PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Arhiv za 18.08.2008

Pir z Radom Pezdirjem

Objavil pavel dne 18.08.2008

Morda 8 let traja moje bolj poglobljeno branje Financ in čiščenje osebnih prepričanj in mnogoterih vsiljenih socialističnih vzorcev. Na začetku sem najraje bral Mića Mrkaića. Bil sem navdušen nad logiko, nad prodornostjo, nad znanjem ( predvsem o ekonomski liberalnosti). Mrkaić mi je bil že v štartu vzor, avtoriteta za nekatera področja življenja. Nekoč sem ga na cesti ustavil in mu pač dal nekaj iskrenih pohval. Bil je vesel, blag in zelo človeški. Meni je bilo po svoje nerodno, kajti nočem se popati na slavne osebnosti kar tako.

Rada Pezdirja sem zasledil morda leto kasneje za Mrkaićem v Financah, v člankih. Ko sem ga prvič v živo videl- mi je deloval izredno casual, ponižno ( to se v člankih ni čutilo), toplo, sproščeno, isrkivo, prodorno, logično, razumno. Na enem od srečanju z Liberalci sem padel v krajšo debato z njim. Kasneje sem se parkrat z njim srečal v mestu. Zmenila sva se, da greva enkrat na pir. V bistvu je Rado to že v prvo predlagal – kajti meni je zoprno tiščati v slavne ljudi. Če Rado ne bi predlagal – bi se zgodilo, da bi bilo podobno kot z Mićom.

Če Mrkaića ene par mojih prijateljev ne more ” ker da piše preveč narcisoidno ” – čeprav mislim, da je zadaj razlog še vedno v globih političnih vzorcih – ki enostavno ne prebavljajo drugačnega mišljenja od matrice- za Radota lahko trdim iz 2urnega pogovroa, da ni narcisoiden. Kritiko sliši, je odprt do nje, jo upošteva. Zelo fejst dečko- kolikor sem lahko ocenil v tako kratkem času.

Zadnjič sva se po naključju srečala in sva si tudi vzela čas za pir.

Debata je bila prijetna, sproščena in iskriva. Všeč mi je bilo, da sem lahko kar par področij odprl ( še najmanj politiko) in da sva imela zelo dopolnjujoče se poglede. Na določenih področjih sem ga seveda poslušal kot učenček ( glede zgodovine liberalcev, glede oligopolov, glede ekonomije), drugje pa mi ni bilo težko povedati kaj si mislim, s čim se NE STRINJAM, kaj me moti oz. kaj je moja pot. Morda sem kar preveč kdaj sam govoril, celo kje kaj “predaval” ( to se mi zgodi samo ob belem papirju ali pa ob nekom, kjer sem res zelo sproščen). Govorila sva o študiju, o službah v Sloveniji, o tem kako visokoizobražen folk v Sloveniji najbolj nastrada, o fevdalizmu v službah, v šolah, na univerzah, o družini, o zaljubljenosti, o veri, o desničarjih, o NSI, o Bajuku, o zdravstvu, o ženskah, o vzgoji. Povedal mi je, da izdaja dve knjigi ta trenutek.

Predvsem mi je všeč kako delata z Mićom preboj. Kako prebijata večinsko miselnost, zatohlost. Dejansko zelo malo ljudi v zadnjih 30ih letih dela v Sloveniji preboj. Ta provokativnost, lucidnost, daljnosežnost pisanja in nastopanja v okroglih mizah in na TV.  Hecno se mi jezdelo, ko mi je povedal, da je dosti časa kot otrok preživel v gostilni, kjer so imeli pijanci gostilniške debate – in koliko se je ob tem – za Slovenijo! – naučil. Z njimi ne smeš na nož, se ne smeš skregati, ampak jih moraš voditi na njihov led. Tu vidim veliko paralel z odvisniškimi in religioznimi branilci socializma.

Povedak sem mu namreč kako padem v konflikt z zelo dobrimi prijatelji v trenutku, ko je govor o politiki. Da prav nobeden od razumnih argumentov ni slišan – da imam v takih trenutkih ob sebi talibana, skrajnega vernika. Zaradi obupa nad tem, da moji dobri prijatelji niso zmožni bideti logike, ki jim jo na različne načine predstavim – ampak še vedno pasivnosedijo v varnosti – včasih ponorim in se izčrpam.

Hecno je, da je imel podobne izkušnje s puncami kot jaz. Govorila sva o zaljubljenosti, o princih na belih konjih, o zgolj jemanju = hkrati pa da punce nimajo česa ponuditi,  o ILUZIJAH.

Poleg peljanja na led ( iluzij) – moram zapisati tudi misli o iluzijah. Človek mora čimveč poizkušati, čimveč preizkušenj čez dati, da se mu iluzije razblinjajo in da čimprej pride k zdravi pameti. Napumpani smo s kolektivnimi in osebnimi iluzijami. Zaradi njih izgubljamo življenje, ostajamo čakajoči ob cesti življenja, v nekem paralelnem, nerealnem svetu – brez izkušenj. Bolj ko se v življenju izpostavljam, bojujem, soočam, premagujem in rešujem konflikte, se učim, krvavim, trpim, iščem nove poti – bolj se mi rušijo iluzije. Človek, ki živi v lagodju, v vatki, pri starših, pri bogati ženi, v birokratski službici – tak človek pač nujno živi v mnogoterih iluzijah ( kot otrok). Ne živi pristnega življenja. Živi v glavi, v sanjah – ne pa s stopali na tleh.

Kasneje sem se o pogovoru navdušeno pogovarjal še z ženo. Po svoje je zanimivo, koliko stvari si človek utrdi, razloži in zapomni z obnovo nečesa vrednega.

Povedal sem mu, da pišem blog in on mi je povedal, da ga je že prej bral – a ni vedel kdo ga piše. Pozabil sem ga prositi, da obdrži zase mojo anonimnost na blogu -tko Rado, te prosim za to.

Enostavno sem nekaj splošnih misli moral zapisati – kljub upoštevanju, da ne razkrijem kaj preveč osebnega v javnosti.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Rado Pezdir, liberalne reforme ( PRO FREE Market) | 12 komentarjev »

Pravi moški

Objavil pavel dne 18.08.2008

Seveda je pravi moški svoboden, odgovoren, moder (pameten), bojevit človek ( iščoče in iskreno se prebija skozi življenje s polnimi pljuči, srčno),  avtoriteta, voditelj in vodeni. Je predvsem odnosno bitje ( ne trmast in ciničen egoist) – ki zmore partnerski odnos, zmore vzgajati in zmore voditi ljudstvo..

MačekMuri na svojem blogu ob branju knjige BOJ IN LJUBEZEN razmišlja o moškem- kakšni so današnji moški in kakšen naj bi bil pravi moški ( ne govori o idealnem moškem – bolj o poteh in ciljih s poudarki na ključnih lastnostih). Povzetek se mi zdi odličen, zato ga objavljam tudi na svojem blogu.

MM vidi vzgled za moškega v Mojzesu.

Mojzes naj bi v osnovi bil ponižen oz. blag človek ( starec sv. Evgarij Pontski). Kar naj bi bila tudi glavna lastnost duhovnega spremljevalca, saj naj bi pomenila, da je ta oseba že razrešila svoje strasti ( mišljeni so močni vzgibi, ki človeka obsedejo, mu vzamejo svobodno voljo – oz. oseba se jim prepusti), oz. strasti ga ne obsedajo in obvladujejo več – da bi jih prenašal na druge ( transfer). To pomeni, da je bil Mojzes poglobljen človek, v odnosu je dalj časa spoznaval sebe in svoje strasti, demone, ki so imeli moč nad njim. Nima namreč vsak demon moč nad vsakim človekom. Nekateri so močnejši, nekateri pa šibkejši nad točno določeno osebo. S poznavanjem sebe in z razrkrivanjem demonov in njihovih del točno določeni osebi ( Bogu, duhovnemu spremljevalcu, spovedniku), pa se človek notranje, duhovno počasi osvobaja.

Poznati svojo šibkost, pomeni obvladovati sebe. Obvladovati sebe, pa pomeni tudi da lahko z blagostjo in osebno distanciranostjo (nevpletenostjo) gledam na probleme drugih.

To, kar danes večini moškim manjka, je, po mojem mnenju, Odraslost- se pravi soočenje s problemi sedanjega časa na razumen način ( logika). Reševanje teh ( iskanje informacij, učenje, delo). Ali še globje: zmožnost soočanja z lastnimi strahovi, lastnimi šibkostmi, z lastnimi demoni. Kajti kdor se s svojo notranjostjo ni zmožen na blag način soočiti – ta bo bežal  pred demoni ( zgolj v materialnem svetu bo živel ponavadi)  in s tem ga imajo demoni v oblasti. Večina današnjih moških pa hrepeni po otroškem stanju, po vrnitvi v mamino naročje, po prijetnosti, varnosti in ugodju. Zato jim ni vodilo nek cilj – temveč zgolj “hvatanje krivin” . Ali “hvatajo krivine v službi”, v “poslu”, glede političnega prepričanja, glede počivanja v sivini kolektiva. Najbolj zagotovo pa se to hvatanje krivin pokaže v partnerskem odnosu in pri vzgoji otrok – če se ne kaže že v poplitvenih prijateljskih odnosih.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Cerkev, skupnost, občestvo, Partnerski odnos, mož & žena, Verovanje, odnos z Bogom, duhovnost, dobro vzgojen otrok, izreki puščavnikov, cerkvenih očetov, judje, psihološko svetovanje, vzgoja samega sebe | Brez komentarjev »