PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Pripoved ruskega romarja

Objavil pavel, dne 12.10.2008

Pred 20 leti mi je prijateljica, ki sedaj dela v Peruju kot laična misijonarka, posodila knjižico Pripoved ruskega romarja. Takrat sem bil še globoko v zbeganem iskanju srednješolskih let.

Knjižica me je po svoje navdušila, čeprav sem imel ob tem mnogo vprašanj. Škoda, da že takrat nisem pisal dnevnika oz. bloga.

Ruska duhovnost in pravoslavnost me še danes navdušuje predvsem na podlagi te knjižice, na podlagi jezuita p. Marka Rupnika, prevajalca dr. Gorazda Kocijančiča in nasplošno večine jezuitov. Tu bi omenil še film Andrej Rubljov, ki sem ga pri jezuitih velikokrat gledal, o menihu, ki je narisal ikono Sv. Trojice. Edini zadržek do pravoslavnosti imam v nacionalizmu in v zadrto-konzervativnih posegih v politiko.

Knjižica pripoveduje o anonimnem ruskem človeku, ki se odpravi na romanje – ko se mu je zgodila osebna tragedija ( smrt žene in otrok, hiša pogorela). Ta običajni človek pri bogoslužju sliši stavek iz Pavlovih pisem Tesaloničanom ” vedno molite”.

Sprašuje se kako bi lahko ves čas molil. Med tem obiskuje različne kraje, sreča različne ljudi, preživi lepe odnose z dobrodelniki.

Nekdo mu da celo sveto knjigo, ki so jo ruski in grški menihi na otoku Atos napisali – Filokalija.

Tam najde stavek, ki ga potem ves čas izgovarja na svoji poti, 24 ur na dan:

” Gospod Jezus Kristus, Božji sin,

usmili se mene grešnega!”

Ob izgovarjanju teh besed se mu poglablja razumevanje tega besedila, svetih besedil med bogoslužjem in njegova razsežnost življenja in odnosov.

Meni je to ena od temeljnih knjig, ki me je peljala v krščanstvo.

Ta knjižica je doživela ponatis v spremni besedi M. I. Rupnika – pravkar sem v Družini našel reklamo za to novo knjigo.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.