PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Zobki, trma, čudenje in kobacanje. Zaupanje. Bližina.

Objavil pavel, dne 1.11.2008

Malemu sta ta teden dlesen predrla še dva nova zobka: tokrat zgornji enici. Las skorajda še nima, puhec blond barve mu je začel rasti bolj krepko zadnjih 14 dni.

Včeraj smo pri ženinih sorodnikih uporabili novo elektronsko tehtnico. Najprej sem jaz gor stopil: točno 96,0kg. Potem s starejšim otrokom skupaj, da sem dobil njegovih 13kg. Nato še z mlajšim skupaj, da sem dobil njegovih 9kg. Točne cifre.

Starost 6 mesecev in 2leti in 2 meseca.

Tudi jaz imam te dni rojstni dan in od žene sem že dobil darilo, ki sem si ga želel. Knjigo.

Mali se že nekaj časa prekucava in obrača na kavču ali na gumijastih puzzlih na tleh. Uživa ob tem, da je slečen, brez plenic. Pri njem imava Racman naravne bombažne plenice zaradi katerih stroj laufa vsak drugi dan ekstra. Takisto vsak drugi dan obešam perilo. Žena je kupila okrog 15 originalnih plenic in potem sem šel še jaz iskati 6 rabljenih plenic. Baje naj bi bilo to bolj zdravo za otroka kot plastično-naftne plenice, ki otroku preveč moda segrejejo in naj bi bil to eden od vzrokov očitnega povečanja neplodnosti pri današnjih mlajših moških.

Mali noče spati na hrbtu. Tudi ponoči spi po uro ali dve in še to mora biti žena ob njem. Ob tem, da je Zalokarjeva rekla, da mora otrok od prvega dne spati v svoji posteljici, se midva počutiva globoko neuspešna pri tej vzgoji.

Ta velkega sva uspela ta teden le spraviti nazaj v ritem kakršen je bil pred morjem, da gre čez dan sam spati in tudi zvečer samo zaspi ob igrači, najpogosteje je to kak bager ali pa medvedek.

Tamali se še nerodno uspe rotirati in pa deloma že premika telo na tleh z rahlimi odrivi z nogami. Njegova 3 tedne starejša sestrična že stoji ob kavču kot smo včeraj videli. Se pravi, 7. mesec bo očitno največji telesni preboj. Za tavelkega se spomnim, da je z 8. meseci že hodil ob pomoči rok.

Tamali se hoče ves čas pestovati. Zdi se bolj plašen in bolj nežen. Najraje se pestuje v trebušno ležečem položaju in nikjer ne mara ležati na hrtbu. Psihološko pomeni ležanje na hrbtu to, da se človek počuti varnega. Če pa človek spi na trebuhu pa se tak človek počuti zelo življenjsko ogroženega, negotovega.

Zadnjih 14 dni je bil tudi pri tamelem preboj. Več opazuje, več se čudi, več gleda v obraz, v oči. Golta znanje. Snema. Se odziva. Zaradi tega je občutno manj siten kot prej. Pri starejšem nisva zaznala tako velike zahtevnosti kot pri malem. Tudi to se pozna, če starejši ne gre v vrtec – je mali veliko bolj zaposlen in miren.

Pri velkemu so šele sedaj resni in hudi problemi. Čeprav je še vedno velikokrat cukerček, zelo učljiv in zelo samostojen, zelo kreativen, bralec knjig, pogovarjevalec, pevec – se že nekaj mesecev vrstijo vse hujši napadi upiranja, trme in kar nekega brezveznega metanja ob tla in simuliranja jokanja, samoudarci z roko po glavi, butanje zglavo v zid ali tja – da se ima zakaj joka. Čisto brez vzroka se vrže na tla in začne jokati kr v brez veze. Že po joku se pozna, da je narejen in izsiljen. ZZD je zadnjič govorila o dveh jokih: o joku zaradi užaljenosti, prizadetosti in o joku izsiljevanja ( verjetno je še tretji jok: jok bolečine pri padcu ali v bolezni).

Tu sva oba zelo nemočna. Meje ne pomagajo. Ne opozorila, ne kritika, ne kazen, tudi ne fizična kazen. Histerija se zgolj stopnjuje. Zdaj uporabljava največkrat ignoranco.

Zelo velikokrat pa sve še pred časom uporabljala preusmerjanje pozornosti: s tem, da sem začel govoriti o njegovem Mojstru Mihu, ki bo peljal pesek ali karkoli se že domišljijsko izmislim in povežem s kakšnim bližnjim objektom ali dogodkom. Otrok v trenutku pozabi in ga zgodbica in njegovo aktivno sodelovanje v pogovoru popolnoma premami. Neverjetno kakšen spomin ima kdo je Miha, kdo rdeča ribica Repka, kdo Malči, kdo rumeni valjar Tone, kdo zeleni traktor Janez, kdo kmet krompirjevec, kdo poredno strašilo Pepi, kdo modro avtodvigalo Maksi, kdo sta bagerja oranžni Drejc in rdeči Vojc ter kdo rumeni mešalec Miško. Seveda pred spanjem gremo že x-to variacijo te zgodbice v 10ih stavkih čezenj. Enkrat seveda.

Od morja naprej sva že utrujena od številnih motenj ponoči in od vsakodnevne dirke, vsakodnevnih siren enega ali drugega- včasih obeh. No, mali je nehal jokati vsaj v avtu. Morda en mesec – sedaj v avtu zaspi. Prej pa je bila sirena ves čas. Celo iz Splita do doma je 8 ur jokal avtu – vmes je za par minut spal in se nekajkrat dojil in pestoval. Vožnjo smo zaradi tega podaljšali za 3 ure.

Včeraj sem se predčasno sam vrnil zaradi pogreba, ker je mojemu prijatelju umrla mama. Tako da sem imel danes blaženi mir za pisanje in branje.

Kdaj vo otrok staršu začel zaupati? je bilo včeraj vprašanje ZZD na katerega nisem znal odgovoriti. Nihče ni znal. ” Ko bo starš v prostem času aktivno nekaj počel z otrokom!” Takrat bo otrok začel kaj govoriti o svojih problemih in težavah. Takrat je važno, da otroka ne zaničujemo in se mu ne posmehujemo – da ne izgubi zaupanja v nas.

ZZD pravi, da danes veliko staršev iz svojih otrok naredi projekt. Takoj po šoli jih že vozijo iz ene dejavnosti na drugo. Toda prav prosti čas je tisti posvečen čas v družini, ko družina oblikuje med seboj intinejše osebne odnose. ZZD predlaga, da otrok do 3. razreda ne bi vozili na prostočasne aktivnosti, ampak bi se starši morali aktivno ukvarjati z njimi. Tudi za otroka je zmeda, da se mu čez dan zvrsti celo 8 avtoritet, ker bi za navezovanje večje bližine potreboval zgolj konstantno avtoriteto.

Če ne gojiš bližine -ostajaš tujec. Tako z otrokom, kot s partnerjem. Načrtno gojenje bližine. Tu vidim, kako nama z ženo pomagajo dačkši sprehodi, kjer žena končo lahko začne govoriti o svoji notranjosti. O čemer imam jaz manj problemov. Kajti čez dan sva doma res samo še funkcionalno storilna, tudi v pogovorih.

  • Share/Bookmark

En odgovor v “Zobki, trma, čudenje in kobacanje. Zaupanje. Bližina.”

  1. petras pravi:

    Zakaj naj bi otrok spal v svoji postelji? Ne morem se spominiti niti enega sesalca oz. matere sesalcev, ki bi svojega otroka dajala spat stran od sebe. To je čista traparije in ne verjamem, da ima kakšen dober učinek na potomca. Tam kjer ljudje še živijo v stiku z naravo, tam so dojenčki non stop pri materah, bodisi bingljajo v culah na hrbtih mater ali pa spijo zraven/na njih. Zakaj naj bi bila neka taka civilizacijska pogruntavščina boljša od tiste, ki jo je predvidela narava? Sicer pa tudi sam ugotavljaš, da imamo danes krizo identitet in 3/4 ljudi je zrelih za psihiatrične oddelke.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.