PAVEL: moj referenčni okvir, moje refleksije, moje življenje

Milivojević pravi naj bo dopust res tak, da si odpočijemo, da lenarimo. Ne pa storilnostni Slovenci, ki še na dopustu “aktivno dopustujejo”. Tečejo, plavajo maratone, jutranje kolesarjenje, branje knjig. Skratka storilnostno usmerjeni, vedno pridni, z občutkom slabe vesti - če se malenkost usedemo ali uležemo sredi belega dne. Ni čudno, da se Hrvati nasmehnejo ” Eh, opet Slovenac!”, če vidijo ob največji vročini nekoga teči po razbeljenih cestah, ali kolesariti - ali poberejo na čoln omaganega plavalca čez kanal.

Mi je pa splošna zdravnica ob zdravljenju otroka pripovedovala vice o Slovencih - upal sem, da bo kaj dobrega - za katere sem se zadnji trenutek ugriznil v jezik, da ji nisem rekel - pa to so velikosrbski vici o slovencih - kako, da ste jih prevzeli hrvati - kajti vsi po vrsti so bili na račun majhnosti. Očitno majhnost še bolj obremenjuje velikohrvate oz. velikosrbe.

Lani sem študiral na dopustu Milivojevičevo knjigo Emocije v srbščini. Pa, ker sem bil naročen na Delo - sem le temu dajal prednost v trenutkih, ko se mi ni bilo treba ukvarjati z otrokom. Imel sem še ene pet knjig s sabo. Preštudiral sem okrog 100 strani tistih čustev, s katerimi sem imel v življenju največ tegob. Ena najizjemnejših knjig. O čustvih bi morali poučevati v 8. razredu osnovne šole. Tako pa opažam, da osnovnih definicij čustev ne poznajo niti psihologi, niti psihoterapevti - da o ostalih ljudeh, ki delajo profesionalno z ljudmi ( managerji, učitelji, zdravniki) sploh ne govorim. Zato me zmrazi, ko poslušam, kako pravoverni”strokovnjaki” ščitijo svoj monopol zaničljivim in gnusa polnim govorjenjem o šarlatanih. Danes je toliko polizobraženih in šarlatanskih ljudi v svoji stroki - da je groza. In tako govorjenje si privoščijo zgolj birokrati, ko jim uhaja - kljub zaščitnim miljonom zakonov in predpisom- ekskluzivni monopol na svojim vrtičkom, kjer doslej niso imeli kvalitetnih rezultatov oz. uspeha oz. učinka svojega dela.

Letos pa sem vzel samo eno knjigo: TA Today ( A new Introduction To Transactional Analysis) by Ian Stewart and Vann Joines, ki mi jo je žena pred 10 leti prinesla po naročilu iz Londona. In je zares super knjiga. Kajti TA se je z izjemnimi odkritiji in deli inovatorja Erica Berna ( ki je padel na izpitu psihoanalize!!) v letih 1960 začela dokaj hitro spreminjati v POP psihologijo, v pretirano poenostavljen čvek - čeprav je glavna odlika Berna, da je psihoterapijo približal človeku, da je kliente spodbujal k študiju vs. monopolistični in prezaščiteni klasični PT in PA. Kasneje so se pojavila od drugih avtorjev prav tako fascinantna odkritja - in odlika te knjige je, da podčrtuje kaj je danes dobrega od Berna, kaj od drugih avtorjev ( Karpman, Erskin, zakonca Goulding, Fanita English, itd.) in kaj so bile stranpoti, še posebej pop psihologija.

Ženka pa je vzela drobno knjižico o vzgoji od Milivojevića ( Mala knjiga za velike starše), ki je odlična - ter knjigo Bogdana Žorža: Razvajenost, rak sodobne vzgoje - ki je iz dveh delov: prvi je zelo strokovni in sem ga šel še enkrat na teh počitnicah brati. Drugi pa so Žoržovi konkretni primeri iz njegovega doma v Čepovanu. Tudi izvrstna knjiga. Sploh v slovenski družbi - pa tudi evropski - kjer so deklarirani strokovnjaki popolnoma zatajili: tako psihologi, kot psihiatri in psihoterapevti - da ne govorim o vzgojiteljih. Skratka moja žena ob prvih ekscesih najstarejšega - ki ga že obvladuje trma in po drugi strani sram - doživlja zelo veliko nemoči, neznanja in zmedenosti - kar je odlika vsakega dobrega starša - še posebej, če ga to spodbudi k iskanju učinkovitih vzgojnih ukrepov - ne pa lažnih in iluzornih filozofij in fantaziranj.

Tako sva lahko z ženko dokaj kompetentno debatirala v prostočasju o vzgoji. Kaj se komu zdi v redu, kaj pametno, kaj slabo, kje so pretiravanja, kakšni primeri od naju ali od poznanih ljudi itd. To je užitek starševskega življenja in tudi zakonskega življenja. V tem res cenim svojo ženo, da ni ena od tisočerih puhoglavk, ki se zna zgolj lišpati in narcisoidno sprehajati po ulici - ampak da se uči, da dela in da se zna pogovarjati.

Bom poskušal v naslednjih dneh napisati krajše povzetke o tej knjigi - ker imam izkušnje, da prebrano in razumeto znanje zelo hitro izpuhti, če ga nekajkrat zaporedoma ne ponoviš ali še bolje ne uporabljaš.

Tako, da sem letos preštudiral kar 150 strani - povprečno 10 na dan - brez kakšnih večjih odrekanj in žrtev, dopustniško, za zabavo in z malo truda. Par dni vmes sem spustil - ker se mi ni dalo. Skratka upošteval sem Svobodnega otroka v sebi.