PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

O čudenju in učenju

Objavil pavel, dne 1.11.2008

Zdenka Zalokar Divjak je imela na prosojnici nek citat znanstvenika Alberta Einsteina, ki ga ne znam na pamet, ampak lahko zabeležim smisel stavka:

Vsak človek potrebuje v življenju otroško čudenje nad neznanim. Kdor se uči, je duševno in duhovno živ človek. Kdor pa nima tega, ne cilja bivanja – pa ne samo da ne živi, temveč celo škoduje samemu sebi.

Zakaj sem si ta stavek zapomnil?

Ker sem ga že pred 15 leti sam doumel ali dokopal. Kaj pa vem, kako človek pride do spoznanj? Sem res kje prebral, pa se tega sprva nisem zavedal? Sem kaj slišal, pa najprej nisem bil pozoren.  Skratko nekoč mi je v eni od depresij, ko mi je pogled obstal na moji fotografiji iz vrtca, ko sem bil star 5 let, nasmejan, razigran, živahen, sproščen, nagajiv, poreden, kreativen, zaupljiv, zelo učljiv – kapnilo – da človek, ki šopa zgolj razum in logiko in pozabi na čudeče gledanje “dojenčka na svet”, na iskrico v očeh pri malemu otroku, na veliko srečo malega otroka, na veliko učljivost – da je ta človek mrtev, zabetoniran. Bolan.

Težko sem razumel, ali bolje dojel pomen Jezusovih besed: “Bodite kakor otroci!” ali pa ” Hvala Oče, ker si zakril modrim in razumnim, razodel pa otročičem!”. Pri teh večplastnih in večpomenskih stavkih nikoli ne vem ali poznam njih pravilni pomen, ali pa so be še kaj novega v življenskih izkušnjah izluščilo v novem spoznanju te Božje Besede.

Kasneje sem ločil otroškost ( konstruktivni del iz otroštva) in otročjost, infantilnost ( nekonstruktivni del, ki ga vlečemo v polnoletnost in, ki blokira dunkcije odraslega človeka).

Dosti kasneje mi je TA potrdila ta izkustvena duhovna spoznanja. O egostanju otroka, o svobodnem otroku, ki živi igro, podjetnost, kreativnost, sproščenost, veselje, živahnost, učljivost.

No, zadnjič pa tudi ZZD in Einstein.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.