PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

To knjigo sem si želel za darilo. Žena mi je to darilo kupila za rojstni dan.

Nekaj takega sem že dolgo iskal. Eno temeljito poglobitev in analizo v svet moških. Zakaj so moški zgubili svojo identiteto? Zakaj je večina moških pomehkuženih v zahodnem svetu, v Sloveniji pa sploh? Seveda nekateri moški glumijo mačote oz. predstavo kakšni bi morali biti moški: ukazovalni, vodje in mišičasti, ter seveda frajerji. Frajerji: slabokrvni kvazi intelektualci, metroseksualci -tipa Crnković.  Ali frajerji tipa -kot sem od nekega zafrustruraniga najstnika slišal - Samec alfa tipa: Erazem Pintar, ki piše najstnicam. Ma pejte nekam frajerji puhli. Takšni stereotipi na prvo žogo zažgejo zgolj pri slaboumnih ženskah. Potem je še nek manjši delež trdih moških, ki se oklepajo “neke” tradicije in “zgodovinskosti”. In nazadnje je velik del moških maminih sinkotov. Nimajo problema z spolno identiteto zgolj najstniki temveč tudi polnoletni in ostareli moški. Pa ne samo s spolno, tudi z osebnostno identiteto in celo z identiteto moža in očeta in nazadnje prijatelja.

Benediktinec Anselm Grün je napisal že par knjig. In ob branju njegovih knjig sem bil že navdušen, toda problem je ker se enostavno ne zapomnim. Verjetno se mi je kaj vtisnilo podzavestno, verjetno sem zavestno kaj potrdil. Nič pa mi ni bilo tako močno, da bi si zapomnil njegov naslov. Ob množici duhovno -psiholoških in sploh krščanskih knjig - zgolj lahko rečem, da mi je dober avtor, ker mi je bilo večino od ostalega manj kvalitetno.

Knjigo BOJ IN LJUBEZEN s podnaslovom: Kako moški najde pot do sebe sem najprej zaznal na blogu Mačka Murija, kasneje pa še pri prijateljici Maruši, kjer imam navado da med obiski in pogovori sočasno prelistam še kakšno knjgo. Včasih mi je dovolj že odstavek ali pa stran in vem, da to knjigo MORAM prebrati. Ker je avtor iskalec, je živ, je logičen, je poglobljen in vsekakor avtoriteta na svojem področju. Pri večini avtorjev tega ne najdem. Kot pri večini duhovnikov težko zaznam v pridigah neko bližino z Evangelijem ali sodobnim življenjem - in se zato v mislih z njimi kregam. Anselm Grün mi deluje kot frančiškanski pater Polikarp Brolih v Lj frančiškanski cerkvi. Njega sem najbolj harmonično poslušal pri pridigah. Izredno globok, ostro razumen, blag, duhoven in moder v povezovanju evangelija s sodobnim svetom.

Z MačkomMurijem sva na enem od forumov pred leti vročekrvno debatirala o o sodobinh ženskah možačah (ali pa revcah, žrtvah na drugem polu) in o sodobnih pomehkuženih moških ( ali pa mačotih, ki samo lupino igrajo, a v osnovi so isti), ki so največkrat mamini sinkoti ( mamica jih ima na špagi - ali psihično ali duhovno, včasih pa tudi fizično- saj pri njej živijo, se hranijo in spijo do smrti). Takrat sva imela zelo diametralna stališča. Meni se je on zdel pocukran tradicionalen kristjan, ki brani pač svojo privezanost na dom staršev. Tipičen mamin sinko, ki ga sedaj pač obvladuje močna žena. Meni pa je očital, da sem preveč agresiven v svojem dialogu in da s tem odbijam ljudi, ki bi jim lahko z drugačnim načinom komunikacije pomagal. Ter da projiciram svoje številne slabe izkušnje na večino žensk. Zelo me je veselilo, da ga je ta knjiga potegnila - saj je knjiga res dobra.

Grün je izkustveno preko skupin moških, ki so bile nekako psihološko-duhovne skupine za samopomoč spoznaval različne in prevladujoče tipe moških. Odkrival je zelo kritično, da se v Cerkev dostikrat zatečejo ljudje, ki se želijo skriti pod peruti - pred življenjem in realnostjo.To sem tudi sam opazil v svojih izkušnjah - pa sem rdko dobil koga od znotraj, ki bi imel podobno izkušnjo - zato sem tako vesel takega avtorja.

Seveda je Grün v svoji kritičnosti in tudi konstruktivnosti do moških in Cerkve zelo oster, a v osnovi je zelo pošten. Zelo provokativen. Toda vedno obdela več vidikov ene plati. Ni mu do idealov in iskanja popolnosti ( kar je meni ideološka zloraba religije: večina vernikov sledi idealom, namesto, da bi živeli vero. So politiki in pobeljeni grobovi, namesto vernikov).

Grün opiše tipične moške predstavnike iz Svetega Pisma: od Adama, Abrahama, Izaka, Jakoba, Jožefa, Mojzesa…do sv. Pavla, Jezusa. Pri vsakem najde nek temeljno življenjsko pot. Predvsem pa povsod pudarja, da je za moškega nujno, da se SOOČI s svojo temno platjo in jo predela. Da se z njo spopade. Tukaj seveda uporabi elemente psihoanalize in psihoterpije. Odnosi imajo iste lastnosti danes ali pred tisoče leti.

Zanimivo: jaz sem se najprej lotil Abrahama, Izaka in Jakoba - MM pa čisto druge moške vloge, ki jih je odlično na blogu opisal. Meni je res zanimivo, kako so v življenju vijugali ti moški. Nobeni svetniki, celo velikokrat slabiči in zločinci.

Abraham je bil romar, kar je imelo prednost, da je bil iskalec in nenavezan - hkrati pa je zanemarjal družino in obveznosti. Kako je njegova žena ljubila enega sina, Abraham pa drugega sina- kaj to v sina -moškega zareže - kakšne usodne rane. Kaj pomeni sin očeta in kaj pomeni mamin sin? Kaj pomeni mnogoženstvo, da je imel gospodar ženo -gospodarico in še dve dekli-sužnji in kaj je to pomenilo za otroke žene in za otroke dekel? Kakšne zlorabe doživlja mamin sinko in v čem se to kaže in kako se upre možačasti posesivni mami? Kako se kasneje kot osebnostna podrtija lahko sesatavi v celovitega moškega.

Ali je bilo potrebno, da je Abraham Izaka moral darovati Bogu ( ga zaklati)? Ali je bila to res njegova izkrivljena podoba Boga? Ali je važen namen (tega Grün ne omenja in marsikje se gotovo ne bom strinjal z njim -ali pa bom celo ob prebiranju dobil čisto novo spoznanje)- da otrok ni moja ali ženina last- kar je ena temeljnih zablod staršev vseh časov, da iz otroka naredijo objekt, svojo lastnino? Ob taki zgodbi pa se zgražajo hinavsko ob krutosti Abrahama in Boga.

Grün življenjske in odnosnostne modrosti SP odlično prepleta s poznavanjem duhovnosti in SP kot tudi s poznavanjem psihologije, psihoterapije in filozofije ( kar je študiral in dolga leta prakticiral).

Katere vloge mora moški znati živeti oz. igrati:

1. Oboje spolnika: vlogo moškega in vlogo ženske ( Adam in Eva)
2. Romarja ( Abraham),
3. Zapuščenega otroka, zanemarjenega sina ( Izak),
4. Očeta ( Jakob, po boju z Bogom pa Izrael),
5. Bralca sanj ( egiptovski Jožef),
6. Voditelja ( Mojzes),
7. Bojevnika ( Samson),
8. Kralj (David)
9. Ljubimec (Salamon)
10. Mučenec (Jeremija)
11. Prerok ( Elija)
12. Trpeči pravični podjetnik ( Job)
13. Šaljivec, zabavljač, humorist ( Jona)
14. Skala, Temelj ( Peter)
15. Misijonar ( Pavel)
16. Divji, robat moški ( Janez Krstnik)
17. Prijatelj in modri starec ( Janez)
18. Zdravilec ( Jezus)
19. Integracija vlog oz. Kako postati moški

Zanimiva je beda prevajanja v slovenščino - kajti original je bolj dinamičen saj je iz glagolov ( to je značilno za latinske jezike). Bolj živ, bolj aktiven - ni zgolj objekt “boj” in objekt “ljubezen”. Vsaj pri ljubezni je napaka, ker jo pojmujemo kot objekt - ne pa kot dejanje, glagol.

Ne vem zakaj sploh obstaja beseda “ljubezen”. Dovolj bi bila beseda “ljubiti”.

KÄMPFEN UND LIEBEN. Bojevati se in ljubiti.

Fantastična knjiga. Danes zjutraj sem pogoltnil 50 strani - a ne znam vsega dobrega reflektirati. Edino, če bi šel odstavek za odstavkom. Toda blog ni moj posel ali služba - le zgolj hobi.