PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Viktor Frankl, Erich Fromm, Fjodor.M. Dostojevski

Objavil pavel, dne 31.10.2008

Ker imam še kar v glavi zanimivo predavanje ZZD o odgovorni vzgoji, moram še napisati tri knjige, ki so name izredno vpllivale na začtku študija na tehnični fakulteti  Univerze v Ljubljani ( takrat se je še imenovala po množičnemu medvojnemu in povojnemu zločincu, idejnemu in operativnemu vodji revolucije v Sloveniji,  Edvardu Kardelju).

Najprej Dostojevski z Bratje Karamazovi. Tam Dostojevski, ki je mojster opisovanja tako psihe kot duhovnosti izjmeno oriše tri tipe osebnosti, ki se verjetno mešajo v vsakem izmed nas. Kasneje so tudi marsikateri jezuiti omenili kakšne dele iz del Dostojevksega, ko so nam razlagali o duhovnosti ( tipično: ” Lepota bo odrešila svet!”)

Najstarejši sin, Dimitrij,  je bil zelo strasten, uživaški, zelo čustven, burna čustva, eksploziven, vodilo ga je primarno ugodje otroka. Vojak. Kvartopirec ( tudi D. je bil igralec na srečo). Seveda ga partnerski odnos ( ženske) in zadolženost ( ne zna delati z denarjem, ker ga je vedno premalo, pa kar koli dobi) pripelje na rob zločina.

Drugi je Ivan, potuhnjen in nečimeren razumar. Tuhta do onemoglosti. Izredno razumen, kritičen, planski, strateški – toda kot človek mrtev- brez čustev, brez otroške iskrice čudenja. Fanatičen vernik v utopičen ideološki sistem. V končni fazi se zadaj skriva bolna želja po moči, po vladanju svetu, po revoluciji ( Dostojevski je bil v revolucionarni skupini, ki naj bi strmoglavila carja. Par sekund pred ukazom “streljaj!” -so ga oprostili smrtne obsodbe. Strelski vod ni pritisnil na peteline, ampak je povesil puške). Človek, ki je samotar. Ki se je odtrgal od vseh odnosov. Za socialne ideje se zavzema asocialnež, psihopat. Kakšna igra besed, oksimoron- a se reče tako?

Tretji je Aljoša, najmlajši sin, ki se je odpravil v samostan in tam pod avtoriteto starca Zosima živel svojo duhovno življenje. Neka mešanica duhovnosti, pravoslavnega krščanstva in svetoboljnih iluzij, sanjarjenj. Zosima po smrti začne trohneti, kar je znak, da ni bil svetnik, kajti nekaj teh karizmatikov po smrti ni razpadlo, ni zgnilo, niso zasmrdeli. To Aljošo globoko razočara. Odide domov, kjer se gre neko pomirjevalno in mirovniško vlogo med brati in očetom, ki je bil v grobem najbližji Dimitriju po značaju.

Viktorja Frankla sem bral na priporočilo prijateljice, ki je študirala psihologijo in je danes mag. ali celo dr. Kljub vsemu rečem življenju DA. Je knjiga, ki opisuje, kako je Franklu, dunajskemu žŽidu, uspelo preživeti 4 leta Dachauua in Auschwitza. Tam je na male papirčke pisal ta spoznanja iz katerih je sestavil knjigo in modaliteto PT. Ob tem, da so bili vsi njegovi sorodniki pobiti, uplinjenji pod socialistom Hitlerjem. Ob tem, da se je marsikateri Žid sam vrgel v mrežasto žico pod napetostjo in s tem pospešil konec.

Frankl je verjel. Kdor ima samomorilne misli in je depresiven in brez smisla, bi moral to knjigo brati. Naredi si v življenju cilje, smisle. Male in velike smisle in največji smisel. Nobena še tako huda življenjska okoliščina ne more porušiti mojega najvišjega smisla. Noogena nervoza je tipična za ljudi, ki živijo brez smisla. Frankl je iz tega naredil PT humanistične smeri, ki se imenuje logoterapija. Umrl je pred 8 leti. Najboljša njegova učenka je dr. Elisabeth Lucas. Tudi par njenih knjig sem imel doma, a se trenutno nobene ne spomnim posebej, ker je že Frankl naredil tak močen vtis name. Morda pa sem bil tudi premalo zrel za njena spoznanja.

Logoterapevti v Sloveniji me niso nikoli privlačili, sploh pa ne Ramovš. Zadnje čase odkrivam veliko pozitivnega v delih dr. Zdenke Zalokar Divjak, ki je diplomirala psihologijo, naredila magisterij na Medicinski fakutleti iz klinične psihologije, nato pa doktorirala v Münchnu pri dr. Lucasovi.

Tretji je Erich Fromm, prav tako Žid, kot večino takratnih psihoanalitikov in psihoterapevtov, poslovnežev, intelektualcev in resničnih meščanov – ki so šli tako zelo v nos socialistom. Freudov učenec. Tako kot Frankl, prav vsak pa se je prej ali slej oddaljil od nemogočega Freuda in razvil svojo smer. Pri Frommu sem bral knjigo Umetnost ljubezni, kjer govori o konstruktivnih ljudeh, ki gradijo in nekrofilnih ljudeh, ki jim je nič, uničevanje smisel življenja. O večih vrstah ljubezni in o tem, da je ljubezenska sila ena najmočnejših in najkonstruktivnejših kar jih je v človeku. To knjigo bom moral zaradi večje zrelosti in utrjenih spoznanj še enkrat prebrati, kajti takrat sem bral -pil ven – kot prazen list papirja. Danes bi verjetno marsikaj postavil pod vprašaj. Šokiralo me je, da mi je dr. Praper pred leti rekel, da je Fromm bil komunist in da je zagovarjal socialistične ideje. Morda je te ideje razširjal v knjigi Biti ali imeti ( ki mi po naslovu zveni zelo pozitivna!), kajti človek ni to kar ima, temveč to kar živi). Knjigo sem si prinesel nekoč iz knjižnice, vendar je že nekaj vmes prišlo, da je nisem prebral.  No, takrat jaz v tem še nisem videl nič slabega, nič kriminalnega, nič psihopatskega.

Vsi trije avtorji so meni, razvajencu, sinu učiteljice, pomagali, da sem tvegal izbrati pot iskanja in postavljanja malih ciljev, malih smislov in pot iskanja velikega smisla. Takrat sem pomiril svojo melanholično -depresivno naravo študenta in pubertetnika, ki si je komaj sproti lizal ljubezenske rane z različnimi puncami. Niti slutil še nisem, da me bo odneslo v krščansko duhovnost. Seveda v delih Frankla je skrit največji smisel = vera v Boga.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.