimi najbližjimi – je zame izredno presunljivo in tesnobno. Hvala Bogu obstaja molitev in vera v vstajenje in večno življenje.

Občudujem nekatere medicinske sestre in zdravnike, ki izžarevajo s svojim odnosom in delom izjemno energijo in karakter. Hkrati pa po drugi strani vsake toliko časa naletim na arogantne in čudne ljudi ( lep primer je dr. Macedoni pred letom).

Kakorkoli, predvsem pa sem vesel odzivnega otroka v mojem naročju, ki se mi je večkrat živahno nasmejal – ko sem ga danes dobro uro nosil v sobi. Vmes je žena lahko skočila pod tuš in na večerjo. Glede na prejšnje bolj žalostne dni, ko mi je otrok dobesedno odsotno vegetiral v naročju.

  • Share/Bookmark

4 odgovorov v “Obiskovanje bolnikov”

  1. dv58 pravi:

    Upam, da se bo vaše srečanje z slovenskim zdravstvom dobro končalo. Vašemu očetu in otroku želim hitro okrevanje. Čakalne vrste niso posledica samo slabe organizacije, zdi se mi, da je bolj pomemben dejavnik število osebja in kapacitete intenzivnih oddelkov. O tem pa redko odločajo zdravniki. Odločitve so v rokah ekonomistov, ki pa o medicini na žalost ne vedo kaj dosti. To seveda ni nasledek socialističnega sistema, vendar tipične stroškovne kapitalistične naravnanosti. Upam, da se ta ekonomistični rak nebo zajedal še v strokovne in medicinske odločitve, kajti takrat bomo socialistično zdravstvo res pogrešali.

    Lep pozdrav

    Dušan Vlahović

  2. pavel pravi:

    Hvala, Dušan. Zaenkrat se je z obema dobro končalo, če lahko rečemo za rakavega in z metastazami prepredenega človeka tako. Oče čaka na kemoterapijo.

    Glede na dodatne komentarje pa sem zaenkrat bližje temu, da je naše zdravstvo posledično slabo zaradi socializma oz. kvazikapitalizma. V socializmu odgovornosti ni bilo, ni bilo dialoga, ni bilo svobode, ni smelo biti lastnine. V kapitalizmu pa je osebna odgovornost in tudi odgovornost skupine, bolnice, zdravstva. Problem je slaba organiziranost, predvsem pa neodgovornost večine osebja. Zelo malo dobrih zdravnikov sem spoznal. Zadnjič sem prebral izjavo, da v Sloveniji ni strokovnih in etičnih zdravnikov. Ali eno ali drugo. Pa ne gre samo za zdravnike. Večino poklicov je tako sfevdaliziranih, to so kaste, nedotakljive kaste. Velik problem je tudi monopolna zdravstvena zavarovalnica ( v Sloveniji bi rabili najmanj 4, + vsak pacient bi moral imeti najmanj 2 neodvisni mnenji dveh zdravnikov + beležila bi se javna statistika dobrih in slabih zdravljenj, diagnoz), kjer v glavnem kvazi ekonomisti in organizatorji dela, predvsem pa kumrovčani “prerazporejajo denar”. Seveda se strinjam s teboj, da se večinoma krivično odločajo. Večino denarja pa gre tako ali tako v mafijske skupinice, ki so kot metastaze prerazsejane po našem zdravstvu.

  3. dv58 pravi:

    Ne bi želel biti polemičen, vendar Vaš izkrivljeni pogled je posledica predvsem spolitiziranega medijskega besedičenja in ne nekih trdnih dokazov v obliki številk ali osebnih izkušenj. Sam sem imel priliko delati v obeh sistemih in razlike ni praktično nobene. Tako v socializmu kot sedaj smo morali nekim laikom razlagati zakaj potrebujemo to in ono, če želimo, da bolniki preživijo. Zdravstvo in medicina delujeta zaradi zdravnikov in drugega osebja. Sistem odgovornosti mora biti v zdravstvu naravnan na bolnika in ne na lastnino in lastniško strukturo. Enaki etični principi so veljali v socializmu kot sedaj. Ljubljanski UKC je v rajnki Jugoslaviji bil najbolj razvita zdravstvena ustanova, ne zaradi ZKS, ampak zaradi zdravnikov, ki so v njemu delali. Brez teh marsičesa v KC ne bi imeli. Ne vem kako definirate dobrega zdravnika. Po preživetju? Porodničarji so najboljši, patologi pa najslabši. Podatkov o preživetju tako ali tako nimate. Strinjam se, da primeren način komunikacije in ljubeznivost sodi v definicijo dobrega zdravnika, saj brez tega ni možno vzpostaviti primeren odnos z bolnikom, vendar vam težko verjamem, da ste vedno naleteli na kolege, ki so jih prav kar zbudili. Izjave, ki jih preberete niso vedno odsev resnice, največkrat so mnenje posameznika in jih ne moremo jemati kot znanstveno resnico. Pomanjkanje strokovnosti slovenskem zdravstvu je zelo težko očitati. Postopki diagnostike in zdravljenja so primerljivi z razvitim svetom. Mnoge metode smo pričeli izvajati ali prvi ali med prvimi. Posamezni kolegi so v mednarodnih strokovnih krogih zelo cenjeni. Če želite podrobnosti vam lahko tudi z njimi postrežem. Trdite , da ni etičnih zdravnikov. Ne poznam zdravnika, ki o etičnih problemih ne bi premišljeval. Vsi poskušamo po svojih močeh živeti v skladu z etičnimi pravili, čeprav se zdi, da nam javnost to ne verjame. Eden od problemov je verjetno tudi ta , da si laiki medicinsko etiko predstavljajo po svoje. Dejstvo je, da sodobna medicina rojeva vedno nova etična vprašanja, ki so vezana na oživljanje, podporo življenjskim funkcijam, oskrbo ob koncu življenja in tako dalje. Zadnjih 30 let se je razvil tudi pojem avtonomije bolnika, ki je našo nekoliko paternalistično orientirano deontološko šolo spravil v zadrego in na koncu po številnih debatah pripeljal do manj ali bolj uspešnega kompromisa v obliki zakona o bolnikovih pravicah. Zavarovalnice so problem, vendar ga sam vidim nekoliko drugače. Kadar kaj kupujem, želim vedeti kaj kupujem. Pri nas, seveda, ne veste kaj kupujete z zavarovanjem. Kljub temu se pa bojim sistema v katerem zavarovalnica določa kaj ste lahko operirani in zdravljenji in kaj ne. Vzajemna in Adriatic poskušata tržiti neke “nadstandardne” storitve v okviru predvsem “privatnega” zdravstva. Ta segment v Sloveniji ne razpolaga z materialnimi in kadrovskimi viri (intenzivni oddelki), ki bi omogočali zdravljenje resnih zapletov. Torej v »privatnem« zdravstvu lahko zdravijo relativno »zdrave« bolnike, in opravljajo rutinske in nezahtevne posege. S tem ni nič narobe, dokler ga ne poskusiš prodati kot vrhunsko in superiorno storitev. Zaplet take vrhunske in superiorne storitve, ki jo po navadi tudi drago plačate tako ali tako konča v javni ustanovi. Javno zdravstvo se pa stiska v zastarelih stavbah, kjer bolnike stlačimo po 5 ali 6 v sobo, če pa prostora zmanjka pa končajo na hodniku! Nadstandard bi moral biti lastna soba in stranišče ustrezno klimatizirano. Seveda bi to pomenilo zgraditi nove stavbe, tu se pa problemi začnejo in vem kaj boste rekel, vendar me ne zanima kakšne barve so.

    Ta odgovor bom objavil tudi na svojem blogu (http://dv58.blog.siol.net/) v upanju, da ga bo še kdo prebral.

    Lep pozdrav

    Dušan Vlahović

  4. iatrogeni » “Socialistično” zdravstvo pravi:

    [...] sem naletel na blog (http://pavel.blog.siol.net/2008/11/09/obiskovanje-bolnikov/#comment-996)  pod naslovom »PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje«.  Kdo je Pavel [...]

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.