PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Pravljice in vzgoja

Objavil pavel, dne 31.10.2008

Seveda je zadnjič doc. dr. Zdenka Zalokar Divjak govorila tudi o vzgojnem pomenu pravljic. O tem je tudi napisala knjižico.

Pravi, da je slaboumno, da v srednjih šolah berejo Dostojevskega. Tudi sam sem imel občutke krivde, ker v gimnaziji nisem mogel brati Dostojevskega. 10 let kasneje pa sem z užitkom prebral vsak stavek Bratov Karamazovih. Otroci do 3. razreda OŠ bi morali brati predvsem pravljice. Večina starih pravljic ( nove modernizirane so “pozitivistične”, pocukrane, nevzgojne – saj otroke skušajo pretirano ščititi pred življenjem, trpljenjem, smrtjo itd). govori o vrednotah, o odnosih, o etiki, o naporu, o razvajenosti, o tem kdo na koncu vedna zmaga in kdo propade.

V smeh in večino v boleče začudenje pa nas je spravila s povedjo:

” Tipična slovenska sodobna pravljica je, da mati in sin živita celo življenje skupaj, velikokrat pa jima pomaga alkohol!”

Res se mi zdi noro čudno, da že toliko generacij mladih v Sloveniji tako strahopetno in nepodjetno ostane večino časa v Sloveniji (delo in življenje)- še huje – večina se jih celo življenje ne zmore ločiti fizično od staršev. Kaj šele psihično in duhovno.

Npr. v liberalnih ZDA, Nizozemski, Danski, Islandiji, Angliji, Irski gre večino otrok od doma za vedno – ko gredo študirati na fakulteto. Iz fakultete se sami selijo v svoje ( najeto) stanovanje v mesto, kjer so dobili službo oz. posel.

Še en kriterij degeneriranosti Doline Šentflorjanske z mestom Goga.

Nekoč v gimnaziji nam je profesor govoril, da v tujino odhajajo najbolj sposobni in podjetni osebki svoje družbe ( takrat smo imeli v našem okolju ogormno delvcev iz Yuge) in nas spodbujal, da bi večina od nas šla študirati na Zahod.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.