PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Samomori naših otrok

Objavil pavel, dne 31.10.2008

Zadnjič me je sorodnica, ki je učiteljica, povabila v šolo, kjer je predavala učiteljem doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak. Predavanje je bilo odlično. Divjakova danes dela kot s.p. med univerzo, šolami in vrtci. Divjakova je študirala tako pri Trstenjaku kot tudi 3 leta v Münchnu pri slavni PT logoterapije ( humanistična modaliteta) dr. Elizabeth Lucas.

Divjakova je med drugim omenila, da v Sloveniji naredi okrog 28 otrok letno samomor- kar nas uvršča na 1.mesto v EU ( na 100.000 prebivalcev!). Smo najbolj degenerirana država po tem kriteriju, če pa jim pridružimo še ostale kriterije degeneriranosti, pa smo tudi z njimi v vrhu.

Ko je delala delavnico z otroci, jih je vprašala, kaj bi naredili, če bi oslepeli, ali v nesreči izgubili obe nogi ali zboleli za rakom: večina otrok je odgovorila : ” UBIL BI SE!”

To je izraz naše kulture, ožje slovenske kulture, starševskih vzorcev in seveda tudi šole. Že banalne življenjske okoliščine naše razvajene otroke “porinejo” v obup, v samomor.

Eno je depresija kot bolezen, drugo pa so depresije kot posledice NEvzgoje.

Glavna vrednota v življenju vsakega človeka bi morala biti ŽIVLJENJE in daleč nad ostalimi vrednostami. Ne pa da druge banalne vrednote naših otrok – vsaj v poslovilnih pismih – prevladajo nad življenjem.

Sprašujem se, kako lahko še vedno isti ljudje v teh odgovornih inštituacijah sedijo na dobro plačanih stolih- če so že desetletja neuspešni, neučinkoviti – še celo več: stanje se slabša in se bo še bolj drastično slabšalo.

V Sloveniji je vedno več razvajenih otrok ( starši so bili permisivni) in zanemarjenih otrok ( starši so sami razvajenci). To bo tudi glavni razlog samomorov ob vsaki večji krizi.

Zanemarjen otrok nima staršev v bližini, v odnosu. Oba sta odsotna, ker se oba ukvarjata zgolj s svojimi željami ( starša razvajenca). Zato otroka ne negujeta, pohvalita. Niti ga ne kaznujeta, niti mu ne dajeta zahtev.

Razvajen je otrok, katerega starši so se mu trudili izpolnjevati potrebe in želje. Niso pa mu dajali ciljev, zahtev. Tudi njegovega obnašanja niso korigirali s kritiko in ne s kaznijo. ” Kazen ni vzgojna!” ” Meje se lahko postavlja s prijaznim načinom, brez sile!”. ” Kazni nič ne rešijo, treba je vlgati v preventivo !” slišimo razne “strokovnjake” z doktorati, kadar se kakšna vlada odloči za višje kazni za norce na cestah.

Razvajence in zanemarjene otroke prepoznamo po ekstremni agresivnosti in hkrati po brezbrižnosti, zdolgočasenosti, kroničnem nezadovoljstvu in malodušju ( ki mu danes šarlatani rečejo depresija).

Oboji pristanejo v drogah, se nesposobni v partnerskih odnosih in v poslu. Konča pa se s samomorom, ki mu danes zmotno pripisujejo vzrok v alkoholu ( alkohol je posledica razvajenosti) in duševnih boleznih ( delež je, ne pa večina).

V Sloveniji bi bil učinkovit edino zadnji gasilni ukrep:

  1. sprivatiziranje šolstva (tekmovalnost šol, učiteljev in dijakov – bi prinesla kvaliteto in nekvaliteto- ter izbiro. Nastajala bi zdrava elita. Danes so elite bolne, zblojene, nesposobne, kriminalne, mafijske). Liberalci predlagamo uvedbo vaučerjev in vzgojnih načrtov v šole.
  2. odvzem ekstra visokih plač birokratom in delavcem v šolstvu, pedagogiki in psihologiji ( kjer ima večina neto plače od 1500€ do 3000€), ki so v zadnjih 20ih letih povzorčili tako ogromno škodo. Naj jim pustijo minimalno plačo – 400€ – če si jo sploh zaslužijo.
  3. Morali bi jim tudi zarubiti vse premoženje ( ki so ga nepravično dobili od države za slabo in neučinkovito delo) in ga dati v poseben sklad, ki bi odpravljaj vzgojne zablode
  4. Še boljše bi jih bilo takoj odpustiti in za trajno prepovedati, da še kdaj dobijo službo v državnih ustanovah in podjetjih.

  • Share/Bookmark

En odgovor v “Samomori naših otrok”

  1. vsevenem pravi:

    Samomori so problem, toda podatki, ki za podatke, ki si jih navedel ni videti realne podlage. Na strani našega statističnega urada se da razmeroma hitro priti do njih. Skupaj jih je 529, od tega jih pade 10 v starostno skupino 10-19 let, kar bi jaz štel kot otroke in 18 v starostno skupino 20-24 za leto 2006. Kje jih je predavateljica naštela 28 ve žal samo ona, ali pa med otroke šteje tudi tiste malo starejše, da se izide najbolj pesimistična ocena.

    Sicer pa mislim da nobeno gašenje ne bo pogasilo tega požara. Starši imajo svobodno voljo in jo večinoma izkoriščajo otrokom vprid, so pa tudi tisti, ki jo uporabijo za zlorabo in zanemarjanje otrok. Posledice obojih pa dobimo na pladnju.

    Ozaveščanje je fino, nima pa žal nobenega učinka razen tega, da ima depresiven in pesimističen folk spet razloge, da lahko svobodno tolče po Slovencih. Samomorilca pač statistika ne gane pretirano, ljudje, ki pa mečejo ven neke pretirane ocene ali deduktivno zahtevajo, da se ne obesi prav tako ni verjeti, da so lahko učinkoviti.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.