PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Doslej najbolj kompetenten in agresiven intervju kar sem jih dosedaj bral

Objavil pavel, dne 13.08.2008

V ponedeljek sem spet kupil Reporter. Tako kot pri Magu me moti predvsem ta večji del komercializacijskega “rumenega teksta”, “počitniškega, lahkotnega branja” vs. resnim, analitičnim in zelo prodornim člankom o naši sedanjosti. No, tole o Carli Bruni je bilo še kar prebavljivo. Glede na Ampak, kjer so bili včasih teksti že preveč akademsko zateženi, bi pričakoval več prodornejših člankov – kar je morda naloga urednika, ki si izbira tak team novinarjev in s katerimi brainstorma tako, da je revija okusna in zapeljiva po vsebini in po teži vsebine.

Sicer se na intervjuje izredno dobro pripravi dr. Bernard Nežmah, prav tako pa izbira tudi goste, ki imajo kaj resnično novega za povedati. Potem jih zna tudi dokaj agresivno usmerjati. Njegovi intervjuji so mi bili vedno odlični.

V osrednjem delu Reporterja se bohoti 4 stranski intervju z Matjažem Gantarjem, ki ga je opravila Ana Jud. Skoraj pri vsakem drugem vprašanju sem si zamrmral”Ana Jud ma pa res jajca!” Ženska mora očitno biti nora, da si toliko upa. Tega noben slovenski novinar ne upa in še ni naredil. Navajeni smo brati zgolj PR intervjuje, kjer se narcisoidni politiki lahko zmišljujejo dobesedno “kot fotografiranja” in očitno tudi vprašanja in odgovore. Hkrati pa čestitam Matjažu Gantarju, da je prestal ta ogenj in da ni pobegnil. Ja, da ni pobegnil, kajti vprašanja so bila tako direktna, Ana je bila tako v naprej pripravljena z informacijami iz prve roke, da je imel Gantar res zelo malo maneverskega prostora, da s e izgovarja in da laže.

Hkrati pa se vprašujem zakaj delati intervjuje s Pahorji ali Igorjem Lukšičem, ki nakladajo za “desni časopis vse kar je desničarjem všečno”, drugi dan pa je Lukšiča z nekaj drugimi izjavami postavil na laž novinar Družine Bogomir Štefančič. Kakšno strategijo ima Reporter, kakšno vsebino želi delati? Zakaj delati intervjuje z nekdanjimi komunisti, ko pa vemo, da je komunizem destruktivna religija ( ker ima že v osnovi destruktivne cilje), prav tako socializem – po drugi strani pa se še en 1% komunistov ne spreobrne, kaj šele tisti v oblastnih strukturah – torej zakaj delati intervju s Tamaro Blažina?- Želi zasledovati zgolj populistične vsebine in populistične ljudi? Mar je v Sloveniji res tako malo pametnih ljudi, ki bi znali odstirati večini ljudem znamenja današnega časa, realiteto tukaj in zdaj? Po drugi strani pa je res, da mora biti oseba dokaj poznana v javnosti, da si bodo želeli ljudje brati njene veleumne misli.

Matjaža Gantarja bi sam težko uvrstil med tajkune. Vedno je bil delaven in podjeten fant. Morda je znal dobro podkupovati socialistične birokrate, da je prihajal do vedno večjih delniških deležev v firmah. Definitivno pa ni nesposoben socialistični birokrat, kar je zame tajkun po defaultu.

Seveda pa se ne strinjam s parimi mislimi Gantarja, ki jih je Ana zelo pametno izpostavljala – kot je recimo misel: ali bomo delali za tuje lastnike – ali pa bomo delali za domače lastnike. Boljše je imeti domače lastnike. Tukaj Gantar dobesedno vodi ideologijo nacionalnega ekonomskega  interesa, ki je po domače ” nategni ljudstvo, ki še naseda na velike parole o “narodu” in ki se boji in si išče zaledje v “narodu” oz. nacionalnem interesu. Ko pa narod nategneš, pa prodaš vse premoženje, ki so ti ga osli in butalci pomagali nagrabiti po zelo nizki ceni – za kakšno polovico ali celo za 10x dražje prvemu tujcu, ki je pripravlje podjetje kupiti.

Po svoje pa je Gantar v nekaterih izjavah zelo iskren, tudi oster do drugih, hkrati pa fer. Gantarju vsekakor bogastva ne zavidam. Definitivno je dobro polagal ploščice, kot se dobro znajde na borznem parketu in v sivi socialistični ekonomiji. Dober trgovec pač.

  • Share/Bookmark

Komentiraj



Vi ste prijavljeni objavi komentar.