PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Moj oče, vztrajni komunist, umira v socialističnem zdravstvu

Objavil pavel, dne 28.09.2008

Moj oče je zadnjih nekaj let v penziji. Prej je kot strojni tehnik in partijski sekretar v firmi odslužil svojo delovno dobo. Večino časa je organiziral fizično delo njegovih podrejenih na terenu in reševal probleme, občasno pa je posedal tudi po partijskih sestankih – tako da ni bil tipičen partijski nesposobni gobezdač.

Pred 3 leti so mu odpovedala ledvica, od takrat vsak drugi dan hodi na dializo, je dializni bolnik ( to sem že pri stari mami videl, kako jo je dializa v parih letih izsušila in za nekaj desetletij postarala, nazadnje pa po hitrem postopku poslala v grob), ki je pred 7 leti že bil uspešno operiran zaradi raka na debelem črevesju. ( spomnim se prispevka dr.Mrkaića v Financah, ki pravi, da v Sloveniji 70% bolnikov z odkritim rakom v 10ih letih umre – medtem, ko imajo kapitalistične države samo 30% takih primerov, oz. kar 70% bolnikov pozdravijo in jim podaljašajo življenjsko dobo vsaj za 10 let.)

Moj oče je celo življenje plačeval prispevke za zdravstvo. Večinoma zdravstvenih uslug do 50-tega leta ni potreboval. Potem pa je prišlo vse naenkrat. Danes je star 60 let in umira zaradi slovenskega zdravstva, malomarnosti, neodgovornosti, slabe organizacije in lenobe.

Marca letos se je ponovno začel zelo slabo počutiti. Našli so mu izredno visok vnetni faktor. Zdravnik – po narodnosti Srb ( ki ga moj oče izredno ceni, ker se ta zdravnik zelo zavzema zanj)- se je zavzel, da ga čimprej pregledajo v KC. Maja so ga pregledali in našli na ledvici 10x 10 cm veliko rakavo bulo. Potem so se zdravniki odločili naj ga še dodatno pregledajo na endokrinološki. Pa še z CT so mu pregledali pljuča, kjer so mu spet našli eno metastazo. Ves ta čas so ga pošiljali iz preiskave na preiskavo ( razmik med njimi je bil po 3 tedne), ves čas so mu obljubljali, da bo drug četrtek zasedal konzilij in da ga bodo vsak čas poklicali na horuk v operacijsko sobo. Minilo pa je že pol leta! Pol leta z metastazami.

Minilo je že pol leta in čeprav ta očetov zdravnik piše zahteve za KC “urgentna operacija” – si zdravniki na urološki in endokrinološki v KC podajajo mojega očeta in zavlačujejo. Kajti po operaciji bi moral hitro na kemoterapijo.

Očetu sem že večkrat svetoval naj gre na operacijo v tujino ali pa naj gre v medije. Pa oče kot velik ljubitelj komunizma še vedno nekako veruje v socialistično zdravstvo. To je najbolj tragično.

Danes mi je pokazal pismo, ki ga je njegov zavzet zdravnik iz dialize ( Srb) napisal strokovni direktorici KC dr.Saši Markovič v kateri jo prosi in zahteva naj ukrepa, ker NUJNA, URGENTNA operacija čaka že 6 mesecev medtem ko zdravniki in organizatorji operaciji v kaotičnem KC neodgovorno in malomarno prenašajo odgovornost eden na drugega. Pravi, da je ta odnos neprofesionalen, da kaže obupno neorganiziranost KC in direktorico prosi, da naj pacienta napoti v drug kirurški center, če KC tega ni sposoben speljati.

Tukaj sem se spet spomnil še dveh primerov. Prijatelji iz morja so omenili, kako je slovensko zdravstvo ubilo dva njihova sorodnika ( očeta in brata) v zadnjih osmih letih.

Ženina mama pa je 70-letna čakala na operacijo raka prav tako nekaj mesecev in so si jo zdravniki podajali, češ da operacijo mora opraviti en oddelek, ta oddelek pa je pravil, da mora operacijo opraviti prvi oddelek. Sestra moje žene pa je začela pisati opozorilna pisma in jih pošiljati na višje inštance – in potem ” se je operacija v enem mesecu zgodila” in njihova mama je kljub 75 letom še vedno živa, na srečo.

Še en tak primer je v zvezi z našimi znanci, ki se jim je rodil gluh dojenček. Tudi tam so dolgo z operacijo odlašali, češ da nimajo več plačane operacije. In tudi tam so sorodniki začeli pisati pisma. In šele potem “se je operacija v parih tednih naredila”.

Verjamem, da marsikdo podkupi zdravnike ali pa uporabi zveze. Ne jaz in ne moj oče teh zvez nimava. Očitno nama je ostala zgolj ta varianta pisanja pisem, kljub temu, da je moj oče že tako obupan, da čaka smrt in ga predvsem njegova posledična depresija dela povsem pasivnega.

Ni pošteno in še manj pravično – da človeka – ki je celo delovno dobo plačeval velike zdravstvene prispevke – enostavno pustijo umreti, ker je star 60 let. V osnovi je problem v slabi organizaciji – kar je tipična značilnost socialističnega zdravstva in podjetij ( večino denarja pokurijo razni lobiji in interesne skupine – najboljši zdravstveni delavci pa so 100% premalo plačani).

Moj oče se pač ne spozna na logiko socializma. Zanj je socializem sinonim za pravičnost, za pravično družbo. Tako kot za marsikaterega neukega in preveč preprostega in premalo razmišljujočega človeka. Ko bo večina ljudi spoznala, da je socializem zgolj zblojen sistem, namenjen, da organizirani kleptomani in lenuhi na fin način zažirajo delovne, produktivne in dobro misleče ljudi – bo tudi končno umrl socializem. Takrat bo tudi veliko manj tragedij, ki jih socializem povprečnim ljudem povzroča že vsaj 100 let.

  • Share/Bookmark

En odgovor v “Moj oče, vztrajni komunist, umira v socialističnem zdravstvu”

  1. mireja pravi:

    Popolnoma razumem te težave. Mojega moža so si tudi tako podajali, mu vsak teden obljubljali konzilije, tudi s 3 tedenskimi razmaki po operacijah (deloma tudi zaradi dopustov zdravnikov), pa je pri 38 letih umrl za adenokarcinomom in teden po smrti dobil pismo, naj se čez 3 tedne javi na onkologiji za dodatno terapijo po operaciji. Med tem časom pa se je rak veselo razraščal po njegovem telesu in je na koncu umrl v strašnih mukah, ki jih nikomur ne privoščim. Deležen ni bil niti paliativnega zdravljenja. Jaz sem obupala nad našo državo, nad našim zdravstvom.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.