PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Živalski vrt Ljubljana

Objavil pavel, dne 13.08.2008

Še kakšnih par let nazaj sem bil v živalskem vrtu na Dunaju. V Muenchnu se ne spomnim ali sem bil. Sem pa bil kot otrok v Zagrebu in v Ljubljani.Lahko bi obiskal še kak ducat živalskih vrtov glede na velemesta v katerih sem bil in bival. Na Dunaju je seveda tako, da ne prideš do konca v enem dnevu – če pa prideš pa si bil površen in še na koncu zelo utrujen.

Ljubljanski park je skromen, tako, da me je cena 6€ za odraslo osebo zelo presenetila. Sploh glede na to, da je še ne dolgo nazaj bila afera, kako je nova šefica pobirala velike managerske dohodke ( kar je sploh značilno za vse Golobičeve LDS kadre zadnjih 20 let) – pa čeprav je Živalski vrt bolj kot ne državno ali občinsko javno podjetje – torej podjetje, ki živi predvsem od davkoplačevalskega denarja – ki sploh ni na trgu in zato si razen managerja, ki živalski vrt gradi na novo – po mojem noben birokrat ( politično nastavljena lutka) ne bi smel domišljati, da bi lahko imel kaj boljšo plačo od inženirjev botanike in zoologije, ki tam negujejo rasltline in živali.

Šla sva predvsem zato, da “izkoristiva” popust, da imajo otroci do 2. leta še zastonj – ter zaradi doživetij tavelkega. Nisva si mislila, da bo to toliko nanj vplivalo – čeprav mu tudi zgodbice in dogodivščine sama vtiskujeva – sploh jaz.

Sedaj ga s tako lahkoto uspavam. Takoj ko želim, da se v postelji umiri, ga vprašam, katere živalice je videl v živalskem vrtu. V trenutku postane telesno miren, še celo dih za kratek čas zadrži in z muko vklaplja možgane. Res že veliko govori za svoja leta, predvsem pa neprimerno več besed razume. Torej začel je že aktivno ponavaljati cele stavke, ne samo kapitalske besede.

Tako vedno začne “morskega leva” – čeprav smo se najprej ustavili pri goskah, ki so vpile, potem smo gledali krave in prašičke, z ženo sta šla notri v kmetijo, kjer so mali otroci božali mini otroške prašičke. Nato pa smo šli v podhod gledati morskega leva, ki se je tam slabo videl, zato smo šli še na vrh in ga opazovali kako je krožil iz velikega v mali bazen itd. Nato smo videli tigra, ki se je zelo slabo videl v daljavi.

Imeli smo blazno srečo, da smo opazovali negovalko živali, ki je hranila tri rjave medvede s hruškami. Otroka sem imel za vratom, da je lahko gledal kako so se morali medvedi postavljati na zadnje noge in kako so zmazali hruško v enem grizu – med lovljenjem. Medo Jaka. Seveda mu vse kar se spomnim iz opazovanja potem med uspavanjem skušam ubesediti v zgodbicah. Včasih pri eni živalici, včasih pri drugi. Pri Medu Jaku je bilo pomembno predvsem to, da je drugemu medu ukradel velik kos mesa in zato ga je slednji v kletki jagal.

Nato smo videli zebre, kamele, žirafi. Pa leva in levinjo, pumo in geparda. Nato smo se razcepeli. Žena je morala malega kričača nekje bolj na samem podojiti, vmes sva midva s tavelkim šla na najvišjo potko pod Rožnikom, kjer pa je bilo predvsem veliko pešačenja in zelo malo živali. Srečala sva jastreba, ki se je skrival, sovo, ki je bila preplašena, ko sva jo končno opazila, nekaj praznih kletk, v eni običajna mačka, nato neke košute in nazadnje kar veliko skritih, ležečih gamsov in kozorogov. Volka pa nisva uspela videti. Tudi hiša z opicami je bila zaprta. Toda kasneje smo lahko videli eno večjo opico in nekaj malih opic, ki pa niso bile ravno za stvar, da malce poskačejo po vejah in pokaežjo značilne akrobatske figure.

Videli smo tudi kače, ki bi jih kmalu zgrešili. Tam je bilo tudi nekaj zajcev in kuščarjev, blizu žiraf pa je bila valilnica piščančkov raznih ptičev.

Seveda smo videli tudi slona, ki je z rilcem zajemal seno in ga basal v usta, kasneje pa je zajemal pesek in se z njim posuval po glavi in hrbtu. Pri slonu mi je crknil fotoaparat, bolje rečeno baterije. Čudna, da Canon v takem dragem aparatu nima elektronskega detektorja energije, ki bi lahko sprotikazal napolnjenost baterij. Temveč opozori le, ko je z aparatom že konec in bi kvečjemu lahko posnel še eno sliko brez posebne avtomatik, kaj šele fleša. A vseeno – otrok bo imel na PCju nekaj spomina, Morda dam tudi na Comtron nekaj papirnatih fotk živalic narediti z naslenjim paketom fotk.

Nosorogov, povodnih konjev, tjulnov, delfinov, belih medvedov, ježa, lisice itd. nismo videli. Spomnim se akvatorija?? v Barceloni, ko smo stali v celi okrog nas pa voda in morski psi. Bili smo po svoje kot potapljači. Spminm se tudi Dunajskega živalskega vrta – predvsem koliko je bilo raznih bazenov, pa napadalne pume, pa belega medveda.

Kasneje smo srečali še noja in papige, pa plavajočo želvo in kormorana ( ne vem ali je to ta ptič).

Nazadnje je sledilo otorško igrišče, kjer je mali lahko plezal in skakal po toboganih, enkrat se je peljal z vlakcem po 1€, pa še na trampolinu je bil.

Čeprrav je bil dan doma popolnoma oblačen in je kazalo na celodnevni dež popoldne, je bila Ljubljana v jutru in celo dopoldne zelo jasna in vroča. Gozdnati tereni Rožnika so nas v živlaskem vrtu prijetno hladili. Da smo v razbeljenem poletnem dnevu smo opazili šele ob pol treh popoldne, ko smo se kobacali v vroč avto. Šele par ur kasneje ko smo prišli domov je vročino ohladila ciklonska fronta.

  • Share/Bookmark

En odgovor v “Živalski vrt Ljubljana”

  1. nevenka nevenka pravi:

    Upam, da za živali bolje skrbijo, kot so včasih, ko so kar umirale.

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.