PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Zdenka Zalokar Divjak o brezpogojni ljubezni

Objavil pavel, dne 31.10.2008

Krepki + italic tekst je iz predavanja doc. dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki mi je omenila, da ima vrsto dolgo 6 mesecev in da trenutno vodi delavnice Šola za starše v vrtcih Šentvid. Naslednja delavnica bo v vrtcu Brdo – LJ v sredo 5.11. ob 17h.

Današnji problem psihologije je ta, da se je v učbenike psihologije ( duševno področje) začelo pisati duhovne pojme (kot je npr. ljubezen) pod temeljna čustva. Ljubezen ni tipično čustvo.

Lahko bi sicer rekli, da je zaljubljenost neko kompleksno romantizirano čustvo, sentimentalizem. Ljubezen pa je predvsem odločitev, napor, odnos, delanje dobrega.

S tem, ko ljubezen prenesemo med čustva, začnemo z njo pogojevati.

Kajti imamo šibko veselje, zmerno veselje in močno veselje. Vsa čustva lahko opisujemo z neko intenziteto. Ne moremo pa meriti ljubezni – ki je ali pa ni. Ki je trajna ali pa jo nikoli ni bilo.

Najhujše duševne zlorabe  povzročajo otrokom starši, ki jih vzgajajo s pogojevanjem ljubezni ( dr. Zoran Milivojević pravi, da iz tega izhaja večina duševnih motenj in duševnih bolezni!). Češ, da ljubezen pokvari otroka. Da otroka ne bomo imeli radi, če ne bo ubogal ali naredil česa kar mu rečemo. ” Če ne boš priden, te bom dal ciganom!” ” Ker si bila poredna, ne bom prišla pote v vrtec danes!” ” Če boš poreden, vas bom zapustila!” “Če me ne boš ubogal, bom naredila samomor!” Ta vzgoja je sicer izredno učinkovita na prvi moment, toda otroka s tem pohabimo, ker bo imel v sebi veliko negotovost in zmedo in nikoli ne bo samostojna in sproščena oseba. V partnerstvih in na delovnih mestih bo suženj.

Tak otrok si bo ljubezen celo življenje kupoval. Sužensjko. Kupoval bo ljubezen partnerjev in kupoval bo ljubezen otrok (” ..da bi me vsaj nekdo imel rad!”). Kupoval bo sprejtost pri vseh ljudeh okrog sebe.

Pod brezpogojno ljubezen spadajo:

  1. VARNOST
  2. SPREJETOST
  3. SKRB,
ki jih starš nudi otroku NON-stop, ne glede kako se otrok obnaša in kaj naredi.Torej teh treh dejavnosti ne doziramo ali odvzemamo.

VZGAJAMO pa z doziranjem

  1. pohvale obnašanja (nagrada)
  2. kritike obnašanja ( kazen)
  3. ZAHTEVE, CILJI ( te 3. ZZD ni omenila)
Razvajeni otroci (sem spadajo tudi “nadarjeni” oz. “indigo” otroci) imajo varnost, sprejetost, skrb in veliko nege in pohval. Nimajo pa kritik, kaznovanj in ZAHTEV ali pa imajo tega premalo oz. nekvalitetne, šibke meje. V večini primerov, ker se staršem ne da, nimajo časa oz. je vzgoja za njih prevelik napor. Ja, vzgoja je napor -ali pa je ni. Vzgoja je delo in ne igračkanje. Vzgoja ni vzajemno raziskovanje in ni prijateljevanje ( to ni primaren cilj vzgoje, jasno pa je, da smo vsi učljiva bitja in da v vsakem odnosu lahko vlečemo novosti in se izpolnjujemo. Hkrati s starostjo otroka vedno manj direktivno vzgajamo in smo vedno bolj mentorji in nazadnje bolj prijateljski – ne moremo pa nikoli iti v enakost – ker potem otroka zlorabljamo. Otrok mora imeti svoje prijatelje, ki si naj jih sam poišče.

Vzgoja ima cilj pripeljati otroka v samostojno, odgovorno, ljubečo, delavno, učljivo in sproščeno osebo.

Pri prezaščitenih otrocih starši jemljejo odgovornost, ki bi jo otroci že lahko prevzemali, na svoja ramena, namesto otroka. Otroka s tem ščitijo pred naporom, odrekanjem, trpljenjem, frustracijo, izkušnjo. Ker ga držijo v vatki bo tako bitje večino časa nepodjetno, nekreativno, nedelavno, neodgovorno in ” pretirano občutljivo”.

Pretirano prilagodljivi otroci imajo pomanjkanje nege, pohval, nagrad v razmerju s kritiko in kaznijo ter zahtevami (česar je preveč). Pretirano prilagojeni otrok ne bo v sebi nosil zadovoljstva, sproščenosti. Predvsem težo in velikokrat občutek manvrednosti, infantilne -trajne krivde. Med pretirano prilagojene otroke spadajo tudi večni uporniki, ki pa negativno “ubogajo” vsako starševsko željo in zahtevo. Vse bodo delali zrcalno nasprotno. V svobodi se ti ljudje ne znajo samostojno odločati. Čakajo na avtoriteto, da jim le ta požene kri po žilah. Ne znajo v sebi aktivirati svobodnega otroka ( spontanost, kreativnost, zabava, zadovoljstvo, notranji mir, varnost).

Zlorabljeni otroci pa so pretežno zlorabljeni s pogojno ljubeznijo ( duhovna zloraba). Pogojevanje ljubezni (varnosti, skrbi, sprejetost). Ni bilo osnovne topline, negovanja, potrjevanja, da si OK oseba. Seveda tudi s pretepanji ( fizično), seksualno in psihična zloraba (čustveno zlorabljeni: čustvena manipulacija, da je otrok kriv za moja neprijetna čustva!)

Zanemarjeni otroci oz. zapuščeni otroci pa so običajno otroci odsotnih (umrlih, bolnih) staršev ter razvajenih staršev, ki jim je prioriteta set lastnih želja, otrokove potrebe in želje pa so mu zgolj nepotreben napor. Dostikrat so zapuščeni tudi otroci staršev, ki gradijo hude kariere, ki so pridni – toda doma odpovedo na celi črti.

Sokrat je dejal, da imajo dostikrat slavni očetje nepomembne, malopridne otroke – ki v življenju nič ne dosežejo. To je posledica, ker se je oče gnal za slavo in uspeh pretirano na družbenem področju, medtem ko je bil v družini odsoten, zelo slab oče. Otrok je zato zanemarjen, “vzgaja” pa ga cesta s kriminalom, brutalnostjo in večino napačnih napotkov, zaključkov.

Ko se je Jezus pustil Janezu Krstniku krstiti v duhu in v vodi Jordana, je glas iz nebes zavpil: “Ti si moj ljubljeni sin. Zelo sem te vesel!” Resnični kristjan je prepoznan v družbi, da se globoko v sebi zaveda in veruje, da ga Bog brezpogojno ljubi. Zato iz njega sije karizmatičnost, je zelo privlačen ( za dobroiščoče) ali pa zelo odbojen (za slaboiščoče: ” če so mene preganjali, bodo tudi vas!”).

Partnerski odnos ni isto kot starševski odnos. Kajti v partnerskem odnosu sta osebi enakrovredni, v starševskem odnosu pa je starš bolj vreden, saj vodi, preživlja in usmerja otrok- to kar direktno otrok ne sme početi s staršem – drugače je to zloraba otroka – da otrok špila starša svojemu očetu ali mami.

Je pa tudi v partnerskem odnosu nujna tako kritika kot pohvala, ter zahteve. V krščanskem zakonskem odnosu ljubezni si obljubimo, da bomo zvesti v dobrem in slabem. Oz. obljubimo si brezpogojno ljubezen ( varnost, sprejetost,skrb kolikor je sploh kdo sposoben to dajati, kajti absolutne varnosti ni).

  • Share/Bookmark

15 odgovorov v “Zdenka Zalokar Divjak o brezpogojni ljubezni”

  1. tisa pravi:

    Z vsem se strinjam, razen z drugim odstavkom. Nas niso nikoli med študijem učili, da je ljubezen temeljno čustvo. Tako, da ne vem, kateri učbeniki bo to pisali, ker sem prebrala kar nekaj psiholoških učbenikov in te trditve nisem nikjer zasledila.

  2. fetalij fetalij pravi:

    nič prelomnega, izumljanje tople vode…

  3. pavel pravi:

    Hvala Tisa za tvojo podporo.

    Ali je ljubezen čustvo? – jaz prav dosti učbenikov nisem bral. Razen Praperjevega o RAPT in pa Milivojevićevega Emocije.

    In na žalost Milivojević uvršča ljubezen med čustva. Res pa je, da Milivojević kot večina ateistov ne priznava duhovnosti in duhovnih pojmov kot sta svoboda in ljubezen. Zalokarjeva je bila zelo kritična do ameriške psihologije, ki pač tlači duhovne kategorije v psiho.

  4. nevenka nevenka pravi:

    Temeljno človeško čustvo je strah, ker je to temeljno naravno čustvo za večino bitij z vsaj osnovno čustveno zavestijo in je neposredno povezano z instinktom po samoohranitvi.

    Indigo otroci ne sodijo med razvajene otroke nič bolj kot kateri drugi. Se pa borijo za uveljavitev svoje volje, ker enostavno imajo drugačna pričakovanja.

  5. pavel pravi:

    Dobro, naredil sem napako. Temeljno čustvo je strah, pa veselje, pa jeza. Se strinjam z zgornjim tvojim odstavkom Nevenka.

    Tvoj drugi odstavek pa je zame nseprejemljiv. Indigo otroke so “ustvarili” psihologi in pedagogi kot tipičen marketinčki prijem za naivne starše. Seveda je to čisto nestrokoven pristop in škodljiva vzgoja.

    Vsak otrok se bori za uveljavitev svoje volje ( svojega ugodja) in prav je, saj se iz tega uči za življenje.

    Že Edison in vsi največji geniji so rekli: talent je pomemben samo v 1%, ostalih 99% je težko delo, disciplina, napor.

    Seveda imajo drugačna pričakovanja, pa naj jih sami uresničijo z naporom, z borbo, s samostojnostjo. Prej se mi zdi, da bodo indigo otroci pristali na smetišču “umetnikov”.

  6. nevenka nevenka pravi:

    To pa ni res, ker sem indigo otrok in sem imela na ta račun veliko težav v življenju. Tisoč testiranj, merjenj IQ, ugotavljanj vzrokov neprilagjanja, ugotavljanja ustvarjalnih usmeritev, pravo mučenje. Da so na koncu postavili diagnozo. Prav nič marketinško. Indigo otroci niso tako zelo nov izum, samo bolj jih opazijo v današnjih časih, še posebno, ker je dosti hiperaktivnih otrok, ki pa tudi slučajno niso indigo. Tako, da nikar kar nekaj… gre za določene značilnosti otrok, saj je vseeno kako jih imenujemo. Pač so bile ugotovljene pogoste modre aure, od tod ime. Evo, jaz o teh aurah ne vem dosti.

    Ljubezen je pa odnos do človeka, eden najkompleksnejših, čustva so del tega odnosa. Ljubezen do partnerja in do otroka je primerljiva samo v nekaterih točkah.

  7. pavel pravi:

    @Nevenka, v čem si bila drugačen otrok? Kako se to sedaj kaže v tvojem življenju? Kaj delaš? Kakšen partnerski odnos imaš? Sicer pa sem to vprašal Milivojevića in je rekel, da je to samo podgrupa razvajencev. Isto je rekla ZZD. Zakaj bi del otrok ne imel zahtev in usmeritev s kritikami? Se pa spet stirnjam s tvojim odstavkom o ljubezni.

    @Fetalij: po svoje imaš prav. Zelo stare in jasne stvari, a kljub vsemu toliko zmede pri vzgoji. Sploh danes vsa ta anarhija od vrtcev, pa do OŠ in SŠ – tudi faksi so podlegli drastičnim nižanjem kriterijev in seveda, da dr. prof. na govorilnih urah sprejemajo mame študentov pri 24letu. Da večino študentov konča študij pri 30 letu itd. Za večino nas razvajene populacije – je to nekaj novega, kar veliko reči sem moral zelo boleče čutiti na svoji koži, z buškami. Pa poznam otroke učiteljic in vem, da smo najslabše vzgojeni mi otroci pedagogov in psihologov – da ne rečem kar splošno: družboslovcev. Spock je leta 45 pač naredil revolucijo permisivnosti ( ko naj bi stasši zgolj zadovoljevali želje in potrebe otrok. Brez zahtev, brez kazni). Redko kdo po letu 1960 iz Slovenije ni razvajen.

  8. nevenka nevenka pravi:

    Zakaj ljubezen večinoma obravnavamo kot čustvo? Zato, ker je ta del najbolj ozaveščen in tudi najbolj očiten. Razlogov za telesno predanost, za intlektualni užitek bivanja z nekim človekom se manj zavedamo. Ljubezen so skladnosti in izzivi razlik, ljubezen so celo projekcije in iluzije ob doživljanju tega odnosa, ki rezultirajo v srečnem čustvu. Rezultat doživljanja ljubezni je čustvo, izvira iz ugodij različnih vrst. In čim tega ni, samo v ljubezni razočarani in imamo spet čustvo, žalost.

    V resničnem življenju je velikokrat res, če ljubezen je, traja, če je ni, si ljudje iščejo druge partnerje. V intenziteti pa se ljubezen vedno razlikuje, tudi pri srečnih parih, tako, da ljubezi je lahko več in manj. Ne samo je in ni. Nekomu so čustva pomembna bolj od sposlnosti, nekomu obratno, nekdo išče predvsem razumevanje. Dejstvo je, da ljubezen je ljubezen dokler ima vse sestavine. V resničnem življenju se sčasoma zelo spremni v drugačne odnose. Sreča je, če odnos ostane vsaj prijateljski. Težko je, ker človek potrebuje ljubezen. Težko jo je ohraniti. Zato je redka.

    Ljubezen do otroka bi res morala biti brezpogojna, a jo starši z vzgojnimi principi velikokrat naredijo tako, da jo otrok razume kot pogojno in si privzogji občutek, da je ljubezen treba zaslužiti. To je pa res velik greh. Eden večjih. Otrok bi se moral ukvarjati z drugimi rečmi, ne z služenjem ljubezni.

  9. nevenka nevenka pravi:

    Glej, ne želim svojega življenja tu razkrivati, bilo je pa zelo težko in po svoje še vedno je. Bila sem tudi med otroki, ki so si morali ljubezen zaslužiti. Vedno sem vedela kdo sem in kaj želim, le svojim željam se nisem naučila slediti. V vsem česar sem se intelektualno lotila sem dosegala vrhunske rezultate, vseeno v čem. Trpela sem zaradi pomanjkanja izrazitega interesa. Zanimalo me je vse. Nisem bila prilagodljiva in te frustracije sem hotela reševati z neskončnim potrpljenjem. Ljudje take ljudi zlorabljajo. Nimam kaj dosti lepega za povedati, čeprav se od nekdaj trudim izključno za dobro. Nisem bila razvajena, sama se živim od petnajstega leta, pa je bil moj oče direktor, torej nismo bili revni. Šele v srednjih letih so se mi oblikovali določeni interesi, dokaj pozno.

  10. miroslav pravi:

    Priznam, prispevek sem moral prebrati večkrat, da sem po mojem doumel globino zapisanega. Ob tem se mi je obudil spomin na moje otroštvo v tisti res težkih časih po vojni. Dovolite opis.

    Mene je oče vzgajal z besedo, mati z roko. Pač posledica okolja v katerem smo živeli. Beseda je bolj bolela in se globje zajedla, udarce z roko ali palico sem prenašal stoično. Če sem vedel da nisem kriv, celo uporniško izzivalno. Zaradi nesprejemanja pokore še bolj drastično, kot bi bilo normalno. Če to sploh je normalno. Neke posebej izkazane ljubezni staršev nikoli nisem doživel. Ne vem, morda nas je bilo šest otrok za to preveč. Pa tudi takrat po vojni in v tistih odročnih krajih nihče ni bil kaj prida izobražen, o vzgoji so imeli samo toliko pojma, kot ga jim je privzgojila Avstroogrska. Pa še cerkev je pridala svoje. Scarkljancev ni bilo, kvečjemu zasmehovanci. Bolj strog, boljši starš, je veljalo v okolju, s stališča staršev seveda. Strah je bil vsakdanji spremljevalec otrok, grožnja namesto razlage, kazen brez vzroka, za vsak slučaj, preventivno. No, pa smo vseeno preživeli, z notranjimi posledicami seveda, ki sem jih šele kasneje doumel in razumel. Takrat, ko sem o tem moral tudi kaj prebrati in se naučiti. Kaj pomeni ljubezen za otroka sem spoznal še kasneje.

    Sam sem svoje otroke vzgajal na osnovi zavračanja nesprejemljivega načina vzgoje iz moje otroškosti, vendar še brez novih teoretičnih spoznanj. Takrat jih še nisem poznal. Vedno pa sem za dobro storjeno pohvalil in za nepravilnost zahteval pojasnilo zakaj tako. Sledil je pogovor, obrazložitev, vzgojni ukrep in na koncu spoznanja stisk otroka k sebi. Nekateri celo ocenjujejo, da sem jih dobro vzgojil. Poizkušal sem po tej metodi tudi kdaj vplivati na starše pri vzgoji njihovih otrok, mojih vnukov. Prehuda reakcija snah. Izgleda, da danes bolj odgovarja “novodobna” (ne)vzgoja. Res pa je, da vnukom ljubezni v zgoraj opisanem pomenu ne manjka, ne starševske, ne starostarševske. Da bi le vzgoja, tudi v smislu zgornje razlage, dobila enakovredno mesto. Lep pozdrav, Rak.

  11. pavel pravi:

    Nevenka, zelo dobro si napisala, zelo izkušeno in razumno o ljubezni. Hvala. Tudi sicer sem tvojih pametnih komentarjev zelo vesel, čeprav se večkrat tudi ne strinjam s teboj. To je stvar vrednot, tam logika in dokazovanje ( pamet) ne pomaga kaj dosti. Zgolj globoke izkušnje iz otroštva in osebni zaključki iz zelo osebnih izkušenj.

    Če si opisovala, da nisi znala slediti svojim željam ( problem vztrajnosti, problem premagovanja napora) – je to tipičen znak razvajenosti. Zelo verjetno si zelo inteligentna. Ne biti se sposoben prilagoditi je spet tipično za razvajenca ali zanemarjenca. Če je bil oče direktor in si bila na cesti že pri 15ih letih – ob tem, da ti je bila ljubezen zgolj pogojevana – je tipično za zanemarjenega otroka, ki je prepuščen sam sebi v trdem življenju, med trdimi ljudmi in si iz krutih izkušenj dela zaključke. Tebe je reševala predvsem pamet, da nisi imela očitnih zablod. Hkrati pa te prav razum povezan s trmo – po mojem mnenju večkrat odpelje iz odnosov, kjer ti je verjetno težko sograditi bližino in daljnoročen partnerski odnos ( verjetno ne verjameš v trajno ljubezen?).

  12. pavel pravi:

    Miroslav, hvala ti za tvojo iskreno pričevanje in izkušnjo, ki je očitno za večino od nas “drug-planet” -izkušnjo tvojega dojemanja otroštva in staršev pri vzgoji. Ki je bila nepremišljena, avtoritarna in refleksna. Tej bi res lahko rekli nasilna vzgoja.

    Kaj ti je oče govoril – da je tako bolelo? Morda so besede toliko bolj bolele – ker ni bilo spodaj temelja: brezpogojne sprejetosti otroka: TI KOT OSEBA SI OK! Zame si vedno vredno bitje, ne glede kaj narediš!

    Očitno danes večina mlajših staršev Fetalija vrže na laž, saj NEvzgajajo tako, da se ne bojijo več otroci staršev – ampak se starši bojijo NASILJA svojih OŠ in SŠ otrok. S tem, da ta otroška agresivnost in vulgarno nasilje ni niti usmerjeno niti nima nobenega smisla. Zgolj obup norcev.

  13. miroslav pravi:

    Pavel, bolelo je, ko sem ob njegovih besedah spoznaval svoje napake. Bolela je razlaga, ki sem jo moral poslušati in na koncu priznati, da sem ravnal narobe. Imel sem namreč bujno domišljijo, vedno sem ušpičil kaj za okolico nesprejemljivega. Pa ne iz hudobije, samo radoveden sem bil kaj bo, kako bo. Meni so se zdela moja grešna dejanja čisto normalna, seveda na posledice niti približno nisem pomislil. Nato je pač sledil epilog. Ni pa bil v tistih časih in krajih pogovor z otroki v navadi. Prej so padali udarci kot beseda. Danes sem očetu neizmerno hvaležen za vse izrečene besede in način sankcioniranja vzrokov za nepravilnosti mojih ravnanj. Bil je posebnež v vzgoji, napreden v mislih, žal prezaposlen, da nas je lahko preživljal, zaradi tega tudi manj stika z nami, otroki. Uf, kolikokrat me ima, da bi še kaj napisal. Zgodb bi bilo dosti. Bogve, koliko bi jih bralo.

  14. nevenka nevenka pravi:

    Motiš se Pavel, nisem se naučila slediti svojim željam, ker so mi zelo nasilno vsiljevali druge cilje. Nič nima to opraviti z razvajenostjo, pač pa z zlorabo otroka. Temu nasilju se nisem mogla prilagoditi in kar počepniti, borila sem se za svoj prav, čeprav sem bila majhna in šibka in za to pokurila skoraj vso energijo, ki jo človek ima, za ohranitev osebnostnega bistva. Od mene so hoteli, da sem nekdo drug. Da izgledam drugače, da mislim drugače, kaj čutim ni nikogar brigalo, še spol jim ni bil všeč. Bila sem orodje, za dosego nekih čudnih ciljev, ki niso bili moji. Jaz sem morala preživeti, moji cilji, moje želje so ostale daleč….

  15. nevenka nevenka pravi:

    Verjamem v trajno ljubezen. Zavedam se njene redkosti. V svojem okolju vidim po fazi zaljubljenosti predvsem preračunljivost in kompromisarstvo, začinjeno s kančkom prijateljstva. Potem pa navajenost in odtujenost. In včasih tudi razdor. Zame je prava ljubezen res redka, sama sem to pravo predanost začutila enkrat samkrat v življenju, res kot nekaj kar je združeno za večno in tudi je, vsaj zame, ne glede na to kako se življenje odvija…Meni je ljubezen sveta. V kakšne posebne bogove me je pa težko prepričati.Vsaj personificirati jih ne morem, razen v pesniškem jeziku, ki je lahko simbolen.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.